DUHOVNA ZNANOST

»V SVOJEM BITJU PREBUDITI, ŽIVETI IN POSTATI LJUBEZEN«

Ker  je celotni opus Steinerjevega dela vse bolj aktualen  in vse več ljudi kaže zanimanje za Steinerjeve duhovno znanstvene raziskave, so tukaj kratko predstavljene njegove glavne ideje in sporočila človeštvu.

Rudolf Steiner (1861-1925) mogočen jasnovidni raziskovalec duhovnih svetov, človekoljub, mislec, znanstvenik, filozof, teozof, oče antropozofije, modrec, neumorni ponovni utemeljevalec ezoterike – moderne duhovne znanosti, oče Waldorfske šole, raziskovalec Goethejeve zapuščine, bio-dinamičnega kmetijstva, naravnega načina zdravljenja, sociolog, arhitekt.

Antropozofija je modrost o človeku in njegovem razvoju. Predmet njenih raziskav je človek kot individualno bitje v soodvisnosti s sobitji, z naravo, z Zemljo, s planetnim sistemom Sonca in s celotnim vesoljem v vseh čutnih in nadčutnih pojavnostih. Rudolf Steiner je antropozofijo utemeljil kot moderno duhovno znanost na osnovi prejetega znanja o resnicah bivanja, ki ga je uspel skozi tisočletja ohranjati skrivni tok, in na svojih individualnih izkušnjah jasnovidnih raziskovanj nadčutnih svetov. Namen antropozofskih raziskav je plodno in celovito osvetljevanje življenja in duhovnega ozadja našega bivanja.

Steiner je izredno poudarjal pomen človekovih notranjih občutenj, prav posebno tistih, kjer je uspel na temelju razmišljanja in življenjskih izkušenj pridobljeno modrost vse bolj prežeti z brezpogojno ljubeznijo, s tisto, ki izhaja iz srca. Človek sklene svoj razvoj, ko doseže najvišjo stopnjo duhovnega človeka. Teoretska antropozofija je le slika tistega, kar antropozofija želi biti, to pa je nekaj živega, kar se nenehno razvija. Razvijala se je skladno s potrebami članov društva, ki so zastavljali Steinerju vprašanja z mnogih področij človekovega delovanja, on pa je ostajal zvest načelu, da morajo antropozofske razlage kar najbolj ustrezati najgloblji potrebi srca tistih ljudi, ki antropozofijo potrebujejo.

Ponovno je zaživela duhovna znanost, zorela in preiskovala vse človeško delovanje na religioznem, znanstvenem, umetnostnem in gospodarskem področju do najstarejših dob in predstavljala močan nasprotni trend tistim znanstveno raziskovalnim silam, ki utemeljujejo svoja raziskovanja izključno ali predvsem na materialističnem pogledu na svet. Potem ko je sodobna teoretična fizika od začetka 20. stoletja s hitrimi koraki končno presegla klasično materialistično podobo sveta in v mišljenju dospela daleč v področja, telesnim čutilom nepredstavljiva, je postal klic po znanosti, ki ne bo več utemeljena na špekulacijah in predvidevanjih, ampak na neposrednih duhovnih izkušnjah, še močnejši in neodložljiv. Steiner je želel, da antropozofijo razumemo kot eksaktno, miselno jasno razumljivo znanstveno raziskovanje duhovnega, ki izhaja iz samozavedajočega duhovnega izkustva. Za prodiranje v nadčutni svet naj bi duhovni znanstvenik najprej v raziskujoči duši razvil tiste sile, ki še ne delujejo v običajni zavesti in v običajni znanosti. Na tak način je te sile mogoče postopno krepiti in tako dopolnjevati in širiti tudi sodobno naravoslovno in družboslovno znanost, kar je stalen namen duhovne znanosti.

Iz svojih duhovnih spoznanj je Steiner dajal plodne spodbude na kateremkoli področju življenja, ki so jih njegovi učenci in drugi tudi prevzeli in dalje razvijali. Bistvene principe in metode je obširno prikazal v 28 spisih in preko 6000 predavanjih, ki so danes skoraj vsa objavljena v več kot 350 zvezkih Zbranih del (Rudolf Steiner Gesamtausgabe) in jih kratko opišemo v enem stavku: Antropozofija je pot spoznanja, ki želi duhovno v človekovem bitju povezati z duhovnim v vesolju.

Antropozofija je torej pot k duhovnemu spoznavanju sveta skozi duhovno samospoznavanje. Tako kot živimo z našim telesom v fizičnem svetu, živimo z našo dušo in z individualnim duhom tudi v duševnem in duhovnem svetu, ki nas obkrožata, in tako kot z našimi čutili zaznavamo zunanjo naravo, tako imamo tudi v našem duševnem življenju in zavestnem delovanju duha že prirojene duhovne organe. Za pravilno sprejemanje in raziskovanje duhovno znanstvenih dejstev moramo te prirojene kali nujno razviti v duhovno duševne organe, kljub temu da lahko antropozofske ideje sprejmemo z zdravim razumom, z razvijanjem višjega mišljenja ob pomoči odprtega duha. S pomočjo razvitih duhovno duševnih organov bomo zmogli s prepoznavanjem prodreti v duševni in duhovni svet, ki ju prekriva zunanje fizično obstajanje.

Duhovna znanost zaznava in obravnava štiri že razvite osnovne dele človeka: fizično ali vidno telo, eterično ali življenjsko telo, astralno telo ali dušo in duhovno telo ali Jaz, ki ga ponekod imenujejo tudi ego. Višji trije deli, ki so šele v zametkih, se bodo razvili v prihodnosti, ko bo človekov Jaz s svojim delovanjem dosegel še tri najvišja stanja zavesti, in sicer: z oplemenitenjem astralnega telesa (duševno telo ali čustvena duša) in z njegovo postopno delno preobrazbo v čistega duha ali Manas,

  • z oplemenitenjem eteričnega telesa (življenjsko telo, telo oblikovnih sil, temperament, karakter, najgloblje lastnosti osebnosti) v življenjskega duha ali Buddhi,
  • oplemenitenjem fizičnega telesa pa doseže najvišjo stopnjo zavesti – duhovni človek ali Atma.

V antropozofskih spisih je pravilen in postopen duhovni razvoj posameznika izčrpno opisan. Antropozof se popolnoma poistoveti s svojim mišljenjem. S svojimi občutki se potopi v tisto, o čemer razmišlja. Z opisanimi metodami, miselnimi vajami in meditacijo je mogoče razviti višja stanja zavesti, in sicer imaginativno, inspirativno in intuitivno zavest. Steiner je napisal Koledar duše, 52 izrekov, ki so miselne meditacije. Človeku se lahko razkrijejo velike skrivnosti bivanja, če na ustrezen način poveže svoj nadčasovni zaznavni in miselni ritem s časovnim ritmom narave. Tako je že leta s prasliko človeškega duševnega spoznanja. V letnem koledarju duše je človekov duh zamišljen v tistem stanju, v katerem lahko občuteno doživi, preko spreminjajočega razpoloženja letnega časa iz tedna v teden, lastno tkanje duše v podobi vtisov.

Seveda prežijo na poti premnoge pasti. Mnogi sledilci Steinerjevih jasnovidnih globokoumnih uvidov v telesnim čutom skrite svetove so lete zamenjali z običajnim racionalnim pristopom, na kar je Steiner mnogokrat tudi opozoril. Dejal je, da teh vsebin ne smemo obravnavati z oblikami mrtvega mišljenja, saj se na tak način širi izkrivljena resnica namesto resnice same. Prirojene duhovne organe je treba najprej tako prebuditi, da lahko premagajo svojo vznemirjenost v bivanju našega lastnega bitja, in se šele potem odpreti duhovnemu svetu zunaj nas. Podobno kot je svet, ki ga zaznavajo naša telesna čutila, viden našim očem edino tako, da oko samo sebe naredi prepustno, da ne moti in ne skali gledanja, tako je v višjem smislu tudi z našimi duhovnimi organi zaznavanja.

Natančno duhovno šolanje je zato nujno in za način posvetitve, ki ustreza sedanjemu času, je dal dr. Steiner ogromno spodbud. Če z voljo uspemo svojo pozornost občasno odmakniti od zunanjega sveta, ki ga zaznavamo s telesnimi čutili, in od enostavnega notranjega samoopazovanja in jo popolnoma usmeriti k bolj finim, subtilnim, običajno komaj zavestnim podtonom našega duševnega življenja, se nam bo postopno odprl pogled na duhovni svet, ki nas obdaja, pri čemer nam bo uspelo zadržati popolnoma jasno in preudarno mišljenje.

Metodologija antropozofije presega tradicionalne metode mističnega urjenja ali ekstatičnega transa, predvsem zato ker se je dalo s temi tradicionalnimi metodami duhovni svet izkusiti edino skozi pridušeno zavest, podobno speči zavesti. Na tej poti posameznik ne odkriva le duhovnega ozadja zunanjega življenja, ampak postanejo njegovi izkušnji dostopna tudi področja življenja, ki nimajo neposredne analogije v svetu čutnih zaznav. Na ta način postane še posebej očitna tudi človekova usoda po smrti, ko človek odloži svojo telesno lupino. Tisto, kar je na Zemlji živelo v tej lupini, kot naše duševno in duhovno telo, živi po smrti v spremenjenem videzu naprej v duhovnem svetu in iz njega črpa močne sile, s katerimi se po daljšem ali krajšem času ponovno spusti v novo zemeljsko življenje.

V tradicijah daljnega vzhoda zakoreninjeno učenje o reinkarnaciji in karmi, o usodi in ponovnem rojstvu se skozi spoznanja antropozofije potrjuje. Vendar ne v smislu fatalističnega zlega znamenja, temveč v smislu priložnosti za nadaljnje razvijanje lastne duhovne individualnosti skozi ponovljena zemeljska življenja.

Nekatera področja na katerih najdemo mnoge spise Steinerjevih predavanj: