IZZA KULISE ZUNANJEGA DOGAJANJA 3. DEL

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Rudolf Steiner:  Individualna duhovna bitja in njihovo delovanje v človekovi duši

3. DEL Izza kulise zunanjega dogajanja, Zürich, 13. november 1917, drugo predavanje

V predavanju, ki sem ga imel tukaj pred osmimi dnevi, sem hotel nasnovati temo, ki je zdaj tako nujna za pretresanje, ki je naravnost energično izzivalna ob tako tragičnih dogodkih, ki tako globoko posegajo v življenje človeštva, in jo je mogoče kratko označiti z besedami: Človeštvo mora kar najbolj nujno ponovno spoznati, ozavestiti, da je svet, ki se odigrava tukaj v fizičnem, povezan s konkretnim duhovnim svetom. Človeštvo mora nadvse nujno ozavestiti, da duhovni svet do sleherne posameznosti obstoja posega in deluje v fizični svet.

Reči moramo, da je treba biti prav v našem času posebno pozoren na to, da se ta zavest razširi med človeštvo. Kajti človek sedanjosti se zunanje-fizično ne razlikuje prav dosti od človeka tistih preteklih časov, ki jih zaznava in upošteva običajno zgodovinsko opazovanje. Pri zgodovinskem opazovanju se ne pride dlje nazaj kot kvečjemu do tretje poatlantske dobe. Kar leži pred tem, je precej negotovo in nejasno zgodovinsko opazovanje in le-tega hoče sedanji človek uveljaviti. Duševno življenje človeštva se je v tem času zelo zelo spremenilo. Ne moremo pa reči, da bi se prav dosti spremenilo zunanje-fizično življenje, človeški organizem. Zato ljudje ne opazijo oz. ne prodrejo do tega, da bi opazili, kaj se pravzaprav dogaja oz. odigrava v duhovnem svetu in kateri impulzi prihajajo iz njega.

Živimo v pomembnem času. To nima nič opraviti s pogostimi trivialnimi opazkami, ki oblečene v besede pravijo: Živimo v prehodnem času. Samoumevno je, da je vsak čas prehoden, gre le za to, da se ve, kaj v dotičnem času prehaja in v kaj. Kar preide v našem času, to pomeni, kar sprejme druge oblike, kar gre skozi pomenljivo spremembo, si lahko nekdo prav posebej ozavesti, če se prestavi v položaj, da svoj pogled ne usmeri le v življenje bitij, ki tekajo naokrog v fizičnih telesih tukaj na Zemlji, ampak ga usmeri na bitja, ki ne pripadajo fizičnemu svetu, ampak ga usmeri na bitja, med katera sodijo umrli ljudje. V svetu, skozi katerega gre človek med smrtjo in ponovnim rojstvom, je spremembe, in posebno spremembo sedanjega časa, že mogoče opaziti kot pomenljive in globoko pomembne. Žal sedanji človek tega, kar se nanaša na duhovni svet, ne jemlje prav resno. Ko danes razmišljamo o nastajanju antropozofije, nam prav ob tem dejstvu legajo na srce posebni občutki. Resnično je tako, da sploh ni treba imeti posebnega nagnjenja za ideje, ki se razširjajo v antropozofskem gibanju, če hočemo te ideje razširjati. V nekih drugih gibanjih (kakšna vse gibanja obstajajo danes, kakšna združenja se ustanavljajo in vsa so prepričana, da v svetu predstavljajo najbolj pomembno), v vseh takšnih društvih ljudje sprejmejo subjektivni fanatizem svojega gibanja. Zavzeti so za svoj program in ga imajo za izredno zveličavnega, za absolutno nujnost. Takšna zavzetost za antropozofsko gibanje ni potrebna. Impulz za razširjanje ima svoj izvor drugod. Naj čisto kratko označim (marsikaj moram, ko sem z vami, kratko označiti, ker smo vselej tako malo časa skupaj): Ko si je nekdo pridobil prepričanje o resničnosti antropozofskih idej, ga v njihovo predano in zavzeto širjenje sili sočustvovanje s tistimi ljudmi, ki v sedanjosti te ideje potrebujejo (in to so v bistvu vsi ljudje, s katerimi pridemo v stik), sočutje z ljudmi, ki te ideje morajo imeti in so brez njih obsojeni, da nase prevzamejo slabe in hude posledice.

Prejšnjikrat sem hotel priklicati predstavo o tem, da je zunanje na fizičnem nivoju veliko nerazumljivega, lahko pa postane razumljivo, če ga je mogoče pojasniti iz zveze z duhovnim svetom. Danes vam želim predstaviti še neke druge pomembne vidike, ki so dozdevno najprej prineseni s povsem druge strani. Izhajajmo iz nečesa, s čimer se lahko srečamo na vsakem koraku. Danes je mogoče reči, da z mnogih strani, ki se imajo poklicane za to, nasprotujejo tem idejam, ki jih razumejo kot posebno versko razlago, idejam, kakršne moramo ponovno imeti, in sicer da ima nekdo, brž ko prestopi prag duhovnega sveta, opraviti z mnogimi duhovnimi bitji, s celimi hierarhijami duhovnih bitij, angeloji, arhangeloji, arhaji in navzgor. Že ko nekdo zgolj računa na to, kar imenuje edini Bog, do katerega hoče najti čimbolj intimen, neposreden odnos, se na to gleda kot na znamenje nekega posebnega pojasnjevanja in razlaganja vere. To bo uvideno kot edini možni monoteizem in mnogi ljudje že izražajo strah (horror vacui), ko slišijo, da prihaja nauk, ki govori o mnogih duhovnih bitjih.

Moramo si pojasniti, kaj to pravzaprav pomeni. Če človek razvije le tisti stik z duhovnim svetom, ki je danes versko običajen, s katerim se dozdevno prosvetljena cerkev posebej ukvarja, pride le v čisto določen, četudi čustven stik z duhovnim svetom, namreč le v stik z do njega zaščitniškim angelom, z angelskim bitjem, s katerim ima realen odnos. To angelsko bitje, s katerim lahko edino najde stik, za katerega ima določen občutek, imenuje svojega Boga; če je kristjan, imenuje to angelsko bitje Kristus. To angelsko bitje zamenjuje s Kristusom. Morda si je težko predstavljati, vendar je tako.

Prav protestantski teologi, ki se sami sebi zdijo dozdevno prosvetljeni, ki tako zelo svarijo pred mnogoboštvom, da bi za neko bitje, za Kristusa, pridobili neposredno prevleko, lahko še toliko govorijo ljudem o Kristusu, vendar se vse nanaša le na odnos človeka do angelskega bitja. Tako da je v našem času zlasti monoteizem izpostavljen nevarnosti, da gre dejansko za čaščenje in oboževanje posameznega angela nekega človeka.

Kajne, danes si ljudje še nočejo priznati, kar živi med njimi kot resničnost. Toda objektivni opazovalec že iz grobih odnosov in razmer vidi, kako so si ljudje pripravljeni iz takšnih iluzij razviti vsakovrstne usodne predstave in občutenja. Čaščenje lastnega angela pomeni, da ima človek svojega lastnega boga in le misli, da ima skupnega z drugimi. Vsak monoteist današnjega časa v resnici časti in obožuje le lastnega angela, in ker so tako v soglasju besede, ki zazvenijo, ko vsak pretresa svoj odnos, svoj egoistični odnos z lastnim angelom, le verjame in govori o skupnem bogu. Če bi se ta razvoj tako nadaljeval, bi privedel ljudi k temu, da si tudi kot posamezne človeške individue vedno bolj razvijejo tisto, kar že danes vidimo prav strahovito prihajati na dan v nacijah: nacije, četudi teoretično govorijo še o enotnem božanstvu, ga še posebej v tem času resno nočejo spoznati, ampak želi imeti vsaka nacija lastnega boga.

Vendar je to le zunanje, kar grobo bije v oči. V resnici hoče imeti danes vsak človek lastnega boga in potem reče odnosu, ki ga razvije zgolj do svojega angelskega bitja, monoteizem. Ker se v nekem času, ko se hoče razviti zgolj zasnova za gledanje čutnega, vsi odnosi mešajo in motijo, človek ne opazi, da je tako.

Danes je mogoče videti na vsakem koraku, da ljudi, ki še niso sprejeli kakršnih koli pojmov iz antropozofije, ne zanima, ko jim govorimo o konkretnih odnosih človeka z duhovnim svetom. Tega se bojijo. Nočejo se opogumiti, da bi svoje misli povezali s kakršnimi koli impulzi, o katerih se govori, da prihajajo iz duhovnega sveta. To je značilnost kriznih časov in živimo v kriznem času. Z izredno bolečimi občutji je treba videti, kako nepozorno je pravzaprav sedanje človeštvo do tako očitnih, tako izrazito v srce segajočih dogodkov, tragičnih dogodkov sedanjosti, kako malo so ljudje pripravljeni, če jih v to ravno ne prisili materialno, da na sedanje dogodke usmerijo nujno pozornost. Človek mora biti najprej ukročen, da bi postal pozoren, da kar se v naših letih dogaja, pred človeško dušo povsod postavlja globoko vrezujoče in pomembne impulze človeštva.

Zato se dogaja, da ljudje sploh ne prisluhnejo, če se že kako uveljavi mnenje: kar sedanji ljudje pomembnega razmišljajo, je treba izvršiti, da bi se izkopali iz sedanje bede in da mora biti tisto, o čemer je treba razmišljati in kar je treba izvršiti, rojeno iz konkretnih duhovnih spoznanj. Z nenehnim splošnim poudarjanjem duhovnega, z govoričenjem o tem, da se morajo ljudje duhovno poglobiti, itd., ne gre več. Gre za to, da morajo sedanji ljudje z duhovnim svetom pridobiti konkretne stike. Za nas bi lahko bilo razumljivo, da so tudi v nekdanjih časih, ko so imeli ljudje še več stika z duhovnim svetom, postali pozorni na konkretne odnose z duhovnim svetom, le da danes niso več razumljeni. V prejšnjih časih se ni le tako splošno govoričilo: Tam spodaj na Zemlji naokrog gomazijo ljudje in tam zgoraj je nekaj božanskega, ampak se je govorilo o konkretnih odnosih.

Najlepši in najbolj pomenljiv izliv takšnih konkretnih stikov so Danielova prerokovanja in tista iz Apokalipse, kjer ljudem ni rečeno zgolj: Vi ljudje se zanašate na enega Boga, vi ljudje verjamete v enega Boga, ampak: Eno kraljestvo, drugo kraljestvo, tretje kraljestvo (eno mora drugo na kakršen koli način zamenjati oz. osvoboditi), kjer je ljudem sporočena konkretna zveza duhovnega sveta s tukajšnjim fizično-čutnim. Človeštvo se je povsem odvadilo tako konkretno govoriti o odnosu duhovnega s fizičnim. Danes želi človeštvo z vsem enako ravnati. Najraje bi izumilo teorije, po katerih bi bilo mogoče narediti ljudi preko celotne Zemlje enakomerno zemeljsko blažene. Današnji socialist misli, da so določene ideje, ki so pravilne za človeško življenje, pravilne za Anglijo, Ameriko, Rusijo, Azijo; če vse njihove države uredijo po želji socializma, bo samoumevno nastopila sreča in današnji človek bo zasanjan na Zemlji. Tako človek misli. To so vse abstrakcije, vse so neresnični pojmi in ideje; nevedenje, da se na enem koščku Zemlje iz določene ljudske kulture pripravlja eno, na nekem drugem koščku pa drugo, nerazumevanje velike razlike med zahodom in vzhodom, mora povzročiti neskončno zmedo in kaos. Kajti človek lahko uspešno sodeluje pri oblikovanju življenja na Zemlji le takrat, ko ima možnost zgraditi most od svoje duše do objektivnih dejstev.

Tega mostu ljudje nočejo postaviti. V teh časih moram iz notranje nuje našim prijateljem na najrazličnejših krajih vselej znova govoriti o tem, kako se je zgodil nek dogodek v zadnji tretjini 19. st., ki se je pomembno globoko zarezal v človeški razvoj, dogodek, za katerega vedo vse okultne šole, le da njegovega poteka pogosto ne znajo pravilno opisati. Tudi danes želim kratko omeniti, za kaj gre. Od leta 1841 naprej se je v duhovnih območjih odvijal boj duhov med določenimi bitji iz višjih hierarhij in podrejenimi bitji. Ta bitja, ki so se puntarsko uprla v času od leta 1841 do 1879 in v tem obdobju bila uporniški boj, so bila bolj zgodaj uporabljena v smislu modrega vodenja sveta. Tudi bitja, ki se v določenih drugih časih uprejo, postanejo zla, bitja teme, so v določenih časih zelo pripravna, uporabna bitja. Govorim torej o takšnih bitjih, ki so bila do leta 1841 uporabljena v službi višjih duhov modrega vodstva sveta, toda po tem času so hotela nekaj drugega kot njim nadrejena bitja in se z njimi sprla. Ta bitja so v duhovnem svetu bojevala pomenljiv boj, enega tistih bojev, ki se pogosto dogajajo, toda na različnih višinah, boj, ki je v legendi, v simboliki predstavljen kot boj Mihaela z zmajem. Boj se je končal tako, da so bili določeni duhovi teme jeseni 1879 potisnjeni iz duhovnih območij v območje Zemlje in od takrat delujejo med ljudmi, vstopajo v človeške impulze volje, v človeške motive, v to, kar lahko ljudje dojemajo, skratka v celotno človeško delovanje. Tako da so torej določeni duhovi teme od leta 1879 med ljudmi, na katere moramo biti pozorni, če hočemo razumeti zemeljske dogodke. Nekdo bi lahko povsem pravilno rekel, da so bila ta bitja 1879 pahnjena navzdol, nebo se jih je osvobodilo, toda Zemlja je napolnjena z njimi. Njihovo mesto od takrat ni več na nebu, ampak bivajo na Zemlji.

Če naj označim, kaj so ta bitja s svojim uporniškim bojem od 1841 do 1879 hotela, moram  reči, da so hotela preprečiti, da bi spiritualno bitje, ki se hoče ljudem od 20. st. naprej nujno razodeti, lahko prišlo v človeške duše; hotela so ga zadržati zgoraj. Le tako je bilo mogoče doseči, da se od 20. st. naprej ljudje lahko odprejo čutu za spiritualna spoznanja, da so bili ovirajoči duhovi teme oddaljeni iz duhovnega kraljestva; le tako se lahko k ljudem spuščajo določena spiritualna spoznanja. Toda tukaj, kjer ti duhovi teme zdaj hodijo med ljudmi, so si duhovi teme spet postavili nalogo vnašati med ljudi zmedo in jih onemogočati; od tu hočejo preprečiti vzpostavitev pravilnih odnosov do spiritualnih resnic; zadržati hočejo dober in zdravilen namen spiritualnih bitij.

Temu nasproti je mogoče delovati le z natančnim spoznavanjem, z  natančnim vpogledom v te stvari in skoznje. Določene okultne bratovščine so si za nalogo postavile nasprotno; pravo védenje hočejo obdržati le v svojih ozkih krogih, da bi ga lahko uporabljale za zadovoljitev svojega poželenja po moči in oblasti. Smo sredi tega boja. Na eni strani je treba nujno tako voditi človeštvo, da sprejme pravilno spiritualno znanje in spoznanja; na drugi strani so zaprte okultne bratovščine slabše vrste, ki nočejo, da to védenje prodre med ljudi, da bi tako ljudje ostali nevedni glede duhovnega sveta, bedasti, tisti v zaprtih bratovščinah pa bi od tam lahko izvajali svoje nakane in zvijače.

V dogodkih sedanjosti tiči cel sveženj takšnih zvijač in za človeštvo je prav posebna nesreča in zlo, če tega noče videti. Kar dejansko tiči izza teh stvari, boste takoj začutili bolj osvetljeno, če opozorim na določene resnice, ki so danes dozorele in morajo kot zrele slive z drevesa pasti iz duhovnega sveta v kraljestvo človeka, vendar bodo določene sile njihovo splošno razširjanje preprečevale, ljudje pa imajo do njih predsodke, ker se jih bojijo.

Glede tega želim govoriti čim bolj konkretno. Dejstvo, da je bilo 1879 določeno število duhov teme pahnjenih na Zemljo in so od takrat v človeškem kraljestvu, ima pomembne, pomenljive posledice. Predvsem to, da je od tistega časa jasno mišljenje pri ljudeh dobilo neizmerno  večji pomen, kot ga je imelo prej. Če se pogleda na notranje nujnosti razvoja človeštva, je treba reči, da ni bilo v nobenem obdobju jasno mišljenje tako nujno potrebno, kot je za vzdrževanje fizičnega življenja nujno jesti in piti. Če v času, v katerem živimo in v katerem bo živelo človeštvo v bližnji prihodnosti, človek misli nejasno, potem takšnih zrelih resnic, ki morajo pasti iz duhovnega sveta, ne bo mogel videti ustrezno osvetljenih. Predvsem ne bo mogoče videti velikega, globokega pomena, ki ga ima za celotni človeški razvoj Misterij na Golgoti, prihod Kristusa v razvoj človeštva. Veliko govorijo o tem Jezusu Kristusu. Teologija današnjega časa hoče ljudem preprečiti govoriti o globokem pomenu, ki ga ima Misterij na Golgoti za celotni razvoj človeštva. Kar se je skozi Misterij na Golgoti moralo zgoditi, se je seveda izživelo šele počasi in postopno in tako se pojavi šele v tem stoletju.

V starih časih so še vedno obstajale stare dedne zasnove iz časov, kjer so imeli ljudje dedno (atavistično) notranje življenje, ki je bilo prežeto s spiritualnostjo. Šele v našem času je tako, da si mora človek spiritualnost prisvojiti, če jo hoče imeti. Zato prihaja v našem času, in pravzaprav šele od leta 1879 naprej, do prav posebnih pojavov. Ker je postalo zunanje gledanje tako grobo, so danes ti pojavi jasno vidni le, ko nekdo obrne duševni pogled v kraljestvo, v katerega vstopi človek, ko gre skozi vrata smrti. Kajti duše, rojene pred letom 1879, pridejo drugače v duhovni svet, ko gredo skozi vrata smrti, od tistih, rojenih po letu 1879. Tu gre za resnično globoko pomenljiv dogodek.

Ta globoko pomenljiv dogodek še posebej vpliva na to, da postajajo ljudje v svojih dušah vedno bolj podobni svojim mislim in spoznanjem. Za današnjega človeka je to zelo nenavadno, vendar je resnično. Pomembno in bistveno je videti določene stvari v pravi luči, videti prav z jasnimi, veljavnimi, z resnico nasičenimi mislimi. Dobro je pravilno videti darvinizem, tako kot sem ga na primer poskušal predstaviti včeraj v javnem predavanju. Če pa  ga nekdo vidi kot podlago za edino veljavni svetovni nazor, da torej misli, da je pravilno le,  da človek izvira iz živali, da izvira le iz takšnih sil, ki izgrajujejo tudi živali, vodijo v tem času take misli njegovo dušo k temu, da postane podobna lastni predstavi. To je pomembno! Ko potem ta duša odvrže telo, jo doleti nesreča, da mora sebe gledati podobno tej svoji lastni predstavi! Kdor tukaj v fizičnem telesu razmišlja, da je bilo pri njegovem razvoju dejavno le živalsko, si teše za čas po smrti takšno zavest, da se bo moral gledati kot žival. Kajti z dogodkom leta 1879 je to del značaja petega poatlantskega časa; misli, ki jih imajo ljudje, obstajajo zato, da se človeške duše v te misli spremenijo. Zato pravim: Za predstavljanje antropozofsko orientirane duhovne vede ni treba nobenega nagnjenja, ampak je potrebno imeti sočutje do ljudi, ki te misli potrebujejo, ker so ustvarjalne in tvorne za duševno življenje, ker je človek v prihodnosti poklican, da postane to, za kar se ima. To je moralo vstopiti v teku modrega vodenja sveta, da lahko s tem človek resnično pride do polnega svobodnega samozavedanja. Na eni strani so morali bogovi dati človeku možnost, da postane svoja lastna stvaritev. Da s tem lahko vsekakor tej lastni stvaritvi da nadčutni pomen in smisel, ki ga lahko najde v tem, kar iz sebe samega naredi, nekaj, kar mu lahko da večno smer, je šel Kristus Jezus skozi Misterij na Golgoti. Ko ga nekdo duhovnoznanstveno razume, miselno ustrezno razume, najde pot k njemu; pot navzgor od živalskega v božansko.

Ta resnica postane še posebej očitna, ko zmore nekdo duševno pogledati prav v svet, v katerega človek vstopi po smrti. Človek, ki je bil rojen še pred letom 1879, vzame s seboj vedno še določen ostanek, v katerem se je ohranil povsem takšnega, kakršnega si je tukaj zmogel sebe predstavljati. In tudi še za daljši čas bodo ljudje lahko ohranili biti zgolj to (stvari se počasi šele približujejo), kakršne so si sebe predstavljali: toda le skozi trpljenje, le če lahko trpijo, ko lahko (zveni paradoksalno) nase sprejmejo bol spoznanja, s tem ko sami občutijo nezadovoljivost svojih predstav o ljudeh. Harmonija s samim seboj, hkrati spoznanje, ki človeku pusti biti človek tudi po smrti, se bo ohranjalo za prihodnost, le če se bodo ljudje svoje resnične povezave z duhovnim svetom zavedali tukaj v fizičnem svetu. Seveda tisti, ki se danes zaradi materialističnih predstav nasploh bojijo konkretnih duhovnih spoznanj, še dolgo ne bodo hoteli sprejeti, da se je z letom 1879 takšna sprememba zgodila; vendarle je to nujno treba sprejeti. Iz tega vidite, da bo moralo postajati v prihodnosti vse bolj pomembno, da obstoječa spiritualna spoznanja razširjamo po Zemlji. Zato bodo duhovi teme, da bi podpirali in pospeševali svoje zadeve, posebno pozornost posvetili temu, da povzročajo zmedo med ljudmi in jim onemogočajo, da bi si tukaj zgradili pravilne misli, v katere bi se ti ljudje po smrti spremenili. Človek mora postati to, za kar se ima, kar misli, da je!

To je resnica, ki je bila določena, da od pomembnih sprememb 19. st.  pride med ljudi. Človek mora hoteti to, kar v resnici lahko je, zmožen mora biti razmišljati o svojem bitju, če naj je le-to dušno. Kajti mrtvi bo lahko to že danes oznanjal kot zakonito zrelo resnico: Duša je to, kar zmore nekdo misliti o sebi. Duhovi teme so v času, ko je bilo nujno z Zemlje razširjati resnico: Duša je to, kar zmorete misliti o sebi, izposlovali in navdihovali ljudi, da razširjajo kot resnico: Človek je to, kar zaužije kot hrano, in čeprav teoretično ni bila spoznana v širših plasteh, življenjska praksa vse bolj kaže na to, da človek dejansko ni nič drugega, kot kar s hrano zaužije. Ja, ta življenjska praksa je pripeljala celo do tega, da se to vse bolj izpostavlja tudi v zunanjem življenju. Veliko bolj, kot se misli, so žalostni, tragični dogodki sedanjosti izoblikovani zgolj iz načela: Človek je to, kar zaužije s hrano. V veliko globljem pomenu, kot se v današnji površinskosti misli, gre za zelo pritlehne stvari, da bi moralo danes preteči tako neznansko veliko krvi. Človeštvo je že okuženo s stavkom: Človek je to, kar zaužije s hrano. S tem bo povezanih še veliko bitk.

Prav zato je tako nujno, da se razširjajo času ustrezne misli. Misel bo morala biti postopno spoznana kot realna duševna sila, ne zgolj kot stokajoče posploševanje, kakršnega je izoblikoval novi čas, in pri vsem tem še s takšno ošabnostjo. Kajti v starejših časih so bili ljudje s staro dedno zasnovo še povezani s spiritualnim svetom. Čeprav je dedna jasnovidnost razmeroma že pred mnogimi stoletji povsem opešala, živi njena dedna zasnova še vedno v čutenju in hotenju. Toda zdaj je čas, ko mora zavestno vedno bolj nastopiti kot realna moč, zato duhovi upora, duhovi teme, tudi tako silno naskakujejo v naših dneh, da bi nasproti realnim mislim postavili abstraktne v obliki vseh možnih svetovnih programov. V te  zveze je treba videti. Ljudje morajo vse bolj dojeti, da morajo njihove misli postajati vse bolj resnične.

Podobni prispevki

Leave a Reply