V svojem delu Filozofija svobode Steiner razlaga, da je v modernem obdobju mogoče edino iz globine človekovega bitja ustvariti nekaj resničnega. Eni iščejo resnico zunaj sebe – v življenju, drugi znotraj sebe- v srcu. Obe poti vodita do nje, vendar je v sedanjem obdobju bolj koristna notranja pot. Resnica, ki prihaja do nas od zunaj, je vselej negotova. Verjamemo lahko edino tistemu, kar se vsakemu posamezniku pokaže kot resnično v njegovi notranjosti. Samo nekaj, kar je resnično, nam lahko da gotovost in razvija naše individualne moči. Če je človek negotov, so njegove individualne moči šibke, zato v svetu, ki je poln ugank in protislovij, zelo težko najde smisel svojega ustvarjanja. Ljudje ne želimo le verovati, hočemo vedeti. Vera zahteva priznanje resnic, ki jih ne poznamo v celoti. Tisto, česar ne poznamo v celoti, nasprotuje individualnemu, ki želi vse doživeti v svoji notranjosti. Zadovoljuje nas edino vedenje, ki ni podvrženo nobeni zunanji normi, ampak izhaja iz notranjega življenja vsakega človeka. Steiner je s svojim delom Die Kernpunkte der sozialen Frage in den Lebensnotwendigkeiten der Gegenwart und Zukunft z izredno energijo in mnogimi predavanji širil te koncepte po Nemčiji in Evropi v letih 1911-1914 v želji, da bi preprečil grozote 1. svetovne vojne in tudi po njej, saj je vedel, da napačna pot vodi v nova gorja; koncepti so nasprotovali nacionalizmu in spodbujali doseganje socialne solidarnosti skozi osebno svobodo. Kazal je na ideal v združenju treh svetov družbe:

• svobode v kulturnem življenju,
• enakosti v pravicah in
• bratstva v ekonomski sferi.

Eden od odzivov na njegova prizadevanja je skriven požig duhovnega centra v Dornachu leta 1923, drug, svetel pa je ta, da se človeštvo nezadržno prežema z vsem, kar je Steiner učil, in to kljub nasprotnim trendom vse bolj udejanja.