Jasno je, da je božič čudovit dogodek, nad katerim moramo globoko meditirati. Vsako leto Sonce naredi potovanje, ki se začne 25. decembra, napreduje in se vrača k južnemu polu, proti področju, kjer se nahaja Antarktika. Prav zato je vredno premišljevati o njegovem globokem pomenu. V tem obdobju se tukaj na severu prične mraz, zima doseže svoj vrh, ker se je Sonce oddaljilo proti južnemu polu in 24. decembra doseže Sonce v potovanju proti jugu višek. Če se od 25. decembra Sonce ne bi ponovno začelo gibati proti severu, bi tukaj zmrznili, naš del Zemlje bi se spremenil v gmoto ledu in vsako bitje, vse, kar ima življenje v sebi, bi izginilo. Zato je vendar vredno in zaželeno razmišljati o božiču.

Kristus Sonce mora napredovati, da nas oživi, in ob spomladanskem enakonočju doseže vrh, svojo najbolj severno lego. Takrat zori grozdje in žito; prav spomladi mora iti Gospod v svoje življenju skozi trpljenje in smrt, da bi nato ponovno vstal od mrtvih. Velika noč je spomladi.

Fizično Sonce ni nič drugega kot simbol duhovnega Sonca, Kristusa Sonca. Ko so v davnih časih občudovali Sonce, ga častili kot božanstvo, se to ni nanašalo na fizično Sonce; ne! Častili so duhovno Sonce, polnočno Sonce, Kristusa Sonca. Nedvomno nas lahko Kristus Sonce vodi v višje svetove kozmične zavesti. Vsakega mistika, ki se nauči s svojo voljo delovati zunaj fizičnega telesa, vodi polnočno Sonce,  kozmični Kristus.

Nujno je treba spoznati simbolično gibanje polnočnega Sonca, ker vedno vodi iniciranega; orientira nas; nakaže nam, kaj moramo narediti in česa ne. O tem govorim v najglobljem ezoteričnem smislu.