R. Steiner: Kri je čisto poseben sok, – Ezoterična študija, predavanje, Berlin, 25. oktober 1906

Brez dvoma se vsak od vas zaveda, da sem naslov današnjega predavanja vzel iz Goethejevega Fausta. Vsi veste, da je v tej pesnitvi prikazano, kako sklene Faust, predstavnik najvišjih človekovih prizadevanj, sporazum z močmi zla, ki jih v pesnitvi predstavlja Mefisto, odposlanec pekla. Vsi veste, da je moral Faust skleniti pogodbo z Mefistom in da je moral potem ta dokument podpisati s svojo krvjo. Najprej je Faust na to gledal kot na burko, nakar Mefisto izreče stavek, katerega je Goethe brez dvoma mislil resno: “Kri je čisto poseben sok.”

Nekaj čudnega in nenavadnega se je tako imenovanim Goethejevim razlagalcem zgodilo s tem mestom v Goethejevem Faustu. Seveda se zavedate, kako obsežna je literatura, ki se ukvarja z Goethejevo verzijo legende o Faustu. Z njo bi lahko napolnili cele knjižnice. Nikakor ne more biti moja naloga še naprej govoriti o tem, kar so ti različni interpreti Goetheja prav o tem konkretnem delu povedali. Toda nič drugega niso razjasnili kot eden zadnjih komentatorjev, univerzitetni profesor Minor. Ta stavek obravnavajo kot nekaj, kar je Mefisto nekako ironično pripomnil in v tej zvezi je Minor podal naslednje resnično zelo nenavadno opažanje. Natančno poslušajte, kaj pravi, saj se boste morda lahko tudi čudili, kaj vse lahko pride izpod peresa Goethejevih razlagalcev. Profesor Minor navaja naslednje: Hudič je sovražnik krvi. Pri tem poudarja, da je kri tista, ki človeku pravzaprav vzdržuje in ohranja življenje, hudič, ki je sovražnik človeškega rodu, je zato prav gotovo tudi sovražnik krvi. Potem povsem upravičeno usmeri pozornost k dejstvu, da celo v najstarejših obdelavah te legende o Faustu in tudi v bajkah in legendah nasploh igra ta kri isto vlogo.

V neki stari knjigi o Faustu je jasno opisano, kako si naredi Faust z majhnim žepnim nožem vrez v levo roko in kako, potem ko vzame pero, da bi na pogodbo napisal svoje ime, kri, ki kaplja iz rane na levi roki, izpiše besede: O, človek, pobegni! Vse to je pravilno. Toda zdaj pride pripomba, da naj bi bil hudič sovražnik krvi in da je kljub temu zahteval podpis s krvjo. Rad bi vas vprašal, če si lahko predstavljate koga, ki si želi ravno tisto, kar mu ni všeč oziroma kar celo sovraži?

Steiner portretEdino smiselno je, da predpostavimo, da je Goethe na tem mestu mislil, in to ne velja le za Goetheja, marveč tudi za osrednjo legendo in starejše Faustove pesnitve, da je za hudiča kri nekaj posebnega in da mu nikakor ni bilo vseeno, ali dobi pogodbo podpisano z običajnim nevtralnim črnilom ali s krvjo. Tukaj lahko privzamemo samo to, da je predstavnik zlih moči prepričan, da bo imel s takim podpisom Fausta še posebej pod svojo oblastjo, če si le lahko prisvoji vsaj eno kapljo njegove krvi. To je samo po sebi očitno in nihče ne more stavka razumeti drugače, kakor tako, da Faustu ni treba vpisati svojega imena z lastno krvjo, ker je hudič sovražnik krvi, temveč zato, ker bi se rad hudič njegove krvi polastil.

Ta del je zasnovan na nenavadnem občutku, namreč na občutku, da tisti, ki se polasti človekove krvi, zagospodari nad človekom in da je kri zato čisto poseben sok, če je tako rekoč tista, za katero se je pravzaprav treba boriti, ko v človekovem odnosu do dobrega in zla pride do borbe.

Vse te stvari, ki so prišle do nas iz ljudskih bajk in mitov in ki se nanašajo na človekovo življenje, bodo v današnjih časih, v odnosu do človekovega celotnega nazora in pojmovanja, podvržene posebni spremembi. Doba, v kateri smo gledali na legende, bajke in mite večinoma kot na izraze pootročene ljudske fantazije, je minila. Zares, mimo je že celo čas, ko se je na otroško učen način govorilo, da se v bajki izraža pesniška ljudska duša.

Pesniška ljudska duša ni nič drugega kot proizvod zelenega učenjakarstva. Nedozorelo učenjakarstvo obstaja, prav tako kot obstaja zelena birokracija. Kdor je enkrat pogledal v ljudsko dušo, zelo dobro ve, da to nima v ljudstvu nič opraviti s pesnikovanjem in podobnimi stvarmi, ampak z nečim veliko globljim in da se v ljudskih bajkah in pravljicah izražajo čudovite moči in čudoviti dogodki.

Če se z novega gledišča duhovnega raziskovanja ponovno poglobimo v bajke in mite in dopustimo tistim veličastnim in silnim slikam, ki so nas prevzemale in delovale na nas že od prvobitnih časov naprej, si bomo, potem ko smo se opremili z duhovnoznanstvenimi raziskovalnimi metodami, tako razsvetlili te mite in bajke, da nam bodo predstavljali izraz globoke starodavne modrosti.

Res je, da se človek lahko takoj vpraša, kako to, da si je lahko naiven človek v primitivnem stanju razvoja in s primitivnimi idejami v teh bajkah in pravljicah tako slikovito predstavil uganke sveta. Ko se danes poglobimo v te legende in mite, kako je mogoče, da ugledamo v slikoviti obliki tisto, kar nam današnje duhovne raziskave jasno razkrivajo?

Najprej mora to izzvati naše začudenje. Kdor pa se spusti globlje v način in naravo rojevanja oziroma nastanka pravljic in bajk, temu izgineta tako začudenje kot dvom in v teh bajkah in pravljicah ne bo našel tistega, kar imenujemo naivno gledanje, ampak bo v njih prepoznal najmodrejši izraz prastarega resnično modrega gledanja sveta.

Več, veliko več se lahko naučimo s pozitivnim raziskovanjem osnov teh mitov in bajk. Veliko več celo od tega, če sprejemamo današnjo razumsko in izkustveno znanost. Če hočemo vstopiti v te stvari, moramo biti seveda opremljeni z raziskovalnimi metodami duhovne znanosti. Vse, kar lahko v bajkah in starem svetovnem nazoru najdemo o krvi, je brez pomena, ker so imeli v tistih starodavnih časih tako modrost, da so dobro poznali vse o krvi, o tem posebnem soku, ki je sam tekoče človekovo življenje, in o pomenu krvi za svet.

Danes se ne moremo ukvarjati z vprašanjem, od kod je prišla modrost davnih časov, čeravno bo moral zaključek predavanja tudi o tem nekaj povedati. Prava razmišljanja o tem predmetu morajo še malo počakati. Danes pa si želimo pogledati kri sámo, njen pomen za človeštvo in za človeški kulturni proces.

Ne bomo ponujali nekakšne fiziološke niti čisto naravoznanstvene obravnave, ampak bomo izhajali iz duhovnega pogleda na svet. Najbolj bomo v vsako stvar prodrli, če se bomo za začetek zavedali pomena starodavnega izreka, ki sovpada s kulturo starih Egipčanov, kjer je vladala svečeniška modrost Hermesa. To je izrek, ki predstavlja načelo vse duhovne znanosti in so mu rekli načelo hermetizma. Pravi: “Zgoraj je vse kakor spodaj.”

O tem izreku lahko najdete marsikatero nestrokovno razlago. Nas bo zaposlovala naslednja: Celotni duhovni znanosti je jasno, da svet, ki je človeku s pomočjo njegovih petih fizičnih čutov najprej dostopen, ne predstavlja celotnega sveta, ampak je samo izraz nekega globljega, onkraj njega skritega sveta, duhovnega sveta. Duhovni svet se v smislu tega hermetičnega principa imenuje zgornji svet. Čutni svet, ki se razteza okrog nas in ga s čutili zaznavamo ter lahko z razumevanjem raziskujemo, je spodnji svet; je izraz duhovnega sveta. Duhovni raziskovalec v tem čutnem svetu ne vidi končnega, ampak nekakšno vrsto fiziognomije, zunanje vidne značilnosti, ki mu izraža zadaj ležeč duševni in duhovni svet. Kadar se iz oči v oči srečamo

z nekim človekom, se ne smemo ustaviti pri obliki obraza in kretnjah, ampak se razume, da moramo iti od kretenj in fiziognomije opazovanega človeka naprej v tisto, kar se duševno in duhovno izraža v njih.

To, kar vsak človek, ko se iz oči v oči sreča z nekim živečim bitjem, naivno dela, to dela okultist ali duhovni raziskovalec s celotnim svetom, ki mu stoji nasproti. Besede “zgoraj je vse tako kakor spodaj” bi, če to uporabimo na človeku, pomenile: Sleherni impulz, ki leži v duši človeka, se odraža na njegovem obrazu: v trdem, surovem obličju surovost duše; v nasmehu notranje veselje; v solznih biserih trpljenje duše.

Dovolite mi zdaj princip hermetizma pojasniti še tako, da si odgovorimo na vprašanje: Kaj je dejansko modrost? Duhovna znanost je o modrosti vselej govorila, da je človeška modrost povezana z izkušnjo, in sicer z bolečo izkušnjo. Tisti, ki gre neposredno skozi bolečine in trpljenje, bo znotraj teh bolečin in trpljenja morda izražal nekaj, kar je notranja disharmonija. Toda tisti, ki je bolečine in trpljenje kakorkoli že premagal in presegel in nosi njihove sadeže v sebi, vam bo vedno znova rekel, da je pri tem pridobil določeno modrost.

Veselje in radost življenja, vse, kar mi življenje more nuditi v obliki zadovoljstva, vse te stvari sprejemam s hvaležnostjo; toda manj kot vsemu temu sem se pripravljen odpovedati svojim bolečinam in trpljenju, skozi katere sem šel, kajti njim se imam zahvaliti za modrost. Tako je duhovna znanost od nekdaj videla v modrosti nekakšno kristalizirano bolečino – bolečino, ki je bila premagana in tako spremenjena v svoje nasprotje.

Zanimivo je, da je moderno, bolj materialistično, raziskovanje prav tako pripeljalo do enakih ugotovitev. V zadnjem času je bila natisnjena dobra knjiga o mimiki misli, knjiga, ki jo je vredno prebrati. Ni je napisal teozof, ampak raziskovalec narave in duše. Prizadeva si pokazati, kako se notranje življenje človeka, njegova narava in način predstav izražajo v fiziognomiji. Raziskovalec je ob tem tudi opazil, da ima mislec v svojem izrazu na obrazu vedno nekaj, kar spominja na sprejeto bolečino.

Tako vidite kot lepo potrditev prastarega principa duhovne znanosti, da je ta princip v bolj materialističnem pogledu našega časa ponovno vzniknil. To boste vse bolj doumeli. Odkrili boste, kako je tisto, kar predstavlja prastaro modrost, korak za korakom ponovno dostopno današnji znanosti.

Bistvo duhovnega raziskovanja je v tem, da vse, kar nas v svetu obdaja – mineralno ogrodje, rastlinsko površje, živalski svet naše Zemlje – obravnava kot fiziognomični izraz oziroma kot spodnje tistega zgornjega, v njem ležečega duhovnega življenja. Z okultnega ali duhovnoznanstvenega stališča tisto, kar nam je dano v čutnem svetu, prvič prav razumemo, ko spoznamo tudi tisto ustrezno zgornje, duhovni zgled, duhovno prabistvo, iz katerega je vse izšlo.

Danes se bomo zaposlili s tistim, kar leži skrivno ali tajno zadaj za pojavom krvi, za tistim, kar v krvi ustvarja in se fiziognomično izraža tukaj v čutnem svetu. Ko imate enkrat to duhovno ozadje krvi, takrat bomo tudi uvideli, kako mora tako spoznanje povratno delovati na naše celotno duhovno kulturno življenje.

V današnjem času pritiskajo na človeka velika vprašanja: vprašanja vzgoje, ne le mladih ljudi, ampak vprašanja vzgoje celotnih ljudstev in tudi veliko vzgojno vprašanje, ki ga bo pred človeštvo postavila prihodnost in ki ga bo moral vsakdo videti, ko bo ob velikih socialnih preobratih, ki se bodo vsepovsod dogajali – bodisi vtelešeni v ženskem ali v socialnem vprašanju, v vprašanju miru bodisi kako drugače. Kdorkoli bo priča tem dogodkom, bo lahko sam sodil: Vse to stopa pred našo zaskrbljeno dušo.

Na vsa ta vprašanja si odgovorimo, ko spoznamo, kaj kot duhovno bistvo leži v krvi. Kdo zanika, da je s tem vprašanjem povezano tudi vprašanje ras, ki se dandanes značilno ponovno pojavlja? Toda rasno vprašanje razumemo edino, če razumemo skrivnostno delovanje krvi in mešanje krvi znotraj ljudstev.

Končno sodi sem zraven še eno vprašanje, ki bo postajalo vse bolj aktualno, odvisno seveda od tega, kako se bomo uspeli izviti iz golega brezciljnega tavanja in prodreti k enotnemu napredovanju na tem področju. Vprašanje, na katerega namigujemo, je kolonizacijsko vprašanje. Pojavi se, ko človeška kultivirana ljudstva pridejo v stik z nekultiviranimi: Do kod lahko necivilizirana ljudstva sprejmejo vase novo kulturo? Kako lahko nek barbarski divjak postane kultiviran? Na kakšen način bi morali ravnati z njim? Pri tem ne pridejo v poštev le gola čustva zasenčene morale, ampak velika, resna in pomembna življenjska vprašanja obstoja.

Tisti, ki ne vedo, v kakšnih pogojih se nahaja neko ljudstvo, ki ne vedo, ali je v razvojnem vzpenjanju ali v padanju in ali je eno ali drugo pogojeno s krvjo tega ljudstva, ne zmorejo poiskati pravega načina, da bi določeno kulturo uvedli v neko drugo ljudstvo. Vse to pride na dan, ko si zastavimo to pomembno vprašanje o krvi.

Predvidevam, da iz splošne naravoslovne znanosti vsi veste, kaj je kri sama po sebi. Ko opazujete človeka in višje živali, veste, da je ta kri resnično tekoče življenje. Veste, da se preko krvi človekova notranjost odpre navzven in da človek sprejema preko krvi življenjski zrak, kisik. Kri se s sprejemanjem kisika obnavlja. Tista kri, ki človekovi notranjosti tako rekoč ponuja pritekajoči kisik, pomeni strup za organizem – je neke vrste uničevalec in rušitelj. Ta modrordeča kri se ob sprejetju kisika s pro-cesom izgorevanja preobrazi v rdečo kri, ki ustvarja življenje. Ta kri, ki prodira v vse dele telesa, v vse te dele prinaša hranilne snovi. Ima nalogo, da snovi zunanjega sveta neposredno sprejema vase in jih po najkrajši poti uporabi za prehrano bitja. Za človeka in višje živali je nujno te hranilne snovi najprej sprejeti v kri, izgraditi kri, vzeti kisik iz zraka in telo s pomočjo krvi izgrajevati in vzdrževati.

Kri s svojim gibanjem je kakor drugi človek, ki se obnaša, glede na tistega iz kosti, mišic in živčne mase obstoječega človeka, kot neke vrste zunanji svet. In v resnici celoten človek vleče iz krvi svoje sile obstoja in istočasno vanjo odlaga tisto, kar je zanj neuporabno. V krvi torej resnično obstaja človekov dvojnik, ki ga nenehno spremlja. Iz njega človek stalno vleče svoje nove moči in mu oddaja tisto, česar ne potrebuje več. Z vso pravico smo zatorej kri imenovali tekoče človeško življenje. Podobno je pomembna kot celuloza za nižje organizme. Kar je za nižji organizem celuloza, je za človeka tako velikokrat pretvorjen “poseben sok”, kri.

Ugledni raziskovalec Ernst Haeckel je prodrl globoko v delovanje narave in je povsem upravičeno v popularnih delih opozoril na to, da je kri dejansko v organizmu nastala zadnja. Če sledimo razvoju človeškega zarodka v maternici, ugotovimo, da so zasnove za kosti in mišice zgrajene veliko prej, preden nastanejo zasnove za izgradnjo krvi. Šele zelo pozno so vidni zametki za izgradnjo krvi in njenega sistema krvnih žil v človeku. Pojavijo se tako pozno, da naravoslovna znanost pravilno sklepa, da je prišlo do oblikovanja krvi nasploh zelo pozno glede na celoten razvoj sveta. Druge sile, ki so bile tam, so se morale tako rekoč najprej povzpeti na višino krvi in na tej višini povzročiti tisto, kar je bilo treba doseči znotraj človeka. Šele ko človek kot človeški embrio preide vse zgodnejše stadije človeškega razvoja, jih torej še enkrat ponovi, se usposobi za tisto, kar je bilo razpoložljivo za izgradnjo krvi v svetu, in s tem izvrši evolucijsko spremembo, s povzdignjenjem vsega prejšnjega do tega posebnega soka, do krvi, do resnične krone.

Če hočemo študirati skrivnostne zakone duhovnega vesolja, ki prikrito vladajo v krvi, potem se moramo malo pomuditi pri najbolj elementarnih pojmih duhovne znanosti. Te elementarne pojme duhovne znanosti sem tukaj že pogosto predstavil. Videli boste, da so ti osnovni pojmi duhovne znanosti tisto, kar imenujemo zgoraj, in da se nam tisto zgoraj – ko smo to lahko spoznali – izraža v pomembnih zakonih krvi kakor tudi v zakonih preostalega življenja, kot recimo v fiziognomiji.

Poznavalci teh osnovnih zakonov duhovne znanosti mi bodo najbrž dovolili kratko ponovitev za tiste, ki so tukaj prvič. Pri tem so ti zakoni vedno bolj jasni tudi vam, če jih vedno znova proučujete na novih in posebnih primerih. Seveda za tiste, ki o duhovni znanosti še nič ne vejo, ki se še niso vživeli v življenjski in svetovni nazor, o katerih se tukaj govori, se bo zdelo to, kar bom zdaj govoril, več ali manj le kot skupaj nanizane besede, znotraj katerih ne bodo mogli prav dosti razmišljati. Toda saj ni vedno pomanjkanje za besedo skritega pojma krivo, če nekdo pri neki besedi ne more razmišljati. Resnično lahko tukaj rahlo prikrojeno privzamemo globokoumno opombo Witty Lichtenbergove: Če glava in knjiga trčita skupaj in votlo zazveni, ni vselej kriva knjiga!

Tako nekako je treba gledati tudi na to, kako naši sodobniki presojajo duhovnoznanstvene resnice. Če te resnice o človeku pogosto zvenijo ušesu kot prazne besede in se ob njih ne da kaj dosti razmišljati, ne gre krivde za to vselej valiti na duhovno znanost.

Tisti, ki se vživijo v te stvari, bodo videli, da za vsemi oznakami in namigovanji o obstoju višje bitnosti resnično obstajajo taka bitja, ki jih v čutnem svetu ni mogoče najti. Duhovna znanost nam pojasni, da predstavlja tisti človek, ki se v zunanjem svetu razodeva našim čutom s svojim likom in s svojo podobo, le del človeškega bitja in da obstaja za fizičnim telesom veliko drugih bitnosti. Človek ima to fizično telo skupno z vsemi mineralnimi, tako imenovanimi neživimi stvarmi, ki ga obkrožajo.

Preko fizičnega telesa in nad tem pa ima človek tako imenovano eterično ali življenjsko telo. Izraz ‘eteričen’ tukaj ni uporabljen v enakem smislu, kot ga uporablja fizikalna znanost. To eterično ali življenjsko telo je tisti princip, ki za duhovno znanstvenega raziskovalca ni gola izmišljotina, ni zgolj domneva, ampak nekaj, kar je za njegova odprta duhovna čutila prav tako resnično, kot obstajajo za čutne oči in vid zunanje barve. Za razsvetljenega človeka je to eterično ali življenjsko telo vidno, resnično vidno. To telo je tisto, ki obudi anorganske snovi v življenje, jih vleče navzgor, jih priziva iz neživih pogojev, jih tke v prejo življenja. Ne predstavljajte si, da je to življenjsko telo za okultnega raziskovalca le nekaj, kar doda v mislih k neživemu. To poskušajo raziskovalci narave! Poskušajo tisto, kar lahko na stvareh vidijo skozi mikroskop, podobno dopolniti, se še česa domisliti in to potem imenujejo življenjski princip.

To ni stališče duhovnoznanstvenega raziskovanja, ki ima jasno določen princip. Ne reče si: “Tukaj stojim kot raziskovalec tak, kot pač sem. Kar obstaja v svetu, se mora prilagoditi mojemu sedanjemu stališču. Česar nisem sposoben spoznati, tega ni!” To je približno tako pametno, kot če bi slep človek rekel, da so barve fantazija, izmišljena stvar. Tisti, ki ničesar ne ve o stvari, o njej ne bi smel razsojati. Razsoja naj tisti, ki je glede tega nekaj doživel.

Človek se razvija, zatorej duhovna znanost pravi: Če ostaneš tak, kot si, ne moreš videti eteričnega telesa in lahko dejansko govoriš o “mejah spoznanja” in o “ignorabimus – ne vemo in ne bomo vedeli.” Toda če si drugačen in si pridobiš potrebne sposobnosti za zaznavanje duhovnih stvari, ne moreš več govoriti o mejah spoznanja. To obstaja le tako dolgo, dokler človek nima odprtih svojih notranjih čutov. Zato je tudi agnosticizem le težko in moreče breme naše kulture. Pravi: Človek je to in to in ker je to in to, lahko tudi edino to in to spozna. Na to lahko odgovorimo: Če je človek danes to in to, se mora spremeniti, postati drugačen in takrat bo lahko tudi drugače spoznaval.

Drugi del človeka je torej eterično telo, ki ga ima človek skupnega z rastlinskim svetom.

Tretji člen je tako imenovano astralno telo – pomenljivo in lepo ime, razlogi zanj bodo pojasnjeni kasneje. Teozofi, ki si želijo, da bi to ime spremenili, niti ne slutijo, za kaj tukaj sploh gre. Astralnemu telesu je – tako pri človeku kot pri živali – pripisana naloga povzdigniti živečo substanco na nivo substance, ki je sposobna občutiti in čustvovati, tako

da se v živečem ne pretakajo zgolj sokovi, ampak se zraven izraža tudi tisto, kar imenujemo veselje in žalost, radost in bolečina. Pri tem imate v bistvu nakazano tudi razliko med rastlino in živaljo, čeravno obstajajo določeni prehodi med obema.

Neka nova naravoslovno-znanstvena skupina raziskovalcev je menila, da bi morali čustvovanje v njegovem direktnem pomenu pripisati tudi rastlinam. Toda to je le besedna igra. Pri določenih rastlinah je samo po sebi razumljivo, da imajo vzburjena stanja, kadar pride nekaj v njihovo bližino, kadar nekaj nanje deluje. Toda to ni nobeno občutenje. Da bi občutenje lahko obstajalo, se mora v notranjosti bitja pojaviti slika kot refleks razburjenja. Četudi se pri določenih rastlinah pojavi nasprotno delovanje na zunanji dražljaj, to še ni dokaz za to, da rastlina tudi notranje nek tak dražljaj povzdigne do čutenja, da ga notranje doživi. Tisto, kar notranje doživimo, ima svoj sedež v astralnem telesu. Tako torej vidimo, da je tisto, kar je doseglo stopnjo živali, sestavljeno iz fizičnega, eteričnega ali življenjskega in astralnega telesa.

Človek zdaj izstopa nad živalmi zaradi nečesa prav posebnega in to, kako se je to zgodilo, da se je povzdignil nad živali, so razumni ljudje vedno čutili. To se je zgodilo zaradi tega, o čemer Jean Paul v svoji avtobiografiji o sebi pravi, da se čisto točno spominja, kako je, ko je bil še majhen otrok na dvorišču domače hiše, spreletela njegovo dušo misel: Ti si vendar Jaz, si neko bistvo, ki notranje lahko sebi reče Jaz. To je naredilo nanj izjemen vtis.

Vse tako imenovano zunanje dušeslovje spregleduje najpomembnejše, do česar smo v tej točki prišli. Sledite mi nekaj minut v subtilen premislek, ki vam bo pokazal, v kaj se podajate. V celotnem  okolju, kjer  ljudje govorijo en je-

zik, obstaja ena samcata beseda, ki se od vseh ostalih besed načelno razlikuje. Vsakdo od vas lahko vsako stvar, ki se nahaja v tej dvorani, imenuje z njenim imenom. Vsakdo lahko reče mizi miza, stolu lahko vsakdo reče stol. Toda obstaja ena beseda, eno ime, ki ga ne morete uporabiti za nič drugega kakor samo zase. To je besedica Jaz. Nihče ne more drugega imenovati Jaz. Ta Jaz mora pritekati in odzvanjati iz najbolj notranje duše same, to je ime, ki ga lahko pripiše le duša sama sebi. Vsakdo drug je zame “ti” in jaz sam sem za vsakega drugega “ti.” Vse religije so občutile ta Jaz kot izraz za tisto bitje v duši, skozi katerega more duša izreči v sebi sami svojo temeljno bitnost, svoj božanski izvor. Tu se začne potem tisto, v kar ne more s svojimi zunanjimi čuti nihče prodreti, česar ne more nihče v njeni pomenljivosti imenovati od zunaj, ampak mora zveneti iz najbolj notranjega navzven. Tukaj se začne vsak monolog, vsak samogovor duše, kjer se v duši, takrat ko je pot prosta za prihod Duha, razkrije bo-žanski Jaz.

V religijah zgodnjih kultur, tudi še med starimi Hebrejci, so to ime imenovali neizrekljivo ime Stvarnika in kar more prevesti tudi današnja filologija, davno židovsko ime za Stvarnika ne pomeni nič drugega kot to, kar je danes izraženo z besedico Jaz. Prisotne spreleti drget, ko posvečenci izgovarjajo ime nepoznanega Stvarnika, ko nejasno megleno zaznavajo, kar je bilo mišljeno s tistimi besedami, ki odmevajo po templju: Jaz sem Jaz.

V tej besedi se izraža četrti člen človeške biti, ki ga ima človek v okolju zemeljskega bivanja samo zase. Ta Jaz spet oklepa in gradi v sebi kal proti višjim stopnjam človeštva. Glede tega želim samo opozoriti, kaj bo v človeškem razvoju ta četrti člen v prihodnosti prinesel v naše bivanje, v naš obstoj. Poudariti moramo, da je človek sestavljen iz fizičnega, eteričnega ter astralnega telesa in Jaza ali dejanskega notranjega življenja in da v tem notranjem življenju obstajajo kali za tri naslednje stopnje razvoja, ki bodo pognale iz krvi. Te tri stopnje so manas, budi (Buddhi) in atman:

Manas, duhovno sebstvo, za razliko od telesnega sebstva;

Budi, življenjski Duh;

Atman, duhovni človek, dejanski, pravi duhovni človek, ki današnjemu človeku predstavlja oddaljen ideal; njegova majhna kal je zdaj še latentna v človeku, a ji je usojeno, da v naslednjih dobah doseže popolnost.

Imamo sedem barv v mavrici, sedem tonov v tonski skali, sedem vrst atomskih mas v periodnem sistemu kemijskih elementov in tudi sedemstopenjsko lestvico v razvoju človeškega bitja, ki se razdeli na štiri spodnje in tri zgornje stopnje.

Raziščimo in si pojasnimo, kako se nam to zgornje, duhovno, ki si pridobi fiziognomičen izraz v spodnjem, pokaže pred očmi v čutnem svetu. Najprej vzemimo tisto, kar v človeku kristalizira v fizično telo, ki je skupno človeku, in tako imenovano neživo naravo. Ko duhovnoznanstveno govorimo o tem fizičnem telesu, ne govorimo o tem, kar vidijo naše oči, ampak o povezanosti s silami, ki so fizično telo zgradile, o tem, kar obstaja kot narava sil pod fizičnim telesom.

Poglejmo rastlino: je bitje, ki ima že eterično telo, ki pritegne fizične snovi v življenje, kar pomeni, da čutno materijo pretvori v življenjski sok. Kaj je to, kar tako imenovane nežive sile preoblikuje v življenjski sok? Eterično telo. To eterično telo dela natanko isto v živalih kot v človeku. Prikliče tisto, kar je povsem čutno, v živečo konfiguracijo, v živečo obliko.

To eterično telo je spet prežeto z astralnim telesom. In kaj dela astralno telo? Prikliče razgibano substanco k notranjemu sodoživljanju kroženja gibajočega snovnega soka, tako da se zunanje gibanje zrcali v notranjem doživljanju.

Predavanje nas je pripeljalo do točke, da lahko obravnavamo človeka do stopnje, ki je skupna s kraljestvom živali. Vse substance, iz katerih je človek sestavljen, se nahajajo tudi zunaj v neživi naravi: kisik, dušik, vodik, žveplo, fosfor in tako dalje. Če se lahko prikliče tisto, kar eterično telo pretvori v živečo substanco, in vključi k notranjemu, v stvaritev notranje zrcalne slike o tem, kar se dogaja zunaj, potem mora biti eterično telo prežeto s tistim, kar imenujemo astralno telo. Astralno telo pa naprej prikliče občutenja. Toda na tej stopnji prikliče astralno telo občutke na čisto poseben način. Eterično telo pretvarja anorganske substance v življenjski sok, astralno telo pretvori te živeče substance v čuteče substance. Toda – in prosim vas, da ste na to še posebej pozorni – kaj občuti neko bitje, ki je sestavljeno le iz teh treh teles? Občuti edino samo sebe, svoje lastne življenjske procese, vodi nekakšno vase zaprto življenje.

To je najbolj zanimivo dejstvo, izjemno pomembno, vredno, da se ga dobro oklenemo. Poglejmo si eno od nižjih živali. Kaj je ta žival izgradila? Preoblikovala je nežive substance v živeče substance in živeče, gibljive substance v čuteče substance. In čuteča substanca je edino tam, kjer je najmanj zasnov za tisto obstoječe, kar se kasneje pojavi kot razvit živčni sistem.

Imamo torej neživo substanco, živečo substanco in substanco, prežeto z živci, ki so sposobni čutiti. Če si pogledate kristal, si ga morate najprej predstavljati kot izraz določenih naravnih zakonov, ki vladajo zunaj v tako imenovanem neživem kraljestvu. Noben kristal se ne more izoblikovati brez celotne narave, ki ga obdaja. Niti enega člena ne moremo iztrgati iz vesolja in ga postaviti ločeno samega zase. In prav tako ni možno ločiti iz njegovega celotnega okolja človeka, ki bi moral, tudi če bi bil samo za nekaj milj dvignjen nad Zemljo, neizogibno umreti.

Človeka si lahko predstavljamo le v okolju, v katerem je, kjer se ustrezne sile z njim skupaj združujejo in morajo v njem živeti. Tako je tudi pri kristalu. In kdor pravilno gleda kristal, vidi v njem naenkrat odtisnjeno celotno naravo, celotno vesolje. Povsem pravilno je rekel Cuvier, da je pravi strokovnjak za anatomijo sposoben po eni kosti ugotoviti, kateri živali pripada, ker mora imeti vsaka žival svoje čisto posebno oblikovane kosti.

Tudi v obliki kristala živi celotno vesolje. Na enak način se celotno vesolje vtisne v živečo substanco posameznega bitja. Gibajoči sok nekega bitja je že mali svet, odtis velikega sveta. In ko je substanca priklicana k občutenju, kaj takrat živi v občutkih preprostega bitja? V teh občutkih se zrcalijo kozmični zakoni, in sicer tako, da vsako živeče bitje mikrokozmično v sebi občuti celoten makrokozmos. Čuteče življenje preprostega bitja je torej odtis vesolja, prav tako kot je kristal odtis oblike vesolja. V takem preprostem bitju imamo opraviti z nejasno, zamegljeno zavestjo. Toda kar ima tukaj veliko nejasnost in zamegljenost, je na drugi strani uravnoteženo z večjo obsežnostjo. Celotno vesolje žari in sveti v zamegljeni zavesti iz notranjosti živečih bitij. V človeku zdaj ne obstaja še nič drugega kakor ena bolj komplicirana usposobljenost tistih treh teles, ki jih najdemo v najpreprostejših čutečih živih bitjih.

Vzemite človeka – in ne upoštevajte njegove krvi – vzemite ga kot bitje, ki je oblikovano iz substanc obdajajočega fizičnega sveta, ki ima podobno kakor rastlina v sebi sokove, ki so se povzdignili v živečo substanco in v katero je bil vključen živčni sistem. Ta prvi živčni sistem imenujemo simpatični sistem. Pri človeku se razteza z obeh strani vzdolž celotne hrbtenice in ima na vsaki strani vrsto vozlov, ki se razcepijo in razvejijo ter pošiljajo svoje nitke k različnim organom, kot so pljuča, digestivni organi in tako dalje. S stranskimi končiči je povezan s hrbtenico. Ta simpatični živčni sistem pomeni najprej življenje občutkov, kar sem že opisal.

Toda človek s svojo zavestjo ne more doseči tistega, kar se kot dogajanje v svetu zrcali v teh živcih. Ti živci so sredstvo izražanja. Obdajajoč kozmični svet je zgradil in oblikoval človekovo življenje in ponovno se zrcali v simpatičnem živčnem sistemu. Ti živci živijo zamegljeno, nejasno notranje življenje. Če bi se mogel človek potopiti v ta simpatični živčni sistem, bi mogel, če bi pri tem uspaval svoj višji živčni sistem, gledati kakor v stanju dnevnega življenja, kako tkejo in delujejo veliki kozmični zakoni. V preteklih časih so imeli ljudje jasnovidno sposobnost, ki je danes presežena, lahko pa jo spoznamo, če s posebnimi procesi izključimo aktivnost višjega živčnega sistema in tako osvobodimo podzavest. Potem živi človek v živčnem sistemu, ki mu na nek nenavaden način služi kot zrcalo sveta.

Določene nižje živali so seveda še ohranile to stopnjo zavesti in jo kažejo še danes: to je torej meglena, nejasna zavest, ampak je bistveno bolj obsežna od zavesti človeka današnjih dni. Ta zavest nižjih živali odslikava kot nekakšno megleno notranje življenje obsežen svet in ne le golega majhnega izreza sveta, kar zaznava današnji človek. Toda za človeka vstopi nekaj drugega. Ko je v toku razvoja v simpatičnem živčnem sistemu odkril zrcalno sliko vesolja, se je na tej stopnji razvoja bitje ponovno odprlo navzven in simpatičnemu živčnemu sistemu se je pridružila hrbtenjača, hrbtni mozek. Sistem hrbtenjače in možganski sistem vodita potem do organov, ki vzpostavijo povezavo z zunanjim svetom.

Ko je izgradnja človeka tako daleč, človek ni več poklican, da odslikava samo izvorne razvojne zakone vesolja, ampak se zrcalna slika sama postavi v odnos do okoljskega sveta. Ko se je simpatični živčni sistem povezal z višjimi deli živčnega sistema, se je to izrazilo s spremembo astralnega telesa. Astralno telo potem nič več ne živi zgolj kozmičnega življenja v zamegljeni zavesti, ampak k temu zraven dodaja svoje posebno notranje življenje. S pomočjo simpatičnega živčnega sistema odkrije zunaj njega ležeče bitje, s pomočjo višjega živčnega sistema pa tisto, kar je v njem. In z najvišjo obliko živčnega sistema, ki v sedanjem vsesplošnem razvoju človeštva prihaja na dan, bo iz višje razvrščenega astralnega telesa ponovno črpal material za ustvarjanje slik in predstav zunanjega sveta.

Človek je torej izgubil sposobnost doživljanja izvornih praslik, zamegljenih slik zunanjega sveta, občutil je svoje notranje življenje in si iz njega na višji stopnji zgradil in oblikoval nov svet podob in slik, ki mu dejansko odseva majhen košček zunanjega sveta, vendar bolj jasno in bolj popolno.

Sočasno s to spremembo se je v višjih stopnjah razvoja odvijala še ena sprememba. Iz eteričnega telesa se je širilo preoblikovanje astralnega telesa. Enako kot eterično telo v svojem preoblikovanju prikliče astralno telo in kakor sta prišla k simpatičnemu  živčnemu  sistemu  sistem hrbtenjače in možganov, tako povzroči tisto, kar je s sprejemom nižje cirkulacije sokov izraslo iz eteričnega telesa in postalo samostojno, spremembo nižjih sokov v tisto, kar imenujemo kri.

Kri je izraz individualiziranega eteričnega telesa, možgani in hrbtenjača so izraz individualiziranega astralnega telesa. In s to individualizacijo se razvije stanje, ki sebe doživi kot Jaz.

Če smo s tega vidika tako dolgo spremljali človeka v njegovem razvoju, vidimo, da imamo najprej verigo s petimi členi, ki nas skupaj povezuje in zaobjema vsa tri telesa: fizično, eterično in astralno. Verigo sestavljajo tile členi: 1. anorganske, nevtralne, fizične sile; 2. življenjski sokovi, ki jih najdemo tudi v rastlinah; 3. nižji ali simpatični živčni sistem; 4. višje astralno telo, ki se je razvilo iz nižjega in se odraža v hrbtenjači in v možganih; 5. princip, ki individualizira eterično telo. Kot sta bila individualizirana principa 4 in 5, tako bo za človeka individualiziran tudi princip, skozi katerega neživa snov od zunaj vstopa v človeško fizično telo in ga gradi. Ta preobrazba je pri današnjem človeku šele v zasnovi.

Vidimo, kako zunanje brezoblične snovi vstopajo v človeško telo, kako eterično telo prikliče te snovi v živeče tvorbe; kako potem astralno telo oblikuje slike zunanjega sveta; kako se naprej ta odsev zunanjega sveta razvije v notranje doživetje in potem to notranje življenje iz samega sebe ponovno ustvari slike zunanjega sveta.

Ko se ta preobrazba razširi na eterično telo, se oblikuje kri. Sistem krvnih žil – skupaj s srcem – je izraz preoblikovanega eteričnega telesa, sistem hrbtenjače in možganov je izraz preoblikovanega astralnega telesa. S pomočjo možganov se zunanji svet ponotranji, kri v človeškem telesu pa notranji svet poustvari v zunanji izraz. Če naj vam predstavim zamotane procese, ki jih moramo obravnavati, moram govoriti v prispodobah.

Kri prevzame slike zunanjega sveta, ki so jih možgani ponotranjili oz. v sebi oblikovali, in jih preoblikuje v živeče konstruktivne sile in z njimi izgrajuje zdajšnje človeško telo. Kri je tako snov, ki izgrajuje človeško telo. Pred našimi očmi se odvija proces, v katerem kri jemlje najvišje, kar lahko iz svojega okolja vzame, kisik. Kisik kri ponovno obnovi in jo oskrbi z novim življenjem. Tako se je kri primorana vedno znova odpirati zunanjemu svetu.

Sledili smo torej poti od zunanjega sveta k notranjemu in spet nazaj od notranjega k zunanjemu. Zdaj je možno dvoje. Vidimo, da je izvor krvi tam, kjer se človek kot osamosvojeno, samostojno bitje zoperstavlja zunanjemu svetu, kjer iz občutkov, ki nastajajo zaradi zunanjega sveta, samostojno ponovno oblikuje oblike, podobe in slike. Pri tem je ustvarjalen, zatorej kot Jaz lahko oživi lastno voljo. Nobeno bitje, v katerem tega procesa še ni, ne bi bilo sposobno reči Jaz. V krvi leži princip za nastanek Jaza. Jaz se lahko izrazi edino tam, kjer je bitje znotraj sebe sposobno oblikovati slike, ki jih je pridobilo iz zunanjega sveta. Bitje z Jazom mora biti sposobno vase sprejemati zunanji svet in ga notranje ponovno proizvesti.

Če bi imel človek samo možgane, bi bil sposoben slike zunanjega sveta proizvesti in doživljati edino v sebi. Tedaj bi bil sebi sposoben reči le: Zunanji svet se v meni še enkrat ponovi kot zrcalna slika. Če pa je sposoben temu zrcalnemu odsevu zunanjega sveta dati novo obliko, potem ta oblika ni več samo odsev zunanjega sveta, ampak je Jaz.

Bitje zgolj s simpatičnim živčnim sistemom zrcali zunanji svet. Tega zunanjega sveta torej še ne občuti kot Jaz, še ne kot notranje življenje. Bitje s hrbtenjačo in z možgani občuti to zrcaljenje kot notranje življenje. Toda bitje s krvjo doživlja svoje notranje življenje kot svoje lastno oblikovanje. S krvjo je ob pomoči kisika iz zunanjega sveta preko slik notranjega življenja oblikovano lastno telo. To oblikovanje se izraža kot zaznavanje Jaza.

Jaz se kaže na dveh straneh in kri je zunanji izraz tega oznanjanja. Navznoter usmerjen je pogled Jaza, navzven usmerjena je volja Jaza. Navznoter so usmerjene sile krvi, ki izgrajujejo notranjost, ko se obrnejo navzven, so usmerjene h kisiku v zunanjem svetu. Izgrajujejo notranjega človeka in se zopet obrnejo navzven h kisiku v zunanjem svetu. Ko gre človek spat, zaradi tega potone v nezavedno stanje. Človek vstopi v tisto, kar lahko zavest doživlja v krvi. Toda ko človek odpre oči zunanjemu svetu, takrat sprejema kri, ki z možgani in s čuti proizvaja slike, med svoje oblikovne sile. Kri tako stoji na sredi med notranjim svetom podob in živečim oblikovnim svetom zunanjosti.

Ta vloga nam postane jasna, ko študiramo dva pojava. Eden je izvor, sorodstvo zavestnega bitja, drugi je izkušnja sveta zunanjih doživetij. Izvor nas umesti tja, kamor – kot to običajno imenujemo – pripadamo po krvnem sorodstvu. Človek je rojen iz neke zveze, določene rase, plemena, iz linije prednikov. Kar so mu ti predniki zapustili, je odtisnjeno v njegovi krvi. V krvi je tako rekoč združeno skupaj, kar se je iz človekove materialne preteklosti izgradilo. Vendar je v krvi oblikovano tudi tisto, kar je pripravljeno za človekovo prihodnost.

Ko torej človek potlači, zaduši svojo višjo zavest – ko je v hipnozi ali v tako imenovanem stanju mesečnika ali v ata-

vistični jasnovidnosti – takrat se potopi v veliko globljo zavest. V tej zavesti začne v nekakšni sanjski obliki zaznavati velike kozmične zakone, in sicer mnogo bolj čisto in jasno od najbolj jasnih sanj v običajnem spanju.

V takih trenutkih in med stanjem najgloblje mesečeve zavesti – tudi tiste iz hrbtenjače – je aktivnost človekovih možganov zatrta, potlačena. Človek doživlja delovanje svojega simpatičnega živčnega sistema, to se pravi, doživlja življenje celotnega vesolja v bolj zamegljeni in nejasni obliki. V takem primeru kri nič več ne izraža slik notranjega življenja, ki so jih priskrbeli možgani, ampak tiste, ki jih je vanje vgradil zunanji svet. V slednjem primeru delujejo nanj sile njegovih prednikov. Kot ima obliko nosa od nekega svojega prednika, tako je podedoval obliko svojega celotnega telesa. S potlačeno zavestjo občuti v sebi svoje prednike, pri budni zavesti pa jih občuti skozi čutno ustvarjene slike zunanjega sveta. To pomeni, da njegovi predniki rogovilijo v njegovi krvi. Človek na nekakšen zamolkel način živi še življenje svojih prednikov.

Vse v svetu je v razvoju, tudi človekova zavest. Človek ni imel vedno take zavesti, kot jo ima danes. Če gremo v času nazaj k našim oddaljenim prednikom, najdemo neko drugo vrsto zavesti. Sodobni človek v svojem budnem dnevnem življenju s svojimi čuti zaznava zunanje stvari in jih izgrajuje v predstave. Te predstave o zunanjem svetu delujejo na njegovo kri. Od tam živi in dela v njegovi krvi vse tisto, kar je skozi zunanja doživetja s čutili sprejel. Spomin se zdaj napolni s temi doživetji, s temi čutnimi iz-kušnjami. V nasprotju s tem se današnji človek ne zaveda več tega, kar ima v svojem telesnem notranjem življenju kot dediščino svojih prednikov. Ničesar ne ve o obliki svojih notranjih organov. V zgodnejših časih ni bilo tako. Takrat v krvi ni živelo le tisto, kar so čuti prejeli iz zunanjega sveta, ampak tudi tisto, kar je bilo vsebovano v telesni pojavi. Ker je bila oblika telesa podedovana od prednikov, je človek v sebi občutil njihovo življenje.

Če vse bolj stopnjujemo razmišljanje o takem zavestnem življenju, dobivamo predstavo o tem, kako se v določenem ustreznem spominu to izrazi. Človek, ki doživlja edino tisto, kar zaznava s svojimi čutili, se tudi spominja samo tistega, kar je doživel skozi čutne izkušnje. Zaveda se lahko edino tistega, kar je na ta način izkusil od svojega otroštva dalje. Pri predzgodovinskem človeku je bilo to drugače.

Doživljal je, kar je bilo v njem, in občutil, da je to notranje rezultat dedovanja, v svojih predstavah je sodoživljal doživetja svojih prednikov. Ni se spominjal le doživetij svojega otroštva, ampak tudi doživetij svojih prednikov. To življenje njegovih prednikov je bilo v slikah, ki jih je njegova kri sprejemala skupaj z vsemi njegovimi doživetji v trenutnem življenjem. Za današnji materialistični način predstavljanja zveni vse to prav neverjetno. Je že res, da je bila enkrat dana zavest, s katero ljudje niso opazovali le čutnih zaznav svojih doživetij in jih imeli za svoje lastne, ampak tudi doživetja svojih prednikov. Takrat so rekli, jaz sem to doživel, ne le tistemu, kar je njihova lastna oseba doživela, ampak tudi onemu, kar so preživeli predniki. Vsega tega so se spominjali.

Res je bila ta zgodnja oblika človeške zavesti – v nasprotju s sodobno budno dnevno zavestno zamračenostjo – bolj podobna nekakšnim živahnim okrepljenim sanjam, vendar so bile obsežnejše, saj so se raztezale preko izkušenj prednikov. Sin se je čutil povezanega z očetom, starim očetom v en Jaz, ker je doživljal njuna doživetja kot svoja lastna. Ker je imel človek to zavest, ker ni živel zgolj v svojem lastnem svetu, ampak ker je v njegovi notranjosti

oživela zavest njegovih predhodnih generacij, tudi svoje osebe ni označeval zgolj z enim imenom, ampak s celotno generacijsko vrsto imen. Sin, vnuk in tako naprej so označevali skupnost, ki je vse, ki so šli skoznjo, označevala z enim imenom. Človek se je občutil kot člen celotne generacijske linije. To je bilo pravo in resnično občutenje.

Kako se je ta oblika zavesti spremenila? To se je zgodilo z enim dogodkom, ki ga zgodovina okultne, skrivne znanosti dobro pozna. Če se poglobite v zgodovino, boste našli za vsako ljudstvo na zemeljski krogli določen trenutek, ki iz-stopa, ki ga lahko povsem jasno zaznamujete pri vsakem posameznem ljudstvu. To je trenutek, v katerem ljudstvo vstopi v novo kulturno stanje. Preneha s staro tradicijo. Odvrže svojo prastaro modrost, ki jo je s krvjo prenašalo skozi generacije. Ljudstva se tega še zavedajo in to zavest najdemo odtisnjeno v starih ljudskih bajkah.

V zgodnejših časih so bila namreč plemena vase zaprta, posamezni člani družine so se poročali med seboj. To izvorno najdete pri vseh rasah in ljudstvih. Za človeštvo je bil pomemben trenutek, ko je bil ta princip prelomljen, ko se je tuja kri pomešala s tujo krvjo, ko je poroko med sorodniki zamenjala poroka s tujci. Poroke znotraj dovoljenega okvira so ohranjale kri generacije, omogočale so, da se je ista kri pretakala skozi posamezne člene, kakor se je že skozi vse generacije nekega plemena ali naroda. Mešan zakon je cepil človeka z novo človeško krvjo in ta prelom plemenskega principa, to mešanje krvi, prej ali slej prežame vsa ljudstva in naznanja rojstvo zunanjega razumevanja, rojstvo intelekta.

Najpomembnejše je, da je obstajala v starih časih meglena jasnovidnost in da so miti in bajke nastali iz te jasnovidne zmožnosti, ki  je lahko  živela v znotraj  sorodstva mešani krvi prav tako, kakor današnja zavest v široko premešani krvi. Z vstopom mešanih zakonov sovpada tudi rojstvo logičnega mišljenja, rojstvo intelekta. Res je to nena-vadno in presenetljivo, a tudi resnično. To je spoznanje, ki ga bodo zunanje raziskave vse bolj potrjevale. Začetki so že bili narejeni.

Mešanje krvi, ki je vstopilo z mešanimi zakoni, je hkrati tisto, kar je prejšnjo jasnovi-dnost najprej izbrisalo in človeštvo povzdignilo k višji razvojni stopnji. Kdor gre skozi okultni razvoj, staro jasnovidnost znova povzdigne in jo spremeni v novo obliko. Nasprotno se je današnja budna dnevna zavest razvila iz stare zamegljene jasnovidnosti.

V sedanjih časih se celotno okolje, ki se mu človek predaja, izrazi v krvi in to okolje od tod oblikuje notranje iz zunanjega. V primeru prvotnega človeka se je v krvi izrazilo več telesno notranjega. V pradavnih časih so se prenašala s spominom na doživetja prednikov tudi nagnjenja do tega ali onega dobrega in slabega. V krvi potomcev je bilo čutiti učinke nagnjenj prednikov.

Ko pa se je kri s sklepanjem zakonskih zvez med tujci premešala, je bila s tem prekinjena tudi krvna povezanost s predniki. Človek je preskočil k osebnemu samostojnemu življenju. V svojem moralnem nagnjenju se je naučil naravnati k temu, kar je v osebnem življenju doživel in izkusil. Tako si je odtisnil v nemešano kri moč življenj svojih prednikov, v mešano kri pa moč lastnih doživetij.

Od tod pripovedujejo ljudske bajke in miti. Pravijo nam: Kar ima moč nad tvojo krvjo, to ima moč nad teboj. Moč ljudske tradicije ugasne, ko ni več zmožna delovati nad krvjo. Enako preneha sprejeta zmožnost za takšno gonilno moč, ko se kri pomeša s tujo krvjo. In ta stavek drži v najširšem pomenu. Moč, ki si še vedno želi polastiti nekega človeka, mora nanj tako delovati, da se to delovanje izrazi v krvi. Če bi torej neka zla moč pridobila vpliv nad človekom, potem mora imeti oblast nad njegovo krvjo. To je globokoumna in domiselna poteza omenjenih besed iz Fausta. Zato pravi predstavnik principa zla: S krvjo mi napiši svoje ime na pogodbo. Ko mi s svojo krvjo napišeš svoje ime, takrat te zagrabim s tistim, s čimer se da človeka najbolj zagrabiti. Tedaj sem te pritegnil preko, k sebi. Komur pripada kri, temu pripada tudi človek ali človekov Jaz.

Ko skupaj udarita dve skupini ljudi, kot je običajno v primeru kolonizacije, potem znajo tisti, ki poznajo evolucijo, povedati, ali bo tuja kultura lahko prevzeta ali ne. Vzemite neko ljudstvo, ki je izraslo iz okolja, v katerem je to okolje vgrajeno v krvi. Poskusite jim vcepiti neko tujo kulturo. Nemogoče. To je tudi razlog, zakaj bi morala določena prvobitna ljudstva propasti, takoj ko bi kolonisti prišli na njihov teritorij.

S tega gledišča moramo presojati to vprašanje in potem tudi ne bomo več mislili, da lahko človek drugemu kolikor hoče nečesa vcepi. Krvi se sme vsiliti edino toliko, kolikor lahko le-ta še prenese.

Odkritja novejše znanosti, da z mešanjem krvi neke živali s krvjo živali, ki z njo ni sorodna, ena kri drugo ubije, je staro okultno spoznanje. Če mešate človeško kri s krvjo nižjih opic, je rezultat usoden za obe vrsti, ker sta preveč oddaljeni med seboj. Pri mešanju človeške krvi in krvi višjih opic pa se ne ubijeta. Kakor to mešanje krvi različnih vrst živali povzroči dejansko smrt, kadar sta vrsti preveč narazen, tako je bila tudi prastara jasnovidnost nižje razvitega človeka ubita, ko se je njegova kri mešala s krvjo, ki ni bila plemensko sorodna.

Celotno današnje intelektualno življenje ni nič drugega kot rezultat mešanja krvi. Niso več daleč časi, ko bomo študirali vpliv mešanja krvi, mu znali slediti nazaj v poteku človeškega življenja, kajti raziskave bomo ponovno vodili na temelju takih gledišč.

Videli smo torej, da kri, združena s krvjo – v primeru bolj oddaljeno povezanih vrst živali – ubija. Kri, združena s krvjo sorodnih vrst, ne ubija. Človekov fizični organizem bo ohranjen, tudi ko pride tuja kri v tujo kri (razen seveda v primeru nezdružljivih tipov krvi, ki druga z drugo vzajem-no koagulirata), toda jasnovidna moč zamre pod vplivom tega mešanja krvi ali mešanih zakonov med tujci.

Človek je tako oblikovan, da se pri mešanju krvi, ki nista preveč odmaknjeni v evolucijskem razvoju, rodi intelekt. S tem je bila uničena izvorna, iz živalske narave izhajajoča, jasnovidnost, v razvoju človeka pa se je rodila nova zavest.

Pri človekovem razvoju na višji stopnji obstaja torej nekaj podobnega kot pri nižji stopnji v svetu živali. V svetu živali tuja kri ubije tujo kri. V svetu človeka tuja kri ubije tisto, kar je povezano s sorodstveno, rodovno krvjo: megleno, medlo jasnovidnost. Budna dnevna zavest sedanjega človeka je torej rezultat procesa umiranja. V poteku razvoja duhovnega življenja je ohranjanje znotraj skupin zaprte zakonske zveze umrlo, toda pri tem je bilo iz mešanih zakonov rojeno novo: intelekt, budna dnevna zavest.

Kar lahko torej živi v človekovi krvi, to živi v njegovem Jazu. Fizično telo je izraz fizičnega principa, eterično telo se izraža z življenjskimi sokovi in njihovimi sistemi, astralno telo kot živčni sistem, kri pa je izraz za Jaz. Fizični princip, eterično in astralno telo so tisto zgornje, sistem krvi in Jaz sta srednje, fizično telo, življenjski sistem in živčni sistem pa so spodnje. Človeka se je mogoče polastiti s prilastitvijo njegove krvi. To je treba upoštevati, če hočemo v praktičnem življenju napredovati. Na primer: neko tuje ljudstvo lahko v njegovi posebnosti in svojevrstnosti ubijemo, ko s kolonizacijo od njegove krvi zahtevamo, česar ta kri ne more več prenesti. V krvi se izraža Jaz. Človeka lahko navdihneta Lepota in Resnica šele takrat, ko ima svojo kri. Mefisto si prilasti Faustovo kri, ker hoče s tem imeti v oblasti njegov Jaz. Iz globin spoznanja so zato privrele besede, ki gradijo vodilni motiv tega predavanja:

 

Kri je čisto poseben sok.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers