Moderne in starodavne duhovne vaje – nasveti za meditacijo

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Rudolf Steiner: Moderne in starodavne duhovne vaje – nasveti za meditacijo, 7. predavanje iz cikla Človeško duševno življenje in duhovno stremljenje, povezano z razvojem Zemlje (Menschliches Seelenleben und Geistesstreben im Zusammenhange mit der Welt- und Erdentwicklun), Dornach, 27. maj 1922

Danes želim opozoriti na to, kako so v različnih dobah ljudje dosegali spoznanja o višjih svetovih, kot sem vam tukaj včeraj v podobni primerjavi predstavil glede na razvoj človeškega eteričnega in astralnega telesa. Če orišemo, kako pridemo do takega duhovnega gledanja, se vendar vedno lahko nekaj pojasni tudi o človekovem bitju, njegovem odnosu do sveta itd. Vsekakor ni nujno, da je mogoče vsako tako stvar po svoje razlagati, vendar iz orisov, kakor so iz različnih virov prihajali ali prihajajo pred vas, lahko marsikaj pridobite, s čimer potem ponovno osvetlite izsledke iz preteklosti, ki so za vsakega človeka še kako pomembni. 

Poti, po katerih so v zelo oddaljenih časih ljudje dosegali nadčutna spoznanja, so bile zelo drugačne od teh, po katerih pride človek danes do takšnih spoznanj. Pogosto poudarjam dejstvo, da je imelo človeštvo v davnih časih določeno instinktivno jasnovidnost. Ta jasnovidnost se je skozi različne vmesne faze počasi razvila v pogled na svet, v svetovni nazor, ki ga mora človek danes imenovati svojega lastnega in iz te splošne zavesti se lahko kasneje razvije določena višja zavest. V drugem delu moje knjige Oris okultne znanosti, v knjigi Kako doseči spoznanja višjih svetov in v drugih spisih je opisano, kako lahko človek danes, če svoj čas in svoj odnos do tega časa pravilno razume in dojame, pride do spoznanj višjih svetov. Vendar bi vam rad danes z določene točke gledanja prav s pogledom nazaj orisal, kar sem včeraj tukaj izvajal.

Če gremo nazaj v zelo oddaljeno preteklost in se osre­dotočimo na človekove duhovne težnje tistih časov, med drugim spoznamo duhovno stremljenje, ki so ga prakticirali v davnem Orientu, v tisti kulturi, ki je kasneje postala poznana kot indijska kultura. Danes se veliko ljudi vrača k temu, kar se je prakticiralo takrat, ker ne uvidijo, da mora za prodiranje v nadčutne svetove vsaka doba slediti svoji lastni ustrezni poti.

Tudi tukaj sem že enkrat omenil, da so si izmed vseh ljudi, ki so živeli v tistem obdobju, ki sem ga v moji Okultni znanosti imenoval davna indijska doba, določene osebnosti razvile notranje sile človeškega bitja na način, ki je ustrezal tistemu času. Te sile so jih potem vodile navzgor v nadčutne svetove. Enega od teh načinov, o katerem sem ob drugi priložnosti tukaj že govoril, označujemo kot pot joge.

Pot joge boste lahko bolje razumeli, če najprej pogledamo na druge ljudi, od katerih je jogi oziroma tisti, ki je hotel na ta način priti do višjih spoznanj, izstopal. V teh starih časih človeškega razvoja se je običajna človeška zavest povsem razlikovala od te, ki jo imamo danes. Mi, ljudje današnje dobe, gledamo ven v svet, zaznavamo z našimi čuti na primer barve, zvoke itd. V tem čutnem svetu poiščemo zakonitosti, vendar se zavedamo, ko napredujemo in se hočemo v zunanje stvari nekako duhovno-duševno vživeti, da potem nekako črpamo iz naše fantazije. V tistih davnih časih ni bilo tako. Takrat, kot vemo, so ljudje videli v zunanjem svetu več, kot vidi običajen človek danes. V streli in blisku, v gromu, v vsaki posamezni zvezdi, v najrazličnejših bitjih narave, so ljudje tistih časov videli hkrati tudi duhovno-duševno. Zaznavali so duhovna bitja, četudi nižje vrste, v vsem trdnem, v vsem tekočem, v vsaki zračni obliki itd. Današnja intelektualna učenost razglaša: Ti davni ljudje so v okolico, ki so jo gledali, prav s svojo fantazijo vsanjali vse vrste duhovno-duševnega. To imenujemo animizem, verovanje v dušo, kot počelo sveta, v to, da imajo stvari dušo.

Slabo  poznamo  človeško  naravo, predvsem pa človeško naravo tistih davnih časov, če verjamemo, da so bila najrazličnejša duhovna bitja v streli in gromu, v izviru in reki, v vetru in vremenu sanjske stvaritve, vtkane v naravo s fantazijo takratnega človeka. Ne, to nikakor ni tako. Ljudje so ta bitja videli. Prav tako kot mi vidimo rdeče in modro ali slišimo ton cis in g, tako so ti davni ljudje videli v stvareh zunanjega sveta duhovno-duševno. To videnje duhovno-duševnega je bilo zanje tako naravno, kot je za nas naravno videti modro in rdeče. Vendar je bilo s tem povezano nekaj drugega, in sicer to, da ljudje niso imeli jasne zavesti o sebi. Jasnega samozavedanja, s katerim smo danes kot normalni ljudje prežeti, v tistih davnih časih ni bilo. Človek se nekako ni ločil in razlikoval od zunanjega sveta.

Če bi imela moja roka zavest, bi videla in vedela, da ni samostojna, da je le en člen mojega organizma, in tako je občutil tisti davni človek, četudi tega ni izrekel. Ljudje so se občutili kot člene celotnega vesolja. Svojega lastnega človeškega bitje niso prav nič intenzivno ločevali od okolja. Recimo, da je nek davni človek hodil vzdolž reke. Če gremo danes ob reki v smeri rečnega toka, potem imamo kot današnji razsoden in preudaren človek nekako takšen občutek: Hodimo s svojimi nogami in se premikamo navzdol, kar nima ničesar opraviti z reko.

Človek davnih časov na splošno ni tako čutil. Ko je hodil po rečnem bregu navzdol v smeri toka, kar je bilo zanj povsem naravno, je občutil duhovna bitja, ki so bila tako povezana z rečnim tokom, kot bi plavalec danes čutil, da ga nosi voda – nekaj materialnega torej. Podobno je človek davnine čutil, da ga vzdolž rečnega toka vodi nekaj duhovnega. To je samo slučajno izbran primer. V vsem, kar je človek v zunanjem svetu občutil, se mu je zdelo, da ga nosijo, podpirajo in spodbujajo bogovi vetra, tokov in vsega, kar je bilo tam zunaj. V sebi je občutil elemente narave. Do danes se je to občutenje, da je človek tako tesno vživet v naravo, da je z njo eno, izgubilo. Namesto tega občutenja si je zdaj človek pridobil močan občutek samostojnosti, neodvisnosti, občutek lastnega Jaza.

Jogi se je dvignil nad nivo večine ljudi, ki so tako čutili, kot sem opisal. Izvajal je določene vaje, o katerih bom govoril. Te vaje so bile dobre in primerne za naravo človeštva v davnih časih; kasneje so nazadovale, zapadle v nekakšno dekadentnost in so jih pretežno uporabljali v kvarne in škodljive namene.

Pogosto sem že omenjal vaje jogijskega dihanja. Kar bom zdaj opisal, je veljalo tako rekoč le za ljudi zelo davne orientalske kulture kot ustrezna pot za doseganje višjih svetov. V običajnem življenju se človek svojega dihanja v glavnem ne zaveda. Človek vdihne, zadrži dih in izdihne. Tega dihanja se zaveda le, kadar kakorkoli zboli oz. je njegova bolezen povezana z dihanjem. V običajnem življenju pa ostaja dihanje večinoma nezave­den proces. Jogi je z dolgotrajnim izvajanjem dihalnih vaj preoblikoval svoje dihanje v zavesten notranji proces. To je naredil z različnim ča-sovno usklajenim vdihavan­jem, zadrževanjem in izdihavanjem in tako spremenil celotni ritem normalnega dihalnega procesa. Podaljšal je čas vdiha, dlje je zadržal dih in spet v drugačnem času izdihal, skratka, njegov dihalni ritem je bil drugačen od običajnega. S temi vajami je jogi bolj ozavestil dihalni proces. Jogi se je tako rekoč vživel v dihanje, se poistovetil z njim. Postal je dihanje. Občutek, ki ga je s tem prejel, je bil neprenehoma prisoten ob vdihu, pri razširjanju diha po telesu in v ponovnem izdihu. Človek se je tako z vsem svojim duševnim bitjem potopil v dihanje.

Če želimo uvideti, kaj dejansko s tem dosežemo, lahko rečemo: Ko na primer  vdihnemo, gre sunek  vdiha  v  naš

organizem, potem gre navzgor skozi hrbtenični kanal v možgane in se tam razširi znotraj tistih procesov, ki se odvijajo v živčevju in čutih. Kot orodje pri razmišljanju ljudje torej nikakor ne uporabljamo zgolj čutov in živčnega sistema, ampak skozi naš čutno-živčni sistem nenehno pulzira, se pretaka, valuje in ga ritmizira dihalni proces, dihalni ritem. Nikoli ne razmišljamo, ne da bi ta dihalni ritem ritmično prepojil naš živčno-čutni proces. Ker ostane celotni dihalni proces pri današnjem normalnem človeku nezaveden, se seveda tudi tega ne zavedamo.

Pri jogiju je bilo to spremenjeno dihanje zavestno pritegnjeno v živčno-čutni proces. S tem je jogi doživel notranji proces, ki je bil sestavljen iz tega, kar se je odvijalo skozi živčno-čutni proces, in tega, kar je valovalo in se vrtinčilo skozi možgane in tudi skozi čute zaradi spremenjenega dihalnega ritma. Pri tem je skozi dihalni ritem doživel tudi duševno naravo svojih misli.

Na ta način se je jogiju zgodilo nekaj izrednega. Proces mišljenja, ki ga je sploh komaj občutil kot proces v glavi, je izžarel po vsem svojem organizmu. Ni zgolj mislil, ampak čutil, kako misel kot majhna živalca leze skozi dihalni proces, ki ga je bil sam umetno sprožil. Jogi torej ni čutil mišljenja, kot nekaj tako logično potekajočega in medlega, ampak je čutil, kako sta mišljenje in dihanje zlita v en proces. Ko je vdihnil, je občutil, da je vzel nekaj iz zunanjega sveta vase in je potem pustil, da dihalni proces steče v njegovo mišljenje. S svojimi mislimi je nekako zgrabil tisto, kar je z vdihanim zrakom potegnil vase, in to razširil po vsem svojem organizmu. S tem pa se je v jogiju povečalo in stopnjevalo občutenje lastnega Jaza, okrepljeno občutenje sebe. Občutenju primerno je svoje mišljenje razširil preko svojega celotnega notranjega bitja. Zato se je zmogel zavedati svojega mišljenja v zraku, in sicer v rednem in pravilnem zračnem pretoku, ki je potekal v njegovi notranjosti. To je imelo za jogija čisto določeno posledico. Ko se človek danes občuti v čutnem svetu, je povsem res in prav, da ima nekaj v svojem mišljenju, na kar je komajda pozoren, ali pa se česa sploh ne zaveda. Njegovi čuti ga obveščajo in poučujejo o tem, kar je v zunanjem svetu, in ko v spominu gleda nazaj na sebe, vidi le del samega sebe. Tako dobi nekakšno približno sliko tega, kako je umeščen v zunanjem svetu med rojstvom in smrtjo. Toda jogi je preko dihalnega procesa nekako izžareval svoje duševno-miselno, svojo duševno-miselno naravo. To celotno duševno mišljenje je poganjal in potiskal bolj v sebe. Posledica tega z dušo napolnjenega mišljenja, ki je pulziralo skozi njegovo notranje bitje, je bila, da je iz njegove duše izplaval poseben občutek sebe, posebno občutenje Jaza.

Vendar zdaj tega ni občutil tako, kot to občuti človek tukaj med rojstvom in smrtjo v naravnem okolju, ampak s tem, da je svoje duševno-miselno izžareval v dihalni proces in se čutil kot v spominu nazaj prenesenega v čas, preden je sestopil na Zemljo, to je v čas, ko je bil duhovno-duševno bitje v duhovno-duševnem svetu. Podobno kot se lahko današnji človek pri običajni zavesti živo spominja nekega dogodka pred desetimi leti, se vanj vživi, in če hočete, občuti tudi gozd, v katerem je ta dogodek doživel, se torej vživi v celotno takratno razpoloženje, tako se jogi vživi v tem spremenjenem dihalnem procesu v celotno okolje in razpoloženje, v katerih je kot duhovno-duševno bitje bival v duhovno-duševnem svetu. Tam je čutil povsem drugače do sveta, kot je čutil tukaj kot človek. Iz tega, kar je prejel, iz odnosa te zdaj prebujene individualnosti do celotnega vesolja, so potem nastale tiste čudovite stare pesnitve, izmed katerih je Bagavad Gita lep primer.

Ko v Bagavad Giti berete te čudovite opise človeške individualnosti, kako je z vsem v sožitju, kako se potopi v vse procese narave, v vse posamezne skrivnosti sveta, kako je vsebovana v vsem, tako je to celo obnovitev, reprodukcija vseh skozi jogijski dihalni proces priklicanih spominov na tisto, kar je duša, ko je bila še samo duša, preživljala v duhovnem vesolju. Ko berete Bagavad Gito in se zavedate, da vse to, kar so Krišna (Krsna) in drugi posvečenci tam doživljali skozi svojo povzdignjeno samozavedanje, dejansko govori nazaj v duhovni svet prestavljena duša s povečanim občutkom sebe, potem prvič berete te stare pesnitve pravilno. Torej lahko rečemo: Ti davni modreci, posvečenci, so se dvignili na višji nivo zavesti od tiste, ki je bila običajna za ljudske množice, in so ostro ločili sebe, svoj Jaz, od zunanjega sveta. Vendar se niso ločili z nekakšnim egoističnim razmišljanjem, ampak s spremenje­nim dihalnim procesom, nekako z duševno potopitvijo v notranji ritem pretakanja zraka. To je bil tisti način, s katerim so v davnih časih iskali pot v duhovni svet.

V kasnejših časih se je ta pot spremenila. V davnih časih so se torej ljudje prestavili v nadčutni svet s takim drugačnim dihanjem. Čutili so, kako potekajo misli skozi dihalne tokove in v njih potopili misli, ki so se tako rekoč kakor zvijajoče kače plazile skoznje, podobne majhnim kačam. Občutili so sebe znotraj valujočega kozmičnega tkanja in kar se je lahko iz tega občutja razodelo, so izrazili skozi določene besede in pregovore. Postopno so počasi prišli do tega, da so to, kar sem predstavil, tako močno, tako intenzivno doživeli, da je v dihalnem procesu tičal celo sam doživljaj. Polagoma so doživeli, kako so se besede izdihnile, kako so se besede same jasno zlogovale v izreke, same prešle v recitativno obliko ritmičnega govora. Tako so se iz spremenjenega dihalnega procesa, v katerem so lju-

dje besede, ki jih je nosil in nekako vzdignil ta dihalni proces, zgradili in oblikovali mantrične izreke, mantre. Medtem ko je bil v davnih časih najbolj bistven dihalni proces in njegovo doživljanje, so postali potem pomembnejši ti izreki. To je prešlo v tradicijo, v zgodovinsko zavest človeka in to je pozneje botrovalo rojstvu ritma, takta in vsega, kar je značilno za pesnitev.

Temeljne zakonitosti govora, ki jih je moč videti na primer v heksametru, v pentametru, tako kot sta bila uporabljana v antični Grčiji, kažejo nazaj na tisto, kar je bilo daleč nazaj doživljanje dihalnega procesa – doživljanje, ki je človeka prestavilo iz sveta, v katerem je živel med rojstvom in smrtjo, v duhovno-duševni svet.

To ni tista pot v duhovni svet, ki bi jo moral iskati in po njej hoditi človek sedanje dobe. Če bi se v duhovne svetove podal preko dihanja, bi bilo to po ovinku, zato se mora dvigati po bolj duševni poti, po poti samega razmišljanja. Za današnjega človeka je prava pot tista, kjer v meditaciji in koncentraciji svojih misli in podob to, kar je sicer bolj logično povezano, preobrazi v nekakšno tako rekoč muzikalično povezanost znotraj misli. Današnja meditacija je vedno najprej doživetje v mislih, prehod neke misli k drugi, prehod neke mentalne predstave v drugo. Medtem ko je daljni indijski jogi prešel od ene vrste dihanja k drugemu, se mora današnji človek poskušati s svojo celotno dušo povsem živo vživeti na primer v rdeče. Ostane torej v miselnem. Potem se vživi v modro. Tako doživi ritem: rdeče, modro; modro, rdeče; rdeče, modro, kar je miselni ritem. Vendar to ni ritem logičnega, ampak veliko bolj živega mišljenja.

Če človek dovolj dolgo izvaja take vaje – tudi davni jogi je bil primoran svoje vaje izvajati zelo dolgo –, ko nekako doživi nihanje, ritem, notranjo kvalitativno spremembo: rdeče, modro; modro, rdeče; svetlo, temno; temno, svetlo – na kratko, če sledi navodilom, ki jih najdete v moji knjigi Kako doseči spoznanja višjih svetov –, ko človek torej nekako ne obstane v tem, da poganja dihanje v živčno-čutni proces, ampak ko prav z živčno-čutnim procesom prične in sam živčno-čutni proces preide v notranji zamah, ritem in kvalitativno spremembo, takrat doseže prav nasprotno tistemu, kar je dosegel davni jogi. Davni jogi je nekako združil proces mišljenja z dihanjem in tako iz teh dveh procesov naredil enega. Danes pa poskušamo sleherno povezavo med tema procesoma, kar je tako in tako nezavedno, razvezati in raztopiti. Ko ste v običajni zavesti, ko pri tej zavesti premišljujete o vašem naravnem okolju, se v vaših miselnih predstavah nikoli ne odvija zgolj živčno-čutni proces, ampak je pri tem vedno vključeno tudi dihanje. Medtem ko mislite, vaše dihanje nenehno pulzira in valuje skozi vaše živčno-čutne procese.

Vse meditativne vaje novega časa izhajajo iz tega, da mišljenje popolnoma razvežejo in odtrgajo od dihalnega procesa. S tem mišljenja ne iztrgamo iz ritma, ampak ga iztrgamo le iz tistega notranjega ritma, ki ga predstavlja dihanje. Postopno povežemo mišljenje z zunanjim ritmom. S tem ko mišljenje razvežemo od dihanja – to tudi je namen današnje meditacije –, pustimo mišljenje, da tako rekoč steče v ritem zunanjega sveta. Jogi se obrača nazaj k svojemu lastnemu ritmu. Današnji človek se vrača k ritmu zunanjega sveta.

V knjigi Kako doseči spoznanja višjih svetov preberite prve vaje, ki sem jih navedel in kjer sem pokazal, kako moramo recimo pri rastlini¸spremljati njeno kaljenje in rast. Namen meditacije je v miselni predstavi mišljenje razvezati od dihanja in ga pustiti, da se potopi v sile rasti same rastline. Mišljenje mora preiti v ritem, ki potuje skozi zunanji svet in ga prežema. Toda v trenutku, ko se mišljenje tako resnično osvobodi telesnih funkcij, ko se iztrga od dihanja in ko se postopno poveže z zunanjim ritmom, se zdaj ne potopi v čutne lastnosti stvari, ampak v njen duhovni del.

Ko gledamo neko rastlino, opazimo na primer, da je zelena, njeni cvetovi pa so rdeči. To vam povedo oči. O tem potem premisli in preudari vaš razum. Od tega živi naša običajna zavest. Drugačno zavest pa razvijemo, ko ločimo mišljenje od dihanja in mišljenje povežemo s tistim, kar obstaja tam zunaj. To mišljenje se uči vibrirati skupaj z rastlino v njeni rasti, v njenem razcvetanju, kako na primer pri vrtnici zeleno preide v rdeče. Mišljenje vibrira v duhovnem, ki je v temelju vsake posamezne stvari zunanjega sveta.

V tem, vidite, se moderna meditacija razlikuje od dav­nih jogijskih vaj. Izbral in prikazal sem dva ekstrema, med njima pa je seveda veliko vmesnih stopenj. Pri tem ko se človek postopno uri v tem zunanjem ritmu, se dogaja naslednje. Jogi se potopi v svoj lasten dihalni proces. Potopi se vase. S tem doživlja sebe, svoj Jaz kot v spominu. Spominja se nekako tistega, kar je bilo prej, preden se je spustil na Zemljo. Po drugi strani pa mi s svojo dušo zapustimo fizično telo. Združimo se s tem, kar tam zunaj v ritmu duhovno živi. Tako zdaj gledamo, kaj smo bili, preden smo se spustili na Zemljo. Vidite, to je razlika.

Za ilustracijo bom to shematično narisal. Naj bo to jogi (leva risba, redkejše črtkano). Razvije močan občutek svojega Jaza (gosto črtkano znotraj). S tem občutenjem Jaza se spomni tistega, kar je bil, znotraj duševno-duhovnega okolja, preden se je spustil na Zemljo (gosto črtkano zunaj). Tok spomina gre nazaj. Skicirajmo tukaj še moder-

nega človeka, ki je pridobil nadčutna spoznanja (desna risba, redko črtkano). Razvil je tak proces, ki mu omogoči zapustiti svoje telo (desno gosto črtkano), in tako živi znotraj ritma zunanjega sveta in duhovno gleda kot zunanji objekt (gosto črtkano zgoraj), kaj je bil prej, preden se je spustil na Zemljo.

Diagrams 1 & 2

 

Spoznanje o predrojstnem stanju nekega človeka je bilo v davnih časih kot nekakšno spominjanje, medtem ko je v sedanjosti pravilno razvito spoznanje predrojstnega bivanja duhovno gledanje tega, kar je nekdo takrat bil (gosto črtkano zgoraj). To je razlika.

To je bil eden od načinov, s katerim se je jogi vživel v duhovni svet. Drugi je bil s prisvojitvijo in obvladovanjem določenega položaja telesa. Delal je na primer vajo: dolgo časa je vztrajno držal iztegnjeni roki v vodoravnem položaju ali pa je zavzel določeno držo, tako da je sedel na prekrižanih nogah, itd. Kaj je s tem dosegel? Zmogel je zaznavati, kar so zaznavali tisti čuti, na katere se danes komaj še oziramo. Vemo,  da človek  nima  le  pet čutov, ampak dvanajst (pet čutov za znanje: oči, ušesa, nos, jezik, koža; pet čutov za delovanje: glas, noge, roke, zadnjik, spolni organ; čut za ravnotežje in notranji čut: um). Pogosto sem govoril o tem, da ima poleg običajnih petih čutov na primer tudi čut za ravnotežje, s katerim zaznava ravnovesje svojega telesa, tako da ne pade na levo, desno, naprej ali nazaj. Tako kot zaznavamo barve, tako moramo zaznavati svoje lastno ravnotežje, sicer bi zdrsnili ali padli v katerokoli stran.

Nekdo, ki je omamljen ali pijan, ali nekdo, ki izgublja zavest, celo tega ne more zaznavati, da se opoteka. Da bi se tega občutka ravnovesja zavedal, da bi ga ozavestil, zavzame jogi s svojim organizmom določene položaje. Tako je razvil fin, subtilen in močan občutek za smer. Govorimo o zgoraj in spodaj, desno in levo, zadaj in spredaj, kot da bi bile vse smeri enake. Jogi je z izvajanjem vaj, kjer je obdržal svoje telo zelo dolgo časa v določenem položaju, te smeri postopno zelo ostro in subtilno občutil. Pri tem je razvil subtilen občutek za ta čut, ki sem ga omenil poleg petih osnovnih čutov. Ko so ta čut doživeli, je le-ta imel glede na običajne čute veliko bolj duhoven značaj. Jogi se je tako z njim ponovno vživel v zaznavanje za smeri prostora.

To sposobnost moramo ponovno pridobiti, vendar na drugačen način. Iz razlogov, ki jih bom popolneje pojasnil ob drugi priložnosti, stare jogijske vaje danes ne ustrezajo in niso primerne. Kakorkoli že, doseči se da izkustvo kvalitativnih razlik med smermi prostora, če izvajamo take miselne vaje, kot sem jih opisal, kjer se zmore mišljenje najprej ločiti od dihanja, potem pa se mišljenje vživi v ritem zunanjega sveta. Takrat doživimo, kaj pomeni, da je v celotnem življenju živali lega njene hrbtenice v vodoravni smeri, medtem ko je pri človeku navpična. Ljudje vedo iz anorganskega naravoslovja, da magnetna igla vedno kaže smer sever-jug, da na Zemlji pomeni torej smer sever-jug v razvoju magnetnih sil nekaj poseb­nega, ker se magnetna igla, ki bi se sicer vedla nevtralno, odziva nanjo. Smer sever-jug je torej nekaj posebnega. Ko se s svojimi mislimi znajdemo v zunanjem ritmu, spoznamo, kako drugačna je vodoravna lega hrbtenice od navpične. Vse to se naučimo v samem razmišljanju, tako da v razmišljanju ostanemo. Tudi indijski jogi se je tega naučil, vendar tako, da je dolgo časa sedel na prekrižanih nogah in pri tem držal svoje roke v vodoravnem položaju. Iz telesnega torej je spoznal pomen nevidnih prostorskih smeri. Prostor ni poljubno razvrščen, ampak je organiziran tako, da imajo različne smeri različne pomene.

Pravkar opisane vaje, ki so vodile človeka v višji svet, so v glavnem vaje, ki vodijo tja preko mišljenja. Obstajajo vaje, ki vodijo tja z druge strani in med njimi so raznovrstne vaje, ki prakticirajo asketsko življenje. Pri tem gre za potlačitev funkcij fizičnega telesa z zadajanjem bolečine in z različnimi vrstami prikrajšanja in odrekanja. Tako je bilo fizično telo nekako vrženo iz njegovega normalnega delovanja. Moderni človek si praktično ni sposoben ustvariti ustrezne ideje o ekstremih, do katerih so asketi v davnih časih s takimi vajami zmogli priti. Moderni človek je kolikor le mogoče trdno znotraj svojega organizma. Kadarkoli je asket s pomočjo fizične bolečine zatrl kakšno telesno funkcijo, je njegovo duhovno-duševno izstopilo iz njegovega preostalega organizma.

Saj se strinjate, da ko živite, kakor se pač v običajnem živ-ljenju živi, je duhovno-duševno tako povezano s fizičnim organizmom, kot to za človeka kot celoto med rojstvom in smrtjo mora biti. Ko z izvajanjem asketske prakse telesne funkcije potlačite in zadušite, se zgodi nekaj podobnega, kot se danes sicer v manjši meri pri ljudeh dogaja, da se nekdo kjerkoli že poškoduje. Če vemo, kako moderni človek na splošno reagira, če ga nekaj malo boli, je jasno, da obstaja velika razlika med tem in tistim, kar so včasih davni asketi prestajali in pretrpeli samo zato, da bi osvobodili svoj duševni organizem. Potem so z duševnim organizmom, ki je z askezo prešel iz telesa, doživeli duhovni svet.

V bistvu so dejansko tako prišli do vseh davnih velikih religioznih predstav. Moderni razlagalci religiozne zavesti si stvar malo olajšajo. Religiozne predstave za neko pesnitev razla­gajo tako, da vztrajno trdijo: Tisto, kar mora človek od takih spoznanj o svetu pridobiti, ne sme povzročati bolečin. Davni religiozni iskalci niso imeli istega mnenja, am-pak je bilo njihovo stališče naslednje: Ko človek popolnoma tiči v svojem fizičnem organizmu – kar je za njegovo zemeljsko delo povsem prav, saj človeku niso imeli namena napačno prikazovati, da je nezemeljskost njegov ideal –, ne more doživeti duhovnega sveta. Ta doživetja duhovnega sveta so prav davni asketi iskali tako, da so tako otopeli telo, da so mu zadajali bolečine. Kadarkoli so z bolečino potisnili duhovno-duševno iz enega člena, je ta izrinjen duhovno-duševni del doživel duhovni svet. Brez bolečine se velikih religioznosti ni dalo doseči, ampak so jih dosegali skozi najhujša trpljenja.

Tisto, kar se je takrat tako naznanjalo kot rezultat člo­veškega razvoja, danes privzemamo z verovanjem. Danes smo to ljubko ločili. Na eni strani je znanje, ki mora biti naravoslovno znanje o zunanjem svetu in ga pridobivamo z glavo. Ker ima glava debelo lobanjo, to ne povzroča bolečine, še posebej, če so ta spoznanja pridobljena z izredno pentljastimi predstavami in razumevanji. Na drugi strani pa je tisto, kar se je ohranilo v obliki častitljivih tradicionalnih predstav, kar sprejemamo, kot pravimo, skozi vero.

Dejansko bi morali z nekega določenega stališča reči: Razlika med vedenjem in verovanjem je ta, da imamo da-nes tako voljo, da priznava za vedenje oziroma znanje le tisto, kar se da doseči brez bolečine, in da skozi verovanje, ki je tudi neboleče, poskušamo doseči tisto, kar je bilo enkrat znanje, ki vsekakor ne pripada čutnemu svetu, pridobljeno pa je bilo na zelo boleč, mučen način.

Ne glede na povedano, asketska pot ne more biti pot za današnjega človeka. Zakaj je to tako, si bomo pogledali ob drugi priložnosti. V današnjem času je popolnoma mogoče, da skozi notranje samopreiskovanje, z vzgojo volje, svoj razvoj, ki ga sicer prineseta le življenje in vzgoja, človek sam vzame v roke in poseže v sile rasti volje znotraj lastne osebnosti. Če voljo treniramo tako, da si na primer rečemo: V petih letih se moraš nečesa odvaditi in v tem času boš usmeril vso moč svoje volje na to, da boš to dosegel, z namenom notranje dovršenosti in perfekcije, potem brez asketskih praks zrahljamo in razvežemo duševnoduhovno od telesnosti. Ko zaradi samoizpopolnitve izvajamo tak trening volje, najprej odkrijemo, da je potreben stalen napor in trud. Vsak dan moramo notranje nekaj doseči. Pogosto je le neznatno opravilo, izpopolnitev, vendar moramo temu slediti in to nadaljevati z železno odločnostjo in z nepremagljivo potrpežljivostjo. Pogosto doživimo, ko ljudem priporočimo take vaje kot na primer: Vsako jutro moraš imeti čisto določeno misel, da se tega lotijo z gorečo navdušenostjo. Vendar prav kmalu vse spet ohromi in tedaj mora potekati stvar sama od sebe. Pri tem opazimo, da postane mehanska, ker noče proizvesti močnejše sile, ki postaja vse bolj potrebna. Kot prvo moramo torej premagati in obvladati ta odpor lastne lenobe; potem se pojavi naslednji odpor, ki je objektivne narave. Je podobno, kot če si moramo skozi nekaj gostega izboriti prehod in potem

pride resnično tisto notranje doživetje, ko postane mišlje­nje, ki smo si ga postopno razvili, živo, da zdaj smeri prostora sploh živo zaznavamo, da se znajdemo v ritmu zunanjega sveta, da to boli, da vsako spoznanje, ki ga dosežemo, boli.

Prav dobro si lahko predstavljam današnje ljudi, ki hočejo stopiti na pot, ki vodi v višje svetove. Začnejo in najprej se pojavi rahlo spoznanje. To povzroči bolečino in takoj si rečejo, da so bolni. Razumljivo je, da je nekdo, če ga nekaj boli, bolan. Vendar doseganje višjih spoznanj pogosto spremljajo velike bolečine, četudi ne zbolimo. Brez dvoma je bolj udobno poiskati zdravniško nego kot pa nadaljevati po poti, kjer zagotovo pridemo do višjih spoznanj. Treba si je prizadevati, da presežemo to bolečino duše, ki postaja z napredovanjem celo močnejša. Enostavneje je poiskati kakšno zdravilo kot pa nadaljevati z vajami in tako ostanejo višji svetovi nedosegljivi. Če je telo krepko, čvrsto in oskrbljeno za delovanje v zunanjem svetu, kot je običaj v današnjem času, postane ta zatopljenost v bolečino in trpljenje čisto notranja duševna pot, pri čemer telo ne sodeluje. Če se približu­jemo želenim spoznanjem na tak način, potem bolečine, ki jih doživljamo, označujejo, da dosegamo tista področja duhovnega življenja, iz katerih so bile nekoč rojene velike religiozne resnice, tiste, ki se vtisnejo v našo dušo z globokim spoštovanjem iz višjega, nadčutnega sveta, iz sveta, kjer na primer korenini naša nesmrtnost.

Teh resnic se ne da doseči brez bolečih notranjih doživetij. Ko si to priborite, se lahko ponovno izročite običajni člove­ški zavesti. Ljudje se danes upirajo takim resnicam iz preprostega razloga, ker začutijo, da stvari niso take, kot bi si jih želeli. Pomislite še enkrat, da je za mnoge lahko že prav usodno, da sem včeraj rekel: V tem preoblikovanem astralnem telesu, ki se potem v srcu poveže z eteričnim telesom, se zapiše vse, kar človek v dejanjih izvrši, celo tisto, kar naroči, naj izvrši nekdo drug. Že te misli povzročijo mnogim cepetanje v notranjosti. In velike resnice resnično zahtevajo notranji pogum duše in ga v določenem smislu silijo, da se dvigne in si reče: Če želiš doživeti te stvari, moraš biti pripravljen pridobiti spoznanja o njih skozi pomanjkanje in bolečino. To ne bi smelo nikomur vzeti poguma, četudi to danes mnoge prestraši in potre, vendar je to resnica. Kaj pomaga, če ljudem rečemo, da doživijo blagor in srečo, če se dvignejo v najvišje svetove v popolnem udobju, če to ni tako? Doseganje višjih svetov zahteva, da gremo skozi trpljenje in ga presežemo.

Danes sem vam poskušal, moji dragi prijatelji, opisati, kako je mogoče prodreti k človeškosti. To človeško-duševno-duhovno je vendar v ljudeh globoko notranje skrito. Najprej moramo prodreti do tja. Vendar mora človek, četudi sam v to ne prodre, vedeti, da je v njem nekaj skritega. Mora vedeti o takih stvareh, kot sem jih opisal včeraj, ko sem govoril o razvoju človeškega srca (predavanje 26. maja 1922), in kako resnično potekajo. To znanje je zahteva naše dobe. Danes sem ponovno nakazal, kako so se spoznavne poti utirale nekoč in kako jih je treba utirati danes, kajti le tako bomo na pravilen način dosegli duhovni svet.

Podobni prispevki

Dodaj odgovor