Elementarni svet in prihodnost človeštva

Rudolf Steiner: Elementarni svet in prihodnost človeštva, 8. predavanje iz cikla Človeško duševno življenje in duhovno stremljenje, povezano z razvojem Zemlje (Menschliches Seelenleben und Geistesstreben im Zusammenhange mit der Welt- und Erdentwicklun), Dornach, 28. maj 1922

Danes želim najprej v povezavi z včerajšnjimi in predvčerajšnjimi razlagami predavati o razvoju človeštva predvsem glede tega, kako bo ta razvoj odvisen od odnosov in razmerij človeka z določenimi duhovnimi močmi v prihodnosti Zemlje.

Predvčerajšnjim smo videli, kako je mogoče z natančnim opazovanjem ločiti človeško notranje; kako je tako mogoče dejansko pridobiti natančnejše vpoglede o tem, kako se v človeku – v fizično-duševno-duhovnem človeku – združuje tisto, kar nekako pripada zunanjemu svetu; namreč pripada toliko, kolikor je mogoče dojeti svet eteričnih sil in bitij, ki jih človek za oblikovanje svojega lastnega eteričnega telesa pritegne skupaj, da se potem spusti v zemeljski svet. Videli smo tudi, kako se s tem bolj zunanjemu svetu pripadajočim bitjem, ki se vživi v človeka, potem poveže tisto, kar človek sam dovrši na Zemlji, njegova dejanja namreč, z drugimi besedami njegova karma.

Potem smo v prejšnjem predavanju videli, kako je lahko v različnih časih človeškega razvoja človek na različne načine pridobil prepoznaven odnos z duhovnim svetom. Pogosto sem omenil, da živimo v času, ko hoče novi tok duhovnosti pritekati v človekov zemeljski obstoj. Prav zdaj je v človeškem razvoju čas, ko se mora zgraditi prehod med dobo pretežno intelektualnega razvoja, ki se je začela v prvi tretjini 15. stoletja in se zdaj v bistvu dejansko izteka, in prihodnostjo, ki bo posvečena duhovnosti. V tej dobi intelektualnosti je šlo pretežno za to, da je človeštvo samostojno razvilo razum z opazovanjem in raziskovanjem zunanje narave in z razvijanjem tehnologije.

V tej zvezi je bilo v zadnjih stoletjih vendar storjeno in doseženo ogromno najbolj čudovitega in mogočnega. Vendar vse tisto, kar je bilo narejeno, je bilo  dejansko  narejeno tako, da je bil najpomembnejši od vsega razum, intelektualni element v človeškem razvoju. In dediščina tega intelektualnega elementa še danes živi v nas. Kljub temu moramo reči, da ta intelekt ni več ustvarjalen. Ta intelektualen element je dosegel vrhunec svoje ustvarjalnosti v času Kopernika, Galilea, Giordana Bruna vse do 19. stoletja. Iz ustvarjalnega intelekta so znotraj zahodne civilizacije zadnjih stoletij izšla velika dela človeštva.

Kdor zmore biti nepristranski, lahko že na zunaj opazi, da je ustvarjalnost inteligence prav v zadnjih desetletjih bistveno upadla. Na splošno človeštvo ni več tako z navdušenjem povezano z intelektom, z razumom. Tisto, kar smo skozi stoletja urili na področju razumske-duševnosti, se zdaj izživlja kot skozi nekakšno kulturno lenobo. Ljudje razmišljajo vzdolž starih brazd, nekako ukalupljeno, intelekt v ospredje ne prinaša ničesar novega, kar bi bilo resnično pomembno.

To se da še posebej močno zaznati pri naši mladini. Kot rečeno, to lahko zaznamo, če smo le dovolj nepristranski. Če pogledamo še ne dolgo nazaj v osemdeseta leta 19. stoletja, kakšna je bila študentska mladina – in to se nanaša na prav vso zahodno civilizacijo z redkimi izjemami in zagotovo velja za tiste, ki so kaj dosegli – potem lahko rečemo: Prej je bilo resnično veselje poslušati mladega človeka, ki se je česa naučil, in si komaj čakal na tisto, kar bo še povedal. Danes ni več tako. Povsem jasno lahko vidimo ta preobrat. Ko pride danes mlajši človek še svež iz predavalnic in začne govoriti, nismo polni pričakovanja, kaj bo povedal, ker to vemo že vnaprej. To govorjenje poteka avtomatično. Človek se nič več ne kaže tako, kot da bi bili njegovi celotni možgani, v katerih razvija svoj intelekt, živahni, vitalni in bistri. Imamo občutek, da je inteligentna dejavnost spolzela iz glave v globlje predele. To je tisto, kar lahko vsakdo, ki zmore svet opazovati nepristransko, dožene že z zunanjim zaznavanjem. Človeška inteligenca je postala nekako mehanicistična in vse bolj izvira v tistem področju človekovega organizma, ki je dejansko vse manj v glavi. Vzrok za to tiči v tem, ker je bila inteligenca izvorno elementarna, naravna nadarjenost, za katero je bilo človeštvo vnaprej določeno, da jo razvije predvsem med 15. in 19. stoletjem.

Zdaj pa hoče iz višjih regij vesolja v zemeljski svet ljudi vstopiti duhovni tok. Zdaj je treba tisto, kar se kot razum ne more več dalje razvijati, oploditi s to duhovnostjo, s tem duhovnim tokom. Od ljudi mora biti odvisno, če se bodo v svojih srcih, v svojih dušah odprli tistemu, kar poskuša skozi mnoga vrata vstopiti iz duhovnega sveta v zemeljski svet. Pri tem je nujno, da ljudje ponovno postanemo dovzetni za zaznavanje duhovnega v celotni naravi. Upoštevajte, kako smo morali včeraj pri pogledu nazaj na davne človeške kulture omeniti, da je človeštvo na splošno v vsaki stvari zunanjega sveta, v vsaki zvezdi, v vsakem lebdečem oblaku, v gromu in blisku zaznavalo duhovno-duševno. Prav iz tega se je dvignilo davno urjenje joge. Kot sem pojasnil včeraj, si je jogi prizadeval prodreti vase. Skozi notranje vaje je iskal tisto, kar nam je danes podarjeno in se nam zdi razumljivo samo po sebi, kajti nam je zavest o lastnem Jazu dana z rojstvom, jogi pa jo je moral v sebi z vajami šele razviti.

Toda, moji ljubi prijatelji, ne mislite, da se smete zdaj s sedanjo običajno zavestjo primerjati in ravnati po jogiju! To bi bila velika napaka. Razlika je namreč, če nekaj dosežemo z lastnim človeškim prizadevanjem in naporom ali pa imamo to preprosto za samo po sebi umevno in dano. Če se moramo najprej truditi, da dosežemo zavest o sebi, kot se je moral jogi, potem postanemo s takim notranjim urjenjem deležni velikih, mogočnih univerzalnih procesov in zakonitosti. To ni tako, če smo preprosto postavljeni v sfero samozavedajoče zavesti. Biti postavljen na določeno stopnjo človeškega razvoja nikakor ni enako, kot če to stopnjo dosežemo z notranjim urjenjem.

Iz včerajšnje predstavitve boste spoznali, da mora človeštvo postopno priti do tistih spoznanj, ki so posledica osvoboditve celotnega miselnega sistema od dihalnega procesa, ker se potem miselni sistem vživi – kot sem predstavil včeraj – v zunanji ritem vesolja, ker se pri tem razveže od subjektivnosti in potopi v ritem vesolja. Medtem ko se je jogi s spenjanjem, če se lahko tako izrazimo, svojega mi-selnega sistema z dihalnim sistemom splazil v samega sebe in se identificiral s tistim, kar se lahko v človeku izživi kot duhovno-duševno na valovih notranjega dihalnega ritma, se moramo danes s svojim razmišljanjem razliti navzven, dati sebe svetu in postati del vseh ritmov, ki prevevajo mineralni, rastlinski, živalski in človeški svet in se dvigujejo vse do hierarhij univerzuma. Vživeti se moramo v zunanji življenjski ritem vsega bivanja. Tako bomo prišli tudi do spoznanja, ki bo človeštvu ponovno razodelo nekaj tistega, kar leži v temelju zunanjih naravoslovnih spoznanj.

Današnje znanstvene vede, kot so fizika, kemija in biologija, oskrbujejo človeštvo z na tisoče popularnih predstav, ki gredo danes skoraj že do vsake vasi in ki oznanjajo svet tako, kakor se le-ta prilega čutnim opazovanjem v povezanosti z intelektom. Zdaj se mora pričeti doba, ko bo človeštvo ponovno spoznalo tisto, kar se skriva za vsem tistim, kar nam zmorejo dati zunanja opazovanja in intelekt.

Če želimo govoriti čisto fizikalno, je vseeno, ali uporabljamo stare izraze in govorimo o štirih elementih (zemlji, vodi, ognju, zraku) ali če govorimo po novem o trdnem telesu, o tekočem telesu, o telesih zračnih oblik in o toplotnih stanjih. Kajti tako kot danes govorimo o zunanjem svetu, o trdnem, tekočem, zračnem, tako govorimo prav v smislu zunanje sestave snovi, mešanja snovi, ločevanja snovi itd. Zdaj se moramo oprijeti tega, da je v temelju vsega zemeljskega elementarno duhovno.

Današnjemu razsvetljenemu človeku gre na smeh, ko se spomni, da je davno človeštvo vsepovsod v zemeljskem elementu videlo škrate. Ko spoznanja ne bodo več pridobljena zgolj s povezovanjem logično-abstraktnih misli, ampak edino tako, da se bomo s svojim mišljenjem vživeli v ritem sveta in vsega vesolja, si bomo v vsem trdno-zemeljskem ponovno razkrili elementarna bitja, ki se tam nahajajo. Pri teh elementarnih bitjih, ki domujejo v trdnem, zemeljskem, je prevladujoč element ravno pamet, prekanjenost, zvijačnost, kar je enostransko razvit in izoblikovan intelekt. Rečemo lahko: V trdnem, zemeljskem živijo duhovno-elementarna bitja, ki so pametnejša, veliko pametnejša od ljudi.

Celo človek izjemne bistrosti in preudarnosti v intelektualnem pomenu ni enakovreden bitju, ki kot nadčutna tvorba domuje v trdnem zemeljskem področju. Za ta bitja lahko rečemo, da so zgrajena iz same pameti. Tako kot je človek iz mesa in krvi, tako so ta bitja zgrajena iz pameti in celo nadpameti. Ta bitja imajo še eno lastnost, da pri njih prevladuje predvsem mnoštvo. Ko se nam ravno pri takem primernem zemeljskem elementu ponudi možnost, da dokažemo, da je v njem tako elementarno pametno bitje, se jih lahko iztisne toliko, kakor da bi iz mokre gobe stiskal vodo – v duhovnem smislu seveda – in ta bitja pricurljajo ven. Kar ni jim videti konca. Ogromna množica jih je notri. Rečemo lahko, da je štetje teh škratastih bitij, ki živijo v trdnih zemeljskih elementih, zelo težko. Kajti če jih želimo prešteti na običajen način ena, dva, tri, štiri, pet, opazimo, da tako res lahko štejemo češnje in jajca, teh bitij pa tako ne bomo prešteli. Ko hočemo uporabiti običajen način štetja, takrat bi nam ta bitja kakšno nenavadno zagodla. Recimo, da bi imeli dve bitji na eni in dve na drugi strani in bi rekli: Dva krat dva je štiri. Vendar to ne bi bilo res, kajti ta bitja bi se s svojo bistrostjo in nadzvijačnostjo medtem pojavila in razvrstila tako, da bi morali reči, da je dva krat dva osem in podobno. Ta bitja se torej celo preštevanju upirajo.

Priznati moramo, da je intelekt, ki se je v novejšem času razvil pri človeštvu, nekaj zelo lepega, vendar ta bitja, ki so nadinteligentna, kažejo prevlado nad intelektom celo tam, kjer gre zgolj za števila.

Če pridemo nato k vodnemu elementu, k vodi, potem so ta bitja zlasti razvila tisto, kar je človek pri sebi zgradil v svojih občutenjih in čustvih. Ljudje smo s svojimi občutki dejansko zelo daleč zadaj za temi bitji, ki naseljujejo vodni, tekoči element. Ljudje se v nekaj vživimo. Recimo, da nam ugaja rdeča vrtnica ali šelesteče listje v nas prebudi določeno občutje. Ta bitja pa gredo s tokom, ki se kot rastlinski sok dviga v vrtnici vse do cveta in je tam soudeležen v rdečenju cvetov. Na veliko intimnejši način so ta bitja čuteče in nežno udeležena v procesih sveta. Mi ostajamo s svojimi občutji zunaj stvari, medtem ko so ona prav znotraj dogajanj in v njih sodelujejo.

Elementarna bitja zraka so zlasti tista, ki so do visoke stopnje razvila tisto, kar imamo mi v naši volji. Zelo lepo je, ko kemik odkrije atomsko maso vodika, kisika in dušika, kako sta kisik in vodik spojena v vodo, da je znana analiza klorovega apna in podobno. To je vse lepo in prav, toda elementarna duhovna bitja so aktivna onkraj vsega tega in bistveno je, da bi moral človek spoznati lastnosti prav tega elementarnega sveta. Kajti v času, ko je človek razvijal intelekt – kot sem že omenil, je bilo to od prve tretjine 15. stoletja do konca 19. stoletja – so bila ta elementarna bitja tako rekoč potisnjena ob stran. Medtem ko je igral intelekt v človekovi kulturi kreativno vlogo, ta bitja, ki so živela v elementih, niso mogla veliko storiti. Zaradi tega so se morala ta elementarna bitja trdnega sveta držati nekako nazaj in prepustiti intelekt človeku. Z njimi so se držala nazaj tudi bitja vode in zraka. Toda zdaj živimo v času, ko je začel v civiliziranem svetu intelekt upadati in je zapadel v dekadenco. Intelekt tone v dekadenco in odmira. Če človeštvo ne bo postalo sprejemljivo za to, kar mu priteka naproti iz duhovnega sveta, bo človek zaradi te svoje toposti in zaspanosti utrpel take posledice – in znaki tega se že kažejo –, da se bodo ta elementarna bitja zbrala in oblikovala nekakšno zvezo, ki se bo podredila vodstvu najvišje intelektualne moči, Ahrimanove moči.

Če se bo zgodilo, da elementarna bitja pridejo pod vodstvo Ahrimana z jasnim namenom nasprotovati človeškemu razvoju, človeštvo svojega razvoja ne bo sposobno nadaljevati. Tedaj bi bilo možno, da ahrimanske moči v povezavi z elementarnimi bitji trdnega, zemeljskega elementa naredijo iz Zemlje nekaj povsem drugega od tega, za kar je bila namenjena. Zemlja ne bi nadaljevala po poti, ki sem jo opisal v moji knjigi Oris okultne znanosti kot evolucijo Saturna Sonca-Meseca-Zemlje. Zemlja lahko postane to, kar je bilo izvorno nameravano, če človek v sleherni dobi pravilno opravi svojo nalogo.

Danes že lahko zaznamo, kakšne so dejansko stvari. Tisti, ki so dosegli določeno starost, vedo, da so se ljudje v prejšnjih časih z drugimi ljudmi na splošno tako pogovarjali, da so, če so hoteli vedeti, kaj je v njihovi notranjosti, kaj mislijo in občutijo, to izmenjali preprosto v običajnem pogovoru. Ljudje so imeli za samoumevno, da sta bila človekov razum in intelekt v zgornji izbici, v glavi posameznika in da se da tisto, kar je v glavi, prenesti do drugega z govorom. Danes že obstajajo ljudje, ki ne predpostavljajo, da je razum mnogih njihovih sodobnikov resnično lociran v njihovih glavah, ampak se jim bolj dozdeva, da je razum spolzel globlje navzdol. Namesto da bi poslušali in si pustili nekaj razložiti, zdaj analizirajo.

To je le en primer, ko razum nekako zdrsne navzdol, ker ljudi psihoanaliziramo, namesto da bi jih pustili govoriti. Psihoanalizirati moramo tisto, kar je že spolzelo v globlje predele človekove narave. Tako hočemo to ponovno dvigniti, ker domnevamo, da je zdrsnilo navzdol. V tej dobi propadanja intelekta je že tako, da tega ljudje dejansko nimajo več radi, vsaj pri nekaterih je to že opazno, da se obračamo na njihov intelekt. Raje se pustijo analizirati, ker s svojo glavo nočejo sodelovati pri tem, kar dejansko razodeva njihova duša.

Ničesar ne bomo dosegli, če bomo gledali na te stvari predvsem zunanje, površinsko. Da bi jasno videli, kaj vse je vključeno, moramo vse te stvari tako opazovati in preučiti, kot smo to pravkar naredili, namreč v celotni povezanosti sveta. Psihoanaliza lahko včasih pomaga s stališča, ki sem ga pred kratkim pojasnil. Določenih stvari, ki so jih prej ljudje privzeli kot samoumevne, nočemo več tako sprejemati, ampak jih hočemo ozdraviti. Ker pa danes potrebujemo že toliko zdravil, da jih je fizično nemogoče iznajti, smo iznašli psihološka zdravila, kajne! Vendar je vse to treba opazovati v širši povezanosti.

Če opazujemo površinsko, nam ni treba nasprotovati vsem dobrim razlogom, vsemu najboljšemu, kar imajo psihoanalitiki. Tega ni težko uvideti. Vendar nam nujno potreben širši zorni kot opazovanja sveta, čemur se danes še tako zelo izogibamo, omogoča prepoznati, da hoče danes v našo sedanjo civilizacijo na mesto propadajočega razuma, propadajočega intelekta, pritekati duhovni tok.

Danes je dejansko naloga človeštva uvideti prav to, čemur se hočejo ljudje povsem izogniti. Kajti nagnjeni smo k temu, da najprej odkrivamo in si razodevamo tisto, kar se da zaradi zunanje upravičenosti prav v dobi propadajočega razuma najlažje dokazati. Postopno bomo lahko dokazali celo vse več in več stvari, ker propadajoči intelekt lahko vse bolj dokaže, kako so mnoge stvari upravičene in pravilne. Tisto, kar pa je resnično pomembno, bomo lahko vedno bolj uvideli le iz tistih spoznanj, ki pridejo do človeštva z duhovnostjo. To je ena stran, s katere lahko pokažemo in opozorimo na tisto, kar človeštvu grozi v prihodnosti. Po drugi strani pa moramo tudi opozoriti na to, da so tako nižji elementi, zemlja, voda in zrak, kakor tudi višji elementi, eterični elementi, svetloba, kemični eter, življenjski eter, naseljeni z elementarnimi bitji. Vendar se ta bitja višjih elementov znatno razlikujejo od tistih, ki prebivajo v nižjih. Bitja svetlobe in še zlasti življenjska bitja ne težijo k temu, da se združujejo v mnoštva. Za združevanje si najmočneje prizadevajo tista bitja, ki domujejo v zemeljskem elementu. Bitja eteričnega elementa si prizadevajo za slogo, enotnost in harmonijo. Pravzaprav jih ni prav nič lahko razločevati med seboj, saj ne izražajo nobene individualnosti in si raje prizadevajo za medsebojno zlitje.

Davna posvetitvena moč, prav določeni posvečenci ali inicirani, ki so bili izvor globljih učenj Svetega pisma stare zaveze, so usmerili svojo pozornost prav posebej k eteričnim elementom. Prav to skupno prizadevanje eteričnega elementa za poenotenje je ustvarilo vtis, ki se je potem izživel kot monoteizem, kot strogi monoteizem judovstva.

Religija, ki temelji na služenju Jehovi, je pretežno izvirala iz duhovnih videnj eteričnega področja. Toda v eteričnem področju živijo duhovna bitja, ki ne silijo narazen in si ne prizadevajo, da bi postala množica ločenih individualnosti. Raje si prizadevajo za skupno rast, za edinost in za vzajemno zlitje v eno.

Če bo človek ta bitja omalovaževal, kar pomeni, če bo človeško dojemanje ostalo oprijeto zgolj zunanjega materialnega in se človek ne bo obrnil k duhovnim spoznanjem in k uvidu, da kar obstaja zgoraj na nebu, ni pretežno fizično Sonce, ampak da na Zemljo s toploto in svetlobo Sonca pritekajo eterična bitja, potem obstaja možnost, da se bodo ta bitja združila z luciferskimi močmi. Da bi Zemlja postala, kar je bilo izvorno zanjo načrtovano, se mora človek prebuditi za nevarnosti, ki grozijo z obeh strani. Po eni strani torej grozi, da se tista bitja, ki domujejo v spodnjih elementih, pridružijo silam z ahrimanskimi močmi, in po drugi strani, da se luciferske moči združijo z močmi bitij v višjih elementih, ki si prizadevajo za povezovanje in edinost.

Ni mogoče, moji ljubi prijatelji, vedno znova dovolj močno opozarjati, kako pomembno je za človeško zemeljsko usodo, da se oprimemo duhovnega in da se bo z Zemljo zgodilo nekaj drugega od tistega, kar bi se, če ljudje ne privolimo v duhovnost. Seveda je prav, da imamo okrog nas materialni svet. Ne glede na to, kako zelo z našima razvitima vedama fiziko in kemijo raziskujemo ta materialni svet, raziskujemo pač le tisto, kar bo skupaj z obstojem Zemlje minilo. Vsa ta kemija, vsa ta fizika imata potemtakem vrednost le do konca obstoja Zemlje. Kajti do konca obstoja Zemlje se morajo mineralno razpršene snovi v svetu razkrojiti in raztopiti v vesolje in v naslednji obstoj Zemlje, Jupitrov obstoj, preide le tisto, kar je rastlinsko, živalsko in človeško. Vse tisto torej, kar dosegamo z današnjo sijajno in mogočno znanostjo, se nanaša le na minljivo. Toda človeštvo potrebuje spoznanja, ki se ne nanašajo na to zemeljsko minljivo, ampak imajo opraviti s tem, kar to minljivost presega.

Kot sem že omenil, kakršne koli zakone odkrijemo, karkoli raziščemo glede atomske teže posameznih elementov ali do kakršnih koli kemijskih formul in fizikalnih zakonov že pridemo, vse to ima v obstoju Zemlje minljiv pomen. Človek mora rasti preko, onkraj Zemljine eksistence s spoznavanjem tega, kar sem že razložil. To je za človeštvo izredno pomembno in tudi bistveno.