NARAVA Splošno (izvlečki iz Steinerjevih predavanj)
Namen in cilj kozmičnih stvaritvenih moči je stvaritev človeštva na Zemlji. Potrebna je bila dolga pot žrtvovanja hierarhičnih bitij, da je lahko v okviru evolucije Zemlje nastala današnja Zemlja kot četrto utelešenje. Da se je lahko s tem človeštvo razvilo na današnjo fizično razvojno stopnjo in doseglo ustrezno višino zavesti, so med lemurijsko dobo kot prvo stvarjenje (v smislu 1. poglavja 1. Mojzesove knjige) skupinske duše mineralnega, rastlinskega in živalskega kraljestva iz splošne duhovne atmosfere izločile v še eterično-astralnem stanju nahajajoče se zemeljske organizme. Posamezne skupinske duše treh naravnih kraljestev so potem v začetku atlantske dobe kot drugo stvaritev (v smislu 2. poglavja 1. Mojzesove knjige) žrtvovale dele svojih bitij kot kali za zemeljske pojavne oblike. Najprej je bil skozi mnogovrstne člene mineralnega kraljestva ustvarjen fizični predpogoj, da so lahko na Zemlji pognale rastline, zmožne oblikovati možno prehrano za živalsko in človeško kraljestvo.
Ta razvoj je torej predpostavljal, da najkasneje malo pred začetkom drugega stvarjenja hierarhične stvariteljske moči ustvarijo zelo uporabna elementarna bitja, kajti vse stvariteljske moči potrebujejo za izpolnitev svojih stvariteljskih nalog sodelovanje teh bitij. Hierarhična bitja s svojim delovanjem ne morejo neposredno posegati v Zemljino območje, ker imajo njihova bitja bistveno višjo zavest, s katero lahko s svojo nadmodrostjo delujejo na svoje služabnike, elementarna bitja, da lahko šele z njimi kot rokodelci gradnje ustvarijo vse vrste zemeljskih pojavnih oblik.
Od kozmičnega etra vodi preko elementarnih bitij splošna, modrosti polna pot žrtvovanja k življenjskim možnostim narave na Zemlji in tukaj ponovno k doslej zadnji, najvišji stopnji fizičnega razvoja organizmov na Zemlji in današnji višini človekove zavesti.
V tem poglavju bomo opisali bistvo narave, ki jo sestavlja veliko vrst, ki imajo svoje duhovno središče v njim ustreznih skupinskih dušah. Vsota skupinskih duš narave tvori s svojimi zemeljskimi pojavnimi oblikami ustrezno naravo na Zemlji. Za boljše razumevanje bistva štirih kraljestev narave potrebujemo znanje o bistvu skupinskih duš, kot nam ga posreduje antropozofija. Če bi nekdo v duhovnem svetu jasnovidno naletel na skupinske duše, bi vsekakor dobil vtis, da imajo samostojni Jaz. Vendar je treba upoštevati, da nimajo Jaza, ki bi bil sposoben resničnega razvoja. Pripadajo višjim elementarnim bitjem, nastalim skozi odvezanja od hierarhičnih bitij. Skupinski Jazi mineralov so odvezanja oz. izpodveze prestolov in imajo zaradi svoje visoke rodovne povezanosti s prestoli visoko zavest. Skupinski Jazi rastlin, živali in ljudi so odvezanja duhovnih bitij druge hierarhije; skupinski Jazi rastlin so rod kiriotetov; skupinski Jazi živali so bili odvezani od duhovnih bitij dinamov; skupinski Jazi ljudi izvirajo iz hierarhije eksusiajev. Končno je treba v tej zvezi ponoviti, da so zelo uporabna elementarna bitja odvezanja bitij tretje hierarhije, z izjemo salamandrov, ki so odvezanja skupinskih duš različnih vrst živali.
Vsem tem skupinam duhovnih bitij je skupno, da nastanejo z izpodvezo od hierarhičnih bitij. Kot izpodveze pogrešajo sposobnost vseh siceršnjih duhovnih bitij, da bi imeli Jaz, zmožen razvoja. Šele ko se s svojim delom včlenijo v evolucijo narave na Zemlji, so lahko posredno odrešeni, pri čemer jih ponovno vase vdihnejo oz. sprejmejo bitja, od katerih so bili izvorno izpodvezani.
Ker so kraljestva narave na Zemlji iz nešteto zemeljskih pojavnih oblik skupinskih duš različnih vrst posameznih kraljestev narave, narave ni mogoče razumeti brez znanja o bistvu in delovanju skupinskih duš. Prav tako ni mogoče duhovno razumeti štirih kraljestev narave v njihovem bistvu in delovanju brez poznavanja mnogovrstnega sodelovanja skupinskih duš različnih kraljestev narave.
Naredimo kratek povzetek včlenjevanja zemeljskih pojavnih oblik posameznih kraljestev narave s svojimi bistvenimi členi in vrstami bitij v kozmični in Zemljin organizem.
Mineral: narava (physis) v zemeljskem območju; ogrnjena z eteričnim telesom; obžarčena z astralnim telesom; izžarevana od Sonca; vodi jo skupinski Jaz, imenovan tudi skupinska duša, prežarčena od vesolja, iz območja zgornjega devachana.
Rastlina: narava, prežeta z eteričnim telesom v območju Zemlje; v cvetočem območju jo obigrava in obmigljava astralno telo; astralna telesa vseh rastlin se prežemajo v astralnem telesu Zemlje, ki ga tvori skupnost duhov obhodnih časov; skupinski Jaz, imenovan tudi skupinska duša, vodi iz spodnjega devachana ali tudi iz središča Zemlje; vsi rastlinski Jazi skupaj tvorijo Jaz Zemlje, delujejo neposredno od Sonca.
Žival: narava, prežeta z eteričnim in astralnim telesom v območju Zemlje; vodi jo skupinski Jaz (imenovan tudi skupinska duša) iz območja elementarnega sveta, v katerem skupinski Jaz obkroža Zemljo.
Človek: narava, prežeta z eteričnim in astralnim telesom, vodi jo individualni Jaz v območju Zemlje.
Evolucija narave
V začetku atlantske dobe se je začelo drugo stvarjenje ‒ stvarjenje zemeljskih pojavnih oblik narave. Povzemimo ta začetek stvarstva v splošnih potezah. V še zelo razširjeni beljakovinski atmosferi Zemlje, ki je bila veliko večja od današnje Zemljine stratosfere, so živela in se razvijala (kot izraz počasi napredujoče materializacije) štiri kraljestva narave. Organizmi različnih kraljestev narave se torej niso izoblikovali iz anorganskega mineralnega, ampak so nasprotno nastali kot geološke formacije iz odloženih ovojnic organizmov, ki so živeli še v eterični obliki v Zemljinem okolju. To velja tudi za prakamenine. Za nadaljnji oz. višji razvoj ovirajoče ovojnice rastlinskih, živalskih in človeških bitij so bile v daljših obdobjih kot bolj ali manj nepotrebne in nekoristne slečene oz. odvržene. Ovojnice, izvorno iz eterične snovnosti, so torej kot odvržena koža kapljale na Zemljino površino, kjer so tvorile material za gradnjo zemeljskih plasti. Bolj ali manj zgoščeno, kot kapljajoči vosek je iz beljakovinske atmosfere Zemljinega okrožja prikapljalo prakamenje, kremen, kremenčeva kislina, vse prozorno. Šele takrat se je začela strjevalna, mineralna faza materializacije. Nastala je zemeljska skorja. Ko so se sredi atlantske dobe uveljavili ahrimanski vplivi, ki so imeli vsi za posledico strjevanje ‒ začetek tretjega stvarjenja. Do sredine atlantskega časa je bila Zemlja izredno rastoč, klijoč in brsteč organizem, nakar je začel dobivati razpoke in šele takrat nastanejo raznolike kamnine, gorovja in hribovja, kakršna imamo danes. V tretjem stvarjenju od sredine atlantskega časa so šele nastale še danes na Zemlji živeče oblike kraljestev narave.
Povedali smo, da je ahrimanski vpliv povzročil strjevanje, ki se je začelo s strjevanjem navzdol kapljajočih odpadlih eteričnih ovojnic bitij narave, ki so živela še v Zemljinem okolju. Zemljina površina se je morala počasi strjevati, da bi tako omogočila rast rastlin, ki so po svoje ponovno predpogoj za tvorjenje življenjske podlage živalskemu in človeškemu kraljestvu. V tej časovni točki se je v smislu evolucije Zemlje začela pozitivna naloga Ahrimana. V fizičnem svetu vladajo duhovi oblike, ki svoje gospostvo delijo z Ahrimanom. Pridemo do navideznega protislovja, če pomislimo, da je že med Saturnovo dobo Zemlja ustvarila prvo zasnovo fizičnih teles človeka, med Sončevo dobo prvo zasnovo živali, med Mesečevo dobo pa šele zasnovo rastlin, dokler končno šele v četrti Zemljini evolucijski stopnji ne nastanejo rudnine kot najmlajše, mineralno kraljestvo narave, ki pa je hkrati prvo kraljestvo narave s fizičnimi pojavnimi oblikami. Temu nasproti doseže človeško kraljestvo, ki je bilo zasnovano prvo, kot zadnje kraljestvo narave šele od srede atlantske dobe fizične pojavne oblike, ki so jih členi ostalih kraljestev narave že dolgo imeli.
Za razumevanje tega navideznega protislovnega razvoja je treba vedeti, da v prvem času razvoja Zemlje poleg človeka ni bilo še nobenih drugih stvorov na Zemlji. Človek je prvorojeni. V celoti je bil duhoven. Kajti utelešenje sestoji v zgostitvi. Zamislimo si vodno maso, ki lahko svobodno visi oz. plava. Zamislimo si najprej, da majhen delček vode kristalizira v led in da se isti proces stalno ponavlja. Zamislimo si, da je del vodne mase, majhni ledeni koščki, ki so kristalizirali, padel, tako da so se ledeni delci odtrgali od celotne vodne mase. Vsak majhen leden delček znotraj celotne vodne mase se povečuje le tako dolgo, dokler ne prekorači meje in izpade iz prvotne vodene mase; od tedaj dalje ostane na stopnji, na kateri je izpadel. Zamislimo si del vodne mase, izločene kot majhni ledeni koščki; nadalje si zamislimo napredujoč proces zamrzovanja vodne mase, ki se na naslednji stopnji ponovno zaključi v ledenih grudicah nove vodne mase, ti novi ledeni koščki ponovno odpadejo itd., dokler se končno velik del vodne mase ne kristalizira in privzame ledeno podobo. Zadnje je večinoma vzeto iz vodne materine substance; najdlje je zmoglo ostati v njej in čakati, preden se je ločilo od nje.
Tako je z razvojem. Nižja živalska bitja niso mogla čakati, prezgodaj so zapustila svojo duhovno materino substanco in so zato obstala na zgodnejši evolucijski stopnji. Po stopnjah vzpenjajoča nižja bitja tako v razvoju pomenijo zaostale stopnje. Človek je čakal do zadnjega, šele zadnji je zapustil svojo duhovno-duševno materino substanco in sestopil kot zgoščena masa v meseni podobi. Živali so sestopile prej in zaostale. Vse živali predstavljajo le prezgodaj zgoščene človeške strasti. Človek se je tega očistil; zato se je lahko višje razvil. Človek se je moral razviti iz svoje izvorne božansko-človeške zasnove. Postopno je moral od sebe izločiti najprej nižje živali, potem vse bolj višje živalske oblike. To je presegel, izločil, odbil od sebe; s tem je dosegel višjo stopnjo, ki mu je bila izvorno namenjena.
Komentarji