DELUJOČE DUHOVNE SILE V SOBIVANJU STARE IN MLADE GENERACIJE

22,00

Vezava

mehka

Število strani

185

KAZALO

Prvo predavanje, Stuttgart, 3. oktobra 1922

Prepad med starejšo in mlajšo generacijo. Različnost duševnih govoric. Ohranitev srednjega veka v zahodni Evropi; zahodnoevropski materializem v srednji Evropi. Goethe in Darwin. Finost, kakovost tvorjenja misli pri mislecih še do začetka 19. st.; potem vdor fraze v duhovno življenje. Posledice: nepremišljenost, miselna praznost, brezvoljnost. Misli nimajo več moči prevevati voljo, srce. Za znanstvenike obstaja posebna težava znajti se v pravih raziskavah časa, ker se v znanosti zavestno stremi k ‘brezsrčnim’ mislim. Človeštvo hrepeni po globoko srčnih mislih, ki pritekajo iz središča pravega človeškega bitja. Giordano Bruno in Julius Robert Mayer kot žrtvi svojega časa. Konec 19. st. vozlišče v notranjem razvoju človeštva. Goethejeve zadnje besede.

Drugo predavanje, 4. oktobra 1922

Visokošolska mladina išče vodilne učitelje. Univerze kot raziskovalne ustanove. Nečloveškost ‘objektivne znanosti’, pred katero se mora ‘philo-sophia’ odplaziti. Naloga vzgoje: dati ljudem možnost, da se naravno postarajo. Do 15. st. je bil človek prinesen od duševnih dednosti; od konca 19. st. stoji duševno pred ničem, znajde se pred propadom, saj je zvezo z duhovnim svetom izgubil. Pedagogika waldorfske šole ni pedagoški sistem, temveč umetnost, ki naj bi prebudila, kar je skrito v človeku. V intelektu se sanja o svetu. Misterija na Golgoti ni mogoče dojeti z intelektom. V notranjosti duše je stremljenje k razumevanju Misterija na Golgoti. Duhovni svet je potrebno doživeti z novimi silami, tu so vse stare dednosti izrabljene. Tudi skupno stremljenje mladine leži globoko v osnovi tega impulza. Mladina se hoče v zavesti prebuditi. Pravo vprašanje je: Kako najdemo v sebi duhovno?

Tretje predavanje, 5. oktobra 1922

Današnji človek upošteva le budno zavest med trenutkoma, ko se zbudi in ko zaspi, medtem ko je v prejšnjih časih človek v dan prinesel še nekaj iz speče zavesti. Ko je bilo govora o soli, merkurju, fosforju itd., so te snovi še eterično zaznavali. Od 15. st. je kapljanje speče zavesti v budno zavest postopno prenehalo. Kulturni razvoj z ‘vzgojnega’ stališča. Nekdaj je knjiga v človeku poživila produktivne sile; danes je vse sprejeto formalno, logično, pasivno, brezvoljno. Današnje mišljenje je proizvod možganov; v toliko ima materializem prav. Vendar je to totalno mišljenje, ki ga mora zamenjati živo, živahno. Na zunanjih opazovanjih pridobljeni rezultati mrtvega mišljenja ne morejo biti prevzeti v spanje. Današnjega človeka v spanju skoraj posrka duhovnost narave, medtem ko je bil nekdaj človek tudi v spanju ‘nekaj’. Ni odvisno od besed: Tudi teozofijo je mogoče zastopati materialistično. O duhu naj se ne bi govorilo, temveč naj se v govoru razvije duh. Shematska antropozofija je brez duha, dolgočasna in omejena. Pater Mager o antropozofiji. Sedanjo kulturo lahko ponovno oživimo šele iz notranje prežetosti z duhovnostjo.

Četrto predavanje, 6. oktobra 1922

Filozofi kot termometer duhovnega stanja svoje dobe. Spencerjevi Principi etike, s katerimi je dokazano, da etična razlikovanja ne morejo biti utemeljena na moralnih intuicijah, občutkih itd., ampak gre lahko le za praktično primernost danega stanja družbe. Temu nasproti predstavlja Filozofija svobode, da karkoli drugega kot neposredno v človeški duši razkrite moralne intuicije ne more biti več odločilno za človeka; tu je človeška duša z ozirom na duhovno že nekaj desetletij pred prepadom. Nietzschejev razvoj: filologija, Schopenhauer, Wagner. Nietzsche kot antisokratik. Njegovo zavračanje ‘idealov’ svoje dobe, ker je prepoznal, da so postali fraze. Nietzsche in Paul Ree, ki je naravoslovna spoznanja svoje dobe prenesel na nravnost, moralnost. Iz tega se je za Nietzscheja predala ideja nadčoveka in njegova vrnitev. Današnja mladina išče živega duha, vendar ga v intelektualnem ni možno najti. Frazerstvo ‘mladinskega gibanja’. Nujnost razvoja občutka za resnico. Fraze, splošno priznana pravila, navade, rutine morajo biti presežene z resnico, neposrednim odnosom človeka do človeka in skozi duhovnost tudi v vsakdanjem ravnanju.    

Peto predavanje, 7. oktobra 1922

Nekdaj so bile moralne intuicije dane človeškim skupinam, zdaj si jih morajo priboriti posamezniki. Prarazodetje je premagano, pasivne sile ne morejo več vzpostaviti prave povezave z duhovnim. Opazovanje, eksperimentiranje in razmišljanje ne zahtevajo nobene notranje aktivnosti. Šele pri aktivnem razmišljanju preide mišljenje v voljo; iz njega nastane produktivna moralna fantazija. Intelektualno razmišljanje je v soodvisnosti z živim razmišljanjem, kot je truplo z živim človekom. Zato je dejanski spoznavni objekt mrtvec. Na ta način se je mogoče ukvarjati z znanostjo, ni pa mogoče vzgajati mladine. Kar starejša generacija intelektualno izroča, občuti mladina kot nož v srce. ‘Moralne intuicije’ Filozofije svobode so začetek živega mišljenja, ki zmore ponovno dojeti duhovno. Samostojno živo modrost, ki je v nas delovala pred našim rojstvom in v otroštvu, se moramo naučiti vnesti v ohromelo, odmirajoče mišljenje. V tem smislu so danes aktualne biblijske besede ‘Če ne postanete kot otroci …’. Mladinsko gibanje lahko obstaja le v tem, da je otroštvo, to pomeni duhovnost, preneseno v kasnejšo starost. Kot zadnja posledica nastane duhovna znanost, v antropologiji postane antropozofija.

Šesto predavanje, 8. oktobra 1922

Osnovni značaj našega časa dojeti in pojmovati pedagoško. Do mlajše generacije je potrebno novo vedènje, ki izvira iz zavesti o predzemeljskem obstoju. Rešitev kozmične uganke v stavku ‘Človek, spoznaj sebe!’ Svet je vprašanje in človek je odgovor. Nujna preobrazba starega nravnega, moralnega impulza: navznoter nravno življenje, navzven medsebojno zaupanje med človekoma. Kantov pojem dolžnosti in etični individualizem. Sreča zaupanja in bolečina nezaupanja do drugega človeka se bo v prihodnosti neskončno stopnjevala. Spoznavanje človeka mora postati osnovni živec pedagogike prihodnosti. Skozi z delom pridobljene, ne od Boga dane moralne intuicije bo vse življenje ponovno postalo prežeto z religiozno potezo. Medtem ko srečamo drugega človeka s človeškim zaupanjem, moramo biti do otroka božansko zaupljivi. Tako postane nravno ponovno religiozno. Mladinsko gibanje mora imeti glavo Janusa, rimskega boga začetka in konca, ki na eni strani gleda na lastne zahteve  mladine do starejših, na drugi na zahteve, ki jih bodo prihajajoče generacije postavljale zdajšnjim mladim. Mladinsko gibanje ne more biti le opozicija, ampak mora gledati ustvarjalno naprej.

Sedmo predavanje, 9. oktobra 1922

‘Nasprotujoča utrujenost’ pri mladostnikih, ki jih pri pridobivanju spoznanj ni več  mogoče na pravilen način utruditi. Današnja znanost ne zahteva notranjega zanimanja. Branje srednjeveških mislecev terja velik duševni napor. Razcepitev današnjega ‘spoznavajočega’ v ‘znanstvenika’ in ‘človeka’, oba strogo ločena. Učitelji, ki poučujejo iz knjige: V vsakem otroku tiči skriti človek, ki zavrne, kar mora učitelj sam šele prebrati iz knjige. Kam so obrnili ljudje duševne sile, ki niso bile vključene? Mladostniki so razgrajali in divjali (mladinsko gibanje), stari si iščejo uspavala v teozofiji, kar se je takrat velikokrat počelo. Resnično hrepenenje po nečem novem je lahko izpolnjeno le skozi duhovno znanost. Štiri spoznavna sredstva starih brahmanskih šol. Današnja spoznavna sredstva: Zaupanje, da lahko sporočilo nekemu drugemu človeku postane izvir lastnega duhovno-duševnega doživetja.

Osmo predavanje, 10. oktobra 1922

Zgodovinski razvoj človeštva od razodetih do samopridelanih misli. Imamo le zunanjo zgodovino, in nobene zgodovine občutkov, misli in duše. Leto 333. Nominalizem in realizem. Tragika srednjega veka: izginjajoča zveza med človeškimi mislimi in duhovnim svetom. Namesto notranjega koncipiranja misli je v novejšem času vstopilo pobiranje misli iz zunanjega čutnega sveta. Kepler kot zastopnik dveh svetov. Zadnji odzveni občutenja božanskoduhovne narave misli so se v 19. st. izgubili (Henle, Burdach, Hyrtl). Nastalo je ‘dušeslovje brez duše’. Soodvisnost mikroskopskega in makrokozmičnega razvoja je postala problem občutenja veliko globlje nagnjenega človeka. Nemški filozof Fortlage. Antropozofska literatura terja aktivno mišljenje, pri katerem ni udeležena le glava, temveč tudi srce. Problem volje. Skozi v mišljenje vneseno aktivnost bi si morali ponovno prisvojiti božanskost mišljenja.

Deveto predavanje, 11. oktobra 1922

Manjkajoči most med človekom in človekom. Tudi mladi želijo danes o vsem presojati. To je možno le iz intelekta. O življenjskih soodvisnostih je mogoče presojati le iz aktivnega mišljenja in tega ni mogoče pridobiti pred osemnajstim letom. V nekdanji vzgoji ni šlo za skozi diplome razširjeno znanje, ampak za sposobnost. Učitelj si je pridobil avtoriteto tako, da je dokazal svojo sposobnost. Slovnica, retorika in dialektika, umetniški pouk. Tudi danes mora biti celotni pouk prežet z umetniškim elementom. Resnico je mogoče pridobiti le skozi lepoto. Človek ne more biti intelektualno razumljen. Zunanji naravi prikrojeni pojmi zadoščajo le za fizično telo. Že podrejen nadčutni člen, etrsko telo, je mogoče razumeti le skozi umetniško duševno doživetje. Pravo mladinsko gibanje ne bo opozicija, ampak gibanje, ki pritiska na učitelje, kot dojenček pritiska k materinim prsim. To se bo lahko zgodilo takrat, ko bo mlajši generaciji s strani starejših prišla naproti resnica v obliki lepote. Takrat se ne bo odzival pasivni intelekt, ampak aktivna volja.

Deseto predavanje, 12. oktobra 1922

Z ozirom na intelekt ne igra zrelost človeka nobene vloge. V pojmih lahko razpravlja vsak z vsakim. Duševna razvojna zgodovina človeštva in posameznega človeka. Ritmični potek. Primeri iz Goethejevega življenja. Pred tisočletji so bili ti ritmi in preobrati skozi celotno življenje prav tako močno občuteni, kot so zdaj le še v otroški dobi (menjava zob, spolna zrelost itd.). Starejši ljudje so občutili izsušitev telesa in osvoboditev duše (patriarhi). Od tedaj se je zavest ljudem vedno bolj izgubljala in mora biti ponovno priborjena. Duhovno, ki je v nekdanjih ljudeh naravno poganjalo, si mora človek zdaj pridobiti skozi lasten notranji napor. Intelektualnost ne izkusi več nobenega napredka v smislu poglobitve, ampak le v smislu vaje. Duhovna znanost terja duševno sodelovanje. ‘Čisto mišljenje’ v smislu Filozofije svobode terja hkrati čisto voljo. Skozi čisto mišljenje bo rojen nov notranji človek, ki lahko iz duha prinese razvoj volje. Ta dejavnost je identična z umetniško. Današnji pedagogi potrebujejo umetniško razpoloženje, da bi razvili nov odnos med učiteljem in učencem. Skozenj lahko učenec ponovno pride do tega, da na naraven način z občudovanjem gleda na učitelja.

Enajsto predavanje, 13. oktobra 1922

V človekovi podzavesti živi potreba, da sveta ne izkusi le z glavo, ampak s celotnim bitjem. To potrebo ima moderni človek le do menjave zob. Dojenček je povsem čutni organ. Človeka ni mogoče vzgajati z abstraktnimi znanstvenimi vsebinami; to je mogoče le, če se mu pride naproti umetniško. Sredstvo Filozofije svobode je sprejeti človeško individualnost. Vzgojitelj ni nekdo, ki veliko ve, ampak daje učencu nekaj človeškega. Med menjavo zob in spolno zrelostjo je bistveno duševno izoblikovanje in duševni odnos učitelja. Moliti in blagosloviti v njunem medsebojnem vzročnem odnosu. Otrok mora vzdrževati podobe sposobnosti rasti, nobenih abstraktnih definicij, ki ga zavežejo kakor v nek aparat. Razviti moramo umetnost vzgoje, skozi katero se ljudje ponovno naučijo živeti drug z drugim.

Dvanajsto predavanje, 14. oktobra 1922

Šele v naši dobi si stopita nezakrito nasproti Jaz in Jaz. V indijski kulturni epohi je bilo v čutnem hkrati zaznavano duhovno. Prizadevanje misterijev: na obhodu preko duhovno-duševnega narediti človeku duševnočutno razumljivo. Perzijska epoha: zaznavanje človeka kot svetlobne podobe. Egipčansko-kaldejska epoha: zunanje se začne gledati čutno in notranje duhovno-duševno. Grška epoha: razločno razločevanje telesnega in duhovno-duševnega. Do grške epohe je bil Jaz skozi ovojnice še zaznavan. Zaznavanje nezagrnjenega Jaza povzroči prestrašenost novejšega človeštva (primeri: Baco von Verulam, Shakespeare, Jean Paul). Antropozofska pedagogika ne želi dajati nobenih navodil, ampak želi človeka označiti. Dejansko naj se o vzgoji ne bi govorilo. Vzgajamo lahko le z živahnimi človeškimi silami, ki v nas delujejo v otroštvu. Pravi pedagog ne more biti niti filister niti pretirano dlakocepski oz. pedanten.

Trinajsto poglavje, 15. oktobra 1922

Prehod od razodetih do na zunanji naravi pridelanih pojmov. V  notranjosti odmrle pojme se mora ponovno oživeti v zunanji naravi. Od narave pridobljeno mišljenje ne zadošča, da bi dojeli človeka. Z razvojem naravoslovja je znanje o človeku propadlo. Zmaj pogoltne duševno življenje človeka. Zmaj lahko razvije močno učinkovanje, ker  človek ne more več dojeti človeka. Vera, da se tudi materija skozi človeški organizem ohranja, je dokaz za napačno presojo oz. nepriznavanje človeške bitnosti. V resnici se v človeku materija nenehno spreminja v nič in na novo ustvarja. Zmaj mora biti premagan s prepoznavanjem, da od zunaj pride tudi Mihael. Vsaka znanost danes je metamorfoza zmaja. Edino sredstvo proti zmaju: prežeti se z duhovnimi bitji sveta v resničnem spoznanju. Skozi živo, umetniško vodeno vzgojo mladine pripravljamo Mihaelu vozilo, na katerem se lahko vseli v našo civilizacijo. To je dejanski osnovni impulz vsega vzgojnega nauka. Duhovno je živo, kar ni enako kostem, ampak krvi. Žile, po katerih kri teče, so rastoči ljudje. Le ko otrok postane naš vzgojitelj, vtem ko prinaša sporočila iz duhovnega sveta, bo otrok tudi pripravljen sprejeti sporočila, ki mu jih prinesemo naproti iz zemeljskega življenja. Predvsem naj bi bilo v tem tečaju govorjeno srcem.

Delite s prijatelji: