KAKO NAJDEM KRISTUSA? 1.DEL

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Predavanje Rudolfa Steinerja v Zürichu, 16. oktobra 1918

Bolezen ateizma, zanikanje Kristusove nesreče, zanikanje duhovnega idiotizma. Misterij na Golgoti in znanost. Harnack. Položaj človeštva v času Misterija na Golgoti. Leto 333. Nastanek evangelijev skozi atavistično jasnovidnost. Tertullian. Leto 666. Justinjan. Akademija v Gondishapuru. Mohammed. Koncil v Konstantinoplu leta 869. Angelus Silesius. Johannes Müller. Woodrow Wilson in Herman Grimm.

V navezavi na opazovanja, ki smo jih imeli tukaj prejšnji teden o udeležbi v duhovnem svetu, za katero si mora človeška duša v prihodnosti prizadevati, želim danes nekoliko točneje govoriti o različnih stvareh, ki so povezane z vrsto doživetja Kristusovega Misterija, ki mora biti pripravljen skozi duhovne ideale, ki sem vam jih pred kratkim predstavil.

Ko danes duhovnoznanstveno opazujemo človeka v njegovem duševnem življenju – to je najprej sporočanje, ki bo v nadaljnjem poteku našega današnjega opazovanja izkusilo marsikatero osvetlitev −, kar nam sredstva današnje duhovne znanosti omogočajo, lahko rečemo, da se v tem duševnem življenju, v kolikor je na eni strani povezano s telesnim življenjem, na drugi z duhovnim, odigrava trojno nagnjenje k nadčutnem svetu. Tisti, ki nasploh nočejo ničesar vedeti o nadčutnem svetu, morajo to trojno nagnjenje dejansko tajiti. Kot prvo je v človeku nagnjenje k spoznanju tega, kar je v splošnem mogoče imenovati božansko. Drugo nagnjenje je – govorimo seveda vedno o človeku v sedanjem razvojnem ciklu − spoznati Kristusa. Tretje, spoznati, kar običajno imenujemo duh ali tudi Sveti Duh.

Glede vseh treh nagnjenj veste, da obstajajo ljudje, ki jih zanikajo in tajijo. Dovolj očitno je, prav v 19. st., ko so bile stvari vsaj znotraj evropske kulture privedene do viška, da so ljudje božansko v svetu nasploh zanikali. Duhovnoznanstveno lahko vprašamo – v duhovni znanosti, ki tako rekoč biva v nadčutnem, o božanskem ni nobenega dvoma −: Kaj privede človeka do tega, da božansko nasploh, tisto, kar je imenovano v trojstvu Očeta Boga, zanika? Tu nam duhovna znanost kaže, da v vsakem takšnem primeru, kjer človek zanika Očeta Boga, torej nasploh božansko v svetu, tisto božansko, ki je na primer prepoznano tudi v religiji izraelitov, obstaja v človeškem telesu resnični, pravi fizični defekt, fizična bolezen, fizična pomanjkljivost. Biti ateist, pomeni za duhovnega znanstvenika v vsakem oziru biti bolan. Seveda je to bolezen, ki je zdravniki ne zdravijo; seveda sami zelo pogosto trpijo za to boleznijo, ki je današnja medicina kot take danes še ni prepoznala. Vendar je bolezen, ki jo duhovna znanost najde v človeku, če človek zanika, kar mora čutiti, ne skozi svojo dušo, ampak skozi svojo telesno konstitucijo. Če zanika, kar mu daje zdrav občutek njegovega telesa, da božansko prežema svet, je po duhovnoznanstvenih pojmovanjih bolan, telesno bolan.

Obstaja torej zelo mnogo ljudi, ki Kristusa zanikajo. Duhovna znanost mora zanikanje Kristusa obravnavati kot nekaj, kar je dejansko usodno vprašanje in kar zadeva človeško duševno življenje. Zanikanje Kristusa mora duhovna znanost imenovati nesrečo; zanikanje Boga bolezen, zanikanje Kristusa nesrečo. Zmožnost najti Kristusa je nekako stvar usode, kar mora posegati v karmo človeka. Če do Kristusa nimamo nobenega odnosa, je to nesreča. Zanikati oz. tajiti duha oz. Svetega Duha pomeni topost lastnega duha. Človek je sestavljen iz telesa, duše in duha. Napaka je mogoča v vseh treh. Fizična resnična bolezenska napaka je pri ateizmu, ki zanika božansko. Ne najti v življenju tiste navezanosti na svet, ki nam jo omogoča spoznati Kristus, je nesreča. Nezmožnost najti duha v svoji lastni notranjosti, je topost, v določenem smislu idiotizem, četudi finejši in spet ne ravno priznan in sprejet idiotizem.

Gre za to, da se vprašamo: Kako najdemo Kristusa? Prav o srečanju s Kristusom želimo govoriti danes, tistem srečanju s Kristusom, ki se v življenju lahko zgodi v lastni človekovi duši. Pogosto slišimo od resnično resno iščočih duš vprašanje: Kako najdem Kristusa? S tem vprašanjem se je mogoče ukvarjati, če želimo dobiti zanj razumen odgovor, vsekakor le tako, da ga obravnavamo v določeni zgodovinski povezanosti. Pred duše si želimo postaviti zgodovinsko povezanost, ki nas bo potem nazadnje v današnjih opazovanjih pripeljala do odgovora na vprašanje: Kako najdem Kristusa?

Vemo, da se je naše sedanje zgodovinsko obdobje začelo, duhovnoznanstveno opazovano, v 15. st. Če hočemo podati natančnejšo letnico, je to 1413. Toda če se nočemo spustiti v takšno navajanje številk, lahko tudi rečemo: V 15. st. je bilo duševno življenje človeštva takšno, kakršno je danes. Če v novejši zgodovini v to ne privolimo, je to zato, ker novejša zgodovina opazuje in obravnava le zunanja dejstva in v svoji naravi kot fable convenue niti ne sluti, da so, takoj ko pridemo nazaj izza 15. st., ljudje drugače mislili, drugače čutili, iz svojih impulzov drugače delovali, da so bili v svojem duševnem življenju radikalno drugačni od duševnega življenja sedanjega človeka. Obdobje, ki se je  leta 1413 zaključilo, se je začelo 747 pred Kristusom, torej v 8. predkrščanskem stoletju, tako da kar duhovnoznanstveno imenujemo grško-latinska kultura, štejemo od 747 pred Kristusom do 1413. V tem obdobju se odigra, kot vemo, in sicer približno v prvi tretjini tega obdobja, Misterij na Golgoti. Ta Misterij je bil, kot veste, za mnoge ljudi skozi stoletja jedro in osišče celotnega njihovega čutenja in mišljenja. Ta Misterij na Golgoti so posebno čutno sprejele duše v časih, ki so bili neposredno pred novejšim časom, pred 15., 16. st. Potem se začne doba, v kateri se začne brati evangelije v širokih krogih ljudstev. Vendar je to tudi začetek spora, ali so evangeliji resnično zgodovinske listine. Ta spor je vse do naših dni prignan do viška. Danes se ne želimo ukvarjati s posameznimi fazami tega spora, ki posebno v krogih protestantske teologije igra tako veliko vlogo, pred svoje duše želimo priklicati le, kar je danes mogoče reči glede tega, kaj se s tem sporom glede Misterija na Golgoti dejansko želi doseči.

V materialistični dobi so se ljudje navadili, da želijo vse dokazovati na materialističen način. V zgodovini se imenuje ‘dokazovati’ tisto, kar je izpričano skozi dokumente. Kjer najdejo spise, privzamejo, da se je zgodovinski dogodek, o katerem ti spisi govorijo, resnično zgodil. Takšne dokazne moči verjetno evangelijem ne bi mogli pripisati. Iz moje knjige Krščanstvo kot mistično dejstvo (Das Christentum als mystische Tatsache) veste, kaj so evangeliji. So vse drugo kot zgodovinske listine, so inspirativne knjige, iniciacijske knjige. Prej so jih imeli za zgodovinske listine; zdaj smo z resničnim raziskovanjem ugotovili, da niso zgodovinske listine. Ugotovljeno je tudi, da tudi vsi ostali dokumenti, ki so v Bibliji, niso zgodovinske listine. Priznan teolog, po krivici priznan teolog, Adolf Harnack, je kot rezultat novejšega biblijskega raziskovanja trdil, da je vse, kar je mogoče zgodovinsko zvedeti o osebnosti Kristusa Jezusa, mogoče napisati na četrtino enega lista. Pri tem je pravilno le to, če se smem paradoksalno izraziti, da tudi kar bi bilo napisano na četrt lista, zgodovinsko ni vzdržno! Res je potem le, da o Misteriju na Golgoti sploh ni nobenih resničnih vzdržnih listin. Če nekdo kot zgodovinski raziskovalec danes vpraša: Ali je mogoče Misterij na Golgoti zgodovinsko dokazati?, mora s stališča današnjega zgodovinskega raziskovanja reči: Zunanje tega ni mogoče dokazati.

Vendar ima prav to svoj dober razlog. Misterija na Golgoti naj bi se po ključnih nasvetih božanske modrosti, ne dalo zunanje materialistično dokazati iz preprostega razloga, ker naj bi bil Misterij na Golgoti kot pomembno dejstvo, ki se je zgodilo v zemeljskem dogajanju, razviden le na nadčuten način. Kdor želi tu najti zunanje-materialističen dokaz, ga pač ne najde, ampak nazadnje skozi njegovo kritiko ugotovi, da nekaj takega ne obstaja. Človeštvo mora biti postavljeno pred odločitev, da si prav pri Misteriju na Golgoti prizna: Moram se zateči k nadčutnemu, sicer nečesa takšnega kot je Misterij na Golgoti ne morem najti. Misterij na Golgoti mora človeško dušo prisiliti, da iz vseh čutnih dokazovanj najde pot v nadčutno. Obstaja torej dober razlog, da Misterij na Golgoti ni niti naravoslovno niti kakor koli sicer zgodovinsko dokazljiv. To bo zelo pomenljivo novejši duhovni znanosti, da bo morala (ko si mora vsa zunanja znanost, vsa zgolj na čutno zaznavanje naslonjena znanost priznati, da k Misteriju na Golgoti nima nobenega dostopa več, ko se celo teologija, v kolikor je kritična, obnaša nekrščansko) duhovna znanost ljudi voditi k Misteriju na Golgoti, toda po nadčutni poti, ki smo jo pogosto opisali.

Kakšen je bil položaj človeštva, ko je v četrto poatlantsko, v grško-latinsko kulturno obdobje vstopil Misterij na Golgoti? Veste, kaj to obdobje pomeni. Človeštvo se je v teku časa razvijalo tako, da je šlo v razvoju skozi različne člene človeške narave. Veste, v egipčansko-kaldejski dobi, ki je bila pred letom 747 pred Kristusom, je bil človek v svojem razvoju voden v tako imenovano čutečo dušo; v grškolatinski dobi v razumsko ali notranje čustveno dušo, in od leta 1413, v našem petem poatlantskem času, v tako imenovano zavestno dušo. Tako da lahko rečemo: Bistvo grško-latinske kulture od 747 pred Kristusom do 1413 je v tem, da je človeštvo vzgajano – če smemo uporabiti ta Lessingov izraz – k svobodni uporabi razumske ali notranje čustvene duše.

Kdaj je bila sredina tega obdobja? Sredino, kajne, je mogoče določiti: Če je to obdobje trajalo od 747 pred Misterijem na Golgoti do 1413, ima sredino, ko se je tako rekoč do te časovne točke ta razumska ali notranje čustvena duša razvijala naraščajoče, po tej točki pa je razvoj upadal. Ta časovna točka  − to zlahka izračunate – je leto 333 po rojstvu Kristusa Jezusa. 333 je torej zelo pomembno obdobje razvoja človeštva, sredina grškolatinske kulturne dobe. 333 let pred tem letom leži rojstvo Kristusa Jezusa, leži torej tisto, kar vodi k Misteriju na Golgoti.

Celoten položaj človeštva in kakšno vrednost ima Misterij na Golgoti za človeštvo lahko pravilno ocenimo le, ko se vprašamo: Kaj bi se zgodilo, če se Misterij na Golgoti ne bi zgodil? Seveda bi potem človeštvo le skozi lastne elementarne sile brez Misterija na Golgoti prišlo do sredine četrtega poatlantskega obdobja v leto 333. Iz sebe bi razvilo vse sposobnosti, ki pripadajo razumski oz. notranje naravni duši in ta duša bi imela te lastnosti v naslednjih stoletjih.

Z vstopom Misterija na Golgoti je bilo to bistveno spremenjeno. Zgodilo se je nekaj povsem drugega, kot bi se zgodilo sicer, in to nekaj mogočno drugačnega. Če želimo označiti ta posebni dogodek, ki daje smisel in pomen celotni Zemlji, je za nas najpomembneje uvideti, da je do Misterija na Golgoti mogoč le nadčutni dostop, do njega je torej mogoče priti le po nadčutni poti.

Kje leži vzrok za to? Kljub temu, da se je človek v četrtem poatlantskem obdobju, proti letu 333 približal najvišjemu cvetu razumske oz. notranje naravne duše, je bil med rojstvom in smrtjo v svojem fizičnem življenju nasploh zelo oddaljen od tega, da bi naravo Misterija na Golgoti razumel z običajnimi človeškimi silami. Gre za to, da se lahko sicer razvijamo in rastemo do pozne starosti, vendar s silami, ki jih v svojem telesnem razvoju med rojstvom in smrtjo v sebi razvijemo do razcveta, Misterija na Golgoti ne moremo dojeti oz. razumeti.

Zato so bili tudi sodobniki Kristusa Jezusa, učenci, apostoli omejeni v razumevanju, kdo je bil dejansko Kristus Jezus, s katerim so se družili, saj so bili v določenem smislu opremljeni, kot sem pogosto povedal, z atavistično jasnovidnostjo, ki jim je omogočala vsaj slutiti, kdo se giblje med njimi oz. s kom se pravzaprav družijo. Toda skozi lastne človeške sile tega niso zmogli. Nato so pisci zapisali evangelije, pri čemer so jim pomagale stare misterijske knjige. Te mogočne evangelije so pisali z močjo stare atavistične jasnovidnosti, ne s silami, ki so si jih dotlej razvili iz naravnih človeških sil.

Toda človeška duša se tudi po prehodu skozi vrata smrti razvija naprej; v svojih razumskih silah raste tudi po smrti in vse bolj razvija svojo sposobnost in moč razumevanja.

Ugotovimo nekaj nenavadnega in sicer, da sodobniki Kristusa, ki so se skozi svojo ljubezen do Kristusa pripravili za življenje v Kristusu po smrti, iz lastnih človeških sil Misterij na Golgoti popolnoma dojamejo šele v 3. stoletju po Misteriju na Golgoti. Tisti torej, ki so kot Kristusovi učenci in apostoli hkrati živeli z njim, so po svoji smrti živeli naprej v duhovnem svetu, kjer so njihove sile rasle prav tako kot rastejo tukaj. Ob smrti še nismo sposobni imeti takšnega razumevanja, kot ga imamo po dveh stoletjih po smrti. Sodobniki so bili dejansko najprej v 2. stoletju, že proti 3. stoletju, tako daleč, da so v duhovnem kraljestvu, ki ga človek preživi med smrtjo in ponovnim rojstvom, sami od sebe prišli do razumevanja tega, kar so pred dvema oz. tremi stoletji doživeli tukaj na Zemlji. Potem so navdihovali oz. inspirirali iz duhovnega sveta tiste, ki so bili tu spodaj na Zemlji.

Če s tega vidika berete, kar so v 2., 3. st., ko se je inspiracija v pravem pomenu začela, napisali tako imenovani cerkveni očetje, boste dojeli, kako je mogoče razumeti, kar so cerkveni očetje napisali o Kristusu Jezusu. Kar so mrtvi sodobniki Kristusa pošiljali v obliki inspiriranih sporočil,  se je začelo v 3. st. zapisovati. Takrat so ti zapisovalci uporabljali pri opisih Jezusa Kristusa nenavaden jezik, ki je deloma za današnjega človeka – takoj za tem bomo govorili o tem današnjem človeku – zelo nerazumljiv.

Navesti želim moža, lahko bi navedel tudi koga drugega, vendar vam bom navedel nekoga, ki ga sedanja materialistična kultura naravnost zaničuje, tistega, o katerem ta materialistična kultura pravi, da je izrekel strašen stavek: Credo quia absurdum est – Verjamem, kar je nespametno, in ne, kar je razumno in pametno. Omeniti vam želim Tertulliana.

Ko navajamo Tertulliana, ki je živel približno v času, ko se je začela inspiracija iz od zgoraj od mrtvih sodobnikov Kristusa, in ki je bil, v kolikor je to kot človek zmogel, pod njenim vplivom, ko resnično beremo tega Tertulliana, dobimo čuden vtis. Seveda je pisal tako, kot je moral pisati po svoji človeški zasnovi. Človek ima lahko dobre inspiracije, vendar se kažejo vselej tako, kot jih je sam zmožen sprejeti. Tako tudi Tertullian ni predajal povsem čistih inspiracij, ampak takšne, kot jih je lahko v svojih človeških možganih izrazil; prvič, ker je tu živel v umrljivem telesu, in drugič, tu je bil v določenem pogledu strastno in slepo privržen oz. vdan veri in božjemu navdihu. Pisal je tako, kot je to prihajalo na dan, prihajalo pa je skrajno nenavadno in čudno, če opazujemo z resničnega in pravega stališča.

Tertullian se s tega stališča pokaže kot Rimljan ne posebno visoke literarne izobrazbe, toda kot pisec mogočne govorne moči. Mogoče je reči: Tertullian je prvi, ki je latinski jezik prikrojil krščanstvu. Prvi je odkril možnost, kako ta najbolj prozaičen, najbolj nepoetičen jezik, čisto teoretičen jezik, latinski jezik, prežareti s takšnim temperamentom in sveto strastjo, da v delih Tertulliana dejansko živi neposredno duševno življenje, še posebno na primer v delu De carne Christi, ali tudi v delih, v katerih poskuša zavrniti vse, česar so obdolževali kristjane. Napisana so s svetim temperamentom in sijajno jezikovno močjo. Tertullian je bil kot Rimljan − in v knjigi De carne Christi (O mesu Kristusa) je to mogoče pokazati – brez predsodkov do svojega lastnega rimljanstva. Našel je sijajne besede, s katerimi je kristjane branil pred rimskim zasledovanjem in preganjanjem. Trpinčenja in mučenja, ki so jih izvrševali nad kristjani, da naj bi zanikali svojo pripadnost Kristusu Jezusu, je temperamentno obsojal z besedami: Ali ne dokazuje dovolj zadostno vaše sodniško obnašanje proti krščanskemu, da ste nepravični? Vaše celotno siceršnje sodniško ravnanje bi morali spremeniti, ga sploh ne uporabljati, ko ga usmerjate proti kristjanom. Običajno z mučenji izsilite pričevanje, da obtoženi ne zanika; prisilite ga k priznanju resničnega, kar on resnično verjame. Pri kristjanu delate obratno: mučite ga z namenom, da taji, kar misli in verjame. Kot sodniki kristjanom se obnašate nasprotno vašemu siceršnjemu sodniškemu vedénju. Sicer hočete z mučenjem priti do resnice, v primeru kristjana pa hočete izsiliti laž. Podobno, v besedah, ki resnično zadenejo žebelj na glavico, govori Tertullian o mnogih stvareh.

Pri tem je mogoče reči, da poleg tega, da je bil pogumen, močan mož, ki je povsod, kjer je pisal, dokazoval svojo povezanost z nadčutnim svetom tako, da vidimo: Mož ve, kaj pomeni govoriti o nadčutnem svetu. O demonih govori tako, da pravi: Vprašajte demone, ali je Kristus, o katerem kristjani zatrjujejo, da naj bi bil resnični Bog, dejansko resnični Bog! Tertullian je vedel, da demoni ne lažejo, če se jih vpraša. Toda demoni vam tudi rečejo, če jih kristjan pravilno vpraša iz svoje zavesti, da je Kristus resnični Bog. Le sovražijo ga, ker se borijo proti njemu. Od demonov boste izkusili, da je Kristus pravi, resnični Bog. Tertullian se torej ne sklicuje le na pričanje ljudi, ampak na pričanje demonov. Tako govori o demonih v z njimi obsedenih ljudeh kot pričah, ki ne le govorijo, ki tu tudi izpovejo in priznajo, da je Kristus resnični Bog. Vse to pravi Tertullian iz samega sebe, iz svojih izkušenj. (Se nadaljuje)

Podobni prispevki

Dodaj odgovor