Kozmična stran življenja med smrtjo in ponovnim rojstvom. Pot skozi zvezdne sfere. (Iz zbirke predavanj dr. Rudolfa Steinerja: JASNOVIDNE PREISKAVE O ŽIVLJENJU MED SMRTJO IN PONOVNIM ROJSTVOM, 2015, knjiga 330 str.

Ko je človek šel skozi vrata smrti, ko je torej odložil svoje fizično in svoje eterično telo, potem je v prvem času duša zlasti izročena spominom na preteklo zemeljsko življenje. Vemo že, da duša potrebuje določen čas, da bi se, če smemo uporabiti ta izraz, odvadila vsega tistega, kar jo povezuje z zadnjim zemeljskim življenjem. Zdaj si hočemo to izraščanje iz zadnjega zemeljskega življenja predstaviti v povezanosti s celotnim univerzumom, s celotnim svetom.

Ko človek – in to ni slučaj le po smrti, ampak je enako pri spanju – zapusti svoje fizično in eterično telo, in torej živi le v astralnem telesu, kar smo lahko označili tudi kot duševno telo, potem se s človekom, lahko rečemo prostorsko, zgodi popolna razširitev: razširitev njegovega bitja v daljave kozmičnega prostora. Vsako noč se dejansko razširimo preko zvezdnih širjav.

Po smrti se človek tako razširja, počasi in postopno, da moramo iskati njegovo – zdaj morda ne moremo reči telesnost – ampak njegovo duševnost v okolju Zemlje, še dlje preko ozračja. Vedno dlje in dlje se razširja, dokler ni človek – naj zveni še tako čudno – svoje duševne biti razširil do celotne krogelne površine, ki jo določa obhod Meseca okrog Zemlje. Tako narastemo po velikosti, da mejo našega bitja določa tirnica Meseca okrog Zemlje. Dokler torej naša velikost narašča, traja to, kar lahko označimo kot čas kamaloke. To je čas notranje povezanosti z zadnjim zemeljskim življenjem.

Toda razširjanje se nadaljuje. Širimo se dejansko proti zveznemu nebu, in potem se začne razpelo, do katerega se človek tako razširi, da je zunanjo mejo njegovega bitja mogoče opisati s tem, kar je danes astronomsko gledano Venera, okultno gledano pa Merkur. Zdaj je način bivanja človeka, potem ko je zapustil Mesečevo sfero, odvisen od tega, kakšno je bilo življenje tukaj med rojstvom in smrtjo. Ko se vživljamo v kozmični prostor do Merkurjeve sfere, lahko to poteka tako, da lahko enostavno najdemo skupni stik z ljudmi, s katerimi smo bili na Zemlji skupaj, s katerimi se je naša duša družila, ali pa nas lahko doleti tudi to, da takšne stike zelo težko najdemo, da smo nekako pri tej razširitvi v Merkurjevo sfero obsojeni na samoto. In ali se počutimo bolj ali manj določeni za samoto, oz. če je dovoljen izraz, za družabnost, je odvisno od tega, kako je človek preživel zemeljsko življenje. Tisti človek, ki je v življenju malo skrbel za to, da bi v svoji duši vzbudil moralna občutja, moralno mišljenje, moralno razpoloženje, dobroto, sočutje, človek, ki je to malo razvil med zemeljskim življenjem, občuti, pri tem ko se razširi v Merkurjevo sfero, po smrti da je prisiljen v samoto, obsojen na puščavniško življenje. In zelo težko najde druge duše, s katerimi je bil povezan. Človek, ki je razvil veliko usmiljenja, moralnega razmišljanja, živi v Merkurjevi sferi v druženju z drugimi dušami. Tako je to v naših rokah, da si življenje med smrtjo in ponovnim rojstvom poljubno uredimo. Merkurjeva sfera je okultno rečeno tista sfera, v kateri se izrazijo naše moralne lastnosti. Je tudi tista, v kateri se dejavno na drug način izrazi, kar smo razvili kot moralne lastnosti.

Tu pride najprej v poštev – prav med tem prehodom skozi Venerino ali Merkurjevo sfero po smrti – in še naprej učinkuje, če smo bili v življenju med rojstvom in smrtjo človek z vestjo ali brezvesten človek. Vidite, vse kar se v svetu tukaj v fizičnem telesu dogaja, je dirigirano, je na koncu povzročeno iz duhovnega sveta. Pogosto smo opazovali z naravo usklajeno starostno smrt, ki je za ljudi nujna in nas mora dejansko doleteti zato, da gre s tem lahko življenje od inkarnacije do inkarnacije pravilno naprej. Vendar kot vemo, ne obstaja le ta v evoluciji utemeljena starostna smrt; obstaja tudi smrt, ki človeka napade v cvetu mladosti, prezgodaj, ali celo že v otroštvu. V svetu obstajajo najrazličnejše bolezni, kužne bolezni itd., ki vstopajo v človekovo življenje. In končno ne boste zgolj delovali skozi fizične vzroke, ampak boste določeni, dirigirani od duhovnega sveta, konkretno iz območja Venere, tistega pasu okrog Zemlje, ki ga mi, okultno rečeno, lahko imenujemo Merkurjeva sfera. To pomeni, če potegnemo polmer od Zemlje do Venere, in s tem zarišemo krog – čisto spregledan od astronomskih razmerij – je to okultno Merkurjeva sfera; torej ne krog okrog Sonca, ampak okrog Zemlje. In v tem pasu, v prostoru, ki ga določa ta krog, ležijo sile, od katerih bodo dirigirane na Zemlji bolezni in smrt; smrt, ne kolikor nastopi kot naravna starostna smrt, ampak nenadna, izredna, predčasna. Tu delujejo določena duhovna bitja, ki jih okultizem označuje kot duhovi bolezni in smrti. Tisti človek, ki v to Merkurjevo sfero, rečeno okultno, vstopi tako, da je svoj obstoj na Zemlji preživel kot brezvesten človek, se s tem, med prehodom skozi to sfero obsodi na služenje tem – jih že lahko tako imenujemo – zlim duhovom bolezni in smrti. Ko to dejstvo spoznamo, dobimo šele pojem, vtis o tem, kaj dejansko brezvestnost pomeni. Brezvestnost obsodi ljudi na to, da so nekaj časa med smrtjo in novim rojstvom v Merkurjevi sferi vpreženi v jarem teh zlobnih duhov. In ko so razvite sile, ki so iz okrožja poslane na Zemljo, da se z njimi pojavijo kužne in druge bolezni, da z njimi nastopi nenadna, nenaravna smrt, takrat morajo te brezvestne duše sodelovati kot služabniki teh duhov bolezni in smrti, ki te sile pošiljajo v naš fizični svet. Nekaj drugega je to, ko še naprej do te sfere deluje to, kar je zelo razširjeno na Zemlji:  želja po udobju, lagodnosti. Naše življenje dejansko poteka povsem v znamenju udobja. Neizmerno drugače bi delali ljudje, če ne bi bili podvrženi udobju in lagodnosti. Tudi z lagodnostjo se človek obsodi na to, da je v tej sferi določeno obdobje služabnik tistim močem, ki so podrejene Ahrimanu, ki jih lahko označimo kot moči oviranja, zadrževanja, torej tistim duhovom, ki delovanje na Zemlji ovirajo oz. zavirajo. Služabniki duhov oviranja bomo nek določen krajši ali daljši čas zaradi vsega, kar smo v svojo dušo vlili skozi navezanosti na udobnost. Tako dobimo nek pojem, kako delujejo v življenju med smrtjo in ponovnim rojstvom sile, ki smo jih tukaj v fizičnem telesu zgradili v duši.

Naslednja sfera, h kateri se duša naprej razširi, je okultno označena kot Venerina sfera, astronomsko pa kot Merkurjeva sfera. K njej se razširimo skozi verske lastnosti, versko prepričanje. Človek, ki je v času med rojstvom in smrtjo v sebi razvil takšno prepričanje,  skozi katerega njegova duša pogleda po duhovnih pramočeh in prasilah sveta, je lahko v Venerini sferi družabno bitje, tako da živi skupaj z drugimi ljudmi, s katerimi je bila sorodna na Zemlji. Toda tudi drugi duhovi višjih hierarhij vstopijo od tu dalje v človeško sfero, in tu človek živi skupaj z duhovi višjih hierarhij, če je razvil versko prepričanje, prebudil verske občutke in čustva. V nasprotnem se obsodi na samoto, na ločenost, na mučno osamljenost, če svoje duše tukaj na Zemlji ni povezal z impulzi verskega življenja. Če je tukaj na Zemlji postal ateist, potem bo od te sfere dalje zaradi tega popolnoma osamljen. In že moramo reči, da se na takšno osamljenost obsodijo ljudje, ki danes naravnost vzrejajo nevernost. Ljudje, ki se povezujejo na primer v Monistično zvezo, si zagradijo notranjo svobodo gibanja, in ker so se tukaj našli skupaj pod to zastavo, se obsodijo, da bo v tej  sferi vsak sedel v svoji lastni kletki; vsak bo ločen od ostalih.

Naslednja sfera, v katero vstopimo, je Sončeva sfera. Ponovno so razmere drugačne, od tistih ki jih opisuje fizična astronomija. To sfero dobimo, ko Zemljo povežemo s Soncem in opišemo krog okrog Zemlje. Duhovno so razmerja drugačna kot v fizičnem. Potem ko smo prešli Venerino sfero, se torej razširimo vse do te sfere. Zanjo nas ne pripravi več tisto, kar nas je pripravilo za Venerino sfero, ko se namreč lahko pripravimo tako, da najdemo skupni stik z vsemi tistimi človeškimi dušami, katerim smo bili v življenju med rojstvom in smrtjo blizu po veri. V Venerini sferi so ljudje hkrati zaprti v okoliše, kot so tisti, v katerih so na Zemlji povezana ljudstva, rase. Tako se v okolišu Venerine sfere, najdejo skupaj tisti, ki so združeni v svojih verskih občutenjih. Vendar za Sončevo sfero to več ne zadošča. V Sončevi sferi se počutimo osamljene, če smo bili na Zemlji pripravljeni le na neke vrste verska občutenja v duši. V Sončevi sferi smo družabna bitja edino, če smo zgradili v najboljšem pomenu besede razumevanje za tista verska občutenja, ko smo razvili nekako najglobljo strpnost za vse verske sisteme Zemlje. Vse do našega časa je bila od Misterija na Golgoti zunanja krščanska veroizpoved nekako zadostna; kajti ta krščanska veroizpoved na določen način presega omejeno razumevanje posameznega verskega sistema, kar je povsem drugače od drugih verskih sistemov. O tem se lahko resnično zlahka prepričamo. Mnogi drugi verski sistemi so še omejeni na določen okoliš, in lahko z malo dobre volje zlahka vidimo, kako vernik hindujske vere, budizma itd. že na splošno govori o neki enakopravnosti vseh verstev in verskih modrosti, toda ko gremo globlje v to, kaj je mislil, odkrijemo, da je mislil le na svojo lastno vero. On v bistvu od drugih ljudi zahteva oz. želi, da priznajo njegovo lastno vero. To potem imenuje enakopravnost ver. Poskusite prebrati teozofske časopise, ki izhajajo na območju Indije. Tu je to, kar Indijci pravijo, uresničeno kot vsesplošna svetovna vera, in tisti, ki tega ne pripoznajo in priznajo, pravijo, da naj oni ne bi bili nobeni pošteni teozofi. Izvorno krščanstvo že od vsega začetka dalje, ni uglašeno na ta ton, še posebej tam, kjer je postalo vera zahodnih dežel. Če bi bilo na zahodu tako, kot je v Indiji, bi imeli danes Wotanovo vero; to bi bilo potem enako temu, kar je za Orient hindujska vera. Toda zahodne dežele niso privzele vere, ki bi zrasla iz starih božanstev, ampak že od začetka vero ustanovitelja, ki je živel zunaj zahodnih dežel, Kristusa Jezusa. Zahodne dežele so vero privzele v svoje bitje nesebično. To je načelna razlika. In dejansko je resnična strpnost do vsakega verskega sistema položena v bistvo krščanstva, četudi morda to bistvo kristjan zahodnih dežel slabo razume.

Pravzaprav je za kristjana vsak kristjan, kot se tudi sicer more imenovati. In to je le ozkosrčnost, če hočemo vsepovsod razširiti krščanske dogme. Širokosrčnost je nekaj povsem drugega. Ko opazujemo hindujca, Kitajca, budista, ko vstopimo v najgloblje elemente njegovega bitja, bomo povsod našli začetke krščanstva, povzdignjene iz tega, kar on sam misli, tisto, kar so nastavki krščanstva, ne da bi morali omeniti ime Kristusa. Toda to ozko krščanstvo, kakršno je danes dano ljudem med rojstvom in smrtjo, je pač dejansko le priprava na Sončevo sfero po smrti. Tu je nujno še nekaj drugega za to Sončevo sfero: nujno je to, kar v pravilnem, pravem pomenu označujemo kot teozofijo. Daje nam tisto notranje razumevanje za vse verske sisteme Zemlje, za bistvo vseh verskih sistemov Zemlje. Če si tukaj na Zemlji pridobimo to razumevanje, potem se pravilno pripravimo za Sončevo sfero. To razumevanje za različne vere in za Misterij na Golgoti, za krščanski impulz, moramo imeti, če nočemo biti puščavnik v odnosu do drugih človeških duš in duhov višjih hierarhij v Sončevi sferi med smrtjo in ponovnim rojstvom.

Ko pridemo med smrtjo in ponovnim rojstvom v Sončevo sfero, odkrijemo dvoje. Prvo je nekaj, kar lahko le slikovno izrazimo: najdemo prazen prestol, prazen kozmični prestol. In tisto, kar lahko poiščemo na tem praznem kozmičnem prestolu, lahko najdemo le v podobah akaša kronike. Na tem prestolu, ki ga najdemo v času življenja med smrtjo in ponovnim rojstvom praznega, je enkrat znotraj Sončeve sfere sedel Kristus. Razširil se je do Zemeljske sfere skozi Misterij na Golgoti, in od tistega časa si morajo prebivalci Zemlje tukaj na Zemlji pridobiti razumevanje za Kristusov impulz in ta impulz ohraniti v spominu: potem lahko prepoznate sliko, ki se pojavi v akaša kroniki, ko se vživljate v to Sončevo sfero. Kdor si tukaj na Zemlji ni pridobil tega razumevanja, ne spozna, kdo je enkrat – zdaj obstaja le v akaša podobi – sedel na tem prestolu, in se ne more znajti v življenju znotraj Sončeve sfere med smrtjo in ponovnim rojstvom. Tu vidimo, da je Zemeljska misija človeške duše, da si tukaj poišče stik z Misterijem na Golgoti, da ga poiščemo znotraj našega duhovnega gibanja. S tem med smrtjo in ponovnim rojstvom ohranimo spomin na Kristusov impulz, in znotraj Sončeve sfere s pomočjo sil, ki smo jih prinesli s seboj, ne postanemo osamljena, ampak družabna bitja; tako da hkrati skozi našo lastno, s seboj prineseno silo oživimo sliko – ki je v Sončevi sferi le še kot slika – Kristusa. In s seboj moramo vzeti iz Zemeljskega časa toliko sile, da nam ta sila ostane tudi za naslednji čas in ne more zbledeti ali se izgubiti.

Toda še drugo odkrijemo v tej Sončevi sferi, drugi prestol, ki pa ga zaseda realno bitje, Lucifer. In tako se občutimo med smrtjo in ponovnim rojstvom, ko smo dosegli Sončevo sfero, kot je bilo že opisano, soočeni na eni strani s Kristusom, na drugi strani z Luciferjem. Če ne bi vase sprejeli Kristusovega impulza, bi moral postati naš vodja samo Lucifer. Če pa Kristusov impulz sprejmemo, stojimo tako na prostranem potovanju skozi vesolje pod vodstvom na eni strani Kristusovega impulza in na drugi strani Luciferja; kajti oba potrebujemo tudi v naslednjih časih. Potrebujemo tudi Luciferja, kajti zdaj nas pravilno vodi skozi naslednje kozmične sfere, najprej do Marsove.

To je naslednja sfera, do katere se razširimo med smrtjo in ponovnim rojstvom. Da nas pri tem Lucifer lahko tako vodi, kot je za nas ljudi primerno, moramo imeti Kristusov impulz kot protiutež; potem je Luciferjev impulz za nas zdrav in koristen; sicer je za nas najslabši. Še nekaj drugega postane nujno: V Marsovi sferi moramo imeti možnost, s svojim celotnim bitjem računati na določene spremembe, ki so se zgodile na Marsu v teku zadnjega stoletja. Te spremembe lahko nekako takole opišemo. Skozi določene sile so vsa posamezna kozmična telesa medsebojno povezana; z Zemljo so povezana druga kozmična telesa. Od njih izžarevajo sile. Od Marsa in njegove sfere dejansko ne izžareva le svetlobno delovanje, ki prihaja na Zemljo, ampak izžarevajo tudi duhovne sile. Če gremo nazaj v starejša stoletja, odkrijemo, da so z Marsa izžarevale tiste sile, ki so ljudi navduševale za to, kar so ljudje v starih časih potrebovali: fizične sile, da bi podpirale in pospeševale evolucijo človeštva. Ni zgolj mit, ampak okultna resnica, da je tisto, kar se je v svetu razvilo kot bojevita sila in bojevit zaplet, kar so ljudje odločno, pogumno naredili skozi stoletja in tisočletja, izviralo iz pritekanja Marsovih sil. Toda v življenju nekega planeta je tako, da gredo njegove sile v razvoju skozi napredovanje in nazadovanje. In Mars je v zadnjih stoletjih svojo nalogo spremenil. Kar se zdaj še razvije kot bojevite sile, je upadajoče bojevito življenje prejšnjih stoletij; novo ne priteka v podžigajoče sile Marsa. Potem je v prehodu iz 16. v 17. st. Mars dospel v odločilno točko, ki jo je v Marsovem obstoju možno primerjati le s časom, ko je Zemlja prišla do odločilne točke, v času Misterija na Golgoti. Tu smo se dotaknili nečesa neznansko pomembnega. Mars je šel skozi odločilno točko. To vemo znotraj zemeljskih misterijev, tu, kjer se odloča o velikih duhovnih zadevah zemeljskega obstoja. Namreč od 12. st. so se zgodile odločilne priprave znotraj misterijskega razvoja Zemlje, da bi se pripravili na spremembo Marsove sfere. Sile, ki jih je moral razposlati Mars, da bi na Zemljo prinesel pogum in odločnost, so bile za Mars mimo: niso mogle več prodreti na Zemljo. Toda s tem, da je šel Mars skozi takšno krizo, se je spremenilo tudi za duše, ki tam živijo med smrtjo in ponovnim rojstvom, tisto, kar bi morale izvršiti v Marsovi sferi po smrti. Ko namreč človek dospe preko Sončeve sfere, žarčijo v njegov duševni obstoj sile, ki imajo pomen že v naslednji inkarnaciji. Duše, ki so šle v starih časih, pred 17. st., skozi Marsovo sfero, so prišle v stik s tistimi silami, ki so jih prežele s pogumom in odločnostjo. Lucifer je bil vodja izvirov poguma in odločnosti. Toda duše, ki so prišle kasneje, niso mogle več najti teh značilnosti: Mars je šel tu skozi krizo. Kjer srečamo znotraj misterijev velike duhovne odločitve, ne računamo zgolj s človeškim življenjem med rojstvom in smrtjo, ampak tudi z njegovo srečo, blaginjo in nesrečo, zlom med smrtjo in ponovnim rojstvom; to pomeni, da potem v misterijih vidimo, da duhovna kultura človeštva izpolni tiste stvari, ki delujejo tako, da gredo lahko duše po smrti pravilno skozi različne sfere.

Če hočemo doumeti, za kaj gre tukaj v Marsovi sferi, moramo opazovati naslednje. Od 12. st. dalje se je rožnokrižarski misterij lotil velike, odločilne stvari s tem, da si moramo reči naslednje. Za zemeljski razvoj prihajajo čisto posebni časi, časi zunanje materialne kulture, zunanjega materialnega zmagoslavja. Tega ne moremo preobrniti; četudi ne prinaša ničesar duhovnega, moramo ta čas strojev, letal itd. nujno imeti, toda prinaša neko vrsto duševne smrti. Proti temu se ne moremo obrniti, v to se mora človek vživeti. Materialistična doba je morala priti; le da je bila s trudom višjih duhovnih bitij, tej materialistični dobi vselej ustvarjena protiutež. Če opazujemo vse tisto, kar se je pojavilo v zemeljskem razvoju kot protiutež proti materializmu, imamo zadnji, pomemben pojav v Frančišku Asiškem; tistem Frančišku iz Asiza, ki se je obrnil v bivanju kot Frančišek iz Asiza od vsega zunanjega življenja, da je vodil tisto vam vendar znano bivanje v Asizu, ki ga je  tako čudovito na stene cerkve v Asizu naslikal Giotto. Tako da nam danes, ko so te slike že tolikokrat prepleskali, življenje pač še vedno tako ganljivo in pretresljivo žari s sten. In če je res tudi on šel skozi razvoj po materializmu, moramo pač reči: atmosfera Frančiška je še razširjena v predelu okrog kraja Asiza, tista atmosfera, ki je v sebe sprejela elemente nekega sicer neživljenjskega, ne le življenjske duševne iskrenosti človeške duše, ampak iskrenosti duše narave. V ciklu z naslovom Človek v luči okultizma, teozofija in filozofija (Der Mensch im Lichte von Okkultismus, Theosophie und Philosophie), lahko preberete tisto čudovito pesem, v kateri je Frančišek Asiški izžarel, kar je občutil do duše narave in naravnega bitja. Rečemo lahko, lepše ne zveni noben pesnik, tako lepe zvene o naravnem obstoju je morda ponovno našel edino Goethe. Od kod pride vse to? Vse to pride od tega, ker je bil Frančišek Asiški v svoji predhodni inkarnaciji, v 17., 18. st., v misterijski šoli, ki je bila blizu Črnega morja, učenec individualnosti, ki ni bila več utelešena v fizičnem telesu. To je ta nenavadna stvar. Frančišek Asiški je v svoji neposredno predhodni inkarnaciji živel v misterijskem središču, in bil skupaj z drugimi učenec bitja, ki je takrat med učenci, med katerimi je bil tudi Frančišek iz Asiza, deloval le še v duhovnem telesu. In to ni bil nihče drug kot Buda, o katerem vemo, da je bil zadnjič inkarniran kot Gautama Buda. Potem je še naprej deloval v duhovnem življenju. Vemo, da je bil kot duhovno bitje še navzoč pri rojstvu dečka Jezusa iz Lukovega evangelija. Naprej je deloval v šoli, v kateri je živel Frančišek Asiški v svoji predhodni inkarnaciji. Tam je dobil impulze svojega duševno iskrenega življenja, tistega življenja, ki mora ljudi odpeljati od vsega tega, kar se je moralo prav na Zemlji razširjati, odpeljati proč od čisto materialnega življenja. In to je v Frančišku iz Asiza ostalo, to vidimo še naprej delovati, ko se je inkarniralo v Frančišku Asiškem. Vendar ni moglo priti do tega, da bi se na Zemlji v dobi, ki je že imela materialistično misijo, veliko duš nekako pridružilo skupnosti Frančiška Asiškega. Tisti, ki so šli s časom naprej, tega niso zmogli. Tako je bila ustvarjena nekakšna razklanost. Ni moglo priti do tega, da je bila na eni strani le zunanja, materialna kultura, na drugi strani verniki Frančiška Asiškega. Kakor je Frančišek Asiški velik in mogočen, tako malo je moglo to, kar je dal v obliki pravil in vodil, veljati za čase, ki so sledili. Kako je moglo vseeno priti do tega? Kaj je moralo priti nad Zemljo?

To določimo s pomenljivimi vidiki in vpogledi v misterije rožnih križarjev iz 12. st. Rečemo si: Človek mora delati z zemeljskim telesom, med rojstvom in smrtjo se mora zunanje vživeti v materialni obstoj, in mora iti skupaj z zmagoslavjem tega materialnega obstoja. Toda za vsako dušo mora biti ustvarjena možnost, da se vživi, se spoprijatelji z materialnim obstojem, da bi z enim delom svojega bitja hkrati imela razumevanje za notranje doživljanje tega, kar je ležalo v Frančišku Asiškem. Bistvo napredka duš na Zemlji je vendar vsebovano prav v tem, da morajo te duše hkrati vzdrževati dve naravi, in v bližnji prihodnosti še toliko bolj; da z našimi duševnimi členi prevzamemo impulze zemeljskega obstoja in se lahko s tem spoprijateljimo. Medtem ko na eni strani sledimo Edisonu, moramo biti po drugi strani čisto tiho in mirno v notranjosti učenca Frančiška iz Asiza ali njegovega velikega učitelja Bude. Tako mora čutiti vsaka duša, četudi je porinjena v materialno življenje. In za to se je treba pripraviti v misterijih rožnega križa. Kristijan Rosenkreutz je imel nalogo, da je skrbel za to.

Kako se je lahko to zgodilo? Le tako, da je lahko nek določen čas življenja med smrtjo in ponovnim rojstvom za duše uporabljen na prav določen način. Tu si rečemo v misterijih rožnega križa: Mars je tako rekoč izgubil svojo staro nalogo; dajmo mu novo. Z začetkom 17. st. na prehodu iz 16. v 17. st., je bil Buda poslan, ki je tako in tako že šel skozi svojo zadnjo zemeljsko inkarnacijo, na Mars, v Marsovo sfero, in povsem pravilno lahko rečemo: V tisti časovni točki je Buda za Mars izpolnil nekaj podobnega, kot – le v večjem merilu – Kristus na Zemlji v Misteriju na Golgoti. Tisto, kar je z Marsa vedno izhajalo in kar leži v njegovem bitju, je Buda skozi svojo žrtev in daritev takrat spremenil. Spremenil je celotno naravo in bitje Marsa. Za Mars je Buda postal veliki Odrešenik. To je bilo zanj žrtvovanje. Morate se je le spomniti, kako je Buda napredoval k nauku, naznanilu velikega miru, o harmoničnem bivanju. To je bilo zdaj presajeno v planetarno sfero, iz katere je izhajala sila agresivnega. On, knez miru, se je tako rekoč križal, čeprav ne skozi Misterij na Golgoti. V Marsovi sferi je bilo potrebno nekaj drugega: Mars se je prežel z bitjem Bude. Kot se je z Misterija na Golgoti na Zemljo razlila substanca Kristusa, tako se je izlila na Marsovo sfero Budova substanca miru in je od takrat v Marsovi sferi.

Tako je bilo rečeno znotraj misterija rožnega križa. Skozi naznanila Bude lahko človeške duše med smrtjo in ponovnim rojstvom nekaj časa živijo v sferi Marsa, potem ko so se znašle v Sončevi sferi in do koder jih je pripeljal Kristusov impulz. Potem ko vstopijo duše tja, pride duša s pravilno prežetostjo s Kristusovim impulzom in z vodstvom Luciferja, v sfero Marsa, in prav v našem času pride v Marsovi sferi do tega, kar se prej ni moglo zgoditi: duše se prežamejo s tem, kar na Zemlji ni več dosegljivo, in to je element Bude-Frančiška Asiškega. To lahko med smrtjo in ponovnim rojstvom doživi vsaka duša, če je pravilno pripravljena, kar se je na Zemlji izživelo z zadnjim razmahom in razcvetom v duševnem življenju Frančiška Asiškega, kar pa od tedaj na Zemlji ni več moglo imeti pravega doma. S tem ko človeške duše v življenju med smrtjo in ponovnim rojstvom prebijejo na Marsu v Budovi sferi, lahko tam same prevzamejo silo, ki jih usposobi za to, kar je bilo pravkar rečeno: da lahko kasneje skozi novo rojstvo vstopijo v čisto materialni obstoj, vržene so lahko v zemeljski obstoj, ki bo vse bolj materialističen, vendar bodo še lahko razvile sile z drugim delom duševnega bitja, da bi se lahko izročile oz. predale duhovno-duševnemu svetu. Tako je to s skrivnostmi, ki se skrivajo med smrtjo in ponovnim rojstvom.

Potem se vedno bolj razširjamo v zvezdni svet do Jupitra, Saturna in še naprej. Kar je bilo zdaj opisano, se dogaja pravzaprav le z najnaprednejšimi dušami. Duše, ki si zdaj niso pridobile pogojev, ampak jih bodo pridobile šele kasneje, se povežejo v življenju med smrtjo in ponovnim rojstvom le z Zemlji najbližje ležečimi sferami. Tudi skozi druge sfere gredo, vendar v določenem spanju podobnem, nezavednem stanju. V zunanjih sferah, sferah zunaj Sonca, bodo zbrane sile, ki jih mora človek sprejeti, da lahko z njimi ponovno deluje, s tem ko koraka proti ponovnemu rojstvu, in sodeluje pri gradnji novega življenja. Kar je v človeku, ni vanj prišlo zgolj z Zemlje. To je največja kratkovidnost, ko materialisti mislijo, da naj bi bil človek stvaritev Zemlje. Če se človek tako zgradi s silami, ki jih sopridobi, nadgradi v najširšem smislu, so v teh izgrajujočih silah kozmične sile, ki jih mora človek najprej prinesti. S tem ko se med smrtjo in ponovnim rojstvom razširi do Sončeve sfere, ima še vedno opraviti s silami, ki izvirajo iz prejšnjega življenja. Sile, ki jih potrebuje, da bo deloval v Zemljini sferi, s čimer lahko iz okolja zgradi svoje fizično telo, mora prinesti iz sil, ki vanj vstopijo zunaj Sončeve sfere. Človek se mora med smrtjo in ponovnim rojstvom resnično razširiti v vesolje, živeti mora z vesoljem; kajti na Zemlji ni mogoče dobiti vseh sil, ki lahko človeka resnično dopolnijo. Iz človeškega zarodka, ki tu nastane s sodelovanjem obeh spolov, ne bi mogel nikoli nastati nov človek, če se ne bi zgodilo naslednje.

S tem majhnim človeškim zarodkom se poveže nekaj neznansko velikega in pomembnega, nekaj, kar se je najprej skrivnostno razširilo v neskončne širjave vesolja in kar se je potem ponovno skrčilo. Potem ko se je človek razširil do zvezdnih sfer, se začne spet krčiti in manjšati. Gre skozi sfero Saturna, Jupitra, Marsa, Sonca, Venere, Merkurja in Meseca in postaja vse manjši. In pri tem ko se manjša, vase sprejema duhovne sile vesolja. Še naprej se manjša in nazadnje ostane skrčen v majhno duhovno kroglico, ki se je stisnila skupaj iz neznansko velike razredčine. In to se zdaj poveže s fizično kroglo, ki je zarodek, in ga oplodi z duhovnim kraljestvom. Tako vidimo, kako človek skozi rojstvo vstopi v obstoj.

Potem ko je šel skozi zadnjo smrt, se je razširil v svetne daljave, bo prav tako potujoča krogla. Duhovno bo skupaj z duhovnimi bitji in dejstvi; potem se znova stisne, postaja vedno manjši, dokler ne pride trenutek, ko se skozi sile, ki jih ima v sebi, poveže s fizično materijo. Kar skupaj s človeškim zarodkom oblikuje človeško telo, je prišlo iz vesolja. Iz tega človeškega zarodka, tudi ko je oplojen, ne more nastati, kar je mogoče okultno preiskati, kar je sposobno živeti na Zemlji, če se z njim ne more združiti ta skupaj stisnjena duhovna krogla. In kaj bi nastalo le iz človeškega zarodka? Iz njega lahko nastane edino zasnova za čute in živčni sistem, ničesar pa od tega, kar je zmožno življenja. Čuti, živčni sistem, njim lahko da sile Zemlja. Tisto, kar se bo okrog njih razčlenilo, to mora biti prineseno iz vesolja. In šele ko bo nova znanost doumela procese v človeškem zarodku po navodilih teh okultnih spoznanj, bo mogoče razumeti tisto, kar je lahko zdaj razumljivo nekemu jasno mislečemu človeku brez vsake naravo znanstvene predstave. Če ste brali duhovita predavanja o tem pri Haeckeju ali komu drugemu, boste predvsem ugotovili, da stvari niso razumljive same po sebi. Česar prav nič ne poznamo, je to, da se s tem poveže tretje, kar pride od očeta in matere. To tretje pride iz vesolja. Dejansko vemo le, oziroma danes lahko rečemo, ve le določen razred ljudi za to skrivnost, vendar se to vedno bolj izgublja. Otroci in njihove dojilje in vzgojitelji, pri njih beseda nanese ali je nanesla, da rečejo, da štorklja ali druga bitja prinesejo nekaj, s čimer lahko pride človek na svet. To je res le slikovit izraz za duhovni dogodek, vendar je pametnejši od tega, kar danes pametni ljudje zagovarjajo. Toda za današnji čas velja za pojasnjeno, če človeške odnose in razmerja materialistično razložimo. Ta slikovna predstava mora delovati že na otroško dušo, na njeno imaginacijo! Seveda ljudje rečejo: Otroci zdaj nič več ne verjamejo v štorkljo, ker tisti, ki pripovedujejo pravljice, tega sami več ne verjamejo. Toda tisti, ki danes postanejo antropozofi, verjamejo v sliko štorklje, in kmalu bodo odkrili, da je bilo v teh slikovnih predstavah danega nekaj dobrega za duhovno dogajanje. S tem smo opazovali kozmično stran življenja med smrtjo in ponovnim rojstvom, v naslednjem predavanju pa se hočemo dotakniti bolj človeške strani praktičnega življenja.

Toda zdaj hočemo premisliti še o eni stvari. Kant je enkrat, lahko rečemo, prav iz neke slutnje izrekel pomembne besede: Dve stvari napolnjujeta dušo in srce z vedno novim občudovanjem in spoštovanjem: zvezdno nebo nad menoj, in moralni zakon v meni. Izrek se okultistom lahko zdi pomemben. Kajti kaj obstaja za poseben in nenavaden odnos med zvezdnim nebom in tem, kar je v našem duševnem življenju tisto najboljše? Oboje je eno in isto. Med smrtjo in ponovnim rojstvom se razširimo vse do zvezdnega neba, in njegove sile prinesemo v življenje in jih čutimo kot najbolj pomembne sile svoje duše. Noben čudež, če smo pač zunanja podoba istega! Gledamo v zvezdno nebo, kjer smo bili med smrtjo in ponovnim rojstvom, in vidimo to, kar smo v sebi prinesli sem. Noben čudež, če se čutimo sorodne s tem, kar tu v nas živi kot smernice našega duševnega življenja, in tem, kar tu iz zvezdnega neba v nas sije in kar močno čutimo v sebi, ko se obračamo k svojemu najglobljemu duševnemu življenju. Eno je zvezdno nebo z nami in mi z njim, ko opazujemo svoj celotni obstoj. Tako si moramo reči, da nam takšno duhovno znanstveno opazovanje ne da le tega, kar lahko v ustreznem življenjskem pomenu imenujemo znanje, vedenje ali spoznanje; Resnično nam da moralno silo in zaslombo v občutenju, da v nas živi celotni univerzum. In vidimo da postajamo po delčkih od tega univerzuma prežeti, ko gremo skozi življenje med smrtjo in ponovnim rojstvom. Seveda je to skrito za zunanji pogled, to življenje med smrtjo in ponovnim rojstvom; toda skrito je tudi to, kar nas v globini naše duševne biti priganja, napeljuje, zavaja. In potem je še v nas, deluje v nas, in nam daje našo silo, ta naša najboljša bit. Nebo nosimo v sebi, ker na nebu živimo, preden vstopimo v ta fizični obstoj. Takrat občutimo dolžnost, da to nebo cenimo, spoštujemo, ker je tako veliko za nas naredilo, da mu dolgujemo svojo celotno notranjo bit, notranje bistvo.

(V naslednjem predavanju bomo opazovali življenje bolj človeško s take strani, ki sega v praktično življenjsko udejstvovanje).

 

One Response to JASNOVIDNO PREISKOVANJE O ŽIVLJENJU MED SMRTJO IN PONOVNIM ROJSTVOM

  • Kako preprosto za razumevanje sebe in sveta: obuditi rek: štorklje prinašajo otroke
    Hvala dr Rudolf Steiner, hvala jani, da si to prelil v naš jezik.

    Love&Light
    Ivka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 34 other subscribers