Z izvajanjem glasbe privabljena elementarna bitja Človek privablja z izvajanjem glasbe elementarna bitja, kajti obstajajo duhovna bitja, ki imajo astralno telo kot najnižji člen in so torej sestavljena še iz višje, finejše substance. Vselej najdejo možnost imeti s človekom nekaj skupnega v tistih umetnostih, ki se izražajo v gibalni obliki in glasbi. Prostor, napolnjen z zvoki glasbe, je priložnost za spust duhovnih bitij z astralnim telesom kot najnižjim členom. Napolnitev prostora z muzikalnimi zveni je vsekakor nekaj, kjer človek ustvari sodelovanje med seboj in drugimi bitji. Kakor človek z vzvišeno, pomenljivo glasbo v svoje okolje pritegne dobra bitja, je tudi res, da odbijajoča, odurna glasba pritegne v območje vpliva na človeka astralna bitja, in ne bi vam bilo prijetno, ko bi vam o mnogih modernih muzikaličnih stvaritvah opisali, kakšne grozne astralne podobe plešejo naokrog med njihovim izvajanjem. Te stvari je treba vzeti zelo resno! To je le kratek opis, kako sodelujeta naš vidni svet in izza njega stoječi nevidni svet duhovnih bitij,
Elementarna bitja, ki jih privabi verskoobredno delovanje Naše delovanje nenehno naseljuje astralni nivo z bitji. V tem leži tudi smisel cerkvenih ceremonij, namreč na fizičnem nivoju izvršiti pomenljive stvari, s čimer nastajajo na astralnem nivoju pomenljiva bitja. Kdor na primer zadimlja prostor s kadilom, načrtno sežiga določeno snov in ustvarja v astralnem svetu prav posebne vrste bitja. Kdor zavihti meč v štiri smeri, ustvarja posebno bitje; prav tako duhovnik z določenimi ročnimi kretnjami ob spremljavi določenih glasov. Ponavljajoče vibriranje na primer O I U okrepi dominus vobiscum (Bog s teboj). Zanihan zrak prikliče silfe, ki jih določene kretnje z rokami le še okrepijo. Tudi znaki prostozidarjev, prijem (ročaj) in beseda, ustvarijo bitja in podobe, ki izražajo zakonitosti v fizičnem svetu. Skozi astralno materijo se ustvari medsebojna zveza. Nekdo se odene v astralno materijo, ki je ustvarjena s prijemom in geslom.
Seveda, vse to dela človek nenehno tudi v običajnem življenju, vendar nesistematično, ustvarja si nasprotujoča bitja in mu ne uspe doseči ustrezne harmonije. Pri teh magijskih delovanjih so torej elementarna bitja privabljena ali začarana in hkrati napeljana k določenim odčaranjem. Obredno čaščenje ima v primerjavi z zunanjim delovanjem, ki ga človek sicer opravlja s pomočjo orodij (in tudi v obrednem čaščenju igrajo orodja določeno vlogo), neznansko večji pomen v zvezi z vesoljem, univerzumom. Opravljanje obrednih čaščenj je apel duhovnim močem univerzuma, naj se (prav skozi človekovo delovanje) povežejo z Zemljo. Takšno delovanje, izvršeno po določenem obredu, se bistveno razlikuje od nekega zgolj tehniškega delovanja, ki povzroči nekaj povsem drugega. S strojem človek nekaj dela. Ko je obredno delovanje pravilno dojeto, dobi človek možnost, da lahko občuje z drugimi duhovnimi bitji. Skozi stroje in zunanjo tehniko je mogoče občevati s fizičnimi naravnimi silami Zemlje. Z obrednim delovanjem se občuje z duhovnimi elementarnimi močmi Zemlje, ki kažejo v prihodnost.
Duhovna elementarna bitja, priklicana pri izvajanju obrednega čaščenja, to čaščenje potrebujejo, kajti pri tem se hranijo, prejmejo svoje sile rasti. Ohranjeni stari obredi so mumije, če niso bile pregrete z Misterijem na Golgoti. Nujno je treba ustvarjati prve kozmične zasnove za daljnosežen svetovni razvoj v poklicnem delu, razvezanem od človeka. Kajti vse, kar se dogaja v svetovnem razvoju, je v zvezi z duhovnim. Kar znotraj poklica ustvarimo, najsibo skozi telesno najsibo skozi tako imenovano duhovno delo, je primerno izhodišče za utelešenje duhovnih bitij, ki so zdaj med Zemljino dobo vsekakor še elementarna. Rečemo lahko, da so elementarna bitja četrte stopnje. Ko bo Zemlja prešla v Jupitrov razvoj, bodo že elementarna bitja tretje stopnje. Naše delo, ki ga opravimo v objektivnem poklicnem procesu, se od nas osvobodi oz. razveže in postane zunanja pomoč za elementarna bitja, ki so se razvijala skozi evolucijo. Kar v svojem poklicnem življenju napravimo, lahko dobi celo pomen za končni Vulkanov razvoj; vendar je za to potrebno še nekaj. Iz človeških duš morajo biti oplojena elementarna bitja, ustvarjena z osvobajajočim poklicnim delom skozi to, kar človeška duša sprejme iz impulzov, ki so izstopili kvišku k duhovnim območjem. Seveda to ni edina naloga duhovne vede, vendar je njena naloga glede na napredujoče, preoblikujoče se poklicno življenje.
Pomen sedanjega obrednega delovanja je torej v tem, da moramo poklicno delo zavestno povzdigniti na ustrezno duhovno višino. Tudi pri znanstvenem delu mora laboratorijski pult postati oltar. Naloga ljudi je vedno bolj spoznati, da v vseh fizičnih in duševnih pojavih delujejo duhovna bitja in da brez njihovega sodelovanja človek ne more ustvariti niti najmanjših dejanj.
Z rokodelsko dejavnostjo nastala elementarna bitja Govorili smo že o delovanju zelo uporabnih elementarnih bitij v tehniki, ki so lahko s pomočjo preprostih strojev pritegnjena k znatnim učinkom, če te stroje spravijo v pogon ljudje, ki so že opravili ustrezno višji duhovni razvoj. Obravnavali smo delovne zmožnosti elementarnih bitij pod ahrimanskim vplivom v tehniki. Če naj govorimo o elementarnih bitjih, ki se pojavijo pri rokodelski dejavnosti, moramo ponovno opozoriti, da pri vsaki človekovi dejavnosti sodelujejo elementarna bitja. Ko nekdo stoji ob primežu za rezanje in brušenje kovin, mora vedeti, kako švigajo iskre ‒ tako se bodo rojevala tudi elementarna bitja, ki prehajajo v svetovni proces in imajo v njem svoj pomen. Elementarna bitja bodo nastajala, tudi če stoji ob brusilnem stroju nekdo, ki o tem ničesar ne ve. Tukaj je treba misliti še na pravo rokodelsko delo, pri tem bo zelo pomembna rokodelčeva duševna drža pri delovni mizi, ali stvari zmore spraviti v harmonijo ali ne. Temu primerno bo ustvarjal elementarna bitja, ki svetovni proces motijo ali pa mu služijo.
Elementarna bitja, delujoča za prihodnost razvoja človeštva
Njihov izvor pri primanjkljaju oz. hibi pri času, primernem družbenemu občutenju Lotimo se primernega problema, ki danes vse bolj zadeva še posebej mlajše. V razvoju človeštva so se posamezni ljudje bolj ali manj razvezali iz svojih skupnosti, družinskih, rodovnih ali rasnih zvez. V te zveze se človek rodi in glede na svoje razvojno stanje se na poti k notranji osvoboditvi od teh zvez tudi zunanje razveže. Vendar se mora neodvisno od stare skupinske narave z intelektualnega, etičnega, moralnega vidika sniti z novimi skupnostmi. S svobodnim skupnim izžarevanjem svojih občutkov in čustev se spet izoblikuje in gradi osvobajanje in enakopravnost ljudi. Emancipiran človek ima svojo individualno dušo; ko jo pridobi, je ne more nikoli več izgubiti.
Z združevanjem v svobodne zveze se ljudje zbirajo okrog nekega središča. Občutki in čustva, ki skupaj izžarevajo k takšnemu središču, dajo ponovno povod bitjem, da delujejo kot neke vrste skupinske duše, vendar v povsem drugačnem smislu od stare skupinske duše. Vse prejšnje skupinske duše so bile bitja, ki so ljudi delala nesvobodne. Ta nova bitja so združljiva s popolno svobodo in individualnostjo ljudi. Reči smemo, da v določenem oziru ljudje bedno životarijo v svojem obstoju človeške dozdevne edinosti in složnosti; v posamezno človeško dušo je položeno, ali dá takšnim višjim dušam čim več priložnosti, da se spustijo v človeka, ali pa tega ne naredi. Več ko bo zgrajenih stikov in zvez in izoblikovanih občutij skupnosti na temelju popolne svobode, več vzvišenih bitij bo sestopilo k človeku in hitreje bo Zemljin planet poduhovljen.
Vidimo, da mora človek, če si je pridobil vsaj nekaj pojma glede prihodnjega razvoja, zelo dobro razumeti značaj skupinskega duševnega občutenja, ker se lahko sicer zgodi, da njegova individualna duša (če se na Zemlji predolgo sama osvobaja oz. emancipira) ne najde stika oz. ga zamudi in s tem sama postane vrsta elementarnega bitja. Takšna iz ljudi nastala bitja so zelo slaba. Medtem ko so prej opisana elementarna bitja zelo uporabna za naš naravni red, iz ljudi nastala elementarna bitja te lastnosti nimajo.
Izvor elementarnih bitij pri zadrževanju delov človekovega bitja ob njegovi smrti Zgoraj opisanim odnosom podobna (posebno slaba) elementarna bitja bodo nastala tako, da nižje oblikovani in vzgojeni ljudje del svoje narave ob smrti zapustijo na Zemlji. Že danes se na nenavaden način uresničijo salamandrska bitja, ko določeni posebej nevzgojeni ljudje, ki se sicer vsekakor naprej inkarnirajo, zapustijo del svoje nižje narave. Takšni ljudje obstajajo. Samoumevno danes ne more biti noben človek tako slab, da bi povsem izpadel iz evolucije, del svoje narave pa vendarle lahko zapusti. Znotraj našega razvoja so to potem posebno slaba elementarna bitja, te deloma izločene človeške narave, ki spet ostanejo kot vrsta duhov in prežemajo naš obstoj.
Prihodnji izvor elementarnih bitij zaradi pomanjkanja spiritualnega mišljenja Pomanjkanje spiritualnega mišljenja ljudi je imelo za človeštvo v njegovem razvoju mnogovrstne neugodne posledice. Poseben način nespiritualnega mišljenja bo v sedmi poatlantski kulturni dobi (v 8. tisočletju n. št.) povzročil tvorjenje strašno hudobnih pajkov z velikansko modrostjo. Zemeljski ljudje bodo svoj intelekt avtomatsko razvijali naprej; lahko si ga razvijajo tudi v barbarstvu; vendar v tem intelektu ne bo dosežena polna človeška kultura, polna človečnost. Misli vseh bitij, ki bodo nepravilno razmišljala, ljudi s povsem zasenčenim intelektom, ki mislijo le mineralno, grobo mineralno torej v mineralnem kraljestvu, v rastlinstvu, živalstvu in celo v človeškem kraljestvu, misli torej, ki nimajo nobene resničnosti, se bodo na mah uresničile, ko se bo Mesec združil z Zemljo. Iz Zemlje bo vzklila strašna golazen, zalega bitij, ki so po svojem značaju med mineralnim in rastlinskim kraljestvom kot avtomatska bitja z izjemnim razumom. Preko Zemlje se bo razširilo gibanje in jo prekrilo kakor pajčevina strašnih pajkastih bitij z velikansko modrostjo, ki pa v svoji organizaciji nikoli ne bodo dosegla rastlinskega obstoja, eno v drugo bodo prepletena in zamrežena, kar bo po zunanjem gibanju posnemalo, kar so si ljudje izmislili z zasenčenim intelektom, ki se ni pustil spodbuditi in napeljati k temu, kar mora priti do ljudi z duhovno vedo. Tako kot Zemljo zdaj prekriva zračna plast, kot se včasih prekrije z roji kobilic, bo prekrita s strašnimi mineralno-rastlinskimi pajki, ki se bodo zelo razumno, toda strašno hudobno medsebojno zapredali.
Človek se bo moral, če ne mu ne bo uspelo svojih zasenčenih intelektualnih pojmov oživeti, v svojem obstoju namesto z bitji, ki se hočejo od zadnje tretjine 19. st. spustiti in z njim združiti, zvezati s temi strašnimi mineralno-rastlinskimi pajkovskimi stvori.
Določena duhovna bitja si že dolgo prizadevajo, da s posredovanjem duhovne vede za ljudi pripravijo vse potrebno, da pri ponovni združitvi Meseca z Zemljo pajkovska bitja ne bodo pridobila premoči. Resnično imamo opraviti že od zadnje tretjine 19. st. z duhovnimi bitji, ki iz vesolja prodirajo k nam, najprej s takimi, ki bivajo v sferi med Mesecem in Merkurjem, ki pa vsekakor že naskakujejo k nam in se poskušajo ustaliti s tem, da se ljudje napolnijo z mislimi o duhovnih bitjih vesolja. Opišimo to konkretno: Duhovna veda hoče navzdol v zemeljski obstoj in hoče biti sprejeta. Če se ta bitja spustijo, človeški obstoj pa bi temu prihodu le nasprotoval, bo sledil pretres za pretresom, ki se bo končno iztekel v družbeni kaos. Ta bitja nočejo nič drugega, kakor biti prednja straža zemeljskim dušam, ko se bo Mesec ponovno združil z Zemljo.
S pretresljivo jasnostjo je torej mogoče prikazati nujnost, da se mora človeštvo Zemlje vse bolj razvijati k spiritualnemu mišljenju, pri čemer hočejo omenjena duhovna bitja pomagati, ko ljudem na Zemlji posredujejo duhovno vedo v antropozofski obliki, primerni današnji zavesti ljudi.
Komentarji