Peti evangelij 1(12)

Rudolf Steiner: Peti evangelij 1(12) Kristiania (Oslo), 1.-6. oktober 1913

Tema, o kateri mislim v teh predavanjih govoriti, se mi zdi z vidika sedanjega časa in sedanjih razmer prav posebej pomembna. Na samem začetku naj poudarim, da izbiri  naslova Peti evangelij ni botrovala nobena želja po senzaciji ali čemu podobnemu. Upam, da mi bo uspelo pokazati, da je v določenem smislu in še posebej v tem, kar mora biti za nas v sedanjosti še posebej pomembno, o takem Petem evangeliju resnično mogoče govoriti in da dejansko ni noben naslov bolj primeren za tisto, kar sem se namenil povedati.  

Kot boste slišali, ta Peti evangelij do danes še ne obstaja v pisni obliki. Vendar bo v prihodnosti človeštva zagotovo obstajal v prav posebni zapisani obliki. Kljub temu lahko v nekem smislu rečemo, da je ta Peti evangelij enako star kakor ostali štirje evangeliji.

Da bi mogel govoriti o tem Petem evangeliju, je nujno, da se danes najprej dogovorimo glede določenih stvari, ki so bistvene za popolno razumevanje tega, kar želimo imenovati Peti evangelij. In sicer bi rad začel z besedami, da zagotovo ni daleč čas, ko bo celo na najnižjih stopnjah šol in v najbolj osnovnem izobraževanju veda, ki ji sedaj rečemo zgodovina, predstavljena povsem drugače kot doslej. Povsem gotovo bo namreč – in naslednje dni si bomo v teh predavanjih to nekako dokazali –, da bo v času, ki prihaja, koncept ali ideja Kristusa, predstava o njem, igrala povsem drugačno in veliko bolj pomembno vlogo v študiju zgodovine in celo v najbolj elementarnem poučevanju zgodovine, kakor jo je imela prej. Vem, da se zdi to, kar sem povedal nadvse paradoksalno, vendar se spomnimo, da niso bili daleč časi, ko se je brez števila človeških src obrnilo h Kristusu z močnejšimi občutji in neizmerno večjo gorečnostjo, kot pa je to primer danes v deželah zahodne Evrope celo med najbolj učenimi kristjani. V zgodnejših časih so bili ti občutki predanosti neprimerno močnejši. Kdor ima pregled nad modernim pisanjem in kdor premisli o tem, kaj današnjega človeka predvsem zanima, na kaj je navezan, bo imel vtis, da sta navdušenje in ganjenost občutenj do podobe Kristusa in predstave o njem v zatonu. Še posebej v zatonu tam, kjer moramo iti obvezno skozi povsem določeno izobraževanje, ki izhaja iz zahtev časa. Tu se pokaže ves paradoks, če, kot sem že povedal, ta naš čas deluje v smeri, da bo Kristusova predstava pri obravnavi človeške zgodovine v ne prav oddaljeni prihodnosti igrala veliko bolj pomembno vlogo kakor doslej. Ali se ne zdi, da je to popolno protislovje?

Približajmo se temu razmišljanju še z druge strani. Že večkrat sem imel prav v tem mestu priložnost govoriti o pomenu in vsebini predstave in ideje Kristusa; in tudi v knjigah in na seminarskih predavanjih, ki so vam dosto­pni, lahko najdemo veliko izvajanj iz globin duhovne zna­nosti o skrivnosti Kristusovega bitja in predstavi o Kristusu. Vsakdo bi bil lahko na osnovi tega, kar je bilo povedanega na predavanjih, seminarjih, tečajih in nasploh v vsej naši literaturi prepričan, da potrebuje za popolno razumevanje bistva Kristusovega bitja močno, veliko orodje, obsežno pripravo, da moramo pritegniti v pomoč najgloblje koncepte, misli in predstave o tem, kaj je Kristus in kaj je impulz, ki že skozi stoletja deluje kot Kristusov impulz. Če ničesar drugega, si lahko predstavljamo, da moramo najprej spoznati celotno teozofijo ali antropozofijo, preden se  lahko vzdignemo do prave predstave o Kristusu.

Toda, če pustimo to ob strani in pogledamo na duhovni razvoj preteklih stoletij, se od stoletja do stoletja srečujemo z obstojem zelo obširnega, podrobnega in poglobljenega znanja, ki bi gotovo moglo razumeti Kristusa in njegov pojav. Mnoga stoletja so si ljudje s svojimi najbolj pomenljivimi in vzvišenimi idejami prizadevali, da bi razumeli in dojeli Kristusa. Tudi tukaj se lahko zdaj zdi, kakor da so za takšno razumevanje potrebni izključno najvišji človeški intelektualni dosežki. Ali je temu res tako? Čisto preprost premislek bo pokazal, da to ne drži.

Recimo, da nekako položimo na eno stran duhovne teht­nice vse, kar so doslej prispevali k razumevanju Kristusa učenost, znanost in tudi antropozofske predstave in dojemanja Kristusovega pojmovanja. Mislimo si, da zdaj na drugo stran duhovne tehtnice položimo vsa globoka čustva, vso prisrčnost in iskrenost v dušah ljudi, kar vse jih je skozi stoletja vodilo k temu, kar imenujemo Kristus. Odkrili bomo, da se bo na tehtnici tista stran, ki nosi delež, ki ga lahko za pojasnitev Kristusa zbere vsa znanost, vsa učenost, celo vsa antropozofija, hitro dvignil, saj ga bodo močno pretehtala vsa globoka čustva in občutja, ki so ljudi vodila h Kristusovem bitju in vsemu, kar predstavlja. Ne pretiravamo, če rečemo, da je izhajalo iz Kristusa mogo­čno delovanje in da je priučeno znanje o Kristusu od vsega še najmanj prispevalo k temu. Resnično bi slabo kazalo za krščanstvo, če bi se morali ljudje za to, da bi se trdno oprijeli in držali Kristusa, napotiti k vsem naučenim znanstvenim razpravam srednjega veka, k sholastiki in k cerkvenim očetom ali celo k vsemu temu, kar lahko danes k razumevanju Kristusa prispeva antropozofija. Resnično bi si pri tem z vsem naštetim malo pomagali. Ne verja­mem, da bi kdorkoli, ki nepristransko opazuje pohod krš­čanstva skozi stoletja, lahko proti temu resno ugovarjal. Vendar se lahko k tem razmišljanjem natančneje pribli­žamo še z neke druge strani.

Zastrmimo se z našim pogledom nazaj v čase, ko še ni bilo krščanstva. Omeniti moram nekaj, česar se večina tukaj prisotnih duš gotovo dobro spominja. Samo spomniti moram, kako so v stari Grčiji grške tragedije, še posebej v svojih starejših oblikah, upodabljale bojujoče bogove ali može, v čigar dušah so delovali bojujoči bogovi, skoraj kakor da bi se v odrski predstavi udejanilo neposredno vidno božansko vladanje in tkanje. Le namigniti mi je treba, kako je Homer svojo pomenljivo pesnitev popolnoma prepredel z delovanjem duhovnega, spomnimo se na velike podobe Sokrata, Platona, Aristotela. S temi imeni vstopi pred naše duše duhovno življenje na določenem področju, ki je višje vrste. Če pustimo vse drugo ob strani in pogledamo samo v podobo Aristotela, ki je deloval več stoletij pred utemeljitvijo krščanstva, se srečamo iz oči v oči s tem, kar v določenem smislu vse do današnjega časa ni bilo preseženo. Mišljenje in izobraženost človeške logike pri Aristotelu sta še danes tako veličastna in popolna, da lahko rečemo, da je bilo takrat v človeškem mišljenju doseženega nekaj najvišjega, česar človeštvo do danes ni moglo izpopolniti.

Zdaj bomo za trenutek postavili nenavadno hipotezo, ki pa je nujna za naša razmišljanja v naslednjih dneh. Zami­slimo si za trenutek, da ne bi bilo nobenih evangelijev, iz katerih bi lahko karkoli izvedeli o podobi Kristusa. Privze­mimo, da prvi pravi zapis, ki ga človek vzame v roko kot je Novi testament, sploh ne bi obstajal in mislimo si, da tudi evangelijev ne bi bilo. Nekako bomo pustili ob strani vse tisto, kar je bilo povedanega o utemeljitvi krščanstva in skušali opazovati le potek krščanstva kot zgo­dovinskega dejstva in videti, kaj se je dogajalo med ljudmi v stoletjih krščanske dobe; brez evangelijev, apostolskih zgodb, Pavlovih pisem in ostalega želimo le opazovati, kaj se je dejansko dogajalo. To je seveda le hipoteza, vendar nam bo pomagala pri tem, kar želimo doseči. Kaj se je torej dogajalo v časih pred utemeljitvijo krščanstva in po njej?

Če najprej pogledamo na južno Evropo, odkrijemo v dolo­čenem obdobju najvišjo človeško duhovno omiko, ki smo si jo pravkar priklicali pred dušo z njenim predstavnikom Aristotelom, visoko razvito duhovno življenje, ki je v stole­tjih, ki so sledila, doživela visoko stopnjo izobraženosti. Ja, v času, v katerem je krščanstvo pričelo svojo pot, so bili v južni Evropi številni grški učeni ljudje, ljudje, ki so privzeli duhovno življenje Grčije. Če gremo naprej do tis­tega pomembnega moža, ki je bil tako divji nasprotnik krščanstva, do Celzusa in kasneje sledimo še razvoju krščanstva, najdemo v južni Evropi na grškem in italijan­skem polotoku do 2., 3. stoletja po našem štetju ljudi z visoko duhovno omiko, številne ljudi, ki so si prisvojili vzvišene ideje, ki jih najdemo pri Platonu, katerih bistrou­mnost resnično izstopa in je nadaljevanje Aristotelove. Najdemo čiste in močne duhove z grško omiko, Rimljane z grško omiko, ki so nežno, tankočutno duhovnost grštva spojili z agresivnim, individualističnim romanstvom. V tak svet je potrkal krščanski impulz. Odslej je krščanski impulz živel tako, da lahko rečemo, da so bili zastopniki tega krščanskega impulza glede izobrazbe in učenosti sveta resnično neomikani ljudje v primerjavi s tistim, kar so v sebi nosili premnogi izobraženi in omikani rimsko-grški ljudje. Ljudje brez omike si utirajo svojo pot v svet dozorele intelektualnosti. Priče smo nenavadnega prizora: Te preproste, primitivne narave, ki so nosilci prvega krščanstva, razmeroma hitro razširijo krščanstvo po južni Evropi. In če danes s tem, kar lahko o bistvu krščanstva razumemo, recimo iz učenj antropozofije, pristopimo k tem prepros­tim, neukim naravam, ki so takrat razširjale krščanstvo, si smemo reči, da te primitivne narave, ki so se zarinile v visoko razvito omiko stare Grčije, o bistvu Kristusa niso razumele ničesar.

Pri tem nikakor nimamo v mislih velike kozmične ideje Kristusa, ki mora danes vziti skozi antropozofijo, ampak veliko preprostejšo idejo Kristusa. Ničesar drugega niso imeli prinesti v to areno grško-romanskega življenja, kakor svojo notranjost, ki so si jo izgradili kot svoj osebni odnos do ljubljenega Kristusa; kajti prav ta odnos so ljubili kot člen ljubljene družine. Tisti, ki so v tistem času v grško-romanski svet prinašali krščanstvo, ki se je postopno in stopnjevano izgrajevalo v naš čas, niso bili omikani teologi ali teozofi, ampak so bili neomikani ljudje. Omikani teozofi tistega časa, gnostiki, so se res dvignili do vzvišenih idej o Kristusu, vendar so tudi oni lahko prispevali samo tisto, kar je bilo najnujnejše za vzpostavljanje ravnovesja. Če bi bilo odvisno od gnostikov, krščanstvo zagotovo ne bi naredilo tako zmagoslavne poti skozi svet. Ne, to kar se je vrinilo z Vzhoda in povzročilo relativno hiter potop stare grške in romanske kulture, ni bila nobena posebej izobražena intelektualnost.Taka je slika tedanjih razmer, če jo gledamo z ene strani.

Ko z druge strani opazujemo ljudi, od Celzusa, nasprotnika krščanstva, ki je že takrat iznesel vse, kar bi se danes še dalo o tem povedati, do filozofa na prestolu, Marka Avrelija in jih razvrščamo po intelektualnosti, vidimo neoplatonike, ki so imeli takrat takšne ideje, proti katerim je današnja filozofija otroška igra, saj po vzvišenosti in po širini obzorja daleč prekašajo naše današnje ideje. In ko vidimo vse, kar so ti duhovi izrekli proti krščanstvu in se prežamemo s tem, kar so ti možje intelektualne odličnosti v grško-romanskem duhu iznesli proti krščanstvu s stališča grške filozofije, dobimo vtis, da nihče izmed njih ni razumel Kristusovega impulza. Krščanstvo so razširjali ljudje, ki od njegove prave narave niso razumeli ničesar; nasprotovala mu je visoko razvita kultura, nesposobna začutiti in zgrabiti njegov pomen. Spoznamo, da so krščanstvo razširjali tisti, ki bistva krščanstva niso razumeli;  izbojevala ga je neka višja kultura, ki ne more doumeti ničesar o tem, kaj Kristusov impulz pomeni. Zares je nenavadno, da je krščanstvo vstopilo v svet tako, da niti privrženci niti nasprotniki njegove dejanske duhovnosti niso razumeli. In vendar: V duši so ljudje nosili moč, da temu Kristusovemu impulzu zagotovijo njegov zmagoslavni pohod skozi svet.