ETERIZACIJA KRVI

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Rudolf Steiner: Eterizacija krvi, Poseganje eteričnega Kristusa v razvoj Zemlje, Basel, 1.10.1911 (GA 130)

Kjerkoli smo si kot človeška bitja prizadevali doseči nova spoznanja, najsi bo kot mistiki ali realisti ali kako drugače, je bilo od nas zahtevano samospoznanje. Že ob drugih priložnostih smo morali stalno zatrjevati, da tega samospoznanja človeške duše nikakor ni mogoče tako preprosto doseči, kot si to predstavljajo mnogi ljudje, med katerimi so celo nekateri antropozofi. In težavnost človeškega samospoznanja je nekaj, kar bi moral imeti antropozof vedno znova pred dušo, ker je po drugi strani to samospoznanje najbolj potrebno, če sploh hočemo priti  do človeka vrednega cilja v kozmičnem življenju, do resnično človeka vrednega obstoja in ravnanja.

Zdaj se želimo najprej zaposliti z vprašanjem: Zakaj mora biti človeku tako težko doseči spoznanje o samem sebi? Človek je vendar resnično zapleteno bitje in če govorimo o človekovi duši-človekovem notranjem življenju, si ne bomo tega notranjega življenja že od vsega začetka predstavljali enostavno in elementarno, ampak želimo postopoma, potrpežljivo in vztrajno, resnično prodirati vse globlje v to čudežno zgradbo božansko-duhovnih kozmičnih moči, ki se lahko dvignejo kot človek.

Preden prodremo v  bistvo  spoznanja, vedenja o sebi, nam lahko pozornost vzbudita dve stvari. Kakor ima magnet severni in južni pol, kakor se v zunanjem pojavljanju kot glavna odtenka svetlobe zdita svetlo in temno, tako ima tudi duša, lahko bi rekli, dva duševna pola svojega obstoja. Ta dva pola se nam lahko pokažeta, ko opazujemo človeka v dveh situacijah, v dveh življenjskih stanjih. Tak življenjski položaj bi bil dan nekako v duševnem življenju, ko recimo opazujemo nekoga, ki stoji ob cesti, in je povsem izgubljen, potopljen, posrkan v globoko razmišljanje, v kontemplacijo o nekem lepem, vzvišenem, ganljivem naravnem pojavu.  Vidimo kako umirjeno stoji, nepremičnih rok in nog, nemo zazrt v predstavo pred njim, niti oči ne odmakne od naravnega pojava oz. opazovanega, ki mu ugaja in ga opazuje, in zavemo se, da je zaposlen z ustvarjanjem notranjih podob tega, kar vidi z očmi. Rečemo: Potopljen je v opazovanje, predstavlja si svojo okolico. To bi bila ena situacija, ki jo želimo opazovati. Druga pa bi bila naslednja: Nekdo hodi po ulici in začuti, da ga je nekdo razžalil, prizadel. Brez razmišljanja se razjezi in se v jezi na to odzove tako, da tega človeka udari, ali kaj podobnega. Prepoznamo, da so se pojavile tiste sile, ki izvirajo iz slabe volje, iz jeze. Priče smo impulzom volje in kaj lahko si predstavljamo, da tem impulzom ni botrovalo prav dosti razmišljanja in predstavljanja in da bi se omenjeni lahko izognil udarcem, če bi stvar prej premislil. Predstavljali smo si dve kontrastni ravnanji: ena se kaže v celoti kot predstavljanje, iz katerega je zavestna volja povsem izvzeta, pri drugi pa je življenje predstav izključeno, in kjer človek takoj preide k zunanjemu izražanju impulzov volje. To sta dve stvari, ki nam nasploh predstavljata dva ekstremna pola človeške duše. En pol je impulzivnost volje, drugi pol pa je popolna prepustitev brezvoljnemu opazovanju, predstavljanju, razmišljanju, medtem k0 volja molči. Tako smo si ta dejstva predstavili povsem zunanje, skozi čisto opazovanje zunanjega življenja.

V te stvari se lahko zdaj bolj poglobimo in potem pridemo v tiste sfere, v katerih se povsem pravilno odkrijemo le takrat, ko v pomoč prikličemo okultno raziskovanje. Tukaj se iz oči v oči srečamo z neko drugo polarnostjo, to je polarnost, ki jo tvorita bedenje in spanje. Vemo že, kaj v okultnem smislu pomenita spanje in bedenje. Iz elementarnih pojmov naših antropozofskih spoznanj vemo, da ko smo budni se organsko prepletajo, prežemajo in vzajemno delujejo štirje členi – fizični, eterični, astralni  in Jaz, medtem ko v spanju fizično in eterično telo ostaneta v postelji, astralno telo in Jaz pa se izlijeta v celoten velik svet, ki neposredno meji na naše fizično bivanje. Ta dejstva bi lahko obravnavali še drugače. Tem dejstvom se lahko približamo tudi z drugega zornega kota.  Lahko bi se namreč vprašali, kakšno je pravzaprav pri opazovanju življenjskega sveta predstavljanje, razmišljanje in volja s svojimi impulzi med bedenjem in med spanjem?

Ko gremo globlje, se pokaže, da v nekem posebnem smislu človek v svojem sedanjem fizičnem obstoju vedno spi. Le da spi ponoči drugače kakor podnevi. Čisto zunanje si že lahko predočite, to veste, da se lahko človek podnevi okultno prebudi, postane jasnoviden in vidi v duhovni svet. Običajno fizično telo v primerjavi s takšnim opazovanjem spi in rečemo lahko, da je človek prebujen, če se nauči uporabljati svoje duhovne čute. In glede nočnega spanja je jasno, da takrat človek spi. Rečemo lahko: Običajno spanje je spanje z ozirom na zunanji fizični svet, sedanja dnevna zavest pa je spanje v odnosu na duhovni svet.

Ta dejstva lahko obravnavamo še v drugačni luči. Ko se še bolj poglobimo v to, opazimo, da ima človek v običajnem bedečem stanju svojega fizičnega življenja praviloma zelo malo moči oz. nadzora nad svojo voljo. Volja je nekaj, kar je precej izključeno od dnevnega življenja. Če boste enkrat pozorno opazovali to, kar imenujemo človekova volja, boste videli, kako malo se ima človek v svojem dnevnem življenju v oblasti, kar zadeva impulze volje. Opazujte kako malo od tega kar od jutra do večera delate resnično izhaja iz vaših lastnih misli in predstav, iz osebne individualne odločitve. Vi veste, da ko nekdo potrka na vrata in rečete: Naprej!, ne morete reči, da gre za resnično odločitev na osnovi vašega lastnega premisleka in volje. Če ste lačni in sedete za mizo, temu ne morete reči, da je bila to vaša voljna odločitev, saj je bila narekovana skozi vaš organizem, skozi vaše stanje. Poskušajte si zdaj pred očmi zadržati vaše dnevno življenje in videli boste, kako malo človeški center neposredno vpliva na voljo. Zakaj je temu tako? O tem nas pouči okultizem, ki pokaže, da človek glede na voljo dejansko podnevi spi, kar pomeni, da sploh ne živi v svojih impulzih volje. Pridemo lahko do vse boljših pojmovanj in predstav, lahko postajate bolj moralni, bolj všečni ljudje, vendar glede volje ne moremo narediti ničesar. Z negovanjem boljših misli, lahko posredno povratno delujemo na voljo, toda kar zadeva življenje, glede volje neposredno ne moremo narediti ničesar, kajti na našo voljo lahko direktno vplivamo le po ovinku, ko spite, mimo dnevnega življenja. Ko spite, ne razmišljate. Nobenih predstav nimate: predstavljanje in razmišljanje je tisto, kar med spanjem preide. Zato pa je budna volja, ki od zunaj prežame naš organizem in ga poživi. Zato se zjutraj počutimo okrepljene, kajti to, kar prodre v naš organizem, ima naravo volje. Da se tega delovanja volje ne zavedamo, da o tem ničesar ne vemo, postane povsem razumljivo, če pomislimo, da naše predstavljanje spi, ko mi spimo. Od tod bomo najprej podali spodbudo za nadaljnje kontemplacije in nadaljnje meditiranje. Videli boste, da bolj ko napredujete v samospoznanju, toliko bolj se boste prepričali v resničnost stavka: Človek spi glede na svojo voljo, ko je buden, in spi glede na svoje predstave, ko spi. Podnevi spi volja, ponoči spi življenje predstav.

Če se človek ne zaveda,  da volja ponoči ne spi, izvira to iz tega, da človek življenje predstav razume le ko bedi. Volja ponoči ne spi, ampak takrat deluje v svojem pravem ognjenem elementu, deluje na človekovem telesu, da obnovi tisto, kar se je obrabilo in porabilo čez dan.

V človeku sta torej dva pola, impulzi volje in opazovanja oz. življenje predstav, in ljudje se vedejo glede na ta dva pola v čisto nasprotujočih smislih. Vendar sta to le dva pola. Celotno življenje duše leži v različnih odtenkih med tema obema poloma. Zdaj se bomo skušali temu življenju duše še malo bolj približati in poizkusili prinesti to mikroskopsko življenje duše v odnos s tem, kar poznamo kot višje svetove.

To življenje predstav je nekaj, kar se zdi zunanje, materialistično mislečim ljudem kot nekaj neresničnega.  Ali ni res, da pogosto slišimo: Ah, predstave in misli so vendar le predstave in misli! Iz tega lahko izpeljemo, da ko primemo v roko kos kruha ali mesa, je to realnost, medtem ko je misel le misel. Človek razmišlja, da se misli ne da jesti, zato ne morejo biti prava realnost, so le misli. Zakaj so to le misli? Zato, ker to, kar človek imenuje svoje misli, so za njega kar misli dejansko so, ima jih kot senčno sliko za neko stvar samo. Če imate pred seboj rožo, in gledate njeno senčno sliko, tako kaže senčna slika na rožo, na resničnost. Tako je tudi z mislimi. Gre za to, da je človekovo mišljenje senčna slika za predstave in bitja, ki so v višjem svetu, v tistem, ki ga imenujemo astralna raven. In povsem pravilno si predstavljate mišljenje, če si tukaj (spodnja slika) predstavljate človeško glavo takole – ni povsem točno, ampak preprosto shematsko. V tej glavi so misli, ki jih bom predstavil črtkano. Toda te misli, ki so v glavi, si predstavljajmo kot živa bitja – tukaj na astralni ravni. Tam delujejo različna bitja, mrgolijo le od predstav in ravnanj, ki mečejo v človeka svoje senčne slike, in ta proces (to dogajanje) se zrcali v človekovi glavi kot mišljenje.

RS 1Pravilno si predstavljate, če si mislite, da izhajajo iz vaše glave tokovi v astralno raven in to so sence, ki posredujejo življenje misli v vaši glavi.

Vendar obstaja za človeško dušo še eno drugo življenje, kar tudi lahko imenujemo življenje misli. V običajnem življenju razlikujemo – to ni povsem točno, ampak tako pravim, da s tem lahko dobimo iz običajnega življenja za to nek pojem – med življenjem misli in življenjem občutkov oz. čustev. Med občutki in čustvi razlikujemo tiste prijetne, simpatične  in neprijetne, nesimpatične. Prve se predstavljajo z dobrimi ravnanji in deli, s pravičnostjo; antipatija izvira iz ravnanj zlovoljnosti, krivičnosti. To je že več kot zgolj predstavljanje, to je nekaj drugega. Ko se z nečim srečamo iz oči v oči, smo lahko do tega povsem ravnodušni.

Toda to duševno doživetje simpatije in antipatije primerjamo le z lepim in dobrim ali slabim in grdim.  Tako kot vse, kar se v človeku odvija kot razmišljanje, kaše na astralno raven, tako kaže vse, kar je povezano s simpatijo in antipatijo, na področje, ki ga imenujemo nižji devachan. In prav tako lahko črte, ki sem jih prej pri tej predstavitvi narisal vse do astralnega sveta, zdaj narišem navzdol proti devachanu ali nebeškemu svetu. V nas, bolje v naših prsih, se odigravajo procesi nebeškega sveta ali devachana kot občutki simpatije in antipatije za lepo in grdo, dobro in slabo ali zlo, tako da s tem, kar lahko imenujemo naši občutki, naša čustva nosimo v naši duši nasproti moralnemu-estetskemu svetu,  senčenja nižjega devachana, nebeškega sveta.

V življenju človeške duše obstaja še tretje, kar moramo natančno razlikovati od gole posebne nagnjenosti za dobrohotna dejanja. Razlika je, če nekje stojimo in vidimo neko lepo, dobrohotno dejanje in nas to veseli, ali pa če človek svojo voljo prestavi v dejavnost in sam izvrši dobrohotno dejanje. Uživanje v dobrih delih, odobravanje dobrega in lepega ali neuživanje v zlih delih, neodobravanje slabega, zlega in grdega bom imenoval estetski element, temu nasproti pa moralni element, ki spodbudi človeka, da dobro deluje. Moralni element je višje kot goli estetski, golo uživanje ali neuživanje leži nižje od občutka samospodbude k aktivnosti, da sami naredimo nekaj dobrega ali slabega. Kolikor se naša duša čuti spodbujeno, kolikor občuti moralni impulz, so ti impulzi senčne slike višjega devachana, višjega nebeškega sveta.

Prav dobro si lahko predstavljamo, da so te tri ena nad drugo ležeče stopnje duševne aktivnosti, čisto intelektualno mišljenje, predstavljanje, opazovanje, estetsko odobravanje ali neodobravanje, prijeten ali neprijeten občutek, in moralno v impulzih nasproti zlu in dobremu, da so ta drug na drugega naložena doživljanja v duševnem življenju človekove mikrokozmične slike tisto, kar je v velikem svetu zunaj v makrokozmosu naloženo v treh svetovih: astralni svet se zrcali kot svet misli, intelektualni svet; devachanski svet odseva kot senca v estetskem svetu prijetnega in neprijetnega; višji devachanski svet odseva v moralnosti.

Misli: senčna slike bitij astralne ravni (bedenje)

Simpatija in antipatija: senčne slike bitij nižjega devachana (sanjanje)

Moralni impulzi: senčne slike bitij višjega devachana (spanje)

Če to, kar smo povedali, povežemo s tem, kar smo prej povedali glede obeh polov življenja človeške duše, moramo prav intelektualno čutiti kot en pol, kot tisti pol, ki prednostno obvladuje dnevno življenje ko bedimo, ko je človek glede na intelektualno življenje buden. Čez dan človek bedi glede na svoj intelekt, med spanjem pa bedi glede na njegovo voljo. Toda ker takrat spi glede na njegov intelekt, se zato ne zaveda, kaj se dogaja z voljo. Vendar neposredno na voljo deluje to, kar imenujemo moralni principi in impulzi. In dejansko človek potrebuje življenje spanja, da bi tisto, kar sprejme skozi življenje misli in moralne impulze, lahko resnično preide v učinkovito delovanje. Resnica je, da tak kot je danes človek v običajnem življenju, zmore uresničevati le nekaj dobrega na intelektualnem nivoju; manj zmore narediti na moralnem planu: tukaj smo odvisni od tega, da nam pomagajo iz mikrokozmosa.

Kar je v nas, nam lahko v intelektualnosti v nekem razponu pripelje naprej, vendar nam morajo priskočiti na pomoč bogovi, če želimo narediti korak naprej k boljši moralnosti. V spanec potonemo zato, da se lahko potopimo v božansko voljo, ko nismo skupaj z nemočnim intelektom in ko božanske sile v moč volje spreminjajo tisto, kar smo pridobili kot moralne principe, ko v našo voljo vlivajo tisto, kar bi sicer lahko prejeli edino v naše misli.

Med tema dvema poloma, polom volje, ki bedi ponoči in polom intelekta, ki je buden  podnevi, leži estetski krog, ki je stalno prisoten v človeku. Preko dneva človek torej ni popolnoma buden. Le najbolj trezni, ozkosrčni posamezniki so vedno zbujeni v bedečem dnevnem življenju. V osnovi morajo ljudje tudi čez dan malo sanjati, morajo znati tudi po dnevi sanjati, morajo si privoščiti umetnost, pesništvo ali kakšni življenjski aktivnosti, ki ni v celoti usmerjena v grobo realnost. Kdor se lahko temu tako prepusti, tam oblikuje zvezo, ki zelo osvežujoče in ljubeče deluje nazaj na celotno bivanje. Prepustiti se takšnim mislim, da je v določeni meri tako, kot da pri budnem življenju v nas prodrejo sanje. Dobro veste, da v spečem življenju človek pritegne sanje; to so realne sanje, ki prodrejo v siceršnjo zavest v spanju. To je nekaj kar potrebujejo vsi ljudje, ki nočejo živeti dolgočasnega, izsušenega, nezdravega vsakodnevnega življenja. Tako in tako sanjamo med spanjem ponoči, za kar se nam ni treba opravičevati. To je srednje, kar leži med dvema poloma: nočno in dnevno sanjanje, ki se lahko izrazi kot fantazija.

Tudi tukaj imamo torej trojnost v duši: Intelektualno, s pomočjo katerega tako pravilno bedimo in iščemo v sebi senčne slike astralnega nivoja, ko se podnevi predajamo mislim, tako da lahko v nas spustijo plodne domislice in ideje dnevnega življenja in velike iznajdbe. In med spanjem, ko sanjamo, ko se te sanje igrajo v našem spečem življenju, je tako,da se v nas upodabljajo senčne slike nižjega nebeškega sveta oz. devachana. In ko potem med spanjem delujemo in vtiskujemo moralnost naši volji – tega se neposredno ne moremo zavedati, a zagotovo po učinkih tega delovanja – ko smo ponoči sposobni vcepiti v svoje mišljenje ta vpliv božanskih duhovnih moči, potem so impulzi, ki jih tu zaznamo, zrcaljenja iz višjega devachana, višjega nebeškega sveta. To so moralni impulzi, občutki in čustva, ki v nas živijo in nam omogočijo reči: V bistvu je človeško življenje upravičeno edino takrat, ko svoje misli postavimo v službo dobremu in lepemu in dovolimo, da se skozi naše intelektualno delovanje pretaka prava, resnična srčna kri božansko duhovnega življenja, moralni impulzi.

Življenje človeške duše, kot smo ga tukaj najprej prikazali z zunanjim, eksoteričnim opazovanjem, se potem razkrije z nekoliko bolj misteričnim življenjskim opazovanjem in z poglobljenim okultnim raziskovanjem. In razkrijejo se nam procesi, ki smo jih zdaj bolj zunanje opisali, in jih lahko zazna tudi jasnoviden človek. Ko stoji danes pred nami človek v svojem bedečem stanju in ga opazujemo z jasnovidnim očesom, se kažejo pri njem določeni svetlobni žarki, ki potekajo od srca proti glavi. Če želimo to sistematično narisati, moramo narisati tukaj okolje srca, potem se dvigujejo tokovi proti možganom in zaigrajo v notranjosti glave tisti organ, ki je v anatomiji opisan kot žleza češarika oz. epifiza. Kako pridejo ti svetlobni tokovi od srca v glavo in pritekajo v češariko? Ti tokovi nastajajo zato, da se človeška kri, ki je fizična substanca, snov, stalno raztaplja v eterično substanco, tako  da v okolici srca nenehno poteka preoblikovanje krvi v fino eterično substance, ki teče navzgor k glavi in utripajoče osvetljuje češariko. Ta proces, eterizacija krvi, se vedno kaže pri bedečem človeku. Pri spečem človeku je drugače. Tu je tako, če pogledamo na skico možgane in okolico srca, da bo okultni opazovalec zaznal tok od zunaj navznoter, v nasprotni smeri kot prej, torej proti srcu.

RS 22Toda ti tokovi, ki pri spečem človeku prihajajo od zunaj, iz vesolja, iz makrokozmosa, in tečejo v notranjost tistega, kar leži v postelji kot fizično in eterično telo, razkrijejo, če jih raziščemo, nekaj zelo nenavadnega. Ti žarki so pri različnih ljudeh različni. Speči ljudje se med seboj zelo razlikujejo, in če bi ljudje, ki so povrhu še malo domišljavi oz. nečimrni, samo pomislili, kako slabe se kažejo okultnemu pogledu, ko zaspijo na javnem prostoru, bi to zagotovo preprečili, ker deluje izdajalsko!

Dejansko je tako, da se v veliki meri razkrivajo moralne kvalitete v posebnih obarvanostih tokov, ki potekajo v človeku med spanjem, tako da ima z nižjimi moralnimi principi čisto drugačne tokove, kot pa je to pri človeku z visokimi moralnimi principi. Zaman je, če se jih trudimo čez dan prikriti.  Pred višjimi kozmičnimi močmi ni mogoče ničesar prikriti. Pri človeku, ki ima le neznatna nagnjenja k ne povsem moralnim principom, so žarki, ki pritekajo vanj rjavkasto rdeči in njim najrazličnejši podobni odtenki. V človeku z visokimi moralnimi ideali so žarki bledo vijoličasti in vijoličasti. V trenutku ko se zbudimo oz. ko zaspimo, se v področju češarike pojavi neke vrste boj med tem kar od zgoraj priteka navzdol in tem, kar teče od spodaj navzgor. Pri zbujenem človeku teče intelektualni element od spodaj navzgor v obliki svetlobnega delovanja in kar je dejansko moralno-estetske narave, teče od zgoraj navzdol. V trenutku ko se zbudimo ali zaspimo, se ta dva tokova srečata in takrat lahko presodimo, če je nekdo posebej pameten in ima nizke principe, ko se takrat odigrava silovit boj v bližini češarike, ali če ima dobre principe in mu nasprotuje tok njegove intelektualnosti: takrat se kaže mirnejše razširjanje svetlikajočega svetlobnega sevanja okrog češarike. To je položeno tako v trenutku zbujanja kot v trenutku ko zaspimo, v majhno morje svetlobe. V teh trenutkih umirjen blesk češarike kaže na moralno odličnost. Tako se v človeku zrcali njegova moralna kakovost in to umirjeno bleščanje se pogosto razteza vse do srca. V človeku lahko torej opazimo dva tokova, enega iz makrokozmosa, in drugega mikrokozmičnega.

Celotni domet tega, kako se ta oba tokova v človeku srečata, bi lahko najprej presodili, če po eni strani pomislimo to, kar smo prej bolj površinsko povedali o duševnem življenju, kako se kaže v trojni polarnosti intelektualnega, estetskega in moralnega, ki teče od zgoraj navzdol, od možganov proti srcu, po drugi strani pa pridemo do celotnega pomena povedanega, če si sedaj pred oči prikličemo temu ustrezen pojav v makrokozmosu. Ta pripadajoč pojav je treba danes tako opisati in naslikati, kot je predstavljen kot rezultat najbolj skrbnega okultnega raziskovanja zadnjih let, ki so ga izvajali v duhovnih preiskavah posamezni resnični, pristni rožni križarji. Pokazali so, da je ustrezno makrokozmičnemu mogoče opisati tudi tisto nasproti, kar se odvija v mikrokozmosu. In potem se je pokazalo – v svojem razumevanju boste prišli stvari vse bližje – da se podobno, kar smo sedaj povedali o mikrokozmosu, odvija tudi v makrokozmosu.

Tako kot se v predelu človeškega srca kri stalno spreminja v eterično substanco, se podoben proces odvija v makrokozmosu. To razumemo, če usmerimo naše oči k Misteriju na Golgoti in na tisti trenutek, ko je iz ran Kristusa Jezusa tekla kri. Te krvi ne smemo obravnavati zgolj kot kemijsko substanco, ampak je zaradi vsega, kar je bilo opisanega kot narava Jezusa iz Nazareta, nekaj čisto posebnega. In s tem ko je iztekala in pritekala v Zemljo, je naša Zemlja prejela substanco, ki s tem, ko se je združila z Zemljo, predstavlja najpomembnejši dogodek vseh časov, ki bodo sledili na Zemlji in to se lahko zgodi samo enkrat. Kaj se je zgodilo s to krvjo v časih, ki so sledili? Nič drugega od tega kar se sicer dogaja v srcu človeka. V evoluciji Zemlje je ta kri opravila proces eterizacije. In tako kot naša kri kot eter teče od srca navzgor, tako živi v Zemljinem etru od Misterija na Golgoti eterizirana kri Kristusa Jezusa. Eterično telo Zemlje je prežeto in prepojeno s tem, kar je prišlo iz krvi, ki je tekla na Golgoti; in to je pomembno. Če se to, kar se je zgodilo skozi Kristusa Jezusa, ne bi zgodilo, bi ljudje doživeli padec, kar smo prej opisali. Tako pa je vse od Misterija na Golgoti obstajala ustrezna možnost, da v teh tokovih od spodaj navzgor, od srca v glavo, lahko teče tudi delovanje eterične krvi Kristusa.

S tem ko je v Zemljinem eteričnem telesu eterična kri Jezusa iz Nazareta, teče od spodaj navzgor, od srca proti možganom z eterizirano človeško krvjo, to, kar je eterizirana kri Jezusa iz Nazareta, tako da se ne sreča v človeku le to, kar smo prej opisali, ampak se srečata lastni človekov krvni tok in krvni tok Kristusa Jezusa. Toda do združitve obeh tokov pride edino, ko človek pridobi pravilno razumevanje tega, kar je vsebovano v Kristusovem impulzu. Sicer združitev ni mogoča, sicer se oba tokova vzajemno odbijata, vedno znova drug v drugega udarjata, drug drugega odrivata. To razumevanje si lahko pridobimo edino tako, da si v vsaki dobi Zemljinega razvoja to razumevanje prisvojimo tako, kot je ustrezno in primerno temu obdobju. V času ko je Kristus Jezus živel na Zemlji so lahko predstavljena dejstva pravilno razumeli tisti, ki so prišli k njegovemu predhodniku Janezu, in se mu pustili krstiti po formuli, ki je opisana v evangelijih. Krst so prejeli, da bi se lahko očistili svojega greha, se pravi uničili karmo prejšnjih življenj; in da bi spoznali, da se je najpomembnejši impulz Zemljinega razvoja poslej spustil v fizično telo. Toda človeški razvoj gre naprej, in za današnji čas je pomembno, da se človek nauči uvideti, da mora sprejeti duhovno znanstvena spoznanja in postopno tako sprostiti tisto, kar teče od srca proti možganom, da lahko to pripelje naproti antropozofskemu razumevanju. Posledica tega bo, da bo lahko prevzel, se oprijel tega, kar je od začetka dvajsetega stoletja mogoče: v nasprotju s fizičnim Kristusom iz Palestine eteričnega Kristusa.

Kajti v tem trenutku smo dosegli, da eterični Kristus posega v zemeljsko življenje in bo najprej viden le manjšemu številu ljudi, ki imajo neke vrste naravno jasnovidnost. Potem bo v naslednjih tri tisoč letih postal viden vse večjemu številu ljudi. To se mora zgoditi, to je naravni potek dogodkov. Tako gotovo se bo to zgodilo, kot so prišli v 19. stoletju dosežki na področju elektrike. Da bo določeno število ljudi videlo eteričnega Kristusa, doživelo dogodek iz Damaska, je res. Vendar bo to odvisno od tega, če se bodo ljudje naučili opaziti trenutek, ko bo Kristus vstopil vanje. V nekaj desetletjih se bo to zgodilo, še posebej mlajšim – vse je že pripravljeno za to –: vsepovsod so že posamezniki s takimi doživetji. Če je le resnično izostril svojo vizijo, ko se je ukvarjal z antropozofijo, že lahko človek opazi, da mu nenadoma nekdo pristopi v pomoč, mu pomaga, da je na to ali ono bolj pozoren. Resnica je, da mu je naproti prišel Kristus, četudi misli, da gre za nekega fizičnega človeka. Vendar bo videl, da je to nadčutno bitje po tem, ker tako bitje v hipu izgine. Marsikateri bo doživel med tihim sedenjem v svoji sobi, žalosten in potrtega srca, ne da bi vedel, da so vrata odprta: prikazal se bo eterični Kristus in ga bodril in potolažil. Kristus bo ljudem postal živeči tolažnik! Naj se zdi danes še tako čudno in nenavadno, je kljub temu resnično, da bodo včasih, ko bodo ljudje skupaj sedeli in čakali, celo v večjem številu, hkrati videli eteričnega Kristusa! On sam bo tam, svetoval jim bo, s svojo Besedo bo spregovoril zboru. Ti časi se približujejo. To je tisto pozitivno, kar bo kot obnovitveni element poseglo v človeški razvoj.

Niti besede nam ni treba reči proti velikim kulturnim dosežkom našega časa, ki so potrebni in nujni za blagor in osvoboditev ljudi. Toda vzemite vse, kar lahko zberete od zunanjega napredka v obvladovanju naravnih sil, je to zgolj nekaj majhnega in nepomembnega v primerjavi s tem, kar bo dano človeku, ki bo v svoji duši doživel prebuditev skozi Kristusa, ki bo zdaj deloval v kulturi človeštva. Ljudje bodo s tem prebudili sestavljajoče, združevalne pozitivne sile. Kristus prinaša v kulturo človeštva obnovitvene sile.

Če bi pogledali zgodnje poatlantske čase, bi videli, da so takrat ljudje gradili svoja domovanja drugače kakor danes. Takrat so uporabljali najrazličnejše rastje, ki bi jim pri tem lahko prišlo prav. Celo palače so gradili tako, da jim je pri tem pomagala narava, veje so prepletali z tanjšim rastlinjem in tako naprej. Danes morajo ljudje graditi z zdrobljenimi delci. Celotna kultura zunanjega sveta sloni na izdelkih iz zdrobljenih delcev. V prihajajočih letih boste še bolj razumeli, koliko drugih mnogovrstnih stvari v naši kulturi je produkt uničevanja.

Svetloba se je razkrojila znotraj naših poatlantskih zemeljskih procesov. Do Atlantide je bil zemeljski proces naprednejši,  od takrat dalje je to proces razkroja in razpada. Kaj je svetloba? Svetloba razpade in razpadla svetloba je elektrika. Kar poznamo kot elektriko, je svetloba, ki je sama razpadla znotraj materije. In kemična sila, ki v razvoju Zemlje prestaja spremembo, je magnetizem.  Zdaj bo vstopila še tretja sila. In če se še danes zdi ljudem, da je elektrika čudežna, bo ta tretja sila na našo kulturo vplivala še veliko bolj čudežno. Bolj ko bomo to silo uporabljali, hitreje bo Zemlja postajala truplo, da bo s tem tisto, kar je njen duhovni del, lahko delovalo za začetek prihodnjega  zemeljskega stanja z imenom Jupiter. Sile se morajo spremeniti, da bi razkrojile Zemljo, da bi se s tem človek Zemlje osvobodil in bi Zemljino telo lahko odpadlo. Dokler je Zemlja napredovala, človek tega ni naredil, kajti le razpadajoča Zemlja je lahko potrebovala velike kulturne dosežke, ki jih omogoča elektrika. Kakor čudno že to zveni, vendar moramo to vedno znova povedati. Razvojni proces moramo razumeti in ljudje se bodo tako naučili pravilno vrednotiti našo kulturo. Pri tem se bomo naučili, da je treba Zemljo nujno razkrojiti, ker sicer Duh ne bo osvobojen. Toda človek se bo tudi naučil oceniti, kaj je pozitivno: namreč prodiranje duhovnih sil v naš zemeljski obstoj.

Tako že vidimo velik, mogočen napredek v tem, da je moral Kristus nujno živeti in tri leta potovati v dobro pripravljenem človeškem telesu, da je bil pri tem viden čutnemu očesu. Skozi tisto, kar se je v tistih treh letih zgodilo, so ljudje dozoreli, da vidijo tistega Kristusa, ki bo hodil naokrog v eteričnem telesu, ki bo enako realno in resnično zaznaven v zemeljskem življenju kakor fizični Kristus v času palestinske resničnosti. Ljudje bodo vedeli, če ne bodo takšnih stvari opazovali z zatemnjenimi, nejasnimi čutili, da imajo opraviti z eteričnim telesom, ki se bo sprehajalo naokrog po fizičnem svetu, in da je to edino eterično telo, ki je sposobno delovati v fizičnem svetu tako, kot deluje človeško fizično telo. Od fizičnega telesa se bo razlikovalo edino po tem, da je lahko na dveh, treh, celo na stotih, tisočih mestih hkrati, česar je zmožna edino eterična, in ne fizična podoba. Tisto, kar se bo skozi ta napredek človeštva dogajalo, je to, da se bosta dva pola, o katerih sem prej govoril,  intelektualni in moralni pol, vedno bolj povezovala v eno. To se bo zgodilo tako, da se bodo ljudje v naslednjem tisočletju vedno bolj naučili opazovati eteričnega Kristusa v svetu. Vedno bolj bodo prežeti tudi podnevi z neposrednim delovanjem dobrega v duhovnem svetu. Medtem ko zdaj podnevi volja spi in lahko nanjo človek v bistvu vpliva le posredno preko predstav, se bo v teku naslednjega tisočletja vedno bolj dogajalo, da se bo lahko skozi tisto, kar bo od naših časov naprej delovalo in čemur bo stal na čelu Kristus, človekovo delovanje tudi v dnevnem stanju neposredno izboljšalo.

To, o čemer je Sokrat sanjal, da se je mogoče vrlin naučiti, se bo resnično zgodilo. In vse bolj se bo na Zemlji krepila možnost, da se z učenjem ne spodbuja le naš intelekt, ampak se bo skozi to učenje razširjal tudi moralni impulz. Shopenhauer je rekel: Pridigati moralnost je lahko, zelo težko pa je moralo vzpostaviti. Zakaj je tako? Ker človek še z nobeno pridigo ni postal bolj moralen. Povsem dobro lahko vidimo moralne principe in se jih ne držimo. Za večino ljudi zelo dobro drži Kristusov stavek: Duh je voljan, toda meso je šibko. To se bo spremenilo tako, da bo moralni ogenj pritekal iz tega Kristusa-Podobe. S tem bo za Zemljo vstopalo vedno bolj to, da bo človek vedno bolj prepoznal in uvidel nujnost moralnosti in njenega impulza. Tako kot bo človek spreminjal Zemljo, tako bo vedno bolj občutil, da moralnost pripada Zemlji. Nemoralni bodo v prihodnosti lahko edino tisti ljudje, ki bodo k nemoralnosti spodbujeni, ki jih bodo obsedli zli demoni, ahrimanske, asurične moči, in bodo k temu težili.

To je prihodnje stanje Zemlje: na njej bo dovolj ljudi, ki bodo vedno bolj posredovali učenja o moralnosti in hkrati učili osnov morale; vendar bodo tudi taki, ki se bodo po svoji svobodni volji prepustili zlim močem in nasproti dobrim ljudem organizirali vojsko zlih. Nihče ne bo v to prisiljen, to bo svobodna volja vsakega posameznika.

Potem bo prišel na Zemljo tisti čas, ko bo nastopilo to, kar je v veliki meri vsebovano le v veličastnih definicijah orientalnega okultizma, orientalne mistike. Moralno ozračje bo do takrat doseglo visoko stopnjo. Orientalni misticizem govori o tej dobi že veliko tisočletij.  Od prihoda Gautame Bude še posebej močno govori o tistem trenutku, ko bo Zemlja potopljena v moralni eterični atmosferi. Celo od časov davnih rišijev je orientalnemu misticizmu predstavljalo veliko upanje, da bo ta veliki impulz na Zemljo moral priti in da bo del bitja Vishva-Karman ali kot je rekel Zaratustra del Ahura Mazdao-e. Ta orientalni misticizem je predvidel, da bi moral ta moralni impulz, to moralno atmosfero, na Zemljo prinesti bitje, ki ga mi imenujemo Kristus. In prav na Njega, Kristusa, je ta orientalna mistika polagala svoje upanje.

Sredstva orientalnega misticizma ne zadoščajo, da bi si to predstavljali, zmožen pa si je predstavljati, kaj vse bo ta dogodek spremljalo in kakšne bodo njegove posledice. Lahko so si predstavljali, da bo v ognju potopljena svetloba s Sonca kot čista akaša-podoba nekako v pettisoč letih po razsvetljenju velikega Bude, prišla kot spremstvo tistega, česar mistika Jutrove dežele sama ne zmore prepoznati. Čudovita predstava v vsej resničnosti: Nekaj bo prišlo, kar bo omogočilo, da bodo skozi očiščeno moralno atmosfero Zemlje  Sinovi svetlobe in Sinovi ognja hodili ne v fizično utelešenih podobah, ampak kot čiste akaša-podobe znotraj moralne atmosfere Zemlje. Takrat bo tam tudi Učitelj, pettisoč let po razsvetljenju Gautame Bude, ki bo ljudi učil, kako čudovite so te čiste ognjene in svetlobne podobe.  Ta Učitelj, to bo Maitreya Buda, se bo pojavil 3000 let po naši sedanji dobi in bo lahko ljudi učil o Kristusovem impulzu.

Tako se orientalna mistika združi s krščanskim naukom zahoda v lepo in čudovito enotnost. Prav tako je pojasnjeno, da se bo tisti, ki se bo pojavil tri tisoč let po našem času kot Maitreya Buda, vedno znova pojavljal utelešen na Zemlji kot bodisatva, kot naslednik Gautame Bude. Ena od teh utelešenj je bil tudi Jeshu ben Pandira, 100 let pred začetkom našega štetja. Ta, v Jeshuja ben Pandira utelešeni, je isti, ki bo nekoč postal Maitreya Buda in ki se od stoletja do stoletja vedno znova pojavlja v mesenem telesu, ne še kot Buda, ampak kot bodisatva. Iz tega bo tudi v naši dobi enkrat izšel – ne sedaj, ampak enkrat – Maitreya Buda in učil najbolj pomembne nauke o Kristusovem bitju in o Sinovih ognja- Agnishvattas indijskega misticizma.

Znaki, po katerih bo bitje, ki naj bi postalo Maitreya Buda, moč prepoznati, so ponovno skupni  vsej pravi vzhodni mistiki in pravemu krščanskemu nauku. Tistega, ki bo enkrat postal Maitreya Buda in se bo za razliko od Sinov ognja pojavil v fizičnem telesu kot bodisatva, bo mogoče prepoznati po tem, da bo v svoji mladosti najprej odraščal tako, da ne bo mogel noben človek niti slutiti, kakšna individualnost je v njem. Vselej bo tako, da bodo tisti, ki to razumejo, prepoznali prisotnost bodisatve v takem človeškem bitju šele, ko bo to bitje staro med trideset in triintrideset let. Takrat se bo zgodilo nekaj podobnega spremembi osebnosti. Maitreya Buda se bo človeštvu razkril prav v triintridesetem letu svojega trenutnega utelešenja. Tako kot je Kristus Jezus začel svoje delo v svojem tridesetem letu, tako se bodo tudi bodisatve, ki bodo nadaljevale Kristusovo oznanjevanje, razodele v triintridesetem letu svojih življenj. In sam Maitreya Buda, kot spremenjeni bodisatva, bo z močnimi, mogočnimi besedami, o katerih danes ni mogoče dati še nobene predstave,  razglašal velike skrivnosti bivanja. Govoril bo v jeziku, ki mora biti najprej šele ustvarjen, kajti noben človek danes ne bi mogel najti besed, ki jih bo Maitreya Buda takrat govoril človeštvu. Razlog zakaj današnjim ljudem še ni mogoče tako spregovoriti, je v tem, da še ne obstaja fizično orodje za tak govor. Nauki Razsvetljenega v ljudi ne bodo pritekali le kot golo učenje, ampak bodo v njihove duše pritekali moralni impulzi. Takšnih besed z našim fizičnim grgravcem še ne moremo izgovoriti. Za zdaj so lahko le v duhovnih svetovih.

Antropozofija je priprava za vse tisto, kar bo še prišlo v prihodnosti. Tisti, ki jemljejo proces razvoja človeštva iskreno, ne smejo dovoliti, da bi razvoj duše potihnil in zastal, ampak da gredo tako naprej, da bo Zemlja zdaj resnično v njenem duhovnem delu lahko osvobojena, da lahko svoj grobi del odpusti kot truplo – kajti ljudje bi lahko to zapacali, onemogočili. Tisti ki želijo, da svetovno delo uspe, si morajo pridobiti razumevanje duhovnega življenja skozi to, kar danes imenujemo antropozofija. Tako bo antropozofija zaveza, spoznavanje bo nekaj, kar občutimo, nekaj kar imamo kot dolžnost. In ko se naučimo tako občutiti in hoteti, ko te skrivnosti sveta tako občutimo, da v nas prebudijo željo, da postanemo antropozofi, potem čutimo pravilno. Vendar nam antropozofija ne sme biti nekaj, kar zadovolji našo radovednost, ampak nam mora biti nekaj, brez česar ne moremo živeti.  Šele ko je temu tako, čutimo v pravilnem smislu, takrat prvič živimo kot živi gradniki te velike zgradbe, ki mora biti zgrajena v človeški duši in ki se lahko širi preko ljudi in celotnega človeštva.

Tako je antropozofija razkrivanje svetovnih dogajanj, ki bodo vstopala pred ljudi prihodnosti, pred naše lastne duše, če bomo še v fizičnem telesu ali že med smrtjo in ponovnim rojstvom. Te prihajajoče revolucije se nas bodo dotaknile, nas šokirale, če bomo še hodili v telesu, ali če bomo fizično telo odvrgli. Razumevanje dogodkov, ki se morajo zgoditi in se nas dotakniti, ko bomo med smrtjo in ponovnim rojstvom, je vsekakor treba pridobiti v času življenja v fizičnem telesu. Za tiste, ki pridobijo razumevanje Kristusa, medtem ko še živijo v fizičnem telesu, ne bo nobene razlike, če bodo še živi, ko bo napočil trenutek, da gledajo Kristusa, ali pa bodo morali že prestopiti vrata smrti. Toda tisti, ki zdaj zavračajo razumevanje Kristusa in so v trenutku te vizije že prestopili prag smrti, morajo čakati do naslednjega utelešenja, kajti osnove takšnega razumevanja ni mogoče pridobiti med smrtjo in ponovnim rojstvom. Ko pa smo enkrat pridobili osnovo, se to prenese, in potem je Kristus viden tudi, ko smo v obdobju med smrtjo in ponovnim rojstvom. Tako nam antropozofija ne bo le nekaj, kar se učimo za naše fizično življenje, ampak ima tudi vrednost, ko smo fizično telo ob smrti odložili.

To sem vam želel danes prenesti za razumevanje ljudi in kot priročno pomoč pri odgovarjanju na nekatera vprašanja. Spoznavanje sebe je težko, ker je človek tako zapleteno bitje. Človek je zato tako zapleten, da je povezan z vsemi višjimi svetovi in bitji. Kar je v nas, so senčne slike velikega sveta, in kar je naša organizacija, naše fizično, eterično, astralno telo in Jaz, kar pomenijo naši členi, to so za božanska bitja svetovi. Kar je pri nas fizično, eterično, astralno telo in Jaz, to je en svet, drugi svet je višji, nebeški svet. Za božansko duhovna bitja so višji svetovi telesni členi višjega božansko duhovnega sveta. Zato je človek tako zapleten, ker je resnična zrcalna slika duhovnega sveta.  Človek se mora zavedati svoje človeške vrednosti. Toda od tega spoznanja, da smo slika, smo še zelo oddaljeni od tega, kar hočemo biti, in na vijugasti poti k tem spoznanjem si prisvojimo poleg zavedanja o človeški vrednosti tudi pravo skromnost in ponižnost do makrokozmosa in njegovih bogov.

Podobni prispevki

This Post Has One Comment

  1. Ivka

    Nemoralni bodo v prihodnosti lahko edino tisti ljudje, ki bodo k moralnosti spodbujeni, ki jih bodo obsedli zli demoni, ahrimanske, asurične moči, in bodo k temu težili.

    ???tiskarski škrat???: ki bodo k NEmoralnosti spodbujeni

Dodaj odgovor