Osnove spoznavne teorije Goethejevega pogleda na svet s posebnim ozirom na Schillerja, Rudolf Steiner

Kazalo

Predgovor k novi izdaji (1924) 5
Predgovor k prvi izdaji (1886) 13

A. UVODNA VPRAŠANJA
1. Izhodišče 16
2. Goethejeva znanost po Schillerjevi metodi 23
3. Naloga naše znanosti 25

B. IZKUSTVO
4. Opredelitev pojma izkustvo 27
5. Opozorilo glede vsebine izkustva 30
6. Popravek zmotnega pojmovanja celote
izkustva 35
7. Sklicevanje na izkustvo vsakega posameznega
bralca 39

C. MIŠLJENJE
8. Mišljenje kot višje izkustvo izkustva 42
9. Mišljenje in zavest 47
10. Notranja narava mišljenja 52

D. ZNANOST
11. Mišljenje in zaznavanje 60
12. Razum in um 66
13. Spoznavanje 73
14. Vzrok stvari in spoznavanje 79

E. SPOZNAVANJE NARAVE
15. Anorganska narava 82
16. Organska narava 91

F. DUHOVNE ZNANOSTI
17. Uvod: Duh in narava 110
18. Psihološko spoznavanje 114
19. Človeška svoboda 119
20. Optimizem in pesimizem 124

G. ZAKLJUČEK
21. Spoznavanje in umetniško ustvarjanje 128

Opombe k prvi izdaji 130
Seznam imen 138
Odlomki iz Steinerjeve avtobiografije 139
Kratek življenjepis Rudolfa Steinerja 156
Seznam prevedenih del 159
Predgovor k novi izdaji 1924

To spoznavno teorijo Goethejevega pogleda na svet sem napisal v sredini osemdesetih let prejšnjega, 19., stoletja. Takrat sta v moji duši živeli dve miselni aktivnosti. Ena je bila usmerjena na Goethejevo ustvarjanje in si je prizadevala oblikovati pogled na svet in življenje, ki se razodeva kot gibalna sila v tej ustvarjalnosti. Zdelo se mi je, da v vsem, kar je Goethe dal svetu s svojim ustvarjanjem, opazovanjem in življenjem, prevladuje tista polna in čista človeškost. Nikjer v novejšem času se mi ni zdelo, da se prikazuje notranja gotovost, harmonična zaključenost in enovitost ter občutek za realnost v odnosu do sveta tako kot pri Goetheju. Iz te misli je moralo izrasti pripoznanje dejstva, da je bil tudi način, kako se je Goethe v spoznavanju vedel, tako da je izhajal iz človekovega bitja in sveta.
Na drugi strani so moje misli živele v filozofskih pogledih na bistvo spoznanj, ki so obstajali v tistem času. V teh naziranjih je pretilo, da se spoznavanje ne zaprede v lastno bitnost človeka. Otto Liebmann, duhoviti filozof, je izrekel stavek: Človekova zavest sebe ne more preskočiti. Ostati mora v sebi. Kar leži kot prava resničnost onstran sveta, kar zavest oblikuje v sebi, o tem zavest ne more ničesar vedeti. Otto Liebmann je v sijajnih spisih izvajal to misel za najrazličnejša področja človeškega izkustvenega sveta. Johannes Volkelt je napisal svoje razmišljajoče knjige o Kantovi spoznavni teoriji (Kants Erkenntnistheorie) in o Izkustvu in mišljenju (Erfahrung und Denken). V svetu, ki je dan človeku, je videl le zvezo oz. soodvisnost predstav, ki se oblikujejo v človekovem odnosu do nekega na sebi nepoznanega sveta. Res je priznal, da se v doživljanju mišljenja, ko to poseže v svet predstav, kaže nujnost. Na nek način se ob udejstvovanju mišljenja lahko občuti kot nekakšno prodiranje skozi svet predstav preko, v resničnost. Toda kaj je bilo s tem dobljeno? Zato se nekdo lahko čuti upravičen v mišljenju sprejemati sodbe, ki povedo nekaj o realnem svetu; vendar je s takšnimi sodbami kljub vsemu popolnoma v človekovi notranjosti; Od bistva sveta vanje ne prodre nič.
Eduard von Hartmann, čigar filozofija mi je bila zelo dragocena, čeprav nisem mogel priznati njenih osnov in rezultatov, je stal v spoznavnoteoretičnih vprašanjih povsem na stališču, ki ga je potem izčrpno predstavil Volkelt.
Povsod je obstajalo priznanje, da človek s svojim spoznavanjem zadane ob določene meje, preko katerih ne more prodreti v področje prave resničnosti.
V nasprotju z vsem tem je pri meni obveljalo notra¬nje doživeto in v doživljenem spoznano dejstvo, da človek s svojim mišljenjem, če ga dovolj poglobi, živi kot nekaj duhov-nega znotraj resničnosti sveta. Menil sem, da bi imeli to spoznanje kot tako, ki je lahko v zavesti podobno notranje jasno kot tisto, kar se razkriva v matematičnem spoznavanju.
Mnenje, naj bi obstajale takšne spoznavne meje, za katere označena miselna smer verjame, da se morajo določiti, pred tem spoznanjem ne more vzdržati.
V vsem tem se je pri meni prepletala miselna naklonjenost do takrat cvetoče razvojne teorije. Oblike je privzela v Haeckelu, kjer ni mogla najti upoštevanja samostojne biti in delovanja duhovnega. Kasnejše, popolno, je moralo v toku časa iziti iz prejšnjega, nerazvitega. To bi razumel glede na zunanjim čutom zapadlo resničnost. Vseeno sem preveč dobro poznal tisto − od zapadlega čutnemu − neodvisno, v sebi utrjeno, samostojno duhovnost, da bi mogel pritrditi zunanjemu čutom zapadlemu pojavnemu svetu. Toda zgraditi je bilo potrebno most iz tega sveta k duhovnemu. V čutom zapadlem namišljenem časovnem toku se zdi, da se človeško duhovno razvija iz predhodnega neduhovnega.
Toda pravilno spoznano čutom zapadlo povsod kaže, da je razodevanje duha. Glede na to pravilno spoznanje čutnega mi je bilo jasno, da lahko ‘meje spoznanja’, kot so se v tistem času utrdile, priznava le, kdor kadar trči ob ta čutni svet, z njim ravna podobno nekemu nepismenemu človeku, ki ob pogledu na potiskano stran pogled usmeri le na oblike črk in reče, da ni mogoče vedeti, kaj se skriva izza teh oblik.
Tako je bil moj pogled na poti od čutnega opazovanja usmerjen k duhovnemu, ki mi je v mojem notranjem spoznavajočem doživljanju predstavljal nekaj zanesljivega in trdnega. Izza čutom zapadlih pojavov nisem iskal neduhovnega sveta atomov, ampak duhovno, ki se navidezno razodeva v človekovi notranjosti, a ki vendar v resnici le pripada čutnim stvarem in čutnim procesom. Skozi obnašanje človeka, ki spoznava, nastane videz, naj bi bile misli o stvareh v človeku, medtem ko v resnici delujejo in vladajo v stvareh. Človek ima za potrebno, da jih v doživljanju videza izloči od stvari; v pravem spoznavanju in doživljanju jih ponovno vrne stvarem.
Razvoj sveta je torej potrebno razumeti tako, da ima predhodno neduhovno, iz katerega se je kasneje razvila človekova duhovnost, poleg in zunaj sebe duhovno. Kasneje poduhovljena čutnost, v kateri se pojavlja človek, nastopi tako, da se človekov duhovni prednik združi z nepopolnimi neduhovnimi oblikami in s tem ko jih preobraža, se pojavlja v čutom zapadli obliki.
Ti idejni tokovi so me vodili navzgor preko tedanjih spoznavnih teoretikov, katerih ostroumnost in občutek znanstvene odgovornosti sem popolnoma priznaval. Te ideje so me vodile h Goetheju.
Danes moram pomisliti nazaj na svoje takratno notranje bojevanje. Nič mi ni bilo olajšano pri prebolevanju miselnih tokov takratne filozofije. Toda moja zvezda vodnica je vedno povsem skozi sebe povzročeno priznanje dejstva, da se človek lahko notranje gleda kot od telesa neodvisnega duha, stoječega v čisto duhovnem svetu.
Pred mojimi deli o Goethejevih naravoznanstvenih spisih in pred to spoznavno teorijo sem napisal majhen sestavek o atomizmu, ki nikoli ni bil natisnjen. Kazal je v omenjeno smer. Spomnjam se, kako me je razveselilo, ko je Friedrich Theodor Vischer, kateremu sem sestavek poslal, napisal nekaj besed odobravanja.
Toda ob mojih študijah o Goetheju mi je postalo jasno, kako moje misli vodijo h gledanju bistva spoznavanja, ki prihajajo na dan povsod v Goethejevem ustvarjanju in njegovi drži do sveta. Zdelo se mi je, da so mi moja gledišča predala spoznavno teorijo, ki je v resnici Goethejev pogled na svet.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja me je Karl Julius Schröer, moj učitelj in očetovski prijatelj, ki mu dolgujem veliko hvaležnost, priporočil za pisanje uvodov v Goe-thejeve naravoznanstvene spise za Kürschnerjevo Nacionalno literaturo (National-Literatur) in da poskrbim za knjižno izdajo teh spisov. V tem delu sem spremljal Goethejevo spoznavno življenje na vseh področjih, na katerih je bil dejaven. Vse bolj mi je bilo v podrobnosti jasno dejstvo, da me je moj lastni nazor postavil v neko spoznavno teorijo Goethejevega pogleda na svet. Tako sem potem med opravljanjem omenjenega dela napisal to spoznavno teorijo.
Ko jo danes ponovno postavljam predse, se mi zdi kot spoznavnoteoretična osnova in utemeljevanje vsega, kar sem kasneje rekel in javno objavil. Govori o bistvu spoznavanja, ki razkriva pot od čutom zapadlega sveta v duhovni svet.
Lahko bi izgledalo nenavadno, da se ta mladostni spis, ki je star skoraj štirideset let, danes ponovno pojavlja, nespremenjen, razširjen le s pripombami. V načinu predstavljanja nosi značilnost mišljenja, ki se je vživelo v filozofijo časa pred štiridesetimi leti. Če bi ga pisal danes, bi marsikaj povedal drugače. Toda kot bistvo spoznanja ne bi mogel navesti nič drugega. Kar bi pisal danes, v sebi ne bi moglo tako zvesto nositi kali duhovnega pogleda na svet, ki ga predstavljam. Tako v zametku, v kali je mogoče pisati le na začetku nekega življenjskega spoznavanja. Zato se sme prav zaradi tega ta mladostni spis ponovno pojaviti v nespremenjeni obliki. Spoznavne teorije, ki so obstajale v času njegovega sestavljanja, so našle svoje nadaljevanje v kasnejših spoznavnih teorijah. Kar imam o tem povedati, sem napisal v svoji knjigi Uganke filozofije (Die Rätsel der Philosophie). Hkrati je izšla v novi izdaji pri isti založbi. Kar sem pred toliko časa skiciral v tem majhnem spisu kot spoznavno teorijo Goethejevega pogleda na svet, se mi zdi danes tako potrebno povedati kot pred štiridesetimi leti.

Goetheanum v Dornachu pri Baslu
novembra 1923 Rudolf Steiner