Rudolf Steiner: Ezoterični pomen meditacije oz. molitve Očenaš  Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi k nam, tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja, kakor na nebu, tako na Zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Ne zapelji nas v skušnjavo in reši nas hudega. Amen.

 Kar želim povedati v tem predavanju, se nanaša na vprašanje: Koliko nam na čisto določenih primerih veroizpovedi kažejo, da temeljijo na duhovni ali recimo skrivni znanosti?

Danes vam lahko razložim le čisto majhen, vendar zato neskončno pomemben izsek poglavja o tem, kako verstva temeljijo na skrivni znanosti. Videli boste, da gre pri tem za eno samo tudi najbolj naivnemu človeku naše kulture poznano dejstvo ‒ duhovno dejstvo, znotraj katerega so skrite najgloblje duhovnoznanstvene resnice in osnove, ki jih moramo le poiskati, da bi videli modre in skrivnostne povezanosti znotraj duhovnega življenja človeštva.

Najprej se želimo vprašati glede krščanske molitve. Vsi veste, kaj danes imenujemo krščanska molitev. Že tukaj smo jo pogosto obravnavali in mnogi antropozofi so že vprašali, v kakšnem odnosu je ta krščanska molitev do duhovnoznanstvenega svetovnega nazora. Skozi ta svetovni nazor so člani antropozofskega gibanja v zadnjih letih zvedeli nekaj še o drugi obliki (recimo) povzdigovanja človeka, človeške duše k božansko-duhovnim kozmičnim močem; o meditaciji, o tem, kako v sebi doživeti duhovno vsebino, karkoli o tem, kar so nam dali veliki vodeči duhovi človeštva ali duhovne vsebine velikih kultur, v katere se človek potopi v meditaciji. Le-ta mu omogoči, da se v kratkem času v svoji duši zlije z božansko-duhovnimi tokovi v svetu.

Kdor meditira, četudi najbolj enostavno, po katerem koli meditativnem obrazcu oz. pravilu, izvirajočem pri duhovnih vodnikih človeštva, in ima pri tem v duhu navzoče katero koli pravilo, katero koli pomembno miselno vsebino (veste, da ne more biti vsaka miselna vsebina, ampak takšna, ki jo dajo Učitelji modrosti in je v sozvočju z občutenji) in se v meditaciji odpre v srcu, da ti obrazci zaživijo v njegovem srcu, se prepoji in prežame z višjo duhovnostjo, skozenj teče višja sila; živi v njej. Najprej si preskrbi silo, da bi tako okrepil, povzdignil, oživil svoje običajne duhovne sile; in če ima dovolj potrpljenja ter vztrajnosti in morda to silo v sebi moralno in intelektualno okrepi, potem nastopi tudi trenutek, ko se lahko zaradi te meditativne vsebine prebudijo globlje, v vsakem človeku dremajoče sile. Od najbolj preproste moralne krepitve in okrepitve do najvišjih področij jasnovidnih zmožnosti so vse mogoče stopnje, ki jih je s takšno meditacijo mogoče doseči. Za večino ljudi je doseg višjih stopenj jasnovidnih zmožnosti le vprašanje časa, potrpljenja in energije. Običajno je meditiranje razumljeno bolj kot način, da se ljudje vzhodnih dežel (Jutrovega) povzpnejo do svojega Boga. Na zahodu, zlasti znotraj krščanskih skupnosti, poznamo namesto tega molitev, s katero skuša kristjan doseči svojega Boga, prizadeva si nekako vstopiti v višje svetove.

Moramo si predvsem pojasniti, da tisto, na kar dandanes velikokrat gledamo kot na molitev, v izvornem krščanskem smislu in še najmanj v smislu začetnika krščanske vere, samega Kristusa Jezusa, nikakor ne bi smela biti molitev. V resničnem krščanskem pomenu ni nikdar molitev, če si kateri koli posameznik od svojega Boga nekaj izprosi, kar naj zadovolji njegovo lastno osebno in egoistično željo. Če kdor koli izprosi ali priberači izpolnitev osebne želje, pride seveda zelo kmalu do tega, da je povsem brezbrižen do univerzalnosti in obširnosti v uslišanju tega, za kar si je z molitvijo prizadeval. Pričakuje, da bo božanstvo posebej zadovoljilo prav njegovo željo. Kmet, ki je pravkar posejal njive, morda potrebuje dež, njegov sosed potrebuje morda veliko sonca; kaj naj božanski svetovni red naredi oz. priskrbi? In da niti ne pomislimo, kaj naj naredi božanski red v vsej svoji previdnosti, ko si stojita nasproti dve vojski in vsaka v molitvi prosi za zmago, vsaka trdno prepričana v upravičenost in pravičnost svojih razlogov. Vidimo, kako malo  univerzalnosti in splošno dobrega za človeštvo vsebujejo takšne osebne želje, izražene v molitvi, in kako celo Bog lahko usliši le priprošnje ene od nasprotujočih si strani.

V takšnih individualnih egoističnih molitvah ljudje zanemarjajo, kar je Kristus Jezus predal kot osnovno občutje in razpoloženje, ki mora prevladati v molitvi, ki pomeni: Oče, naj gre ta kelih mimo mene, ne moja, ampak naj se torej zgodi tvoja volja. To je krščansko osnovno razpoloženje molitve. Ne glede na prošnjo ali željo mora to osnovno razpoloženje kot zveneč vmesni ton živeti v duši tega, ki želi resnično krščansko moliti. Potem bo molitveni obrazec zgolj sredstvo za ljudi, da se povzpnejo v višja duhovna področja, da bi lahko v sebi občutili Boga. Vendar bo takrat ta molitveni obrazec deloval tudi kot izključitev vsake egoistične želje in impulza volje v pomenu besed: Ne moja, ampak naj bo tvoja volja; povzročil bo dvig in potopitev v božanski svet. Če bo takrat resnično molitveno razpoloženje doseglo to duševno razpoloženje, potem je krščanska molitev prav to, kar je meditacija – le z ustreznejšo čustveno obarvanostjo – in tudi izvorno ta krščanska molitev ni bila nič drugega. Meditacija je le bolj miselna, prežeta z mislimi, s katerimi misli velikih voditeljev človeštva pritegnejo, kogar meditira v sozvočju z božanskimi tokovi, valujočimi skozi svet. V molitvi dosežemo to bolj preko občutij in čustev. Torej vidimo, da tako v molitvi kot v meditaciji iščemo nekakšno združitev duše z božanskimi tokovi, potujočimi skozi svet, vidimo, kar je na najvišji stopnji tako imenovana unio mystica, mistična združitev z Bogom. Zato je začetek v molitvi, zato je začetek v meditaciji. Človek se nikoli ne more združiti s svojim Bogom, nikoli ne more priti v stik z višjimi duhovnimi bitji, če ni sam izliv teh božansko-duhovnih bitij.

Kot vemo, ima človek dvojno naravo. Najprej ima tiste štiri člene bitja, ki smo jih tukaj že pogosto navedli: fizično, eterično ali življenjsko in astralno telo ter Jaz. Znotraj Jaza so še zasnove za prihodnost: manas (duhovni Jaz), budi (življenjski duh) in atman (duhovni človek).

Če želimo pravilno prepoznati združitev teh dveh bitij, se moramo prestaviti v čas nastanka človeštva. Iz prejšnjih predavanj že veste, da predstavlja človek (kakršen je danes) sozvočje dveh bitij: prvo so tri zasnove za prihodnost: manas, budi in atman, zgornji trije členi, drugo pa so spodnji štirje členi: fizično, eterično in astralno telo ter Jaz; človek se je tako izoblikoval v pradavni preteklosti, ki jo imenujemo lemurijska doba Zemlje. Če gremo nazaj skozi našo današnjo raso do grško-latinske, egipčansko-asirsko-kaldejske, perzijske in indijske rase, pridemo postopno do velike atlantske povodnji, ki jo v pripovedki o vesoljnem potopu omenjajo vsa ljudstva, in potem do prednikov, živečih v deželi, ki je ležala med Evropo in Ameriko, imenovani Atlantida; še bolj nazaj pridemo do prednikov, ki so v pradavnih časih živeli v deželi, ki je takrat ležala med Avstralijo in Indijo. Šele sredi te dobe se je zgornje trojstvo človeka (duhovni Jaz, življenjski duh in duhovni človek) združilo s tem, kar imenujemo štirje nižji členi človeške narave (fizično, eterično in astralno telo ter Jaz).

Stvar si bomo pravilno predstavili s takim razmišljanjem: V lemurijski dobi na Zemlji še ni bilo kot najvišjega bitja fizičnega človeka v našem pomenu, ampak je bila le neke vrste najvišja živalska ovojnica našega današnjega človeka, bitje ali skupnost bitij, ki so bila takrat sestavljena iz štirih nižjih členov človeške narave. Kar je najvišje človeško bitje, kar je večno v človeški naravi, kar se bo skozi tri duhovne zasnove manas, budi in atman v prihodnosti naprej razvijalo, je do takrat mirovalo v naročju Boga. Če si želite ta dejstva predstavljati in se prestaviti v tisti čas, četudi nekoliko bolj preprosto, pa kljub temu nazorno, potem si predstavljajte, da bi si vsi ljudje današnjega živečega človeštva do tistega trenutka izoblikovali telesa tako, da bi jim omogočila sprejeti človeško dušo, podobno kot zmore goba vpiti vodo. Predstavljajte si posodo z vodo. V tej vodi nikoli več ne morete razlikovati, kje se konča ena kapljica in začne druga. Zamislite si, da v to vodo potopimo več majhnih spužev, tako da vsaka vsrka določeno količino vode. Kar je bila prej v posodi enotna vodna masa, je zdaj porazdeljeno v veliko spužvah. Tako je bilo takrat s človeškimi dušami, če smemo uporabiti to trivialno primerjavo. Prej so mirovale nesamostojno v naročju božanskega praduha brez individualnosti, potem so jih vsrkala človeška telesa in s tem individualizirala, kot se je zgodilo z vodo zaradi spužvic. Kar so takrat vsrkala posamezna telesa, štirje nižji členi, je šlo naprej do našega časa, se vedno bolj razvijalo in to se bo nadaljevalo tudi v prihodnost. To je bilo v tako imenovani duhovni ali skrivni znanosti vedno imenovano zgornje trojstvo in je bilo v pitagorejski šoli izbrano kot shema za človeka, nastalega sredi lemurijske rase, namreč trikotnik nad kvadratom.

ocenas01polna2Vendar lahko (kot si boste zdaj zlahka predstavljali) to zgornje, večno, ki gre skozi vse inkarnacije, opazujemo z dveh vidikov. Po eni strani lahko to opazujemo kot pravično stanje človeštva, a po drugi strani tudi kot del božanskega bitja, kot božansko esenco, ki je bila takrat izročena kot delček ali kapljica lastne vsebine Božanstva in potopljena v štiričleni človeški posodi, tako da je tisto, kar danes v nas, ljudeh, miruje, v samostojnost individualizirana božanska kaplja. Tako dospete do uvida, da treh zgornjih členov človekove narave, tistih večnih, ne morete opazovati zgolj kot treh višjih principov človeške narave, ampak kot tri principe v samem Bogu. Torej trije najvišji členi človekove narave hkrati predstavljajo tri nižje člene, ki človeku predstavljajo bližje stoječe božanstvo. Ko želite našteti principe Božanstev, ki so takrat človeštvu izročila duševne kaplje, morate (medtem ko pri človeku začnete s fizičnim telesom, nadaljujete z eteričnim, astralnim ter Jazom in greste navzgor od manasa do atmana) začeti z manasom, budijem, nadaljevati z atmanom in se dvigniti k principom, ki ležijo še nad atmanom in o katerih si današnji človek lahko ustvari predstavo šele kot učenec posvečenca. Tako torej vidite, da lahko tri principe človeka, ki jih le-ta zapira v sebi kot svojo vsebino, gledamo tudi kot tri božanske principe.

Zdaj jih ne želimo dojeti kot človeške principe, ampak kot božanske in jih opisati po njihovi naravi. Najvišji princip je v človeku atman, ki bo izoblikovan na koncu zemeljskega oz. recimo sedanjega planetarnega poteka. V smislu duhovne ali skrivne znanosti ga lahko označimo tako, da njegovo pramodrost primerjamo z nečim, kar je današnjemu človeku le nakazano in v njem nastopa kot volja. Osnovni značaj tega najvišjega božanskega principa v človeku je torej vrsta voljne narave, vrsta hotenja. Volja, ki je danes pri človeku v njegovi notranji naravi najšibkeje izoblikovana, bo v prihodnosti, ko se bo človek vedno bolj vzpenjal, njegov najodličnejši princip.

Danes je človek v bistvu bitje, ki spoznava, prepoznava in razsoja, njegova volja je dejansko še po mnogovrstnih plateh omejena. Človek lahko svet okrog sebe do določene stopnje dojame in razume v njegovi splošnosti, univerzalnosti. Vendar pomislite, na kako malo od tega, kar lahko dojame, zmore vplivati s svojo voljo, kako malo moči ima nad tem, kar zmore spoznati. Toda česar danes še nima, mu bo prinesla prihodnost; njegova volja se bo vse bolj krepila, dokler ne bo dosegel svojega velikega cilja, ki ga v duhovni znanosti imenujemo velika žrtev, kar pomeni veliko moč volje, ko je volja v stanju, da se popolnoma preda, žrtvuje. Ne gre za delno, malo žrtvovanje, ki ga človek premore s svojimi slabotnimi občutki in voljnimi močmi, ampak za žrtvovanje celotnega bitja, ki zmore doseči in zaobjeti vse člene, se izliti vse do snovnega.

Predstavo o tem, kar je tukaj mišljeno kot velika žrtev, najvišji izraz volje v božanski naravi, boste dobili tako: Zamislite si, da stojite pred ogledalom in iz njega vas gleda vaša slika. Ta slika je iluzija, ki vam je povsem podobna. Nato si zamislite, da bi umrli, tako da samega sebe, svoj obstoj, svoje občutke, mišljenje, svoje bitje žrtvujete, da bi to sliko oživili, jo naredili takšno, kakršni ste sami. Sebe žrtvovati in svoje življenje izročiti sliki je duhovna znanost v vseh časih imenovala izžarevanje, emanacija, izliv, ustvarjanje z iztekanjem ustvarjalnih sil iz božanskega pravzroka. Če bi to zmogli, bi videli, da vas ni več tam, saj ste sliki izročili vse, kar potrebuje za prebuditev življenja in zavesti.

Ko volja dospe na stopnjo, ko lahko človek izpolni veliko žrtev, potem ustvari (bi ustvaril) velik ali majhen univerzum ‒ zrcalno sliko, ki skozi bitje Stvarnika sama prevzame njegovo odpoved (samoukinitev). S tem smo označili ustvarjalno voljo v božanskem bitju. S to primerjavo je že podan drugi princip v božanstvu (življenjski duh, budi), če je v človeštvo izlit ‒ to je zrcalna slika sama.

Prestavite se tako živo v Božanstvo, ki je ustvarilo svet in je središče ustvarjenega univerzuma. Če si tukaj v tem prostoru zamislite neko točko v središču, namesto sten, tal in stropa pa nas obdaja votla krogla, ki odseva vse, kar je v notranjosti, se boste kot središče videli zrcaljene na vseh straneh. Podobno si lahko zamislite Božanstvo ali Boga kot središčno voljo, ki odseva z vseh strani, in to zrcalo je slika samega Božanstva in hkrati univerzum. Kajti kaj je univerzum? Nič drugega kot zrcalo božanskega bitja.

Toda univerzum živi in tke, ker Božanstvo svoj univerzum izžareva, odseva ga, ko se izlije v veliko žrtev – kot smo to pravkar opazovali pri primeru oživitve zrcalne slike.

Univerzalna volja, ki se izraža v neskončnih mnogoterostih, oživlja celotni univerzum. Ta proces neskončnega poraznoterjenja, neskončnega razmnoževanja, to ponavljanje Božanskega, v nasprotju z voljo v vseh skrivnih ali duhovnih znanostih, imenujemo  kraljestvo. Volja je torej središče (zrcalo volje je kraljestvo), tako da lahko voljo primerjate z atmanom, duhovnim človekom, kraljestvo oz. zrcalno sliko volje z budijem oz. življenjskim duhom. To kraljestvo je táko, da v neskončni mnogovrstnosti ponavlja božansko bitje. Oglejte si enkrat to kraljestvo v nekem okolju, če je to naše kraljestvo, naša mnogovrstnost, naš univerzum – ozrite se na njegov vidni del, na minerale, rastline, živali in ljudi. V vsakem posameznem od teh bitij je manifestirano kraljestvo in to slutimo celo v izrazu našega jezika, če ta velika področja našega univerzuma imenujemo kraljestvo, torej mineralno kraljestvo, kraljestvo rastlin, kraljestvo živali. Toda če opazujemo tudi posameznosti, imajo tudi one božansko naravo. V vseh se narava zrcali prav tako, kot bi se v votli krogli zrcalilo središče. Tudi kdor svet opazuje v smislu skrivnega raziskovanja, vidi v vsakem človeku zrcaljenje Boga, izraz in odtis božanskega. V kraljestvu se Bog pojavlja v neskončno stopnjevanih bitjih in neskončni mnogovrstnosti in v smislu duhovne znanosti posamezna bitja (če smo na tej stopnji, da jih lahko imamo za izlive božanskosti) razlikujemo, tako da jim dodeljujemo njihova imena. Ime je tisto, kar človek potem misli pod posameznim bitjem, je tisto, po čemer se posamezni členi te velike mnogovrstnosti razlikujejo med seboj; je tretji od treh najvišjih človeških principov, ki se izlivajo iz božanskega in bi ustrezal temu, kar opišemo z izrazom manas oz. duhovni Jaz. Skrivna znanost različnih verstev je torej učila, naivno učila, kaj izteče oz. izžari od Boga in priteče v nas in nam postane večna slika nas samih. Če se hočete vživeti v bitje, do katerega naj bi se na koncu povzdignili, odkrijete, da je njegova narava vrsta volje.

Če se hočete povzdigniti k temu, kar je nosilec te volje, tega atmana oz. duhovnega človeka, do budija oz. življenjskega duha, boste spoznali, da je v božanskem predstavljen kot kraljestvo.

In če se hočete povzdigniti do tega, kar poznate kot imena, pojme ali ideje stvari, je to v božanskem predstavljeno kot ime.

Kar smo pravkar pregledali, je prastaro učenje, ki pravi, da se je v človeško naravo izlil večni del, sestavljen iz imena, kraljestva in volje. Tako smo višje trojstvo človeka spoznali kot del božanskega.

Da bi svoje opazovanje izpopolnili, poglejmo še na nižje štiri člene minljivega človeka. Od višjih treh členov vemo, da jih lahko dejansko opazujemo z drugega vidika, če jih  obravnavamo kot člene Božanstva. Podobno lahko tudi štiri člene človeškega bitja opazujemo kot člene minljivega sveta in kot člene človeka.

Opazujte fizično telo. Sestavljeno je iz enakih snovi in sil kot dozdevno mrtev svet, ki nas obdaja. Fizično telo ne bi moglo obstajati, če ne bi vanj nenehno pritekali snov in sila iz fizičnega sveta okrog njega in ga vedno znova izgrajevali. Dejansko je fizično telo nenehna prehodna postaja za vse, kar imamo v njem. Ven in noter tečejo snovi, ki pravzaprav dokončujejo zunanji univerzum, potem pa so občasno tudi v nas. Pogosto smo že omenili, da se vsakih sedem let celotna snovna sestava človeškega telesa obnovi. V nobenem od vas niso danes prisotne snovi, ki so bile v vas pred desetimi leti. Človek vedno znova obnavlja snov svojega fizičnega telesa. Kar je bilo v nas takrat, je danes raztreseno nekje povsem drugje, zunaj v naravi, vase pa smo pritegnili drugo. Telesno življenje  je določeno z neprestanim vstopanjem in izstopanjem snovi.

Tri višje člene človekove narave smo opazovali kot dele Božanstva; enako imamo lahko tudi štiri člene nižje človekove narave za dele božanske narave.

Na fizično telo lahko gledamo kot na del snovnega dela našega planeta, njegova substanca je snovnemu planetu vzeta in se tja ponovno vrača. Če opazujemo eterično telo, ga moramo prav tako obravnavati kot člen tega, kar nas tukaj obdaja, in prav tako astralno telo.

Opazujmo povezanost življenjskega oz. eteričnega in astralnega telesa. Veste, da je astralno telo nosilec vsega, kar v človeku živi kot nagoni, poželenja in strasti, nosilec vsega, kar kot veselje in žalost, radost in bolečina v človekovi duši valuje, in da je življenjsko oz. eterično telo bolj stalno (trajno), ki ohranja, predstavlja in nosi dlje trajajoče duševne lastnosti.

Pogosto sem pred vami razvoj življenjskega oz. eteričnega telesa in astralnega telesa primerjal z urnim in minutnim kazalcem na uri; opozoril sem, da je mogoče zaznati veliko razliko med vašimi spomini na spoznanja in doživetja, ko ste bili osemletni otrok, in tem, kar ste zdaj zvedeli in doživeli. V vmesnem času ste se neskončno veliko naučili, sprejeli veliko predstav; od tega, kar ste takrat delali, je bilo v vašo dušo pritegnjenih veliko radostnih in žalostnih doživetij; veliko teh doživetij ste tudi že odpustili. Toda primerjajte to s svojim temperamentom, značajem, trajnimi nagnjenji in boste ugotovili, da če ste bili pri osmih letih togoten otrok in ste se hitro ujezili, ste verjetno v sedanji dobi še vedno takšni. Večina ljudi skozi vse življenje ohrani, kar kot osnova leži v njih. Že večkrat smo poudarili, da skrivno šolanje ni sestavljeno iz teoretičnega učenja, ampak moramo na sicer negibni, nespreminjajoči, stoječi tvorbi eteričnega telesa pripraviti in udejanjati evolucijo. Učenec naredi več, če eno od teh lastnosti svojega temperamenta, svoje osnovno nagnjenje, predrugači oz. spremeni in s tem urni kazalec na uri pomika nekoliko hitreje kot sicer.

Vse, kar se tako počasi razvija (trajna nagnjenja, trajne lastnosti temperamenta, trajne navade), je zasidrano v življenjskem oz. eteričnem telesu; vse, kar se podobno tako naglo spreminja kot minutni kazalec ure, je vsidrano v astralnem telesu.

Če to uporabite na človekovem okolju, na svojem življenju v zunanjem svetu, boste videli, da ste s svojimi navadami, temperamentom, trajnimi nagnjenji povezani s svojo dobo, svojim ljudstvom, svojo družino. Prav lastnosti, ki jih ima človek kot mirujoče (nespreminjajoče) v sebi, ne bomo našli le v njem, ampak v vseh, katerim pripada, v njegovi družini torej, narodu, ljudstvu itd. Posamezne pripadnike nekega ljudstva prepoznamo po tem, da imajo skupne navade in temperament. Ta temeljni zaklad človekovih nagnjenj in navad, ki ga mora človek spremeniti, če hoče iti skozi višji duhovni razvoj, tvori njegovo višje bitje. Zato za takšnega človeka rečemo, da je brezdomec, ker mora spremeniti eterično telo, ki ga sicer povezuje z njegovim ljudstvom.

Ko si torej ogledujemo sožitje s skupnostjo, v kateri smo rojeni, najdemo lastnosti, zaradi katerih pripadamo neki družini, ljudstvu, zato s pripadniki tega ljudstva nekako sorodno čutimo in imamo s tistimi, ki živijo v naši dobi, tudi podobne lastnosti. Zamislite si, kako malo bi se lahko razumeli, če bi se danes pripadnik starega grškega ljudstva pojavil pred vami. Njegovo eterično telo je že preveč različno od eteričnega telesa današnjega človeka. Ljudje se razumejo zaradi skupnih lastnosti v eteričnem telesu. Toda tisto, zaradi česar se ljudje dvignejo nad to, kar imajo skupnega, tisto, zaradi česar so v družini, v ljudstvu nekaj posebnega, je vendar spet posamezno bitje zase in ne zgolj Francoz, Nemec, družinski član, ampak poseben člen ljudstva, družine itd., ki lahko izraste iz vsote znakov svojega rodu, ki je zasidrana v astralnem telesu oz. je astralno telo njen nosilec. Astralno telo vsebuje torej več individualnega, osebnega.

Če torej človek skozi svoje eterično oz. življenjsko telo nekaj zagreši, lahko postane večji grešnik v krogu soljudi, če preneha opravljati svoje družbene dolžnosti in obveze, ki so dogovorjene med ljudmi in omogočajo človeško družbeno življenje. Grehi, ki so bolj individualne narave, s katerimi se človek pregreši le kot posebna osebnost, so zagrešitve, ki jih povzročijo lastnosti astralnega telesa.

V vsej skrivni znanosti je bilo od nekdaj tisto, kar je napaka do skupnosti, kar priteče iz pomanjkljivosti oz. napak eteričnega telesa, označeno kot krivda (nemško Schuld). Običajna, vsakdanja beseda krivde, dolgovi (nemško Schulden) ima povsem podoben praizvor kot moralna beseda krivda (nemško Schuld), ki označuje, kar smo drugemu moralno dolžni oz. krivi. Krivda (dolg) je torej nekaj, kar si razlagamo z napačnimi (pomanjkljivimi) lastnostmi eteričnega telesa; toda kar se kot pomanjkljiva (napačna) lastnost drži astralnega telesa, imenujemo skušnjava. Posameznik sprejme nase osebni greh s skušnjavo. Zdaj ostane še skušnjava Jaza, prave osebnosti. Ta skušnjava Jaza, tisto, s čimer lahko Jaz v posebnem (posameznem) pade, je omenjeno v rajskem mitu: ko je človekova duša sestopila iz naročja Božanstva in se prvič naselila v zemeljsko telo oz. jo je zemeljsko telo sprejelo, kot spužva vsrka kapljico vode, je njegova višja duša postala jazstvo (splošni Jaz, ki je v vseh ljudeh).

Višja duša, jazstvo, lahko znotraj Jaza zagreši napako. Človek ne pade le skozi napačne ali pomanjkljive lastnosti eteričnega in astralnega telesa, ampak obstaja osnovna možnost za grešenje, do katere je prišlo, zato ker je človek nasploh dospel do samostojnosti. Da bi se človek postopno zavestno povzdignil do svobode in samostojnosti, je vendar moral iti skozi sebičnost in egoizem. Spustil se je kot duša, ki je bila člen Božanstva, ki ne more zapasti v egoizem. Nikoli si nek člen v organizmu ne domišlja, da bi postal samostojen. Če bi si na primer prst to domislil, bi se odtrgal in posušil.

Človek se mora razviti do samostojnosti, v kateri je temeljna lastnost nesebičnost. Šele takrat bo samostojnost dosegla svoj polni pomen, do česar pa ne bi moglo priti, če ne bi izšla iz sebičnosti.

Sebičnost se je naselila v človeško telo in s tem je človek postal sebično, egoistično bitje. Tako vidimo, kako Jaz sledi vsem nagonom in nagnjenjem telesa. Človek razjeda sočloveka, sledi vsem mogočim nagonom, željam in poželenjem, zemeljsko bivanje ga je popolnoma posrkalo, kot spužva kapljico vode.

Rajski mit omenja prav to, da je človek, s tem ko je postal Jaz bitje, pravo samostojno bitje, zmožen grešiti. Medtem ko je prej vse potrebno zajemal iz splošnega, kot dobiva kapljica, ko je še v vodi, svojo silo od skupne vodne mase, ima zdaj vse svoje pogone, vzgibe in pobude v sebi. To je opisano v bajki o raju z vgrizom v jabolko; in v latinskem jeziku ne pomeni zaman – kajti vsi resnični besedni pomeni, če pripadajo skrivni znanosti, so globoko notranje povezani – beseda malum zlo, nesrečo, škodo in tudi jabolko. Beseda zlo ni bila v skrivni znanosti nikoli uporabljena za kaj drugega kot za zlobno, grešno, egoistično delovanje, ki izhaja iz Jaza.

Zlo so torej slaba, grešna dejanja, ki jih zagreši Jaz, dolg oz. krivdo zagreši človekovo eterično telo v sobivanju z drugimi v družbenem življenju. Skušnjava lahko doleti astralno telo, če je individualno napačno oz. pomanjkljivo.

Grešitev

eteričnega oz. življenjskega telesa  =  dolg oz. krivda

astralnega telesa                                  =  skušnjava

Jaza                                                           =  zlo

 

Ko opazujemo odnos štirih nižjih členov človeške narave do okolja, do planetarnega telesa, vidimo, da fizično telo nenehno sprejema fizično snov kot hranivo in s tem vzdržuje svoj obstoj. Vidimo, da se življenje življenjskega ali eteričnega telesa v pogojih minljivosti uresničuje tako, da človek s soljudmi, v katerih skupnost je vraščen, to skupnost vzdržuje in ohranja; vidimo, da ne podleže skušnjavi, in končno vidimo, da se Jaz ohranja in pravilno izvršuje svoj razvoj, če ne podleže temu, kar imenujemo zlo.

Zdaj si pred duše tako približajte celotno človekovo naravo, nižjo četverico in višjo trojico, da si lahko rečete: V posamezniku živi božanska kaplja in človek se razvija k božanskosti, da izrazi svojo najglobljo, notranjo naravo. Ko enkrat to najglobljo notranjo naravo izrazi, se skozi postopni razvoj svojega lastnega bitja spremeni ‒ to v krščanstvu imenujemo Oče. Oče v nebesih skrito miruje v človeški duši, torej plava nad nami kot veliki cilj človeštva. Če se želi človek razviti do tega, mora imeti silo, da svojo višjo trojico in nižjo četverico razvije do točke, ko lahko pravilno vzdržuje in ohranja svoje fizično telo. Eterično oz. življenjsko telo mora tako živeti s človekom, da se poravna vse, kar je v njem kot krivda oz. dolg, astralno telo ne sme zapasti v skušnjavo niti telesni Jaz v zlo. Človek si mora skozi tri višje člene prizadevati ven k Očetu na Nebu, skozi ime, kraljestvo in voljo. Ime mora občutiti tako, da postane sveto. Poglej stvari okrog sebe, v svoji mnogovrstnosti so izraz Boga; ko izrekaš njihova imena, jih zaobjameš kot člene v božanskem redu sveta. Karkoli te obdaja, je sveto; in s tem ko nekaj imenuješ, to posvetiš, v tem odkrivaš delček, ki je člen božanskega bitja; tako vsako stvar naredite sveto, vrašča se v kraljestvo, ki je izžarevanje Božanstva in sebe razvijate navzgor k tisti volji, ki je atman ‒ duhovni človek, toda hkrati člen Boga.

Zamislite si nekoga, ki naj bi se povsem zatopil v meditacijo v tem smislu razvoja in naj bi pomensko teh sedem členov razvoja združil kot sedem prošenj v eni molitvi. Kako bi to izrekel?

Da bi izrazil, kar naj bi s to molitvijo dosegel, bo, še preden izreče sedem prošenj, rekel: Oče naš, ki si v nebesih. To kaže na najglobljem duševnem temelju človeške narave na najbolj notranje bitje človeka, ki primerno krščanski ezoteriki ustreza duhovnemu kraljestvu. Prve tri prošnje se nanašajo na tri višje člene človekove narave, na božansko vsebino človeka: Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi k nam, tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja.

Zdaj preidemo od duhovnega kraljestva k zemeljskemu: Zgodi se tvoja volja, kakor na nebu, tako na Zemlji. Naslednje štiri prošnje se nanašajo na štiri nižje člene človekove narave.

Kaj bomo povedali o vzdrževanju fizičnega telesa v planetarnem življenju? Daj nam danes naš vsakdanji kruh.

Kaj bomo rekli o eteričnem ali življenjskem telesu? Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. To je prošnja po zravnavi tega, kar se je zgodilo zaradi grešnih dejanj eteričnega ali življenjskega telesa.

Kaj bomo rekli glede astralnega telesa? Ne zapelji nas v skušnjavo.

In glede Jaza? Reši nas vsega hudega, reši nas zla.

Tako v sedmih prošnjah Očenaša ne vidite nič drugega kot prošnjo človeške duše, če se  pravilno povzdigne do tega, da od božanske volje izprosi tak razvoj posameznih delov človeka, da le-ta najde skozi univerzum svojo pravo življenjsko pot, na kateri vse dele svoje narave pravilno razvije. Očenaš je torej molitev, s katero naj bi se človek v trenutkih, ko to potrebuje, povzdignil do smisla razvoja svoje sedemčlene človekove narave, in sedem prošenj je izraz duhovnoznanstvenega gledanja človekove narave, četudi jih izpove najbolj preprost človek, ki jih sploh ne more razumeti.

Vsi meditacijski obrazci, ki od nekdaj obstajajo v velikih verskih skupnostih, izvirajo iz skrivne znanosti. Razčlenite lahko vse resnične molitve, besedo za besedo, nikoli ne boste našli, da so to le besede, poljubno razvrščene ena za drugo. Z njimi ne sledijo nekemu temnemu nagonu in jih le lepo razvrščajo, ampak so veliki modreci pridobili molitvene obrazce iz modrostnih učenj, ki jih danes imenujemo duhovna znanost. Ne obstaja resnični molitveni obrazec, ki se ne bi rodil iz velikega znanja, in ko je molitev učil veliki posvečenec, začetnik krščanstva Kristus Jezus, je imel sedem členov človeške narave pred očmi in je v svoji molitvi to sedemčleno človekovo naravo tudi izrazil.

Tako so urejene vse molitve; če ne bi bilo tako, ne bi imele moči za tisočletna delovanja. Le kar je tako urejeno, ima moč delovanja tudi v preprostem človeku, ki pomena besed sploh ne razume.

To bo pojasnila primerjava tega, kar živi v duši človeka, s tem, kar se odigrava v naravi. Opazujte rastlino: očara vas in ni vam treba vedeti za velike univerzalne zakone, ki so jo ustvarili. Rastlina je tu in lahko vas pritegne in navdušuje; ne bi mogla nastati, če se vanjo ne bi izlili večni zakoni. Preprosti, naivni duši teh zakonov ni treba poznati; vendar če naj bi bila rastlina ustvarjena, mora izhajati iz zakonov. Če naj bi bila molitev resnična molitev, potem ne sme biti poljubno izumljena, ampak mora izhajati iz večnih zakonov modrosti. Niti za razumnega niti nerazumnega nima nobena molitev resničnega pomena, če ne izvira iz pramodrosti.

Živimo v dobi, ko lahko dolgo opazovanje rastline ljudi spodbudi, kam se lahko usmerijo, da spoznajo modrostno vsebino zakonov. Kajti dva tisoč let so kristjani tako molili, kot gleda preprost človek rastlino. V prihodnosti bo človek iz globoke pramodrosti prepoznal moč molitve, iz katere je molitev pritekla. Vse molitve, posebno Očenaš ‒ središčna, osrednja molitev krščanskega življenja ‒ so izraz te pramodrosti, in kot se izraža v svetu svetloba v sedmih barvah, osnovni ton v sedmih tonih, tako se sedemvrstno izrazi tudi k Bogu stremeče človekovo življenje v sedmih različnih vzpenjajočih občutenjih, ki se nanašajo na sedemčleno človekovo naravo, v sedmih prošnjah Očenaša. Tako stoji Očenaš pred dušo antropozofov kot izraz sedemčlenega človeka.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers