O ZDRAVJU IN BOLEZNI 2

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

Rudolf Steiner: Iz cikla predavanj O ZDRAVJU IN BOLEZNI, Deveto predavanje, Dornach, 27. decembra 1922

Postavljanje vprašanj: 1. zadeva bolezenske okužbe; 2. zadeva seneni nahod. Dotični že leta trpi zaradi senenega nahoda. Zdaj je slišal, naj bi paciente zdravili vnaprej. Če bi naredili vbrizgavanje že v januarju, februarju, ne šele, ko naj bi bila oseba že obremenjena z boleznijo, bi bilo to bolje. To mu je rekel zdravnik iz Basla. Bolje gre v kri. Ali se to sme tudi z zdravilom za seneni nahod?

Dr. Steiner: To je prav; to ima le majhen kavelj. Namreč prav to zdravilo, ki se uporablja pri nas, je primerno za to, kot se reče, da deluje profilaktično (prophylaktično) oz. vnaprej, in mora biti dejansko uporabljeno tudi tedne preden nastopi razdraženje; edina težava je, da pacienti pridejo šele, ko jih seneni nahod že nadleguje.

Prav danes smo dobili zelo zanimivo pismo, kjer nekdo piše o nekem drugem sredstvu za seneni nahod. Iznajditelj tega sredstva piše, da njegovo sredstvo pomaga dejansko le kot lajšanje posameznega primera senenega nahoda, medtem ko sam misli, da naše sredstvo za seneni nahod, še posebej če se uporabi dvakrat zapored v večjem razmiku, trajno osvobodi od senenega nahoda.

Stvar je torej ta, da bi nam bilo veliko ljubše, če bi se oboleli namesto maja ali junija začeli zdraviti januarja ali februarja. Vendar praviloma pridejo – to je tudi razumljivo –, ko bolezen že kakor koli izbruhne.

Toda pri našem zdravilu za seneni nahod je tako, da ga ščiti (ko obolelega tudi med zunanjo obolelostjo, ki je le zadnja sklepna točka notranje obolelosti, z njim zdravimo, še posebej, če se uporabi ponovno po enem letu; zdravila ni potrebno vselej ponovno uporabiti) tudi pred novo obolelostjo, ker se dejansko računana na to, da bolezen vselej leži v celotnem organizmu in se na posameznem organu le močneje pojavi.

Da vam to pojasnim, vam bom predvsem govoril, kako bolezni nasploh nastanejo, ko pridete do njih. Posameznosti v zvezi s tem sem že nakazal, vendar vam želim pojasniti, kako bolezni nastanejo, ko nastopijo iz vas samih. Seveda je zelo lahko razumeti, zakaj je nekdo bolan, ko zlomi nogo ali ko si pri padcu razbije glavo. Tu gre za zunanje poškodbe, in to je zelo lahko razumeti. Vzrok obolelosti je tu zunanje viden. Toda pri tako imenovanih notranjih boleznih večinoma ne razmišljamo od kot prihajajo, kako je dejansko prišlo do njih. To se povezuje z vprašanjem, ki ga je prej nekdo postavil, kako to, da se nekdo, ko pride v bližino določene bolne osebe, od nje okuži. Zdi se, da gre tudi za zunanji vzrok. Zunanja znanost, zelo lahko odgovori na to, ko reče: Od bolnika, ki ima na primer gripo, letijo proč bacili, potem te bacile vdihnem in mi prinesejo bolezen. To je ravno tako, kot če me nekdo udari s sekiro in od tega zbolim; bolnik izvrže grudo bacilov name, me s tem bombardira, in zato zbolim.

Vsekakor stvari niso tako preproste, ampak so drugačne. To lahko razumete, če izhajate iz tega, da je človek dejansko v vsakdanjem življenju vselej majčkeno bolan in se vselej majčkeno zdravi. Dejansko je naše običajno fizično življenje sestavljeno iz tega, da vedno majčkeno obolevamo in se majčkeno zdravimo. Toda to pač tudi ni povsem tako v dejanskem pomenu. Malo bolan je vsak od nas, ko je žejen, ko je lačen, in se majčkeno zdravi, ko pije in ko je. Povsem razumljivo je, da pravilno rečemo, da je lakota začetek bolezni za nekoga, ki lakote dlje časa ne poteši. Potem umremo. Kajti končno lahko vendar od lakote umremo, in še lažje zaradi žeje. Že v običajnem vsakodnevnem obstoju je prisoten nekakšen začetek bolezni. Vsako pitje je zdravljenje, in prav tako vsako prehranjevanje.

Toda zdaj si moramo pojasniti, kaj se dejansko zgodi, ko začutimo lakoto. Vidite, naše telo namreč notranje ni nikoli mirno, je vedno v notranji dejavnosti. To notranjo dejavnost vam lahko na naslednji način vsaj majčkeno, približno, pojasnim. Zamislite si, to bi bil delček našega telesa (glej risbo), in v ta delček omogočimo, da s prehranjevanjem pridejo prehranske snovi, zunanje snovi torej, ki jih vsebuje naša hrana.

Zdaj so tam notri. Skozi usta in skozi črevesne kanale jih sprejmemo kamor koli v telo. Toda vidite, ko te prehranske snovi pridejo v nas, se začne naše celotno človeško bitje tem prehranskim snovem takoj upirati. Človeško telo prehranskih snovi vendar ne pusti takšnih, kakršne so, ampak jih razbije in uniči. Prehranske snovi morajo biti uničene, torej dejansko zdrobljene in razbite. Že v ustih so raztopljene. Nasploh postanejo povsem, razgrajene, uničene. To je zato, ker v našem telesu neprestano poteka dejavnost, nikoli ne ne preneha. To dejavnost je treba opazovati tako, kot je treba opazovati prst ali roko, kajti telo je neprestano v notranjem delovanju, in tega ne moremo narediti tako, kot to dela običajna znanost, da preprosto gleda, kako jemo kos kruha, kako je potem ta kruh v ustih raztopljen, kako se razdeli v telesu, ampak je treba upoštevati, da je telo človeka neprestano dejavno. Toda zdaj pomislite: Če ne dam ničesar v telo, čas kosila je že daleč mimo, štiri, pet ur, in ničesar ne zaužijemo, toda dejavnost v telesu ne preneha.

Torej bom, kar sem tu rdeče označil, opazoval kot to, kar se običajno vidi, in tisto, kar je notranja dejavnost, označujem z rumeno. Toda to rumeno je dejansko v nenehnem notranjem trepetanju (podrhtavanju), v stalni dejavnosti. Vidite, zdaj ste nekako prazna zračnica, v kateri pa ni mirno, ampak nekaj rogovili. Notranje delujete. Dokler imate za to notranjo dejavnost nekaj, na kar se lahko ta notranja dejavnost naravnava, je to tej notranji dejavnosti prijetno in udobno. To še posebej velja takoj po obedu. Takrat lahko ta notranja dejavnost vse snovi raztopi, uniči. S tem je zadovoljena. Vidite, to je razlika med to notranjo dejavnostjo, ki jo imamo v sebi, in med človekom v celoti, kakršen je med nami. Lahko postane slaboten. Toda ta notranja dejavnost ni nikoli slabotna, nikoli ne preneha. In ko ničesar ne spravim vase, je to tako, kot če imam prazno vrečo za moko, toda v njej je dejavnost, tudi ko se izognem vsemu materialnemu. V duhovni znanosti imenujemo to astralno telo, iz določenih razlogov, ki vam jih bom kasneje še povedal; to telo ni nikoli slabotno, je vselej dejavno. Če lahko s svojo dejavnostjo ta prehranska sredstva uniči, razdrobi, raztopi, potem je izpolnjeno od notranjega ugodja, potem ima svoje notranje veselje. Če v telo ne dovedem nobenih živil, ni zadovoljno, in se to nezadovoljstvo izrazi v lakoti. Lakota ni nič mirnega; lakota je dejavnost v nas. Tako da je treba reči: Lakota je čisto duševno-duhovna dejavnost v nas, ki ne more biti zadovoljna. Dejansko je tako, da je mogoče reči: Ta dejavnost v nas, je zaljubljena v živila, in ko ne dobi nobenega živila, je prav tako nezadovoljna, kot katerikoli ljubimec, ki mu je ljubljena ušla in je ni ob njem. To nezadovoljstvo je lakota. Lakota je vsekakor nekaj duševno-duhovnega.

Dejavnost, ki se tam notri izvaja, je torej v tem, da so živila razpršena, da to, kar je od njih uporabno, preide v krvne žile, vse drugo pa je z urinom ali blatom izvrženo. Tako se redno odvija zdrava dejavnost človeka, da ima njegovo astralno telo priložnost pravilno delovati, pravilno drobiti, raztapljati, in uporabno porivati v telo, neuporabno pa izvreči.

Ta dejavnost človeka, ki ne more biti tako povsem splošna dejavnost, ampak je v to dejavnost položena izredna modrost. Kajti privzemite, tu zgoraj bi bila pljuča (glej skico), in naprej spodaj imamo vranico. Tako v pljuča kot v vranico vodijo krvne žile, skozi katere so pošiljana vselej med raztopljenimi živili spremenjena živila. Ja, pljuča potrebujejo povsem druge snovi kot vranica! Ko opazujete to dejavnost, ki sem vam jo opisal in pripada astralnemu telesu, je ravno tako, kot če bi bilo astralno telo veliko pametnejše od človeka. Človek tako in tako ne dobi nič gotovega, kot da živila baše v usta. Toda ta dejavnost, ki sem jo navedel, izloča – kot če bi bili zaposleni s tem, da medsebojno ločite dve snovi, in eno vržete tja, ker mora biti tam spremenjena, drugo pa vržete tjakaj. To dela ta dejavnost. Določene snovi izloči in jih pošlje v pljuča, določene snovi pošlje v vranico, druge snovi pošlje v grgravec itd. Tam notri je modro razdeljevanje. Kar v nas imenujemo astralno telo, je neznansko modro, bolj modro od nas samih. Če bi danes vprašali najbolj učenega človeka, kako bi on uredil, da bi dobil pravilne snovi v pljuča ali v grgravec ali v vranico, vam o tem ne bi vedel povedati ničesar. Toda notranje človek to namreč ve; njegovo astralno telo to ve. Takšne so stvari, če jih pravilno opazujemo.

To astralno telo lahko vsekakor postane tudi neumno – še vedno ne tako neumno kot človek, ampak v odnosu do svoje lastne pameti postane tudi neumno. Privzemimo, da je neumno na naslednji način. Človek je po rojstvu notranje opremljen z določenimi silami. Njegovo astralno telo, tisto, kar je v njem dejavno, kar na primer začuti tudi lakoto, se dejansko zanaša na to, da ne razvije le ene notranje dejavnosti. Dejavnost, ki je razvita za živila, je prav tako razvita, ko nekdo sede in ves dan sedi kot neka pagoda oz. orientalska podoba malikovanja; pri tem bi bilo astralno telo še vedno dejavno. Toda to ne zadošča. Tudi zunanje moramo nekaj delati. Moramo hoditi naokrog. Ko nimamo ničesar početi, moramo iti na sprehod. Astralno telo tudi zahteva, da hodimo naokrog. To je pri vsakem človeku različno; eden potrebuje več gibanja, drugi manj.

Privzemimo, da bo nekdo s tem, da dobi z rojstvom vsak posameznik na določen način svojo zasnovo, v življenju veliko presedel. V njegovi neumni glavi, lahko tudi rečemo v njegovem Jazu, mu je všeč posedati  naokrog. Ko tako veliko poseda, njegovo astralno telo pa je nagnjeno h gibanju, k aktivni hoji, postane njegovo astralno telo neumno, prav tako kot je nekdo čisto prevzet nad hojo in v tem pretirava. V obeh primerih se astralno telo poneumi, kar povzroči neurejenost v pravilnem izločanju prehranskih snovi, v pravilnem razporejanju po organih; to dela nerodno. Recimo na primer, da ni več sposobno redno pravilne snovi pošiljati k srcu ali v grgravec. Ja, potem se nekaj zgodi! Če nekdo recimo k srcu ne pošilja pravilnih snovi, se te snovi – v živilih so že pravilno zastopane – kjer koli v telesu odlagajo. Če so dejansko uporabne in odložene na pravo mesto, so porabljene, ali iztisnjene z urinom ali blatom. Te pa se odlagajo po telesu. Toda človek ne prenese, da bi se karkoli, kar ni del pravilnega delovanja, odlagalo v njegovem telesu; tega človek ne prenaša.

Kaj se zgodi s tem, kar kot odpad, kot blato izločimo v sebi, in povzroča, da astralno telo ni v redu? Kaj se s tem zgodi? Privzemimo, da imamo to blato v sebi. Pozornost bom usmeril na posebno blato, in ga bom imenoval grgravčevo blato. S tem, ko človek ni v stanju, da njegovo astralno telo nemoteno deluje, se povsod v njem izloči grgravčevo blato. Prvo kar nastopi, je, da njegov grgravec oslabi, ker nima pravilnega dovajanja, tako da ima človek oslabljen grgravec. Poleg tega pa ima v svojem telesu še grgravčevo blato. Kaj potem dela grgravčevo blato? Najprej se kopiči. Najprej imamo ta gnoj v sebi. Rekel sem vam, da človek ni zgolj trdno telo, ampak je do devetdeset odstotkov voda, dejansko vodni steber. Posledično se to grgravčevo blato raztopi po celotnem vodnem telesu. Tako da človek v sebi nima čiste, oživljajoče vode, ki jo potrebuje, ampak je zdaj v telesni vodi raztopljeno grgravčevo blato. Vidite, to je tisto, kar tako pogosto nastopi pri nas, da imamo v našem vodnem človeku raztopljeno grgravčevo ali srčevo ali želodčno ali katero koli blato.

Recimo torej, da imamo raztopljeno grgravčevo blato. Potem pride v želodec. Tam prav posebno ne škodi, ker tega želodec ne potrebuje. Kar potrebuje, ima. S tem mu ni nič odvzeto. Toda voda vsepovsod priteka v človeka, in je tudi v okolju grgravca. Grgravec je zdaj že oslabel, kot sem vam povedal. Poleg tega dobi še to ognojeno vodo, vodo, v kateri se je raztopilo grgravčevo blato. Od tega grgravec zboli. Ostali organi od grgravčevega blata ne zbolijo.

Vzemimo zelo preprost pojav. Zamislimo si človeka, ki ima finejši občutek, kako nekoga posluša. Ja, vidite, prav prijetno je poslušati, ko nekdo lepo govori. Toda ko nekdo kikirika kot petelin ali kruli kot svinja, ni prijetno poslušati, četudi se vse razume. Neprijetno je poslušati nekoga, ki kraka kot krokar ali kruli kot svinja. Še posebej hripavega govorca je prav moreče poslušati.

Od kod prihaja to, da imamo takšen občutek pri poslušanju? Do tega pride zato, ker vselej na finejši, bolj blag način kasneje ponovimo, kar drugi pove. Poslušanje ni zgolj poslušanje, ampak zraven zelo blago neslišno govorimo. Ne slišimo le tega, kar drugi govori, ampak to posnemamo v svojih govornih organih. Vse, kar drug človek dela, vselej posnemamo.

Privzemimo, da nekoga ne poslušamo in pri tem notranje posnemamo, kar govori, temveč smo, v tem ko imamo morda celo majčkeno sočutja – nekako si tankočutno to lahko pokažemo – v bližini nekega gripoznega bolnika. Gripozni bolnik je v svojem celotnem vodenem človeku raztopil veliko količino snovi. Snovi, ki jih je raztopil, naredijo, da v svoji vodi nima čiste žive vode, o čemer sem vam v predavanju govoril, ampak ima v sebi za človeka nezdravo vodo. Lahko vam celo opišem, kakšno vrsto vode ima v sebi.

Privzemimo, da imate tukaj neka zemeljska tla. Na njih lahko marsikaj sadite. Vendar ne uspeva vse v vsakih zemeljskih tleh enako. Recimo, da hočem prav v ta košček zemeljskih tal posaditi čebulo in česen. Sicer je to čuden okus, ampak tako privzemimo. Vidite, tam ne bom preprosto zasadil čebule in česna, kajti to bi vodilo k temu, da bom dobil, če tla niso primerna, strašno majhno čebulo in čisto majhen česen, ampak bom v tla vnesel nekaj, kar vsebuje žveplo in fosfor, in dobil bom najbolj čudovito čebulo in česen! In še dišita po tem.

Če ima zdaj nekdo v sebi ravno gripno blato, je tako, da se v človekovem vodnem človeku raztopijo snovi, ki jih moram vnesti v ta tla, da s tem dobim najbolj čudovito čebulo in česen, in potem bi začel bolnik tako dišati, kot sem vam opisal.

Toda zdaj to pretrpim. Morda sploh ne opazim, da sedim v njegovem vonju po čebuli, po česnu, ker ni treba, da sta posebno močna. Ta vonj po česnu, ki ga ima, povzroči, da postane njegova glava zamolkla, ker zelo poseben organ v glavi, ki ga imenujemo sensorium, ni redno preskrbljen s snovjo. S tem ko imamo v sebi gripno blato, ravno v sredini glave nek organ ni pravilno preskrbljen. V tem vonju – to je mogoče z zelo občutljivim nosom zavohati – je vselej nekaj vonja po čebuli in česnu. Ja, to se pretrpi. Tako kot pretrpimo hreščeč in kruleč glas človeka, tako notranje pretrpimo, kar bi človek izhlapeval, s tem pa spravimo v nered svoje lastno astralno telo, svojo lastno dejavnost. Ta povzroči tudi, da se izločijo in usedejo takšna tla, kot so primerna za čebulo in česen, in tudi mi dobimo gripo. To nima še čisto nič opraviti z bakterijami ali bacili; to ima preprosto opraviti z odnosom med dvema osebama.

Če imam vrt, v katerem hočem še posebej saditi čebulo in česen, in v zemljo vnesem snovi, ki vsebujejo žveplo in fosfor, lahko čakam in rečem: Svojo dolžnost sem opravil, hočem imeti čebulo in česen, torej vnesem v vrt žveplo in fosfor v kakršnem koli rastlinskem gnojilu; toda bil bi nor, če bi mislil, da tam že raste čebula. Najprej moram čebulo posaditi. Prav tako bi bil norec, če bi mislil, da tam v notranjosti človeka na tleh, ki so tam pripravljena, že rastejo bakterije in bacili. Najprej morajo priti noter. Kajti prav tako kot se čebula dobro počuti v tleh prežetih s fosforjem in žveplom, tako se tam notri dobro počutijo ti bacili. Nič jim ni ljubše, kot če ždijo v malo žvepla.

In sploh ne potrebujem bacilov za to, da z njimi bolezenska gripa z nekoga preide name, ampak če na način, kot sem vam pravkar opisal, v mojem vodnem človeku pretrpim, kar se nahaja v njegovem vodnem človeku, in bom s tem sam postal dobra podlaga za bacile, in si bacile nabavim sam. Bolni osebi me ni potrebno bombardirati z njimi.

Toda je že tako, da si moramo, ko pogledamo celotno zadevo, na čisto poseben način odgovoriti na vprašanje: Zakaj nas dejansko napade bolezen? Moramo si reči: Če nas nekdo kakor koli rani, bomo od tega bolni. Toda tudi pri notranjih boleznih nas dejansko nekaj rani. Rani nas voda, ki ni čista, v kateri se je raztopila snov, ki bi morala biti prebavljena. To nas notranje rani. Zdaj lahko namerite tudi na takšne bolezni, kot je na primer seneni nahod. Seneni nahod je veliko bolj odvisen od letnega časa kot takega kot pa od peloda, ki leti naokrog. Kar naredi človeka primernega, da dobi seneni nahod, je, da predvsem njegovo astralno telo nepravilno izloči, nepravilno izvaja dejavnost, ki je usmerjena bolj navzven, kar ima za posledico, da človek v svojem celotnem vodnem človeku takrat, ko se približuje pomlad, ko torej vse preide k temu, da uspeva v vodi, posebno snovi raztaplja v tej splošni vodi, in da človek s tem svojega celotnega vodnega človeka bolj občuti.

Vidite, če to grobo skiciram: Če bi vodnega človeka, normalnega vodnega človeka, ki ima, ko pride pomlad, nagnjenje za seneni nahod, narisal tako, da s tem, da snov raztopim, njegova voda dejansko postane vedno majčkeno razredčena.

Vodeni človek je vselej malo prevelik pri ljudeh, ki so nagnjeni k senenem nahodu. To, kar tam notri raztopim, bi pritiskalo vodo narazen. S tem je nekdo nasploh za vse to občutljiv, kar nastopi spomladi, in posebno za tisti pelod, to pomeni za tisti cvetni prah, ki prihaja iz rastlin, ki je posebno ostro dražeč. Če nos ne bi bil zaprt – čeravno je zaprt, gre že tudi ta cvetni prah v nos –, toda če ne bi bil zaprt, bi lahko postal tudi skozi veliko drugega razdražen na seneni nahod. Le da je ta cvetni prah tak, da ga je težko prenašati, ko nekdo že ima seneni nahod. Ta pelodni prah ne povzroča senenega nahoda, ampak kljub temu draži.

Vidite, naše zdravilo za seneni nahod temelji neposredno na tem, da v človeškem telesu tega raztegnjenega vodenega človeka ponovno potegnemo skupaj, tako da je nekako moten oz. kalen, in da tisto, kar je raztopil, ponovno izloči. To je namreč strašno enostavno, naše zdravilo. Temelji zgolj na tem, da celotnega vodenega človeka ponovno stisnemo na normalno obliko. S tem je najprej nekoliko kalen, in treba je gledati na to, da zatem človek tistega, kar se iz vode izloči, ne zadrži v telesu. Zato je dobro, če se človek, potem ko je cepljen z našim sredstvom proti senenemu nahodu, lahko na primer nekoliko poti, ali se giblje. Če takoj potem, ko je bil cepljen z zdravilom, karkoli dela, pri čemer ne pride do nobenega pravega znojenja, ali če dobi sredstvo proti senenemu nahodu takrat, ko posebno trpi zaradi zaprtja, potem je to vedno težko s cepljenjem. Ko se na primer cepi s sredstvom proti senenemu nahodu, ga je treba vprašati, če morda ne trpi zaradi zaprtja. Kajti v tem primeru se prav s tem, da se vodeni človek stisne, snovi v vodi preveč nakopičijo in ne odpravijo takoj. To ni dobro. Ko nekdo reče, da je zaprt, ko je cepljen, mu je treba hkrati dati odvajalo.

Zdravljenje ni zgolj v tem – to je vselej pomembno −, da se kogar koli nekaj nauči, ampak da je poučeni vse življenje naravnan k temu, da se človeško telo na pravilen način uravnava k temu, o čemer je bil poučen. To je seveda neznansko pomembno, sicer je mogoče nekoga, šele ko je bolan, prav uvesti. Ko nekoga pravkar cepite z že dokazano odličnim sredstvom, in potem ne poskrbite za to, da ima pravilno prebavo, se izgubijo vsi učinki, ki jih povzroči cepljenje, in oseba je še bolj bolna, kot prej.

To je prav pri pravilnih zdravilih tako pomembno, da zdravnik ne ve zgolj: za to bolezen uporabim to ali ono, ampak da ve, kako mora posameznega bolnika izprašati. To je največja zdravniška umetnost, ko se pojavi kakršen koli oboleli, da se mu postavi primerna, pravilna vprašanja, da se ga do določene stopnje spozna. To je izjemno pomembno. Čudno je na primer srečati zdravnike, ki govorijo o nekem bolniku, ko pa jih vprašaš, koliko je bolnik star, tega ne vedo, ker ga niso vprašali! Vendar je to tako zelo pomembno, da je treba nekega petdesetletnika zdraviti čisto drugače, čeprav z istim sredstvom, kot pa nekega štiridesetletnika. Samo da se potem ne sme tako poenostavljati, da se reče: Za to in to bolezen je to in to sredstvo dobro. To je zelo velika razlika, če hočete nekomu, ki neprestano teka naokrog z drisko, pomagati z nekim sredstvom, ali če hočete pomagati komur koli, ki ga nenehno pesti zaprtje. Takšno sredstvo bi bilo že treba preizkusiti.

Tu bi bil na primer preizkus na živali veliko manj sporen kot za druge stvari. Privzemite, kako v celotnem organizmu, kot ga ima človek skupnega z živaljo, katero koli sredstvo deluje na zaprtje ali na drisko pri človeku. V to se je mogoče zlahka prepričati: Sredstvo se da hkrati psu in mačku. Pes večinoma trpi za zaprtjem, mačka za drisko. Ko nekdo opazuje, kakšna razlika je v delovanju sredstva pri psu ali pri mački, dobi iz tega čudovito znanost. Znanost dejansko ni razvita s tem, da je nekdo na univerzi dresiran z določenimi instrumenti izvesti to ali ono, ampak je razvita s tem, da se malo prebudi prijem v glavi in da ljudje vedo, kako morajo nastaviti pregledovanja in preiskovanja.

Posebno pomembno je torej, da vemo, da bolezen dejansko počiva v vsem organizmu človeka. Posamezen organ je prav zato napaden, ker ta dejavnost, ki sem jo imenoval astralna, snovi, ki so nastale iz tega, kar je tam notri kot dejavnost, usmerja prav na posamezen organ.

Povedal sem vam: Nastanejo določene notranje bolezni, kot gripa, seneni nahod, toda tudi veliko drugih, to gre lahko do tifusa itd.; in vse to je na primer za razumeti, če se spustimo v to, kot sem vam že povedal, da se dejansko snovi, ki se neuporabljene kopičijo v nas, raztapljajo v vodenem človeku. Vendar nismo zgolj vodeni človek, smo tudi snovni človek, ki leži vendar v osnovi, ki sem jo tukaj (skica) narisal belo, vodenega človeka pa rumeno. Smo tudi, kot sem vam razložil, zračni človek, ki sem ga nakazal z modro barvo. Smo neprestano zračni človek, četudi se v vsakem trenutku spreminja – zdaj je zrak zunaj, zdaj notri −, ampak smo zračni človek.

Toda kakor se v vodi raztapljajo trdni sestavni deli, ki jih imamo v sebi kot blato, tako v nas nenehno izhlapeva voda. Vzamete lahko na primer svoj mezinec na roki; v mišicah mezinca so hlapi vode, fini hlapi. Skozi vaše celotno telo nenehno izhlapeva voda. Kar v vodnem človeku izhlapi, gre v to, kar človek tam sprejme kot kisik; to je spet hlap ali plin. Ko tu spodaj v zemeljskih tleh izhlapi voda, gre ta voda v zrak; in ko tam notri v vodnem človeku voda vedno fino izhlapeva, gre v zrak, ki ga človek vdihuje. Da voda izhlapeva v zračnega človeka, lahko človek ravno tako malo prenaša kot lahko prenaša, da se trdne snovi raztapljajo v vodi. Privzemimo torej, da je nekdo na prej opisani način, recimo, zbolel na pljučih. To pljučno bolezen je mogoče zdraviti, če je nastala tako, da se je v vodnega človeka odložila napačna snov. Toda privzemimo, da ne pride do tako močne obolelosti pljuč, da nastopi zunanje. Človeški organi so namreč resnično prav občutljive stvari. Ni prišlo torej do močnega obolenja pljuč, močnega vnetja ali kaj podobnega, a vendar je človek nekoliko bolan. Potem prenašam to, da so pljuča malo bolna, toda snovi, ki naj bi dejansko šle v pljuča, prihajajo pač v mojega vodnega človeka. Kar je potem v njih, je torej voda, ki vsebuje raztopljene napačne snovi; zraven malo izhlapeva, in še posebej izhlapeva, ko nimam povsem zdravih pljuč.

Torej medtem ko prej vodni človek bolj pri grobo opaznem notranjem obolenju od trdnega napačno sprejema, pride zdaj napačno v izhlapelo, in pride skupaj z vdihanim kisikom. In to – da se voda, ki nepravilno izhlapeva, združi s kisikom – je prav posebej škodljivo v živčnem sistemu, ker živci potrebujejo zdrav kisik, ne takega, ki je iz slabe vode vanj izhlapel iz vodnega človeka. Tako lahko pljuča svoje majčkeno obolenje povzročijo s tem, da v njih izhlapeva slaba voda, nekoliko soizhlapeva, kar ne bi smelo izhlapevati. To posebno močno škodi živčnemu sistemu, in človek sicer ni zunanje hudo bolan, čemur se reče bolezen, ampak postane nor.

Tako da je mogoče reči: Tako imenovane fizične bolezni, ko pridejo od znotraj, temeljijo na tem, da je kjer koli v človeku povzročeno, da se v njegovem vodnem človeku raztapljajo neprimerne snovi. Toda tako imenovane duševne bolezni v resnici niso nikakršne duševne bolezni, kajti duh ne zboli. Tako imenovane duševne bolezni temeljijo na tem, da voda nepravilno izhlapeva v kisik, in s tem moti živčni sistem, če je kateri koli organ tako le rahlo bolan, tako malo, da bolezni zunanje ne morete zaznati. Tako vidite, da prav tu pridemo na to, da je človek dejansko nenehno odvisen od tega, da snovi pravilno predeluje, da jih pri tem ne raztaplja nepravilno v svoji vodi, in da s tem tudi njegova voda ne pride nepravilno v hlape.

Toda vidite, že v vsakdanjem življenju je prisotno nekaj, kar povzroča nepravilno izhlapevanje vode. To je potem opazno, ko smo žejni. Toda žejo spet zdravimo s tem, ko pijemo. Tu vedno znova osvobajamo svojo vodo pred tem, kar nepravilno v njej izhlapeva, in tisto kar je neprimerno odplavljamo ven.

Tako je mogoče reči: V lakoti je dejansko zasnova za fizično bolezen, in v žeji je zasnova za tako imenovano duševno obolelost. Če se človek ne hrani pravilno, s tem gradi osnovo za fizične bolezni. Če človek ne pogasi pravilno svoje žeje, in to je v okoliščinah veliko težje opazno, posebno ko to nastopi v otroštvu, kjer se ne da pravilno razlikovati med potešitvijo žeje in potešitvijo lakote, ker je oboje preskrbljeno skozi mleko, torej dejansko skozi tekočino, vodéno – če torej skozi mleko matere ali dojilje vstopi nekaj pokvarjenega, lahko to še kasneje zapusti vodnega človeka, nepravilno izhlapi, in se lahko izrazi v kakršni koli duševni bolezni. Ali če človeka recimo napačno cepimo, potem lahko napačno cepljenje s to ali ono kravjo limfo ali tudi z bolno človeško limfo povzroči, da na primer sicer ne zboli neposredno voda, ampak obolijo organi, ki vodo predelujejo – želodec predeluje vodo na drugačen način kot predeluje trdna živila. In napačno cepljenje, s tem, da človek ne izhlapeva na pravilen način, lahko kasneje privede do zasnov za katero koli duševno bolezen. Opazili ste, da danes zelo veliko ljudi zapade tako imenovani demantia praecox, šizofreniji, kronični progresivni duševni bolezni, ki jo povzroča motnja v delovanju možganov. Zanjo so značilne motnje mišljenja, zaznavanja, vedènja. To je tako imenovana mladostna blaznost – ki pa sega precej preko mladostniškega obdobja –, ko ljudje že v mladosti začnejo bloditi. Ja, večinoma pride od napačne prehrane v najzgodnejših otroških letih, in ker so ljudje nasploh prenehali v tem času paziti na to. Kajti zgolj s kemičnimi preiskavami otroškega mleka to ne odide, ampak je treba razviti nekaj povsem drugega. Zato se danes to pojavlja na tako vehementen način.

Toda s tem tudi vidite, da ne koristi izobraževati zgolj zdravnikov, ki vedo, katero sredstvo je za katero bolezen, ampak moramo narediti celotno življenje bolj zdravo. To pa je lahko šele, ko pridemo na to, kaj vse je s tem povezano. To je mogoče narediti z antropozofijo. Zato je antropozofija že nekaj, kar gre vsekakor v smeri pravilnega razumevanja zdravja ter praktičnega delovanja za ohranitev zdravja. S tem sem na obe vprašanji v bistvenem odgovoril.

 

Podobni prispevki

Leave a Reply