Rudolf Steiner: Preseganje nervoze,Predavanje, München, 11. januar 1912

Škodljivost piflanja in kampanjskega učenja; Pomen vaj za boljši spomin; Spreminjanje pisave; Spominjanje v obratnem vrstnem redu; Vaje v samoopazovanju; Vaja v odrekanju željam; Vaja za krepitev volje, razmišljanje o za in proti; Vaja v odklanjanju kritike    

 K temu, kar nam je že znano, dodajmo še nekaj pobud in sugestij, ki so lahko za nekatere izmed nas uporabne, lahko pa ob tem dobimo tudi bolj jasno idejo o človeški naravi in njeni povezanosti s svetom.

Na predavanjih za širšo javnost antropozof pogosto sliši vsakovrstna zavračanja in ugovore udeležencev, ki so ali niso antropozofi, proti duhovni znanosti. Vedno znova in znova bodo učeni in neučeni ugovarjali temu, da v duhovni znanosti govorimo o členitvi celotne človekove or-ganizacije v štiri člene, ki jih vedno navajamo: v fizično telo, eterično ali življenjsko telo, astralno telo in Jaz. Ti dvomljivci lahko k temu bržčas porečejo, da je vse to mogoče res tako za tistega, ki je razvil določene skrivne duševne sile in je sposoben videti, da je človek tako povezan; toda za tistega, ki tega ne vidi, ni nobenega razloga, zakaj bi moral sprejeti takšno mnenje. Poudariti moramo, da človeško življenje samo, če je nekdo le dovolj pozoren, ne le potrjuje vse tisto, kar duhovno spoznanje o tem sporoča, ampak da se izkaže, ko uporabljamo tisto, kar se iz duhovnega spoznanja za življenje lahko naučimo, taka uporaba v življenju kot izredno koristna. Ta korist – ne mislim v njenem nižjem pomenu, ampak v tistem najlepšem, ki jo lahko korist za življenje ima –, nas postopno lahko nauči določene vrste prepričanja, tudi če si ne želimo vstopiti v to, kar si jasnovidno opazovanje predstavlja.

Vse preveč je znano, da se v našem času ljudje pogosto pritožujejo čez tisto, kar bomo na tem mestu zaobjeli z najbolj primernim izrazom nervoznost, in se ne more-mo prav nič čuditi, če mnogi upravičeno sodijo nekako takole: V našem času dejansko ni več človeka, ki ne bi bil v nekem pogledu nervozen. In temu res ne moremo ugovarjati! V množici socialnih odnosov in razmer je spregledano prav tisto, čemur lahko ta ali oni vzrok te nervoznosti pripišemo. To so tiste razmere, za katere lahko rečemo, da se v življenju kažejo na najrazličnejše načine; morda se še najlažje in najmanj prijetno označijo, če rečemo, da je človek postal to, kar lahko imenujemo duhovno nemiren stvor. Tako želim imenovati tisto osebo, ki ni sposobna urediti svojih misli in dejansko slediti njihovemu zaporedju, tistega človeka, ki vedno preskakuje od ene misli k drugi in ko jo ravno hočemo zagrabiti, je ta človek že precej pred tem preskočil k nečemu drugemu. Naglica duševnega življenja je pogosto najlažja oblika nervoze. Druga oblika pa je ta, da ljudje ne vedo, kaj bi počeli sami s seboj, da tako rekoč pri stvareh, kjer se morajo kakorkoli odločiti, z odločitvijo odlašajo, ne napredujejo in dejansko nikoli dovolj dobro ne vedo, kaj bi morali storiti.

Vendar se lahko potem tudi to stanje spremeni in preide v bolj zaskrbljujoče in problematično, ki se postopno vedno bolj izživi v dejanskih bolezenskih oblikah, za katere morda nimamo nobenega organskega vzroka; v bolezenskih oblikah, ki so občasno tako podobne organ­ski bolezni, da smo lahko prepričani, da ima tak človek neko težko želodčno bolezen, četudi boleha le za tem, kar se sicer prav trivialno in nepomenljivo, pa vendarle, strne v eno besedo: nervoza.

Kdo ne pozna številnih drugih stanj? Kdo ni trpel v teh stanjih, ko jih je preboleval sam ali kdo drug v njego­vem okolju? Ni nam treba iti prav daleč – zdaj mi ne bo treba preskočiti na drugo območje – da glede na velike dosežke, ki se kažejo v življenju, govorimo o politični opi­tosti, o političnem alkoholizmu; saj je bilo vendar v zad­njem času veliko na vse možne načine opisanih nervoznih početij v javnem življenju, o neki vrsti poslovnega obna­šanja, ki se sicer dejansko izraža tako kot pri posamezni­kih, ki so malo pod vplivom alkohola. Beseda povsem ustreza načinu, kako so v zadnjih mesecih gnane politične zadeve v Evropi. Tu tudi v zunanjem življenju vidite nekaj, o čemer bi lahko rekli: Tudi tu ne opazimo le, da gre za nervozo, ampak da se ob tem počutimo neprijetno in nelagodno. Vsepovsod je torej prisotno nekaj takega kot nervoza.

Škodljivost piflanja in kampanjskega učenja

To, kar smo s tem nakazali, se za ljudi v časih, ki prihajajo, ne bo prav nič izboljšalo, temveč bo celo vse slabše. Nobenih dobrih izgledov ni za prihodnost, če bodo ljudje ostali taki, kot so zdaj. Na naše vsakodnevno življenje vplivajo na nek prav poseben način različne škodljivosti, za katere lahko rečemo, da se kot epidemija prenašajo med ljudmi, tako da s to boleznijo ni prizadeta le neka smer, ampak se okužijo tudi druge, ki so sicer zdrave, morda le toliko slabotne, da se take bolezni še težje ubranijo.

Izjemno škodljivo za naš čas je to, da veliko tistih ljudi, ki zaidejo v opisani položaj v javnem življenju, študirajo na način, kot se dandanašnji študira. Obstaja cela vrsta študijev, kjer lahko na univerzi živite, tako da dejansko čez vse leto počnete zelo drugačne stvari od tistih, ki naj bi jih študirali, o njih premišljali in jih profesorji na učiteljskih zborih priporočajo; prihajamo sicer na predavanja, vendar to, kar si pristno želimo osvojiti, si pridobimo v nekaj tednih, to se pravi, da si snov vbijamo v glavo in se piflamo.

Najslabše je prav takšno vbijanje v glavo. Ker se precej tega piflanja prenaša navzdol do nižje šole, glede težav, ki pri tem nastanejo, nikakor ne moremo biti brez pomislekov. Bistveno pri tem vbijanju v glavo je, da ni dejanske povezanosti duševnega interesa, najbolj notran­jega jedra bitja, s tistim, kar si tako vbijemo v glavo. Na šolah pri učencih celo prevladuje mnenje: Ah, da bi tisto, kar si osvojim, čimprej lahko pozabil! Tisto strastno in silovito hočem posedovati tisto, kar sem osvojil, ni prisotno. Zgolj neznatna vez interesa povezuje človeško duševno jedro s tistim, kar ljudje sprejemajo.

Posledica teh dejstev je, da lahko ljudje v določe­nem odnosu dejansko ravnajo temu ustrezno, to utirjajo v javno življenje, ker si stvari vbijajo v glavo, hočem reči, se naučijo, kar se morajo naučiti. Toda notranje s tem niso povezani in duševno ostanejo s tem, kar nosijo v glavi, odtujeni. Za celotno naravo človeškega bitja je komaj kaj hujšega, kot to, da smo duševno s svojim srcem odtujeni od tega, kar mora početi glava. To ni le nekaj, kar nasprotuje čistemu, občutljivemu človeku, ampak nekaj, kar z največjo močjo in energijo človeškega eteričnega telesa vpliva prav na eterično telo. Eterično ali življenjsko telo bo ob takem početju zaradi šibke povezanosti med človeškim duševnim jedrom in tistim, kar človek počne, vedno slabotnejše. Bolj ko mora človek delati to, kar ga ne zanima, bolj s tem oslabi eterično ali življenjsko telo.

Pomen vaj za boljši spomin

Antropozofija mora tako delovati na tiste ljudi, ki si hočejo njena učenja na zdrav način osvojiti, da se ne učijo zgolj, da je človek sestavljen iz fizičnega telesa, ete­ričnega telesa itn., ampak mora imeti prav antropozofija tak vpliv, da se v človeku na zdrav način ti posamezni členi človeške narave močno in krepko odprejo, razmahnejo in razcvetijo. Že poskus preprostega delovanja, ki ga marljivo ponavljamo, nam omogoči narediti pravi mali čudež. Oprostite mi, če prav danes govorim o posamez­nih opazovanjih, o malenkostih, ki pa so zelo pomenljive in znajo biti pomembne za človeško življenje. Kajti s tem, kar sem prav zdaj označil, je namreč tesno povezana rahla pozabljivost, ki se kdaj pa kdaj kaže pri ljudeh.

Rahla pozabljivost je v življenju nekaj neprijetnega. Antropozofija nam lahko pokaže, da ta pozabljivost bistveno škodi človeškemu zdravju. Naj se še tako nenavadno sliši, je res. Mnoge že kar močne bolezenske izbruhe človeške narave bi bili lahko preprečili, če bi bili ljudje manj pozabljivi. Morda porečete: Ljudje so pač pozabljivi; kdo se lahko potem – to si bomo lahko zlahka razjasnili –, povsem ubrani pred pozabljivostjo? Vzemimo torej prav malenkosten primer: Nekdo ugotovi, da je pozabljiv, da večkrat ne ve, kam je odložil neko stvar, ki jo potrebuje. Saj se strinjate, da je to nekaj, kar se v živ­ljenju dogaja? Nekdo nikoli ne najde svojega svinčnika, drugi svojih manšetnih gumbov, ki jih je zvečer odložil, itn. Izgleda čudno in banalno, ko govorimo o teh rečeh; vendar v življenju do tega prihaja.

Prav pri obravnavanju tega, kar se iz antropozofije lahko naučimo, obstaja dobra vaja, zelo enostavno sred­stvo, ki nam pomaga postopno omiliti in odpraviti takšno pozabljivost, ki smo jo prav zdaj omenili. Privze­mimo, da neka gospa zvečer nekam odloži, recimo broško ali nek gospod svoje manšetne gumbe in drugo jutro ugotovi, da tega ne najde. Zdaj lahko rečete: Ja, gotovo, lahko se navadimo, da posamezne stvari odložimo vedno na isto mesto. V vseh primerih tega ne moremo napraviti; v tem trenutku ne želimo govoriti o takšnem načinu zdravljenja pozabljivosti, ampak o veliko bolj učinkovitem načinu.

Privzemimo, da bi si človek, ki opazi, da postaja pozabljiv, takoj rekel: Predmete bom odlagal na različna mesta, ampak nikoli ne bom predmet, ki ga želim kasneje, ko ga bom potreboval, spet zlahka najti, odložil na izbrano mesto, ne da bi si pri tem, ko ga odlagam, pri sebi rekel: Ta predmet sem odložil na to mesto! In takoj za tem si poskusimo čisto malo vtisniti v spomin sliko tega mesta. Privzemimo, da položimo var­nostno sponko na rob mize, v bližino vogala; uležemo se v posteljo z mislijo: Položil sem to sponko na rob mize in si zdaj vtisnem ta vogal kot sliko, ki ima sponko, obdano z robovoma, ki se zaključita v vogal. Potem se mirno lahko posvetim drugim mislim ali zaspim. Če postane to moja navada in pravilo in četudi se mi v začetku stvar vselej ne posreči, bo moja pozabljivost počasi izginila. Stvar nam­reč temelji na tem, da se prav določena miselna predstava oprime misli: Sponko sem položil tja. Moj Jaz sem spravil v zvezo z izvršenim dejanjem in poleg tega sem dodal še malo slike. Slikovnost v razmišljanju o tem, kar jaz sam delam, slikovnost, plastično in nazorno predstavljanje in poleg tega, da povežem neko dejstvo z jedrom mojega bitja, to povezovanje duhovno-duševnega jedra bitja, ki ga imenujemo z besedico Jaz, s slikovnostjo, je tisto, kar nam lahko pomnjenje zagotovo tako bistveno izostri, da imamo tako že nekaj koristnega za življenje, da smo torej manj pozabljivi. Ko pa smo to dosegli, nam morda glede tega ni potrebno narediti nič posebej bistvenega več.

Privzemimo, da bi ljudje tako razmišljali pri odlaga­nju določenih predmetov. Potem bi ta uporaba povzročila krepitev človeškega eteričnega telesa. Človeško eterično telo bo namreč s pomočjo take človekove aktivnosti stalo dejansko vedno bolj na trdnih temeljih, postajalo bo vse močnejše. Iz antropozofije smo se naučili, da velja eteri­čno ali življenjsko telo v določenem pogledu za nosilca spomina. Če delamo nekaj, kar krepi spomin, lahko tako od vsega začetka dojamemo, da taka krepitev spominske moči koristi našemu eteričnemu ali življenjskemu telesu.

Ker smo antropozofi, se nam glede tega ni treba čuditi. Toda privzemimo še enkrat, da svetujete – ne zgolj zato, ker je nekdo pozabljiv, ampak ker kaže določene znake nervoze –, da torej svetujete nekomu, kar smo opi­sali. V življenju svetujete nekemu nemirnemu, nestrp­nemu ali nervoznemu človeku, da mora delati, kar smo pravkar omenili, da mora namreč odlaganje stvari pospremiti s tako mislijo in bo videl, da ne bo le manj pozabljiv, ampak da bo z okrepitvijo eteričnega telesa polagoma odpravil tudi določeno tako imenovano nervozno stanje. Potem ste v življenju pridobili dokaz, da je to, kar govorimo o eterič­nem telesu, točno in pravilno. Potem vzpostavimo do ete­ričnega telesa ustrezen odnos in to telo vsekakor pokaže, da sprejema te moči in je njihov nosilec; torej je točno, kar o njem govorimo. V takem primeru samo življenje dokazuje, da to obstaja in da je izjemno pomembno.

                Spreminjanje pisave

Poglejmo še neko drugo stvar, ki se spet lahko zdi kot malenkostna, vendar je izjemno pomembna. Veste, da v človeškem bitju neposredno drug na drugega mejita telesi, ki ju imenujemo fizično in eterično telo. Eterično je vstavljeno neposredno v fizičnega. V naših današnjih časih lahko izvedete naslednje opazovanje, ki ni nobena red­kost, opazovanje, za katerega opazovani ljudje večinoma ne vedo. Če smo zdrava, sočutna duša, bomo med opravljanjem tega opazovanja z opazovanim človekom iskreno sočustvovali.

Ali še niste videli ali celo opazovali ljudi pri okencih na pošti, v banki ali kje drugje, ki so si veliko zapisovali in delali prav značilne gibe pred vsakim zapi­som črke, preden so zapisali črko B, najprej v zraku nare­dijo nek gib in šele potem napišejo črko? Ta gib je povsem nepotreben; kajti ta gib že naznanja afektiranost, povsem običajno nenaravno stanje, do katerega pride zaradi vpliva enoličnosti dela, ki ga ljudje opravljajo; ostane lahko le pri tem, da morajo ljudje – bodite pozorni na to – tako rekoč medtem ko pišejo, narediti najprej nek določen sunek ob vsaki črtici in dejansko pišejo v sunkih, ne ena­komerno navzgor in navzdol, ampak prav sunkovito. Potem si lahko pisavo, ki je bila tako napisana, ogledate.

Stanje, v katerem se nahaja tak človek, lahko iz duhovnoznanstvenega spoznanja takole dojamemo: Pri popolnoma zdravem človeku – zdravem glede na fizično in eterično telo – ima namreč eterično telo, ki ga usmerja in vodi astralno telo, vedno absolutno zmožnost poseči v fizično telo in fizično telo mora biti predvsem v vseh svo­jih gibih in premikih služabnik eteričnega telesa. Če fizič­no telo na lastno pest izvrši premik, ki torej ni usklajen s tem, kar dejansko želi duša, kar namreč hoče astralno telo, potem je to nezdravo stanje, saj fizično telo preveč obremeni eterično telo.

Tako imamo pri vseh tistih, ki se znajdejo v zgoraj opisanem stanju, spet opraviti z oslabit­vijo eteričnega telesa, ki se kaže tako, da eterično telo ne more več popolno usmerjati in voditi fizičnega telesa. Ta odnos eteričnega telesa do fizičnega je v temelju vseh okultističnih krčev, ki so z njim bistveno povezani, da ete­rično telo izvaja manjšo oblast nad fizičnim telesom, kot bi jo moralo izvajati, zato fizično telo dominira in na lastnem Faustu izvaja vsakovrstne premike, medtem ko je človek glede na celoto svojega bitja zdrav le takrat, ko je vse to, kar dela, podrejeno volji astralnega telesa.

Ponovno imamo priložnost, da človeku pomagamo, če se pri njem ta težava le preveč hitro ne stopnjuje in še ni prevladala; paziti moramo le na okultna dejstva. Upoš­tevati moramo to, da se mora eterično telo okrepiti. V določeni meri moramo verjeti v obstoj in zmožnosti delo­vanja eteričnega telesa.

Privzemimo, da se je nek siromak dejansko tako uničil, da se mu prsti pri tem, ko hoče napisati neko črko, nenehno tresejo. V teh okoliščinah bo z njim vse v redu, če mu svetujemo, naj si vzame dopust in nekaj časa malo manj piše in bo tako tresenje odpravil. Tak nasvet pa je le polovičen; kajti naredimo lahko veliko več, če damo človeku poleg tega še drugi del nasveta in mu svetujemo, naj si prizadeva, ne da bi se pri tem naprezal in utrujal, dnevno – četrt ali pol ure zadostuje – privzeti drugačno pisavo in s tem spremeniti svoje poteze pisanja, tako da bo prisiljen v to, da ne bo pisal tako mehansko kot doslej, ampak s pazljivostjo. Rečemo: Če sicer pišeš črko F na določen način, recimo položno, jo zdaj zapiši bolj pokončno in čisto drugačne oblike, tako da boš moral biti pri tem zelo pazljiv. Navadi se slikati črke. Ko se tak revež vrne z dopusta s povsem drugo pisavo, bi mu njegov predpostavljeni, če bi si bolj razširil duhovno spoznanje, ne rekel: Se ti je zmešalo, da imaš čisto drugačno pisavo?

Uvidimo lahko, da je izvajanje take vaje bistveno zdravilo. Ko torej spremenimo svojo pisavo, smo namreč prisiljeni usmeriti svojo pozornost na to, kar delamo, kar vedno pomeni, da to, kar delamo, povežemo z najbolj notranjim jedrom našega bitja. Vse to, kar najbolj notranje jedro našega bitja poveže s tem, kar delamo, krepi naše eterično ali življenjsko telo. In tako bomo s tem bolj zdravi ljudje. In sploh ne bi bilo nespametno, če bi se že kar pri vzgoji mladih in v šoli trudili za določeno krepitev eteričnega telesa.

Tukaj mora antropozofija že danes dati predlog, ki še dolgo ne bo uresničen, ker bo antropozofija še dolgo pri pomembnih in odločilnih faktorjih, ki morajo voditi vzgojo, kakorkoli veljala za blazno; vendar nič ne de. Privzemimo, da bi otrokom, ko jih učimo pisati, določeno pisalno lego vsilili. Ko bi otroci nekaj let tako pisali, bi jih spodbudili, da preprosto brez kakšnega drugega povoda spremenijo pisavo. Opazili bi, da ima taka sprememba in okrepitev pozornosti, ki mora spremljati to spremembo, silno močan vpliv na eterično telo, ki se razvija v človeku, in do najrazličnejših nervoznih stanj pri ljudeh ne bi prihajalo.

Vidite torej, da v življenju vsekakor lahko nekaj sto­rimo, da okrepimo svoje eterično ali življenjsko telo, kar je izredno pomembno; kajti prav oslabljeno eterično ali živ­ljenjsko telo povzroča številne dejansko nezdrave odnose v našem okolju. Smemo celo reči – in pri tem res ne preti­ravamo –, da bi tudi določene bolezenske oblike, ki vendar lahko temeljijo na stvareh, proti katerim najprej ni kaj narediti, čisto drugače potekale, če bi bilo eterično telo dovolj močno, kot pa potekajo pri oslabljenem eteričnem telesu, ki je že kar razpoznavni znak človeka naših dni.

S tem smo že opozorili na nekaj, kar lahko imenu­jemo obdelava eteričnega telesa. Na eteričnem telesu uporabimo določene stvari. Na nečem, kar lahko prepros­to zanikamo, kar ne obstaja, ne moremo česarkoli uporabiti. S tem pokažemo, da je koristno uporabiti določeno stvar na eteričnem telesu, in lahko dokažemo, da te stvari učinkujejo. Tako pokažemo, da nekaj takega kot eterično telo obstaja. Življenje nam vsepovsod prinaša ustrezne dokaze za to, kar lahko antropozofija ljudem ponudi.


 Spominjanje v obratnem vrstnem redu

Svoje eterično telo lahko v bistvu tudi okrepimo, če za izboljšanje svojega spomina delamo še nekaj drugega. To je bilo v kakšni drugi zvezi morda tudi tukaj že omenjeno. Vendar je vredno pri vseh bolezenskih oblikah, kjer sodeluje nervoza, naravnost zgrabiti nasvete, ki jih lahko s tega področja vzamemo. Izjemno veliko lahko namreč naredimo za krepitev eteričnega ali življenjskega telesa, če o stvareh, ki jih poznamo, ne razmišljamo zgolj tako, kot je to običaj, ampak če jih v mislih prepotujemo v nas­protni smeri, kot so se zgodile.

Recimo, da moramo zdaj še enkrat v šolo, kjer se moramo učiti o celi vrsti vladarjev ali o bitkah ali o kakšnih drugih dogodkih. Učimo se ustreznih letnic. Izjemno dobro je, če se tega ne učimo v zaporedju, kot je v navadi, ampak si stvar osvojimo v obratnem zaporedju, pri čemer si vse predstavljamo od konca proti začetku. To je izjemno pomembna stvar. Kajti če nekaj takega počnemo bolj pogosto, ponovno dose­žemo izredno okrepitev našega eteričnega telesa. Ponovno premisliti celotno dogajanje, dramo tistega, kar smo v knjigi prebrali, kjerkoli videli ali slišali, v obratnem vrstnem redu od konca proti začetku je ena najbolj pomembnih stvari za okrepitev in utrditev eteričnega telesa.

Precej tega, kar smo do sedaj spoznali, boste vpeljali v današnje življenje. Vzrok, da tega večinoma ne delamo, da tega morda sploh ne uporabljamo, je v tem, da ni prav dosti priložnosti v pričujočem neutrudnem dnev­nem vrvežu priti do notranjega miru, ki bi nam izvajanje takšne vaje omogočal. Človek je običajno, če je v nekem poklicu, zvečer tako utrujen, da ne pride do tega, da bi gojil misli, ki smo jih pravkar omenili; toda če duhovna znanost dejansko prodre v srce in dušo človeka, potem lahko vidimo, da prav s tem, kar smo danes omenili, prihranimo čas in si zato čas, ki je potreben za take krepilne vaje pač izborimo. Če boste še prav posebej na področju vzgoje glede tega skrbni in pazljivi, boste zelo kmalu opazili izjemno ugodne rezultate.

Vaje v samoopazovanju

Omenimo še eno malenkost, ki sicer ni ravno zelo uporabna v kasnejšem življenju. Toda če je človek v rani mladosti ni negoval, je dobro, če jo počne v kasnejšem življenju. In sicer to, da gledamo na določeno stvar, ki jo naredimo, ravnodušno, ne glede na to, ali pusti za seboj sled ali ne. Pri tem, kar človek napiše, se lahko to razme­roma zlahka naredi. Bil sem celo prepričan o tem, da bi se nekdo odvadil grozne pisave, če si poskusi posamično ogledati vsako črko tistega, kar je napisal, če še enkrat, torej od črke do črke, s pogledom preleti napisano. Pri tem se da to razmeroma čisto dobro izvesti.

Za vajo pa je dobro tudi to, da se poskušamo opazovati, kako hodimo, kako premaknemo roko, premaknemo svojo glavo, način, kako se smejimo, itn. Poskušati si moramo torej nazorno in plastično prikazati svoje kretnje, geste in obnašanje. Prav redki ljudje namreč vedo – o tem se lahko prepričate z zadostnim opazovanjem življenja –, kako hodijo. Redki imajo predstavo o tem, kako izgledajo, ko nanje usmerimo pogled, medtem ko hodijo. Je pa dobro, da glede tega nekaj ukrenemo in si pridobimo neko pred­stavo o sebi. Kajti tako vidimo, da lahko na sebi prav gotovo veliko popravimo, če v življenju tako vajo izvajamo, in da ima to spet – ne sme se, kot rečeno, stalno prela­gati, sicer to premočno prispeva k človeški nečimrnosti – silno ugoden vpliv na okrepitev eteričnega ali življenj­skega telesa pa tudi na to, da astralno telo močneje obvladuje eterično telo.

S tem ko človek opazuje in nadzoruje svoje gibe, gleda, kaj dela, ima predstavo o svojem delovanju in to mu koristi, tako da njegovo astralno telo vse močneje obvla­duje eterično telo. Človek pride občasno v položaj, ko je treba kdaj tudi kašno stvar prikriti in potlačiti. Vse redkeje se dogaja, da bi določeno stvar, ki jo ima v navadi, čisto hote lahko prikril ali mogel namesto tega narediti nekaj dru­gega. Vendar to pripada že kar k največjim dosežkom človeka, da znamo narediti stvar, ki jo delamo, glede na okoliščine tudi drugače. Tukaj vendar gotovo nočemo razviti šole za prenarejanje pisave; kajti danes se ljudje dejansko učijo le malo drugače oblikovati pisalne poteze, ko jih hočejo napačno uporabljati. Toda privzeti drugačno pisavo je za krepitev eteričnega telesa dobro, ko se pri tem namenimo ostati ves čas odkriti, iskreni in pošteni. Nadvse pa je dobro, če si osvojimo zmožnost, da tisto, kar smo se namenili opraviti, lahko izvedemo tudi drugače in nam vsekakor ni treba misliti, da moramo stvar narediti le na en način.

Človeku ni treba fanatično uporabljati samo ene roke; vendar če v nekaterih primerih poskusi določena opravila narediti tudi z drugo roko, kot je to zanj običajno, bo taka praksa dobrodejno vplivala na vodilno vlogo, ki jo mora imeti naše astralno telo nad eteričnim. Krepitev člo­veka v smislu, ki ga lahko podamo skozi duhovno znanst­veni vpogled, je del tega, kar moramo z razširjanjem duhovne znanosti prinesti naši kulturi.

Vaja v odrekanju željam

Prav posebej upoštevanja vredno je to, kar lahko imenujemo kultura volje. Pred tem je bilo že poudarjeno, da se nervoza morda izraža prav v tem, da ljudje v današ­njem času vse prepogosto ne vedo, kaj naj storijo, da bi delali tisto, kar si dejansko želijo ali naj bi si želeli. Zgroženi se izmikajo, da bi izpeljali tisto, kar so se namenili storiti, in nikakor ne pridejo do tistega pravega in želenega. To, kar lahko zaznamo in razumemo kot določeno šibkost volje, ponovno najprej kaže, da ima Jaz šibko oblast nad astralnim telesom. Še vedno Jaz premalo obvladuje astralno telo, kadar gre za tako drugačno šibko voljo in neodločnost, ko ljudje hkrati nekaj želijo in tega spet tudi ne želijo ali vsaj ne pridejo do tega, da bi dejansko izpeljali tisto, kar si želijo. Nekateri nikoli ne pridejo do tega, da bi tisto, kar si želijo, tudi resnično iskreno želeli.

Obstaja preprosto sredstvo za okrepitev volje v zunanjem življenju, in sicer poskusiti želje, ki nedvomno obstajajo, zatreti, jih ne uresničiti, če ta neuresničitev ne povzroči nobene škode in je povsem možno, da do ures­ničitve želje ne pride. Že v enem samem dnevu si zaže­limo nič koliko stvari, od katerih je nekaj takih, za katere bo čisto lepo, prijazno in ljubeznivo, če bodo kdaj izpolnjene, za ostale pa lahko dokažemo, da se jim je mogoče brez škode za kogarkoli odpovedati, jih opustiti, pri tem pa ne bi kršili svojih dogovorov glede izpolnitve svojih dolžnosti in obveznosti. Tudi želje, ki bi z izpolnitvijo prinesle veselje in zadovoljstvo, lahko brez škode ostanejo neuresničene.

Ko se tega odločno in sistematično lotimo in izha­jamo iz tega, da med vsakovrstnimi željami najdemo tudi take, za katere rečemo: Ne, ta želja zdaj ne sme biti izpolnjena – stvari se ne smemo lotiti na najbolj nepravem mestu, ampak mora biti stvar res taka, da z neizpolnitvijo ne utrpimo neke škode, nekaj, kar s svojo izpolnitvijo ne koristi kot udobje, veselje, zadovoljstvo –, in ko tako željo sistematično zatremo, predstavlja vsaka zatajitev katere­koli takšne vrste želje vir za krepitev volje, za okrepitev Jaza nad astralnim telesom. Če smo v kasnejšem življe­nju ponovno sposobni izvajati takšne postopke, lahko v tej zvezi veliko nadoknadimo, kar današnja vzgoja še prav posebej pogosto zanemarja.

Uresničevanje tega, kar smo opisali, je posebej težko prav na pedagoškem področju. Kadar v vlogi vzgojitelja odrečemo kakršno koli željo, ki jo izrazi vzgajani otrok ali mladostnik in bi jo rad zadovoljil, moramo upoštevati, da pri tem ne gre le za odklonitev, ampak tudi za določen izraz antipatije. V pedagoškem smislu bi bila lahko to škoda; tako da bi lahko rekli: Seveda sem v dvomih, če hočem med vzgojna načela vpeljati neizpolnitev gojenčeve želje. Tukaj stojimo tako rekoč pred življenjsko čerjo. Kadar hoče nek oče tako vzgajati svoje otroke, potem najverjetneje reče: Ne, Peter, tega ne dobiš! Pri tem bo vzgojitelj samo še v večji meri dosegel, da mu bodo otroci nenaklonjeni, namesto da bi dosegel kaj drugega dobrega, kar je mogoče skozi takšno neizpolnitev želje doseči. Pri tem si lahko upravičeno mislimo: Kaj bi bilo najbolje storiti? Ali potemtakem česa takega sploh ne moremo uvesti?

Obstaja zelo preprosto sredstvo, da to kljub vsemu vpeljemo. Želje namreč ne odrečemo gojencu, ampak sebi, vendar tako da se gojenec zaveda, da smo se temu ali onemu odrekli. V prvih sedmih letih življenja vendar prevladuje, četudi še kasneje kot zapozneli uči­nek, močan gon po posnemanju. Videli bomo, da se z neprikritim odrekanjem neki želji v navzočnosti tistih, ki jih vzgajamo, nekateri izmed njih zelo opazno odrečejo, tako kot so posnemali in dojeli, da je to zaželeno. Če se pri takem nazornem prikazu odrekanja delamo neznansko pomembne, bo posnemanje še bolj učinkovito. Tako vidimo, kako je treba svoje misli le na pravi način usmerjati in voditi skozi to, kar nam lahko daje duhovna znanost, ki tako ne bo samo suhoparna teorija, ampak življenjska modrost, dejansko nekaj, kar nam v življenju daje in nas vodi.

Zelo pomembno sredstvo, ki prevladovanje našega Jaza nad astralnim telesom okrepi, je to, kar se lahko po svoje naučimo iz dveh javnih predavanj, ki sem jih že imel tukaj. Nenavadno v teh dveh predavanjih je namreč bilo, da je bilo obravnavano, koliko si dovolimo opredeliti se za in proti v posameznih življenjskih okoliščinah.

 Vaja za krepitev volje. Razmišljanje o za in proti.

 Če zdaj ponovno preverite, kako se ljudje s svojimi dušami v življenju naravnajo, boste videli, da ljudje – veči­noma ko kaj delajo ali razmišljajo – pravzaprav vedno govorijo le o tem, kar zagovarjajo, ali onem, kar kritizirajo oziroma imajo nasprotno stališče. To je običajno. Vendar ne obstaja nobena stvar v življenju, niti ena sama, ki se da tako obravnavati, da zaobjame vse, kar govori za in proti. Za vse obstaja nek za in proti in za vse stvari je to dobro, če se navadimo upoštevati ne le eno, ampak tudi drugo, ne le za ali le proti, ampak za in proti. Tudi pri stva­reh, ki jih potem naredimo, je dobro sebi pokazati, zakaj to stvar pod določenimi okoliščinami lažje opustimo, ali nasploh, ko to stvar tudi že bolje delamo, sebi pojasniti, da za to obstaja tudi vzrok. Nečimrnost govori v mnogih odnosih proti temu, da sebi navedemo za tisto, kar bi morali narediti, protisloven vzrok, kajti ljudje bi bili kar preveč radi samo dobri. Čisto enostavno si tako izdamo potrdilo, da smo dober človek, ko lahko zase rečemo: Delam le to, o čemer si pustim karkoli reči.

Kar malo neprijetno je, da lahko še prehitro proti vsaki stvari, ki jo v življenju počnemo, v mnogočem tudi ugovarjamo. Sploh nismo tako odlični in brezhibni, za kakršne se imamo. To pravim zato, ker je to v življenju izjemno pomembno. Vendar ta posebnost, ki sama zase niti ni tako pomembna, dobi pravi smisel šele takrat, ko se dejansko poleg posameznih stvari, ki jih delamo, ker jih življenje pač zahteva, delamo tudi tisto, kar bi lahko opus­tili.

Kaj lahko pri tem storimo, si boste najbolje predstavili pred svojo dušo v naslednjem enostavnem primeru. Gotovo ste že srečali ljudi s šibko voljo, ki se najraje za nobeno stvar sami ne odločijo. Vedno imajo raje, da se namesto njih odloči kdo drug, njim pa je treba potem tisto le izvesti. S tem, ko raje vprašajo, kaj morajo storiti, kakor da sami najdejo razlog za neko delo, tudi prevalijo odgovornost na drugega. Tega primera ne omenjam, zato ker bi se mi zdel v tem pogledu tako pomemben, ampak želim doseči nekaj drugega.

To lahko razumete tudi tako, da je to, kar sem rekel, nekaj, glede česar se mnogi izrekajo proti, mnogi se tudi strinjajo, saj skoraj nikoli v življenju ne moremo ničesar izgovoriti, ne da bi bilo temu mogoče kakorkoli nasproto­vati. Vzemimo zdaj takega človeka, ki rad drugega vpraša, kako naj se sam odloči. Recimo, da mu pri tem svetujeta dve osebi. Ena pravi: Da! Druga pravi: Tega ne naredi! Iz življenja vemo, da en svetovalec doseže odločno zmago nad drugim svetovalcem. Tisti, čigar volja ima večji vpliv, izbojuje zmago nad drugim. Kakšen pojav smo s tem pravzaprav prikazali? Izgleda tako neznaten in nepomemben, a gre za izjemno pomemben pojav. Če se iz oči v oči srečam z dvema osebama, od katerih ena pravi da in druga ne, in sprejmem da, s tem omogočim, da volja tistega, ki mi je to svetoval, v meni še naprej deluje. V mojem delovanju me je okrepila moč njegove volje. Moč volje je v meni preko drugega človeka dosegla zmago, v meni je torej zmagala moč nekega drugega človeka.

Privzemimo, da ne stojim nasproti dvema osebama, od katerih mi ena pravi da in druga ne, ampak da sem povsem sam in mi v lastnem srcu govori da ali ne in mi pri tem sporoča tudi razlog za ustrezno odločitev. Ko torej nisem pod vplivom drugega, ampak se sam odločim o razlogu in sprejmem da ali ne, potem to tudi naredim. Če sem se odločil za da, potem se je v meni samem, brez vpliva drugega človeka razcvetela močna sila. Kar je prej nekdo drug izvršil v meni, sem zdaj jaz sam v svoji duši okrepil kot lastno moč. Ko se v svoji notranjosti postavimo pred izbiro, pustimo, da moč zmaga nad slabostjo. In to je izjemno pomembno, saj tako ravnanje pomembno okrepi obvladovanje astralnega telesa. Dejansko iskreno dokazovanje za in proti v vseh posameznih primerih, kjer do tega lahko pride, nam v splošnem ne bi smelo biti nep­rijetno. Videli bomo, da s krepitvijo svoje volje zelo veliko pridobimo, če poskušamo to tako izpeljati, kot smo ravnokar opisali.

Vendar ima ta stvar tudi svojo senčno plat, namreč to, da namesto krepitve volje lahko vstopi oslabitev, potem ko smo v sebi sprejeli razlog za ali proti, ko je v nas obveljala ena odločitev. V takem primeru dejansko ne ravnamo v skladu z eno ali drugo močjo, ampak iz malomarnosti nič ne naredimo in ne sledimo niti enemu niti drugemu. Zdi se, da takrat sledimo odločitvi ne, dejansko pa smo oslabeli in postali gnili. Iz tega sledi naslednje: Zelo prav naredimo, da do te stopnje upoštevamo duhovno znanost, da smo tako previdni, da odločitve za ali proti ne sprejmemo, kadar smo utrujeni ali kakorkoli opešani, ampak edino takrat, ko se počutimo močne, ko se ne počutimo utrujene ali celo izčrpane in da bomo dejansko lahko sledili temu, zaradi česar smo izbiro za ali proti postavili pred našo dušo. Ponovno moramo torej paziti na same sebe, tako da taka odločanja pustimo delovati na svoji duši ob pravem času.

Vaja v odklanjanju kritike

Nadalje to v najbolj bistvenem pomenu sodi k tis­tim stvarem, ki krepijo prevlado našega Jaza nad našim astralnim telesom, če od naše duše odstranimo vse tisto, kar v določeni zvezi vzpostavlja nasprotje med nami in ostalim svetom, med nami in našo okolico. Vsekakor je to del samozaveze, dolžnosti, ki si jo naložimo antropozofi, da ne odklanjamo morda upravičene kritike. Kadar je kritika stvarna, bi bilo nenaravno in slabost – iz čistega duhovnoznanstvenega razloga – če bi slabo zagovarjali kot dobro. Tega tudi ne potrebujemo. Vendar se moramo naučiti razlikovati med tistim, kar želimo grajati v sebi, in tem, kar se nam zdi zaradi vplivov okolja na lastno osebnost neprijetno, nergaško. Kolikor bolj se lahko navadimo hote nepristransko presojati soljudi, tako kot presojamo sebe, toliko bolje je to za krepitev prevlade našega Jaza nad našim astralnim telesom. Tako odklanjanje kritike si je dobro zadati kot stalno nalogo. Vendar si ne obliznite prsta, rekoč: Ti si dober človek, če ne kritiziraš drugih ljudi. Da bi sebe okrepili, moramo prepoznavati stvari, ki se le nam samim zdijo zle, ker nam niso všeč in so nam neprijetne, da niso zle, in prav na področju človeškega presojanja uporabljati negativne sodbe ali mnenja raje tam, kjer smo sami izvzeti. Videli bomo, da to zlahka sprejmemo kot teoretično načelo ali kot princip, v življenju pa je to izjemno težko uresničevati.

Dobro je, če na primer nek človek, do katerega je nekdo začel gojiti antipatijo in tudi on zato občuti antipatijo do njega, ta občutenja zadrži. Ne gre za to, da ne prenašamo drugim naprej, kar je prvi rekel, ampak da zmoremo zadržati občutek antipatije, ki ga pri tem imamo. Če zmoremo pri ljudeh opaziti, kako se v druženju z njimi skladajo njihova ravnanja, nas to lahko pripelje do zelo dobre presoje o omenjenem. Ko nekdo enkrat govori tako, drugič drugače, nam je treba primerjati le tisto, kar je zgolj na njem samem, in takšno umirjeno presojanje potem temelji na povsem drugačni podlagi, kakor če njegovo vedenje do nas poudarjamo in s tem ta občutenja v nas le še podaljšujemo.

Pomembno je tudi, da si dovolimo glede sebe reči določene stvari, četudi so nam neprijetne. Prav je tudi, da se potru­dimo razumeti ljudi v njihovem lastnem ravnanju, da jih ne sodimo že po posameznem ravnanju, ampak na temelju tega, kako so njihova ravnanja usklajena. To lahko spoznamo že po tem, ko glede nekega navadnega podleža in nizkotneža pravimo: Nikoli ne dela nič drugega, kot samo tisto, kar je zanj in njemu podobne tipično. Na takem človeku in v njegovem ravnanju vidimo samo stvari, ki njemu niso v prid, ki se mu štejejo v slabo. Ni nam treba opaziti in glasno kritizirati takih stvari, ampak jih pustimo ob strani in si takega človeka, njegovo vedenje in ravnanje postavimo pred svojo dušo in če je to sploh potrebno, v sebi izrečemo sodbo o tem. Za krepitev Jaza pa je vendarle dobro, če o tem premislimo in opustimo večino, 90 % sodb, ki jih izrekamo. Ko dosežemo, da v svoji duši dejansko doživimo le desetino sodb, ki jih sicer izrečemo o svetu, to za življenje že obilno zadošča. Naše življenje na noben način ne bo okrnjeno, če se odrečemo 90 % sodb, ki smo jih bili do sedaj tako zelo pogosto pripravljeni izrekati.

Danes sem vam navajal stvari, ki se lahko zdijo malenkostne, vendar mora biti občasno tudi obravnava takšnih stvari naša naloga. Kajti prav s takimi stvarmi lahko pokažemo, kako je majhno v svojem delovanju lahko veliko, kako moramo tako rekoč življenje poprijeti na čisto drugih koncih, če ga želimo oblikovati zdravega in močnega in pogosto drugače, kot je to v navadi. Vendar ni vedno pravilno, da rečemo: Če je nekdo bolan, ga je treba poslati v lekarno, kjer bo našel, kar potrebuje. Celotno življenje bi bilo pravilneje tako uravnavati, da bi ljudje manj obolevali ali da bi bila obolenja morda kvečjemu lažja in manj obremenilna. To bomo dosegli s pomočjo takih maj­hnih stvari, ki krepijo vpliv Jaza na astralno telo, astralnega telesa na eterično telo in eteričnega telesa na fizično telo. Vzgoja samega sebe in vplivanje na vzgojo drugih so vendar stvari, ki se jih da razviti iz našega temeljnega antropozofskega prepričanja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Arhiv
Obvestila o novostih

Vnesite veljaven e-naslov in sprotno boste obveščeni o novih prispevkih.

Join 34 other subscribers