O izgubljenem in ponovno postavljenem templju v zvezi z legendo o lesenem križu ali zlato legendo, Rudolf Steiner, prvo predavanje, Berlin, 15. maj 1905

Danes si bomo razložili veliko alegorijo in obravnavali predmet, ki je v skrivnem nauku običajno imenovan podoba ali nauk o izgubljenem in ponovno zgrajenem templju. V prejšnjih predavanjih sem razložil, zakaj v skrivnem nauku izhajamo iz takšnih upodobitev; danes bomo videli, koliko predstav ohranja takšna okrajšana upodobitev. Ob tem se bom moral dotakniti tudi teme, ki jo bodo tisti, ki o teozofiji vedo malo ali nič, napak razumeli. Obstajajo ljudje, ki ne razumejo, da sodita teozofija in praksa skupaj, da morata skozi vse življenje skupno delovati. Govoriti bom moral torej o odnosih med teozofijo in celotno življenjsko prakso. Kajti v bistvu moramo ob temi o izgubljenem in ponovno postavljenem templju hkrati govoriti o vsakdanjem delu.

Moja vloga bo podobna profesorjevi, ki hoče svoje učence pripraviti za gradnjo tunela. Če hočemo zgraditi tunel, gre očitno za nekaj praktičnega. Nekdo lahko reče, da je tunel preprosto zgraditi. Na eni strani hriba je treba začeti vrtati luknjo in jo dolbsti, dokler na drugi strani ne pridemo ven. Takšno razmišljanje bi bilo neumno, to lahko vidi vsak. Le na drugih področjih življenja tega nočemo vselej videti. Kdor hoče zgraditi tunel, mora samoumevno najprej obvladati višjo matematiko. Potem mora študirati tehnično izvedbo. Brez praktičnega inženirskega znanja, brez spretnosti v celotni nivelaciji, ne bi bili v stanju med vrtanjem v hrib vzdrževati smeri itd. Neumnost bi bilo misliti, da bi bili brez teh predznanj sposobni zgraditi tunel ali da bi celotni tunel zmogel zgraditi navaden zidar.

Prav takšna neumnost bi bila, če bi mislili, da lahko s stališča običajnega življenja preidemo na gradnjo človeške družbe. Vendar te neumnosti ne zagreši le veliko ljudi, ampak tudi nešteto knjig. Danes vsakdo misli, da je poklican, da lahko ve in določa, kako bi lahko najbolje reformiral družbeni red, državo. Komaj se eni nekaj naučijo, že pišejo obširne knjige o upodobljenosti najboljše družbe in se potem čutijo tudi poklicane, da reformne premike prikličejo v življenje. Obstajajo reformna gibanja na vseh mogočih področjih. Toda vse je tako, kot če hoče nekdo s kladivom in dletom prebiti tunel. Vse izhaja iz nevednosti ljudi, da svet obvladujejo veliki zakoni, ki izhajajo iz duhovnega življenja. Dejanska nezgoda našega časa je nevednost, da za gradnjo človeške države in družbenega organizma (prav tako kot za gradnjo tunela) obstajajo veliki zakoni, ki jih je treba najprej spoznati, če hočemo v družbenem organizmu izvršiti najbolj potrebno, najbolj vsakdanje. Prav tako kot je treba pri gradnji tunela najprej spoznati sodelovanje vseh naravnih sil, tako  mora, kdor hoče le premisliti o tem, preden začnemo z družbenimi reformami, spoznati zakone skupnega družbenega delovanja. Ukvarjati se mora z delovanjem duše na dušo in se lotiti duha. Zato mora biti teozofija in duhovna znanost podlaga vsaki praktični dejavnosti v življenju. Teozofija je dejanska praksa življenja; in šele kdor izhaja iz teozofskih principov in od tam preide v prakso življenja, se lahko čuti poklicanega, da lahko deluje v družbenem življenju.

Zato mora teozofija prodreti v vse veje življenja. Državniki, družbeni reformisti itd. niso nič brez teozofskih temeljev in principov. Zato je danes vsako delo na tem področju, vse, kar dandanes gradi družbeno telo, najbolj zunanja krparija, popoln kaos za tega, ki stvari pregleda. Za nekoga, ki stvar razume, se tisto, kar danes dela reformator družbe, izkaže tako, kot če bi nekdo oklesal kamne, jih nakopičil enega na drugega in verjel, da bo iz tega kar sama nastala hiša. Najprej je treba narediti načrt hiše. Toda prav tako je, če trdimo, da se stvari v družbenem življenju same oblikujejo. Družbe ni mogoče reformirati brez poznavanja teozofskih zakonov.

Prepričanje, ki deluje v soglasju z načrtom, imenujemo prostozidarstvo. Srednjeveški zidarji, ki so se dogovarjali z duhovnostjo in sklepali dogovore, kako je treba graditi, niso hoteli nič drugega kot tako oblikovati zunanje življenje, da bi bilo – skupaj z božansko stolno cerkvijo – posnetek velike duhovne zgradbe sveta. Poglejte si gotsko stolno cerkev. Kaže obilje tisočev in tisočev posameznosti, vendar je zgrajena po ideji, ki je veliko obširnejša kakor sama stolnica. Za hoteno edinost mora pritekati božansko življenje, kot prodira skozi barvna stekla v prostor Sončeva svetloba. Ko je srednjeveški pridigar na prižnici take stolnice govoril tako, da je Božja svetloba prodrla v srca njegovih poslušalcev, kakor prodre svetloba skozi pisana stekla v cerkev, so prišla nihanja pridigarjevih besed v sozvočje z velikim božanskim življenjem. Življenje pridige, ki je bila rojena iz duhovnega življenja, se je nadaljevalo v sami stolnici. Enako naj bi bilo tudi celotno zunanje življenje preoblikovano v tempelj Zemlje, v posnetek celotne duhovne zgradbe sveta.

Če gremo še bolj nazaj, odkrijemo, da je prav ta način razmišljanja in mišljenja najbolj prastar način človeškega rodu. Naj pokažem s primerom, na kakšno mišljenje merim. Naš čas je čas kaotičnega sodelovanja ljudi. Vsakdo hoče, kar mu pade na pamet. Pred tem časom je bil drug čas starega duhovniškega sijaja. Pogosto sem govoril o podrasah naše pete korenske rase. Prva je bila staroindijska kultura, druga perzijsko-medijska, tretja babilonsko-asirsko-egipčansko-semitska, četrta grško-latinska. Zdaj smo v peti.

Šele četrta in peta podrasa sta zgrajeni iz razumnosti posameznega človeka. V umetnosti imamo za preseganje stare duhovniške kulture skozi razumnost posameznikov prikazan velik spomenik v Laokoonovi skupini. V duhovniku Laokoonu, ovitem s kačami – kače kot simbol razumnosti –, je predstavljeno, kako svetovna razumska kultura premaga staro duhovniško kulturo, v kateri imajo drugačne poglede in nazore o resnici in modrosti in o tem, kar naj bi se zgodilo. To je bilo naraščanje premoči četrte rase nad tretjo. To je bilo predstavljeno v še enem simbolu: v pripovedki o trojanskem konju. Odisejeva razsodnost je spodbudila izdelavo trojanskega konja, s čimer je bila vržena s prestola trojanska duhovniška kultura.

Izhajanje starih rimskih mest iz prastare trojanske duhovniške kulture opisuje pripovedka o Eneju. Bil je eden od odličnih branilcev Troje, ki je prešel v Italijo, kjer so njegovi nasledniki položili temelje starega Rima. Njegov sin Ascanij je ustanovil Alba Longo in to je navedeno v zgodbi štirinajstih kraljev do Numitorja in Amaliusa. Numitor je svojega brata Amaliusa oropal za prestol, njegov sin je bil ubit in njegova hčerka Rhea Silvia je bila določena za duhovnico. Veste, da je tako rod Numitorja izumrl. Ko je Rhea Silvia rodila dvojčka Romula in Remula, je Amulius ukazal, naj ju vržejo v Tibero. Otroka sta bila rešena, dojila ju je volkulja, vzgojil pa ju je kraljevi lovec Faustulus.

V pripovedki se potem govori o sedmih rimskih kraljih z imeni: Romulus, Numa Pompilius, Tullus Hostilius, Ancus Martius, Tarquinius Priscus, Servius Tullius, Tarquinius Superbus.

Teh prvih sedem rimskih kraljev so kasneje po predstavitvi Liviusa privzeli kot realne posamezne osebnosti. Danes zgodovinarji vedo, da ti kralji nikoli niso obstajali. Gre torej za pripovedko, toda o tem, kar leži v njenem temelju, nimajo zgodovinopisci nobenega pojma. Osnova pripovedke je naslednja:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers