JANEZOVO RAZODETJE

26,00

Vezava

mehka

Število strani

256

Kazalo

Nekdanja in sedanja apokalipsa

Prvo predavanje

Drugo predavanje

Tretje predavanje

Janezova Apokalipsa

Duhovna veda, evangelij in prihodnost človeštva

Prvo predavanje

Drugo predavanje

Tretje predavanje

Četrto predavanje

Peto predavanje

Šesto predavanje

Sedmo predavanje

Osmo predavanje

Deveto predavanje

Deseto predavanje

Enajsto predavanje

Dvanajsto predavanje

 

Prvo predavanje, Berlin, 10. oktobra 1904

Govoril sem že o človekovih razvojnih stopnjah, na katerih postane sposoben govoriti o Razodetju oz. Apokalipsi in jo nasploh sam razglaša. Pokazal sem, da mora tako opazovati svet, da lahko njegov pogled seže preko tako prostranih dob, da lahko pregleda čas, preden se je začel človek kot individualno bitje ponovno inkarnirati. Prav tako mora pregledati dobe, ki so bile pred temi potovanji skozi rojstva in smrti. Rekel sem tudi, da je moral učenec, tako imenovani čela, doseči tretjo stopnjo svoje učne dobe, preden je bil zmožen te vizije. Tudi Janezovo Razodetje je izšlo iz takšne šole. Kdor tako pregleduje svet, se ne razlikuje od drugih posvečencev. Predvsem si morate biti na jasnem, da se takšen vid, takšno zrenje ali višje izkušnje (ali kakor lahko še sicer to imenujete) medsebojno ne razlikujejo in da se mora nenavadno zdeti tudi neposvečenemu, ko na primer takšni posvečenci pripovedujejo o štirih živalih in ne pride iz ust enega nič drugače kot iz ust drugega. Dva posvečenca o isti stvari ne bosta poročala različno. Da vam to ustrezno naslikam, bom govoril o tem, kar vsak takšen posvečenec izkusi o razvojni poti človeštva. Tisti torej, ki je doživel sporočila, vsebovana v Razodetju, je pregledal dobo, ki leži pred našo sedanjo raso, pregledal je obe človeški rasi, ki sta bili pred našo, pregledal je čas, ko je človek prvič sprejel svojo sedanjo obliko sredi lemurijske rase, in prav tako je pregledal življenje onstran rojstva in smrti. Tako leži pred njim prav določeno izoblikovanje človeka, ki deluje drugače kot to, čemur zdaj rečemo človek. Izhajal bom iz prav te posebne točke, ki jo imenujemo časovno točko človeškega obstoja v sredini lemurijske rase.

Sedanji človek, kot veste, je sestavljen iz sedmih teles. Najprej imamo fizično telo, potem kot dvojnika etrsko, nato astralno in še štiri. Najprej nas zanimajo tri spodnja telesa. Fizično telo, ki je zaznavno z običajnimi čuti, potem telo, ki ni zaznavno z običajnimi čuti, tako imenovano etrsko podvojeno telo. To telo lahko zaznajo tisti, ki so si zmogli pri določenem človeku fizično telo s sugestijo odmisliti. Potem v prostoru vidijo dvojnika človeka, ki ima barvo približno enako, kot je barva breskovega cveta. V tem dvojniku je nekako vstavljeno astralno telo, sijoče ovalne (jajčaste) oblike. Ko človek danes umre, dogodek smrti najprej pomeni, da se višja telesa, vključno z etrskim,   dvignejo iz fizičnega telesa. V času takoj po smrti je astralno telo še združeno z etrskim telesom. Po nekaj dneh astralno telo etrsko telo zapusti in gre po svoji poti, po kateri mora iti med smrtjo in ponovnim rojstvom. Danes ima etrsko telo le posredniško vlogo. Posreduje dejavnost astralnega telesa fizičnemu. V sedanjem človekovem zemeljskem obstoju je za človeka najbolj pomembno fizično telo. Fizični možgani so zanj instrument najvišje duhovne dejavnosti človeka. Etrsko telo posreduje kot vezni člen dejavnost fizičnega telesa z višjimi telesi. V prvem času tretje rase še ne pride do razveze.

Delite s prijatelji:

Share on facebook
Share on pinterest
Share on whatsapp
Share on email