Rudolf Steiner: PETI EVANGELIJ 8(12)

Umaknjena Jezusova duša se je čutila dvignjeno v duho­vno kraljestvo, čutila se je kakor prestavljeno v področje Sončevega obstoja. In zdaj sliši, kakor iz sfer Sončevega obstoja zveneče besede, kot jih je ta duša že prej skozi Bat kol pogosto slišala. Toda zdaj je bil Bat kol povsem spremenjen. Tudi glas je prihajal do njega iz povsem druge smeri in tisto, kar je Jezus iz Nazareta zdaj slišal, to lahko, če to prevedemo v naš jezik, povzamemo v besede, ki sem jih smel prvič sporočiti, ko smo pred kratkim polagali temeljni kamen za našo zgradbo v Dornachu.

Saj vendar obstajajo okultne dolžnosti! In ko sem sledil eni taki okultni dolžnosti, sem sporočil, kaj je Jezus iz Nazareta skozi spremenjeni glas Bat kola ob pravkar opi­sani priložnosti slišal:

Aum, Amen.

Gospodovanje zla

priča o osvobajanju Jaza,

o krivdi Jaza, ki so jo povzročili drugi.

Izkušani v vsakodnevnem kruhu,

kjer ne vlada nebeška volja,

tu se je človek ločil od njihovega kraljestva,

pozabil je njihova imena,

vaših očetov v nebesih.

DURER 01Tisto, kar je takrat Jezus iz Nazareta slišal kot spremenjeni glas Bat kola, lahko prevedem v naš jezik zgolj tako. Nič drugače kot tako! To so bile besede, ki jih je njegova duša prinesla nazaj, ko se je prebudil iz stanja omotice, med katerim se je čutil odmaknjenega ob pravkar opisa­nem dogodku. Ko je Jezus iz Nazareta spet prišel k sebi in uperil svoje oči v množico ubogih in nesrečnih ljudi, ki so ga dvignili na oltar, se je le-ta razbežala. Ko je usmeril svoj jasnovidni pogled v dalj, ga je lahko naravnal le na trumo demonskih podob, demonskih bitij, ki so bila vsa povezana s temi ljudmi. To je bil drugi pomemben dogo­dek, druga pomembna dovršitev v različnih obdobjih duševnega razvoja, skozi katerega je Jezus iz Nazareta šel po svojem dvanajstem letu. Resnično, dragi moji prijatelji, to niso bili dogodki, ki bi ga takorekoč zaradi njegove prisrčne, dobrodušne narave prestavili le v stanje notranje vznesenosti in blaženosti, ampak so najgloblje vplivali na dušo odraščajočega Jezusa iz Nazareta. Ta duša je morala že v tako mladih letih še pred dogodkom ob reki Jordan spoznati brezna človeške narave.

S tega potovanja se je Jezus iz Nazareta vrnil domov. V času, ko je oče, ki je ostal doma, umrl, je bilo Jezusu pri­bližno štiriindvajset let. Ob vrnitvi domov je imel Jezus v duši mogočen vtis o demonskem delovanju, ki se je poto­pilo v marsikaj, kar je živelo v stari poganski religiji. Toda kot je vselej običaj, da določene stopnje višjih spoznanj lahko dosežemo edino, če raziščemo življenjska brezna in prepade, tako je bilo v določenem smislu tudi pri Jezusu iz Nazareta, da se je na kraju, ki ga še ne poznam, v prib­ližno svojem štiriindvajsetem letu starosti tako neskončno globoko zastrmel v človeške duše, v duše, v katerih se je nekako skoncentrirala vsa duševna beda in žalost, vse gorje človeštva tistega časa.

Posebej globoko se je potopil tudi v modrost, ki je kakor razbeljeno železo prebadala dušo, vendar naredila dušo tudi tako jasnovidno, da je lahko gledala skozi svetlobo duhovnih prostranstev. In s tem, ko je poslušal spremenjeni glas Bat kola, se je tudi sam spremenil. Tako mu je bil v razme­roma mladih letih dan umirjen, prodirljiv, v srce segajoč duhovni pogled. Jezus iz Nazareta je postal človek, ki je imel tako globok uvid v skrivnosti življenja, kot do tedaj še nihče na Zemlji. Nihče pred njim ni bil kot on sposoben opazovati, do kakšne stopnje se lahko povzpne človeška beda in uboštvo. Prvič je videl, kako lahko zgolj z učenostjo izgubimo tla pod nogami; potem je doživel, kako so izginjale stare inspiracije; nato je videl, kako so čaščenja in daritveni ceremoniali, namesto da bi ljudi povezali z božanskim, pričarali vsamogoča demonska bitja, ki so obsedla ljudi in povzročila, da so trpeli najrazličnejše duševne in telesne bolezni in revščino. Zagotovo nihče na Zemlji ni tako glo­boko uvidel te človeške bede, kot jo je Jezus iz Nazareta; nihče tako kot on ni imel v svoji duši tistega neskončno globokega občutenja, ko je gledal ljud­stvo, ki so ga obsedli demoni. Gotovo ni bil nihče na Zem­lji tako pripravljen na vprašanje: Kako je mogoče tej bedi na Zemlji narediti konec?

Jezus iz Nazareta ni bil le obdarjen in opremljen s pogle­dom, z vedenjem modreca, ampak je v določenem smislu skozi življenjske izkušnje postal posvečenec. Tako je lahko spoznal ljudi, ki so se takrat družili v določenem redu, ki je svetu poznan kot red esenov. Eseni so bili ljudje, ki so negovali vrsto skrivnega služenja in skrivnega nauka v določenih krajih Palestine. To je bil eden strožjih redov. Kdor je hotel pristopiti k temu redu, je moral prestati najmanj eno leto, večinoma pa celo več let, trajajoče stroge preizkuse. V tem poskusnem obdobju je moral pokazati s svojim vedenjem, s svojo oliko in uglajenostjo, s svojim služenjem najvišjim duhovnim močem, z občutkom za pravičnost in enakost med ljudmi, s svojim neupoštevanjem zunanjih človeških dobrin in podobnim, da je vreden za posvetitev v ta red. Ko je bil tak kandidat sprejet, so potem obstajale različne stopnje, skozi katere se je vzpenjal do tistega esenskega življenja, ki ga je označevala določena izločenost in vzvišenost od ostalega človeštva in stroga redovniška vzgoja. Tako so si s prizadevanjem za čistost, ko so želeli odpraviti vse, kar je telesno in duševno nevredno in nespodobno, in se približati duhovnemu svetu. To je bilo vtisnjeno v mnogih simboličnih zakonih esenskega reda. Razrešitev akaša zapisov je pokazala, da izhaja ime eseni iz judovske besede essin ali assin oziroma je vsekakor povezana z njo. Pomeni nekaj takega kot lopatka, majhna lopatica, kajti eseni so imeli kot svoje edino znamenje zmeraj na oblačilu pripet znak, majhno lopatko, kar se je v mnogih skupnostih tega reda ohranilo do danes.

V nekaterih simboličnih običajih se izraža tudi to, za kar so si eseni prizadevali. S seboj niso smeli nositi nobenega denarja, niso smeli iti skozi vhodna vrata, ki so bila poslikana ali so bile v bližini vrat kakšne poslikave ali slike. Ker je bil red esenov v tistem času nekako tudi zunanje priznan, so bili v Jeruzalemu zgrajeni neposlikani portali, vhodna vrata v mesto, da so lahko tudi eseni prišli skoznje. Kajti, če je nek esen prispel do poslikanih vhod­nih vrat, se je moral vedno obrniti. V samem redu so bile ohranjene stare listine in tradicije, vendar so člani reda o njihovi vsebini strogo molčali. Poučevati so smeli edino tisto, kar so se naučili  znotraj reda. Vsakdo, ki je vstopil v red, je moral predati redu vse svoje premoženje. V času Jezusa iz Nazareta je bilo esenov relativno veliko, nekako od štiri do pet tisoč. Ljudje so prihajali iz vseh krajev takratnega znanega sveta, da bi se posvetili strogemu redovnemu življenju. Tudi če so imeli posest daleč v Mali Aziji ali celo dlje, so jo vedno darovali esenskemu redu, ki je imel tako vsepovsod majhne posesti, hiše, vrtove, celo prostrana polja. V red ni bil sprejet nihče, ki ni vsega svojega premoženja podaril redu v skupno dobro. Vse je pripadalo vsem esenom v skupnosti; posameznik ni imel zase nobene lastnine. Imeli so zakon, ki je za naše današnje razmere izredno strog, vendar ga je moč razumeti: vsak esen sme podpirati z dobrinami reda vse uboge in potrebne ljudi v stiski, razen članov svoje družine.

V Nazaretu je bila naselbina esenov na ozemlju, ki je predstavljal enega takih darov, in tako je tudi Jezus iz Nazareta prišel v stik z eseni. V to esensko skupnost je prišlo sporočilo o globoki modrosti, ki se je potopila v dušo Jezusa iz Nazareta, kar smo že opisali. Posebno med najbolj eminentnimi, modrimi eseni je ob tej vesti prevla­dalo prav posebno razpoloženje, saj se je v njih že prej izoblikoval preroški pogled, ki jim je govoril: Če hoče iti svet v svojem razvoju v pravo smer, se mora pojaviti posebej modra duša, ki mora prevzeti nekakšno vlogo mesije. Zato so naokrog iskali duše izjemne modrosti. Globoko se jih je dotaknilo, ko so zvedeli za globoko modrost, ki je vzcvetela v duši Jezusa iz Nazareta. Nič čudnega torej, da so Jezusa iz Nazareta sprejeli v svojo skupnost, ne da bi ga silili, da opravi preizkuse nižjih stopenj. Ne bom rekel, da so ga sprejeli v sam red, ampak kot nekakšnega zunanjega člana in celo najbolj učeni eseni so temu modremu mlademu možu brez zadržkov zaupno in odkritosrčno razkrivali svoje skrivnosti. V esenskem redu so bile Jezusu iz Nazareta dejansko razkrite veliko globlje skrivnosti od tistih, ki jih je slišal od učenih poznavalcev spisov in drugih učenjakov v hiši svojega očeta. Povedali so mu tudi mnoge stvari, ki jih je preko glasu Bat kola kot razsvetljenje že prej slišal v svoji duši. Skratka, med Jezusom iz Nazareta in eseni se je pretakal živahen tok misli in idej. V svojem druženju z njimi, od 25. do 28. leta in še dlje je spoznal skoraj vse, kar mu je esenski red lahko dal. Kajti kar mu ni bilo predano z besedami, se mu je prikazalo in predstavilo skozi najrazličnejše jasnovidne vtise. Pomembne jasnovidne vtise je imel Jezus iz Nazareta ali znotraj esenske skupnosti same ali kmalu zatem doma v Naza­retu, kjer je pustil, da je v bolj kontemplativnem, premiš­ljujočem, zasanjanem življenju v njem delovalo tisto, kar je v njegovi duši prodiralo iz sil, ki so vstopile vanj kot posledica pomembnih pogovorov z eseni, ki jih je doživljal v svoji duši, o čemer pa eseni niso nič slutili.

Eno od teh doživetij, od teh notranjih vtisov je moralo biti prav posebej povzdignjeno, ker je lahko posvetlilo v celo­ten duhovni potek človeškega razvoja. To je bila mogo­čna, pomenljiva vizija, ki jo je imel Jezus iz Nazareta v nekakšni odmaknjenosti, v kateri se mu je neposredno pojavil Buda. Ja, Buda se je Jezusu iz Nazareta prikazal kot posledica izmenjave idej z eseni. Rečemo lahko, da je v tistem času med Jezusom in Budo potekal duhovni pogovor. Moja okultna dolžnost je, da vam sporočim vse­bino tega duhovnega pogovora, kajti danes se smemo, da, celo moramo se dotakniti te pomembne skrivnosti v evoluciji človeštva. V tem pomembnem duhovnem pogo­voru, ki ga je imel Jezus iz Nazareta z Budo, je Buda rekel nekako takole: Če bi se moj nauk, tak kot sem ga sam učil, v celoti izpolnil, bi morali biti vsi ljudje enaki esenom.

Vendar se to ne more zgoditi. To je bila zmota v mojem nauku. Celo eseni lahko edino napredujejo tako, da se izločijo od ostalega človeštva; njihov način življenja ne bi bil možen, če ne bi obstajale od njih drugačne duše. Če naj bi moj nauk v celoti zaživel, bi morali postati vsi ljudje čisti eseni, kar ni možno. To je bilo tisto pomembno, kar je Jezus iz Nazareta doživel kot posledico skupnosti z eseni.

Tudi to, da je Jezus iz Nazareta spoznal modrega moža, ki je bil približno njegovih let, je bilo zanj pomembno doži­vetje. Ta človek se je približal esenskemu redu čisto dru­gače kakor Jezus iz Nazareta, vendar tudi on ni bil čisti esen v strogem pomenu besede. Rečemo lahko, da je v skupnosti esenov kot nekakšen redovniški brat živel Janez Krstnik. Oblačil se je kakor esen, kajti oni so pozimi nosili oblačila iz kamelje dlake. Toda v sebi ni mogel nikoli popolnoma zamenjati judovskega nauka z nauki esenov. Ker pa je esenski nauk in celotno esensko življenje nare­dilo nanj velik vtis, je živel esensko življenje kot redovniški brat in si tako omogočal, da ga je njegova zveza z njimi polagoma stimulirala in inspirirala in je postopno pripeljalo do tega, kar je o Janezu Krstniku opisano v evangelijih. Jezus iz Nazareta in Janez Krstnik sta se veliko pogovar­jala. Nekega dne se je zgodilo – vem, kaj pomeni pripo­vedovati te stvari tako preprosto, vendar me nič ne more odvrniti od tega; kljub temu vem, da moram slediti tisti okultni dolžnosti in da te besede morajo na plano –, ko se je Jezus iz Nazareta pogovarjal z Janezom Krstnikom, da mu je izpred oči izginila fizična telesnost Janeza Krstnika in je imel vizijo Eliasa. To je bilo njegovo drugo pomem­bno duševno doživetje v skupnosti esenskega reda.

A bila so še druga doživetja. Že dalj časa je Jezus iz Nazareta lahko opazoval nekaj posebnega: Ko se je prib­liževal neposlikanim vhodnim vratom esenov, Jezus iz Nazareta ni mogel skozi taka vrata, ne da bi vsakič pri tem doživel grenko izkušnjo. Videl je ta vrata brez slik, a zanj so bile na teh vratih duhovne slike; na obeh straneh takšnih vrat se mu je prikazalo tisto, kar smo  v različnih duhovno znanstvenih tečajih in predavanjih spoznali pod imenom Ahriman in Lucifer. Postopno se mu je v duši utrdil občutek, vtis, da mora biti odklonilen odnos esenov do slik na velikih vratih nekako povezan s pojavljanjem, z nekakšnim pričaranjem takih duhovnih bitij, ki jih je na teh vratih duhovno gledal, in da naj bi bile te duhovne slike na portalih podobe Luciferja in Ahrimana. To je Jezus iz Nazareta pogosto opazil, pogosto se mu je v njegovi duši prebudil tak občutek. Kdor doživi take stvari, se mu ne zdi, da je treba o teh stvareh prav veliko razglabljati in vrtati vanje; kajti za dušo je vse to pretresljivo in stresno. Zelo kmalu tudi začutimo, da človeško mišljenje ne dopušča, da bi prodrli v njihove globine. Toda vtisi ne le da se globoko zarežejo v dušo, ampak postanejo del samega duševnega življenja. Počutimo se kakor zvezane z delom svoje duše, v katerem smo tako doživetje zbrali, kot zvezani z doživetjem samim ga nosimo naprej skozi življenje.

Tako je Jezus iz Nazareta nosil s seboj skozi življenje obe sliki Ahrimana in Luciferja, ki ju je pogosto videval pri vra­tih esenov. Najprej to ni imelo nobenega drugega učinka, kot to, da se je zavedal, da je med tema duhovnima bit­jema in eseni obstajala nekakšna skrivnost. In učinek, ki ga je to imelo na njegovo dušo, se je prenesel na razu­mevanje z eseni, kajti od teh doživetij v duši Jazusa iz Nazareta medsebojno razumevanje ni bilo več tako dobro. Kajti v njegovi duši je bilo nekaj, kar je doživljal pri esenskih vratih, o čemer z eseni ni mogel govoriti, zato je bilo v vsakem pogovoru med njimi nekaj neizrečenega.

Nekega dne, po nekem zelo tehtnem, pomembnem pogo­voru o mnogih vzvišenih, duhovnih stvareh, ko je Jezus iz Nazareta odhajal skozi vrata glavne esenske zgradbe, je tam med vrati naletel na podobi, za kateri je vedel, da sta bila Lucifer in Ahriman. Videl je Luciferja in Ahrimana, kako sta zbežala proč od vrat esenskega samostana. V njegovo dušo se je potopilo vprašanje, vendar ne tako, kakor da bi sebe vprašal z razumom, ampak kakor da je z globljo elementarno silo v njegovo dušo seglo vprašanje: Kam sta zbežala, kam sta zbežala Lucifer in Ahriman? Kajti vedel je, da ju je v beg pognala čistost, svetost esenskega samostana; toda v njegovi duši je zaživelo vprašanje: Kam bežita? In tega vprašanja ni mogel več iztrgati iz svoje duše, kot ogenj je žgalo v njegovi duši; v naslednjih tednih ga je to vprašanje zaposlovalo vsako uro, vsako minuto. Od kar je po duhovnem pogovoru, ki ga je imel, zapustil vrata glavne esenske zgradbe, je v njegovi duši gorelo vprašanje: Kam pobegneta Lucifer in Ahriman?

Jutri bomo govorili o tem, kaj je naredil pod vtisom tega v njegovi duši živečega vprašanja kasneje, potem ko je preživel izgubo starih inspiracij, ko so demonske sile uni­čile religije in čaščenja in ko je padel na poganskem oltarju čaščenja, slišal spremenjeni glas Bat kola in se je moral vprašati, kaj naj pomenijo besede Bat kola. Govorili bomo o pomenu tega, kar sem vam pravkar pripovedoval, in kakšen vpliv je to imelo, da se je duša Jezusa iz Nazareta zdaj vprašala: Kam pobegneta Lucifer in Ahriman?

One Response to Peti evangelij 8(12)

  • pri 21 tih, je jezus stopil v moje srce, zatorej mi je jasno, da ne jezus ali buda ne moreta postavjati takšnih vprašanj “Če bi se moj nauk, tak kot sem ga sam učil, v celoti izpolnil, bi morali biti vsi ljudje enaki esenom”
    eksistenca in duše na tem svetu so v popolni harmoniji z božjim planom, zato tudi prihajajo na svet s svojo lastno razvito zavestjo in se vedno na koncu vsaka duša osvobodi. kdaj in kako ni pomembno… Z ljubeznijo davor

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 33 other subscribers