Rudolf Steiner: PETI EVANGELIJ 5(12)

Ko sem v prejšnjem predavanju govoril o tem, da so tiste osebnosti, ki jih običajno imenujemo apostoli Kristusa Jezusa, doživljale določeno prebujanje v trenutku, iz katerega izhaja tako imenovani binkoštni praznik, to ne pomeni, da so se tega, o čemer moram govoriti kot o vsebini tako imenovanega Petega evangelija, že takrat, enako kot to razlagam sedaj, s polno zavestjo zavedali tudi apostoli. Vsekakor, ko se jasnovidna zavest poglobi v duše teh apostolov, prepozna tisto sliko v teh dušah. Toda takrat se v samih apostolih to še ni toliko izrazilo v slikovni podobi, ampak je živelo kot občutenje, čustvo, kot duševna moč. In tisto, kar so mogli apostoli takrat opisati z besedami, ki so v tistem času prevzele in očarale celo Grke in dale pobudo in zagon za to, kar imenujemo razvoj krščanstva, tisto, kar so nosili v sebi kot moč duše, kot svoje najgloblje občutenje, kot moč srca, vse to se je razcvetelo iz njih kot živeča moč Petega evangelija. Znali so tako govoriti, kot so govorili, znali so tako delovati, kot so delovali, ker so v svojih dušah živo nosili stvari, ki jih sedaj razvozljavamo in prepoznavamo kot Peti evangelij, četudi niso pripovedovali o njih z besedami, s katerimi moramo iz Petega evangelija brati sedaj. Kajti bili so vendar kakor skozi prebujenje oplojeni z vseprežemajočo kozmično Ljubeznijo in pod vplivom te oploditve zdaj delujejo naprej. Kar je delovalo v njih, je bilo tisto, kar je postal Kristus po Misteriju na Golgoti. In tukaj smo prišli do točke, kjer moramo v smislu Petega evangelija govoriti o Kristusovem zemeljskem življenju.

DURER 04Vsega tega ni enostavno izraziti z besedami, tako da bi bilo čim bolj primerno za današnje pojmovanje in razu­mevanje. Toda z marsikaterimi pojmi in idejami, ki smo si jih že pridobili pri naših duhovno znanstvenih opazovanjih, se lahko tej največji zemeljski skrivnosti približamo. Če hočemo bistvo Kristusa razumeti, potem moramo nekate­re pojme, ki jih že imamo in jih poznamo iz naših duhovno znanstvenih tečajev in predavanj, v nekoliko spremenjeni obliki uporabiti na Kristusovem bitju.

Da bi dosegli zadovoljivo jasnost, bomo začeli s prouče­vanjem dogodka, ki ga običajno imenujemo Janezov krst v reki Jordan. V Petem evangeliju se zemeljsko življenje Kristusa razodeva kot nekaj, kar je podobno spočetju pri zemeljskem človeku. Življenje Kristusa od tedaj do Miste­rija na Golgoti razumemo, če ga primerjamo z življenjem, ki ga preživi človeški zarodek v telesu matere. To je torej kakor življenje zarodka Kristusovega bitja, ki ga je to bitje preživelo od Janezovega krsta do Misterija na Golgoti. Sam Misterij na Golgoti moramo razumeti kot zemeljsko rojstvo, smrt Jezusa torej kot zemeljsko rojstvo Kristusa. Njegovo dejansko zemeljsko življenje moramo iskati po Misteriju na Golgoti, ko se je Kristus družil, kot sem včeraj opisal, z apostoli, ki so bili v drugačnem stanju zavesti, kot je to običajno. To je bilo tisto, kar je sledilo dejanskemu rojstvu Kristusovega bitja. In kar je opisano kot vnebohod in za tem izlitje duha, moramo pri Kristusovem bitju dojeti kot tisto, kar mi pri človeški smrti običajno gledamo kot vstop v duhovne svetove. In nadaljnje življenje Kristusa v zemeljski sferi od vnebohoda ali od binkoštnega dogodka naprej moramo primerjati s tem, kar človeška duša preživi, ko je v tako imenovanem devachanu, v duhovni deželi. Vidimo torej, moji dragi prijatelji, da imamo v Kristusovem bitju pred seboj tako bitje, do katerega moramo

vse pojme, ki smo si jih sicer prisvojili o zaporednosti stanj človeškega življenja, popolnoma spremeniti. Po kratkem vmesnem času, ki ga običajno imenujemo čas kamaloke, to je čas očiščenja, gre človek preko v duhovni svet, da bi se pripravil za naslednje zemeljsko življenje.

Po svoji smrti torej človek preživlja duhovno življenje. Od binkoštnega dogodka dalje je Kristusovo bitje preživljalo tisto, kar je zanj pomenilo isto, kot za človeka pomeni prehod v duhovno deželo; vzdigniti se v zemeljsko sfero. Namesto da bi šel tako kot človek po smrti skozi v svet devachana, namesto da bi prišel v duhovno področje, se je Kristusovo bitje žrtvovalo in odprlo svoja nebesa na Zemlji, jih izkusilo na Zemlji. Človek zapusti Zemljo, da bi, če govorimo z izrazi, ki so v uporabi, svoje domovanje zamenjal za nebesa. Kristus je zapustil nebesa, da bi zamenjal svoje domovanje za Zemljo. Prosim vas, da si to ogledate v pravilni luči in potem s tem združite občutenje in čustva ob tem, kar se je zgodilo med Misterijem na Golgoti, kaj se je dogajalo v Kristusovem bitju, v čem je bilo dejansko žrtvovanje Kristusovega bitja, namreč v tem, da je zapustil duhovne sfere, da bi živel z Zemljo in z ljudmi na Zemlji in da bi ljudem s pomočjo njegovega tako danega impulza evolucijo na Zemlji popeljal naprej.

To že pove, da preden je Janez v Jordanu Jezusa krstil, to bitje ni pripadalo zemeljski sferi. V zemeljsko sfero je pripoto­valo iz nadzemeljskih sfer. In kar je doživelo med Janezo­vim krstom in binkoštnim dogodkom, se je moralo zgoditi, da bi se nebeško bitje Kristusa spremenilo v zemeljsko Kristusovo bitje. Neskončno veliko je rečeno, če tukaj izpovemo to skrivnost z besedami: Kristusovo bitje je skupaj s človeškimi dušami na Zemlji od binkoštnega dogodka naprej; pred tem dogodkom ni bilo skupaj s človeškimi dušami na Zemlji. To, kar je Kristusovo bitje doživelo med Janezovim krstom in binkoštnim dogodkom, se je zgodilo, da je bilo lahko zamenjano prebivališče bogov v duhov­nem svetu s prebivališčem v zemeljski sferi. To se je zgo­dilo, da bi lahko to božansko Kristusovo bitje prevzelo obliko in podobo, ki jo je potrebovalo, da bi se odslej dru­žilo s človeškimi dušami.

Kdaj so se torej dogodki v Palestini dovršili? S tem ko je Kristusovo božansko duhovno bitje lahko privzelo podobo, ki jo je potrebovalo za druženje s človeškimi dušami na Zemlji.

S tem je tudi nakazano, da je ta dogodek v Palestini edin­stven, na kar sem že pogosto opozoril: to je da sestopi višje, nezemeljsko bitje v zemeljsko sfero in da to bitje ostane skupaj z zemeljsko sfero, dokler pod vplivom tega bitja zemeljska sfera ne bo ustrezno preosnovana. Od takrat torej deluje Kristusovo bitje na Zemlji.

Če hočemo zdaj v smislu Petega evangelija popolnoma razumeti binkoštni dogodek, si moramo pomagati s poj­mom, ki smo ga izdelali v duhovni znanosti. Treba je opo­zoriti na to, da so bili v davnih časih v praksi misteriji posvetitve, iniciacije, ko je bila človeška duša skozi tako posvetitev povzdignjena, da je lahko sodelovala v duhovnem življenju.

Najbolj nazorno bo ta predkrščanski misterij prikazan, če si prikličemo pred oči tako imenovan perzijski misterij ali misterij Mitre. Tam so imeli sedem stopenj posvetitve. Tisti, ki je bil voden na višje stopnje duhovnih doživetij, je bil najprej voden do tega, kar simbolično imenujemo krokar. Potem je postal skrivni. Na tretji stopnji je postal bojevnik, na četrti lev, na peti mu je bilo podeljeno ime tistega naroda, kateremu je pripadal. Na šesti stopnji je postal junak Sonca, na sedmi oče. Za prve štiri stopnje danes zadostuje, če rečemo, da je bil skoznje človek postopno voden h globljim in globljim duhovnim doživetjem. Na peti stopnji je človek dosegel sposobnost imeti razširjeno zavest, kar mu je dalo sposobnost in moč, da je postal duhovni varuh svojega naroda, katerega ime mu je bilo zato podeljeno. Posvečenec pete stopnje teh starih misterijev je bil na določen način soudeležen v duhovnem življenju.

Prav iz ciklusa predavanj, ki sem ga imel tukaj vemo, da ljudstva na Zemlji vodijo tista bitja iz hierarhije duhovnih bitij, ki jih imenujemo arhangeli ali nadangeli. Posvečenec pete stopnje je bil povzdignjen v to sfero, kjer je sobival skupaj z nadangeli. Taki posvečenci pete stopnje so bili potrebni v vesolju. Zato je na Zemlji taka posvetitev v peto stopnjo obstajala. Potem ko je bila taka osebnost posve­čena v skrivnosti in je šla skozi vsa notranja duševna doživetja, ki so bila obvezna na peti stopnji, se je tej duši prikazal kakor nadangel naroda ali ljudstva, ki mu je tak posvečenec pripadal in bral v tej duši, kakor beremo v knjigi, da zvemo določene stvari, ki jih moramo vedeti, da lahko potem to ali ono dejanje izvršimo. V duši nekoga, ki je bil posvečen v peto stopnjo, je arhangel bral tisto, kar je bilo nujno in koristno za te ljudi, kar je to ljudstvo potre­bovalo. Da bi mogli arhangeli pravilno voditi ljudi, so morali na Zemlji priskrbeti posvečence pete stopnje. Ti posvečenci so posredniki med dejanskimi voditelji ljudstva, nadangeli in samim ljudstvom. Navzgor do sfere arhangelov so nekako prenašali, kar je bilo tam potrebno za pravilno vodstvo posameznega naroda ali ljudstva.

Kako je bilo mogoče takrat v davnih predkrščanskih časih doseči peto stopnjo? Ni se je dalo doseči, če je človekova duša ostala v telesu. Dušo je bilo treba vzdigniti iz telesa. Posvetitev je pomenila prav to dvigovanje človekove duše iz telesa. In zunaj telesa je duša preživela tisto, kar ji je dalo vsebino, ki sem jo pravkar opisal. Duša je morala zapustiti Zemljo in se dvigniti v duhovni svet, da bi dose­gla prej zastavljeni cilj.

Ko je nato nekdo dosegel šesto stopnjo davne posvetitve, stopnjo junaka Sonca, je bila v duši tega junaka Sonca oživljena moč, ki ni bila potrebna le za vodenje, usmerja­nje in upravljanje ljudstva ali naroda, ampak za še višji namen. Če se ozrete na razvoj celotnega človeštva na Zemlji, boste videli, kako ljudstva in narodi nastajajo in spet minevajo, kako se spreminjajo. Tako kot posamezni ljudje, tako se rojevajo in umirajo tudi ljudstva. Toda tisto, kar je posamezno ljudstvo storilo za Zemljo, je treba ohraniti za celotni razvoj človeštva na Zemlji. To naj ne bi spremljalo in vodilo le enega ljudstva, ampak mora biti tisto, kar je to ljudstvo opravilo kot svoje zemeljsko delo, ohranjeno in preneseno naprej in povzdignjeno nad nivo ljudstva. Da bi lahko dosežke posameznega ljudstva pov­zdignili iznad samega ljudstva, so za duhove časa, ki so višji od nadangelov, nujni posvečenci šeste stopnje, junaki Sonca. Kajti v tem, kar živi v duši junaka Sonca, lahko bitja višjih svetov preberejo tisto, kar prenese dela nekega ljudstva preko v zakladnico del celotnega človeškega rodu. Tako lahko pridobimo moči, ki dela nekega ljudstva prenesejo v dela celotnega človeštva. Na celotno Zemljo se prenese tisto, kar živi v junakih Sonca. In tako kot mora tisti, ki hoče biti posvečen na peti stopnji davnega misterija, iti iz svojega telesa, da bi izvršil, kar je nujno, tako mora tisti, ki hoče postati junak Sonca, zapustiti svoje telo in v tem času resnično bivati na Soncu.

To so vsekakor stvari, ki za zavest današnjega časa zve­nijo skoraj bajno, ja, morda veljajo za norost. Vendar tudi tukaj veljajo Pavlove besede, da to, kar je modrost za bogove, je pogosto norost za ljudi. junak Sonca živi torej v tem času svoje posvetitve skupaj s celotnim Sončnim sistemom. Njegovo domovanje je Sonce, podobno kot običajni človek živi na svojem planetu, na Zemlji. Kot nas tukaj obdajajo gore in reke, tako so med njegovo posvetitvijo okrog junaka Sonca planeti Sončnega sistema. Med svojo posvetitvijo se mora junak Sonca umakniti na Sonce. To je bilo v davnih misterijih edino mogoče doseči zunaj telesa. In ko se je vrnil v svoje telo, se je spomnil, kaj je zunaj telesa doživel, in je to zmogel uporabiti kot dejav-ne sile za evolucijo, za blaginjo vsega človeštva. Junaki Sonca so torej med svojo posvetitvijo zapustili telo; napolnili so se s temi silami in se ponovno vrnili v telo. Ob vrnitvi so imeli v svoji duši sile, ki so lahko prenesle dela nekega ljudstva v celotni razvoj človeštva.

In kaj so ti junaki Sonca doživeli v treh in pol dneh svoje posvetitve? Medtem ko se niso – to lahko tako imenujemo – sprehajali na Zemlji, ampak na Soncu, kaj so doživeli? Doživeli so skupnost s Kristusom, ki pred Misterijem na Golgoti še ni bil na Zemlji! Vsi davni junaki Sonca so tako odhajali v Sončevo sfero, kajti edino tam se je dalo v davnih časih doživeti skupnost s Kristusom. Iz tega sveta, v katerega so se morali povzpeti med svojo posvetitvijo davni posvečenci, se je Kristus spustil na Zemljo. Rečemo torej lahko: Kar so v davnih časih lahko dosegli redki posamezniki skozi celoten obred posvetitve, so dosegli nekako skozi naraven dogodek na binkošti tisti, ki so bili Kristusovi apostoli. Medtem ko so se morale prej človeške duše povzpeti do Kristusa, se je zdaj Kristus spustil k apostolom. In apostoli so na nek način postali takšne duše, ki so v sebi nosile tisto vsebino, ki so jo imeli v davnih časih v sebi junaki Sonca. Duhovna moč Sonca se je razlila preko duš teh ljudi in odslej delovala dalje v evoluciji človeštva. Da  bi  se  to lahko zgodilo, da  bi s tem  lahko na

Zemljo prišlo delovanje povsem nove sile, je moralo priti do dogodka v Palestini, moral se je izvršiti Misterij na Golgoti.

Iz česa je zraslo Kristusovo zemeljsko bivanje? Je plod najglobljega trpljenja, trpljenja, ki presega vse, kar si je človek pod trpljenjem sposoben predstavljati. Da si bomo na tej stopnji to pravilno predstavljali, moramo ponovno zaobiti določen odpor, ki ga povzroča sedanja zavest, zato bom pred nadaljnjim pojasnjevanjem Petega evangelija vključil naslednje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers