REVOLUCIONARNA PSIHOLOGIJA 4(5)

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Samael Aun Weor: REVOLUCIONARNA PSIHOLOGIJA 4: Dva svetova; Opazovanje samega sebe; Notranji pogovor; Svet odnosov; Psihološka pesem; Povratek in ponavljanje; Otroško samozavedanje

DVA SVETOVA 

Opazovati in samoopazovati sebe sta dve popolnoma različni stvari, vendar obe zahtevata pozornost. Pri opazovanju je naša pozornost usmerjena navzven, k zunanjemu svetu, skozi okna čutil.

Pri samoopazovanju je pozornost usmerjena navznoter, za kar so čutila za zunanje zaznavanje neuporabna, kar je več kot zadosten razlog, da je začetniku opazovanje in proučevanje njegovih intimnih psiholoških procesov težavno.

V uradni znanosti je v njenem praktičnem delu izhodiščna točka opazovani. Izhodiščna točka za delo na sebi je samoopazovanje, samoopazovani.

Brez dvoma nas omenjeni izhodiščni točki vodita v povsem različni smeri.

Nekdo bi se lahko postaral, če bi se popolnoma predal brezkompromisnim dogmam uradne znanosti v proučevanju zunanjih pojavov z opazovanjem celic, atomov, molekul, sonc, zvezd, kometov itd, ne da bi znotraj sebe doživel kakršno koli radikalno spremembo.

Vrste spoznanja, ki nekoga notranje preoblikuje in spremeni, se nikoli ne more doseči s pomočjo zunanjega opazovanja.

Resnično spoznanje, ki v nas lahko dejansko povzroči temeljno notranjo spremembo, temelji na neposrednem samoopazovanju.

Nujno moramo povedati svojim gnostičnim učencem, naj se samoopazujejo, in jim razložiti razloge za to.

Opazovanje je način spreminjanja mehanskih pogojev sveta.

Notranje samoopazovanje je sredstvo za intimno spreminjanje.

Kot posledico ali izpeljano trditev k vsemu temu moremo in moramo poudariti, da obstajata dva tipa spoznanj: zunanje ter notranje, in razen če nimamo v sebi magnetnega centra, ki zmore razlikovati kvaliteto spoznanj, nas lahko mešanica obeh ravni ali vrst idej zapelje v zmešnjavo.

Vzvišene psevdo-ezoterične doktrine z izrazito globoko znanstvenostjo pripadajo področju opazovanega, vendar jih sprejemajo mnogi sledilci duhovne poti kot notranja spoznanja.

Nahajamo se torej med dvema svetovoma, zunanjim in notranjim. Prvega od obeh zaznavamo z zunanjimi fizičnimi telesnimi čutili; drugega je mogoče zaznavati edino s pomočjo čutila za notranje samooopazovanje.

Misli, ideje, občutja, hrepenenja, upanja, razočaranja itd. so notranji, nevidni običajnim, vsakdanjim čutilom in vendar so za nas bolj realni, kot je miza v jedilnici ali stoli v dvorani.

Zagotovo živimo več v svojem notranjem svetu kakor v zunanjem; tega ne moremo zanikati ali ovreči.

V svojih notranjih ― skrivnih ― svetovih ljubimo, želimo, dvomimo, blagoslavljamo, preklinjamo, hrepenimo, trpimo, uživamo, smo prevarani, nagrajevani itd.

Brez dvoma lahko oba ta svetova, notranjega in zunanjega, s poskusom preverimo in potrdimo.

Notranji svet je samoopazovan v samem sebi in znotraj samega sebe, tukaj in zdaj.

Kdor resnično želi poznati notranje svetove planeta Zemlja ali Sončnega sistema ali galaksije, v kateri živimo, mora najprej poznati svoj intimni svet, svoje posamezno notranje življenje, svoje lastne notranje svetove. Človek, spoznaj samega sebe in spoznal boš vesolje in bogove.

Bolj ko nekdo raziskuje ta notranji svet, imenovan on sam, svoj Jaz, bolj bo razumel, da istočasno obstaja v dveh svetovih, v dveh realnostih, v dveh področjih, zunanjem in notranjem.

Tako kot je nujno, da se nekdo nauči hoditi v zunanjem svetu, da ne pade v brezno, se ne izgubi na ulicah mesta, si izbere prijateljstva, se ne združi s perverzneži, ne zaužije strupa itd., se tudi s psihološkim delom na samem sebi nauči hoditi v notranjem svetu, ki ga je možno raziskati s samoopazovanjem.

Dejansko je v dekadentni človeški rasi te temačne dobe, v kateri živimo, čutilo za samoopazovanje zakrnelo.

Kolikor se bomo predajali samoopazovanju, toliko se bo stopnjevano razvijalo čutilo za intimno samoopazovanje.

OPAZOVANJE SAMEGA SEBE

Intimno samoopazovanje je praktično sredstvo za doseganje radikalne spremembe.

Vedeti oz. poznati in opazovati sta dve različni stvari. Mnogi zamenjujejo opazovanje sebe z vedenjem. Vemo, da sedimo na stolu v dvorani, vendar to še ne pomeni, da ta stol tudi opazujemo.

Vemo, da se nahajamo v nekem negativnem stanju, da smo slabo razpoloženi, morda nas tare nek problem, nas to ali ono skrbi in smo vznemirjeni ali negotovi itd, vendar to ne pomeni, da to svoje stanje tudi opazujemo.

Ali občutite antipatijo do koga? Vam kdo ni všeč? Se s kom ne razumete? Zakaj? Pravite, da poznate to osebo …? Prosim? Opazujte jo, poznati nikoli ni isto kot opazovati; ne zamenjujte poznati z opazovati.

Opazovanje sebe, ki je stoodstotno aktivno, je sredstvo za spreminjanje sebe, medtem ko poznavanje, ki je pasivno, to ni. Poznavanje zagotovo ni dejanje pozornosti. K sebi usmerjena pozornost, k tistemu, kar se dogaja v naši notranjosti, je nekaj pozitivnega, aktivnega.

Kadar do neke osebe brez posebnega razloga čutimo antipatijo, kar tako, ker nam je tako po volji, opazimo množico misli, ki se kopičijo v umu, glasove, ki neurejeno go-vorijo in kričijo znotraj nas, opazimo, kaj ti glasovi govorijo, neprijetna občutja, ki izvirajo iz naše notranjosti, neprijeten okus, ki ga vse to pušča v naši psihi, itd.

Očitno je, da v takem stanju tudi ugotovimo, da se v sebi do te osebe, ki nam je antipatična, vedemo zelo grdo.

Vendar da bi vse to videli, brez dvoma potrebujemo namerno usmerjeno pozornost v notranjost nas samih; pasivna pozornost ne zadošča.

Dinamično pozorno dejansko opazuje opazovalec, medtem ko opazovani misli in čuti.

Vse to nam pomaga razumeti, da je poznati nekaj povsem pasivnega in mehanskega, v nasprotju z opazovanjem sebe, ki je zavestno dejanje. S tem nočemo reči, da mehansko opazovanje sebe ne obstaja, vendar taka vrsta opazovanja nima ničesar skupnega s psihološkim samoopazovanjem, ki ga proučujemo.

Misliti in opazovati sta tudi zelo različna pojma. Katera koli oseba si lahko privošči razkošje, da misli o sebi, kar hoče, kar pa ne pomeni, da se resnično opazuje.

Videti moramo različne Jaze v akciji, jih odkriti v svoji psihi, razumeti, da v vsakem od njih obstaja nek odstotek naše lastne zavesti, se pokesati zaradi tega, ker smo jih ustvarili, itd. Takrat bomo vzkliknili: Toda kaj počne ta Jaz? Kaj govori? Kaj hoče? Zakaj me trpinči s svojo pohoto? S svojim be­som? Itd. Takrat bomo znotraj sebe videli ves ta vlak misli, občutij, želja, strasti, osebnih komedij, osebnih dram, izdelanih laži, razprav, opravičevanj, bolestnosti, ležišč užitkov, slik sle in pohote itd.

Pogosto preden zaspimo, natančno v trenutku prehoda med bedenjem in spanjem, začutimo znotraj našega lastnega uma različne glasove, ki se pogovarjajo med seboj. To so različni Jazi, ki morajo v takih trenutkih pretrgati vsako vez z različnimi centri našega organskega stroja, da bi se potem potopili v molekularni svet, v peto dimenzijo.

NOTRANJI POGOVOR

Nujno, nenadomestljivo in nepreložljivo je treba opazovati in proučevati notranji pogovor, klepet in natančen položaj, od koder prihaja.

Zgrešen notranji pogovor je brez dvoma vzrok vzrokov, causa causorum mnogih neharmoničnih in neprijetnih psihičnih stanj v sedanjosti in tudi v prihodnosti.

Očitno je, da ima to umetno, nebistveno besedičenje dvomljivega klepeta in na splošno vsako škodljivo in nesmiselno pogovarjanje, ki se kaže v zunanjem svetu, svoj izvor v zgrešenem notranjem pogovoru.

Vemo, da v gnozi obstaja ezoterično prakticiranje notranje tišine; to poznajo naši učenci Tretje sobe.

Ni odveč popolnoma jasno povedati, da se mora notranja tišina natančno nanašati na nekaj zelo preciznega in določenega.

Ko proces mišljenja z globoko notranjo meditacijo namerno izčrpamo, dosežemo notranjo tišino; vendar to ni tisto, kar želimo v tem poglavju pojasniti.

Prav tako ne nameravamo sedaj v teh odstavkih pojasniti, kako izprazniti um ali kako ga narediti belega, da dejansko dosežemo notranjo tišino.

Prakticiranje notranje tišine, o kateri govorimo, prav tako ne pomeni onemogočiti, da nekaj prodre v um.

Dejansko zdaj govorimo o zelo drugačni vrsti notranje tišine. Ne gre za nekaj nejasnega in splošnega.

Notranjo tišino želimo prakticirati v povezavi z nečim, kar že je v umu (oseba, dogodek, lastna ali tuja zadeva, to, kar nas vključuje, kar je nekdo naredil, itd.), toda ne da bi se tega dotaknili z notranjim jezikom, brez intimnega pogovora.

Naučiti se biti tiho ne le z zunanjim jezikom, ampak poleg tega tudi s skrivnim, notranjim jezikom, je neobičajno in čudovito.

Mnogi v zunanjem svetu molčijo, vendar s svojim notranjim jezikom bližnjega živega oderejo. Notranji strupen in zloben pogovor, monolog, povzroči notranjo zmedo in nered.

Če opazujemo zmotni notranji pogovor, bomo videli, da je sestavljen iz polovičnih resnic ali resnic, ki so medseboj bolj ali manj nekorektno povezane ali pa so potvorjene, nekaj je bilo dodanega ali nekaj izpuščenega.

Na žalost temelji naše emocionalno življenje izključno na samoljubju.

Kot višek te sramote simpatiziramo edino s samimi seboj, s svojim tako ljubljenim egom in občutimo antipatijo in celo sovraštvo do tistih, ki ne simpatizirajo z nami.

Preveč ljubimo sami sebe, smo stoodstotno narcisoidni, zaverovani vase in to je nemogoče zanikati, ovreči.

Dokler smo vstekleničeni, zaprti, zapečateni v svojem samoljubju, v zagledanosti v same sebe, je vsak razvoj Bitja popolnoma nemogoč.

Moramo se naučiti pogledati skozi oči drugega. Nujno se moramo znati postaviti v položaj drugih.

Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! (Matej, 7:12)

To, kar resnično šteje pri teh učenjih, je način, kako se ljudje drug do drugega notranje in nevidno vedejo.

Četudi smo včasih zelo vljudni in ljubeznivi in celo iskreni, se nedvomno in na nesrečo notranje in nevidno drug do drugega obnašamo zelo grdo.

Na pogled zelo dobrodušni ljudje vsakodnevno vlačijo svoje bližnje v svojo skrivno notranjo votlino, kjer jim delajo, karkoli se jim zahoče (jih ponižujejo, se jim rogajo, jih zasmehujejo in zasramujejo itd.).

SVET ODNOSOV

Svet odnosov ima tri zelo različne aspekte, ki zahtevajo natančno pojasnitev.

Prvič: smo v odnosu s planetarnim telesom, se pravi s fizičnim telesom.

Drugič: živimo na planetu Zemlja in smo logično povezani z zunanjim svetom in z vsemi vprašanji, ki nas zadevajo, kot so sorodniki, posli, denar, službene zadeve, poklic, politika itd.

Tretjič: človekov odnos s samim seboj. Večini ljudi se zdi ta vrsta odnosa najmanj pomembna.

Na nesrečo ljudi zanimata edino prvi dve vrsti odnosov, medtem ko so do tretje popolnoma ravnodušni.

Hrana, zdravje, denar, služba so resnično glavne skrbi intelektualne živali, zmotno imenovane človek.

Očitno je torej, da sta tako fizično telo kakor svetne zadeve v odnosu do nas samih nekaj zunanjega.

Planetarno (fizično) telo je včasih bolno, včasih zdravo itn.

Vedno verjamemo, da o svojem fizičnem telesu nekaj vemo, vendar v resnici niti najboljši znanstveniki sveta ne vedo dosti o telesu iz mesa in kosti.

Nobenega dvoma ni, da je fizičnemu telesu dana velikanska in zamotana organizacija, da izredno presega zmožnosti našega razumevanja.

Glede druge vrste odnosov lahko rečemo, da smo vedno žrtve okoliščin; obžalovanja vredno je, da se še vedno nismo naučili zavestno povzročati okoliščin.

Številni ljudje se niso sposobni prilagoditi ničemur in nikomur niti imeti resničnega uspeha v življenju.

Ko razmišljamo o sebi z vidika ezoteričnega gnostičnega dela, je treba nujno preiskati, kateri od teh treh tipov odnosov ni v redu.

V konkretnem primeru se lahko zgodi, da imamo napačen odnos do fizičnega telesa, in posledica tega je, da smo bolni.

Lahko se zgodi, da je naš odnos do zunanjega sveta neprimeren ali napačen in kot rezultat imamo spore, ekonomske in socialne probleme itd.

Prav tako je mogoče, da smo v slabem odnosu do samih sebe in posledično veliko trpimo zaradi pomanjkanja notranje svetlobe.

Očitno je, da bo naša spalnica mračna, če svetilka v njej ni priključena na izvor električne energije.

Tisti, ki trpijo zaradi pomanjkanja notranje svetlobe, morajo svoj um povezati z višjimi centri svojega Bitja.

Jasno je, da moramo vzpostaviti pravilne odnose, ne le s svojim planetarnim (fizičnim) telesom in z zunanjim svetom, ampak tudi z vsakim od delov svojega lastnega Bitja.

Pesimistični bolni ljudje, utrujeni od tolikih zdravnikov in zdravil, se ne želijo ozdraviti; optimistični pacienti se borijo za svoje življenje.

V igralnicah Monte Carla so naredili samomor mnogi milionarji, ker so izgubili svoje bogastvo v igrah na srečo. Na milijone revnih mater dela, da prehranijo svoje otroke.

Nešteto je obupanih učencev, ki jim je zmanjkalo psihičnih, duševnih moči in intimne svetlobe, zato so opustili ezoterično delo na sebi. Malo je takih, ki znajo izkoristiti težave in nadloge.

V času strogih skušnjav, preizkušenj, potrtosti in osamljenosti se mora vsak zateči k intimnemu spominjanju samega sebe.

Na dnu vsakega od nas je azteška Tonantzin, Stella Maris, egipčanska Izida, Božanska Mati, ki nas čaka, da ozdravi naše trpeče in razžaloščeno srca.

Ko si nekdo da šok spominjanja sebe, si dejansko izzove čudodelno spremembo v vsem delovanju telesa, tako da celice prejmejo drugačno hrano.

PSIHOLOŠKA PESEM

Prišel je čas, da zelo resno razmislimo o tem, kar se imenuje notranje spoštovanje.

Niti najmanjšega dvoma ni glede uničujočega aspekta intimnega samospoštovanja: poleg tega, da hipnotizira zavest, povzroči, da izgubimo veliko energije.

Če bi kdo ne delal napake in se ne bi toliko istovetil sam s seboj, bi bilo intimno samospoštovanje skoraj nemogoče.

Ko se nekdo istoveti s samim seboj, se ima preveč rad, se smili samemu sebi, se samospoštuje, misli, da se je vedno obnašal zelo lepo do kogarkoli, do žene, otrok itd., vendar tega običajno nihče ni cenil itd. Preprosto misli, da je svetnik, drugi pa so pokvarjenci, malopridneži.

Ena najbolj pogostih oblik intimnega samospoštovanja je zaskrbljenost glede tega, kaj si drugi mislijo o nas; morda mislijo, da nismo pošteni, iskreni, verodostojni, pogumni itd.

Najbolj zanimivo pri vsem je, da se žal ne zavedamo ogromne izgube energije, ki nam jo takšne skrbi povzročijo.

Mnoga sovražna ravnanja proti določenim ljudem, ki nam nikoli niso storili nič slabega, so posledica natančno takšne zaskrbljenosti, rojene iz intimnega samospoštovanja.

V takšnih okoliščinah, ko imamo tako zelo radi sami sebe, ko se tako samospoštujemo, je jasno, da se Jaz ali bolje rečeno Jazi, namesto da bi izumrli ali ugasnili, takrat grozno okrepijo.

Ko se nekdo poistoveti s samim seboj, se izredno pomiluje zaradi svojega lastnega položaja in hoče celo pravico vzeti v svoje roke.

Zato taka oseba misli, da nekateri ― kdor koli že, boter, kolega, prijateljica, sosed, šef, prijatelj itd. ― niso povrnili, kolikor bi morali, njegove tradicionalno znane dobrote in dobrosrčnosti in vstekleničeni v to prepričanje postanejo neznosni in zlovoljni za ves svet.

S takšno osebo se je praktično nemogoče pogovarjati, kajti zagotovo bo vsak pogovor prešel na tematiko njenih dobrih del in njenega povsod raztrobljenega trpljenja.

V gnostičnem ezoteričnem delu je napisano, da je duševni, psihični razvoj mogoč edino s pomočjo odpuščanja drugim.

Če nekdo živi, tako da iz trenutka v trenutek trpi zaradi tega, kar mu ljudje dolgujejo, zaradi tega, kar so mu drugi prizadejali, zaradi vseh žalosti in grenkob, ki so mu jih povzročili, vedno z isto pesmijo, v njegovi notranjosti ne more zrasti ničesar.

Poznana molitev Očenaš pravi: Odpusti nam naše dolgove, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.

Občutek, da nam nekdo nekaj dolguje, bolečina zaradi zla, ki so nam ga povzročili drugi, itd. zaustavi vsako notranje napredovanje duše.

Jezus Veliki Kabir je rekel: Spravi se hitro s svojim nas­protnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega nov­čiča. (Matej, 5, 25-26)

Če nam dolgujejo, smo sami dolžni. Če zahtevamo, da nas izplačajo do zadnjga novčiča, moramo prej v celoti vrniti svoje dolgove.

To je Taliónov zakon: Oko za oko in zob za zob, pregrešen krog, nesmiseln.

Opravičila, natančna in vestna zadoščenja in ponižanja, ki jih zahtevamo od drugih za zlo, ki so nam ga povzročili, bodo zahtevana tudi od nas, četudi se imamo za nedolžno jagnje.

Nesmiselno se je izpostavljati nepotrebnim zakonom, bolje se je srečati z novimi vplivi.

Zakon usmiljenja ima bolj vzvišen vpliv od zakona nasilnega človeka: Oko za oko, zob za zob.

Nujno, nadvse potrebno in neodložljivo je, da se inteligentno postavimo pod čudovite vplive gnostičnega ezoteričnega dela, pozabimo, da nam dolgujejo, in izločimo iz svoje psihe vsakršno obliko samospoštovanja.

Nikoli ne smemo znotraj sebe sprejeti občutij maščevalnosti, zamere, užaljenosti, negativnih emocij, tesnobnosti in nemira zaradi zla, ki so nam ga povzročili, nasilnosti, zavistnosti, stalnega spominjanja dolgov itd.

Gnostika je usojena tistim iskrenim iskalcem, ki resnično želijo delati in se spremeniti.

Če opazujemo in proučujemo ljudi, lahko neposredno dokažemo, da ima vsaka oseba svojo lastno pesem.

Vsak izmed nas poje svojo lastno psihološko pesem; posebej želim poudariti vprašanje psiholoških obračunavanj; občutek, da nekomu dolgujejo, tožiti se, se samospoštovati itd.

Včasih ljudje pojejo svojo pesem kar tako, brez zunanje spodbude, brez opogumljanja in ob drugih priložnostih po nekaj kozarcih vina …

Trdimo, da je treba našo dolgočasno pesem odstraniti; notranje nas onesposablja, krade nam veliko energije.

Kar zadeva Revolucionarno psihologijo, ko nekdo preveč dobro poje ― in tukaj ne mislimo na čudovit glas, niti na fizično petje ― očitno ne more preseči samega sebe; ostaja v preteklosti.

Kogar ovirajo, onemogočajo žalostne pesmi, ne more spremeniti svoje ravni biti; ne more iti preko tega, kar je, ne more preseči stanja, na katerem se nahaja. Da bi lahko prešli na višjo raven bitja, je nujno treba prenehati biti to, kar smo; ne smemo biti to, kar smo.

Če smo še naprej takšni, kakršni smo sedaj, nikoli ne bomo mogli preiti na višjo raven bitja.

Na prizorišču praktičnega življenja se dogajajo nenavadne stvari. Pogosto se zgodi, da se katera koli oseba spoprijatelji z drugo, samo zato ker ji preprosto lahko prepeva svojo pesem. Na žalost se takšne vrste zvez končajo, ko pevca ali pevko zaprosijo, naj utihne, naj zamenja ploščo, naj govori o drugih stvareh itd. Takrat si prizadet in užaljen pevec poišče novega prijatelja, nekoga, ki ga bo voljan nedoločen čas poslušati.

Pevec zahteva razumevanje, nekoga, ki ga bo razumel, kakor da je tako preprosto razumeti drugo osebo.

Če želimo razumeti neko drugo osebo, je nujno treba dobro razumeti samega sebe. Na nesrečo dober pevec misli, da razume samega sebe.

Veliko je razočaranih pevcev, ki pojejo svojo pesem o tem, da ne uživajo dovolj razumevanja, in sanjajo o prečudovitem svetu, kjer so sami centralne figure. Vendar niso vsi pevci javni, obstajajo tudi umaknjeni, bolj rezervirani; svoje pesmi ne pojejo neposredno, ampak bolj skrito, pritajeno. To so ljudje, ki so veliko delali, preveč trpeli, počutijo se prevarane, mislijo, da jim življenje dolguje vse tisto, česar niso uspeli nikoli doseči.

Običajno občutijo notranjo žalost, občutje monotonije, veliko dolgočasje, intimno utrujenost ali frustracijo, okrog katere se grmadijo misli.

Skrivne pesmi nam brez dvoma zapirajo vhod na pot intimne samouresničitve Bitja.

Na žalost so te skrivne notranje pesmi neopažene, razen če jih namenoma opazujemo.

Očitno je, da vsako opazovanje sebe omogoči svetlobi, da prodre v osebo, ki opazuje, v njene intimne globočine.

Do nobene notranje spremembe v naši psihi ne more priti, če se nismo osvetlili z lučjo opazovanja sebe.

Nujno se je treba samoopazovati, ko smo sami in tudi ko smo v odnosih z ljudmi.

Ko je nekdo sam, se pojavljajo zelo različni Jazi, zelo različne misli, negativna občutja itd.

Ko smo sami, nismo vedno v dobri družbi. Skoraj normalno in zelo naravno je biti v slabi družbi, ko smo popolnoma sami. Prav takrat se pojavijo najbolj negativni in nevarni Jazi.

Če se želimo radikalno spremeniti, moramo žrtvovati svoja lastna trpljenja.

Svoje bolečine pogosto izražamo v smiselno oblikovanih ali neoblikovanih pesmih.

POVRATEK IN PONAVLJANJE

Človek je to, kar je njegovo življenje. Kdor v sebi ničesar ne spremeni, če svojega življenja radikalno ne spremeni, če ne dela na samem sebi, nesrečno igublja svoj čas.

Smrt je povratek na sam začetek njegovega življenja, z možnostjo, da ga znova ponovi.

V psevdo-ezoterični in psevdo-okultistični literaturi je veliko napisano na temo zaporednih življenj in bolje je, če se ukvarjamo z zaporednimi obstoji.

Življenje vsakega izmed nas z vsemi svojimi časovnimi obdobji je vedno isto, ponavlja se od obstoja do obstoja, skozi brezštevilna stoletja.

Brez dvoma se nadaljujemo v semenu naših potomcev; to je nekaj, kar je že bilo prikazano in dokazano.

V posebnem primeru je življenje vsakega od nas živi film, ki ga s fizično smrtjo prenesemo v večnost.

Vsak izmed nas nosi svoj film in ga ponovno prinaša, da ga ponovno projicira na zaslon novega obstoja.

Ponavljanje dram, komedij in tragedij je temeljni aksiom zakona ponavljanja.

V vsakem novem obstoju se vedno ponavljajo iste okoliščine. Igralci teh stalno ponavljajočih se prizorov so tisti ljudje, ki živijo v naši notranjosti, Jazi.

Če te igralce, te Jaze, ki povzročajo vedno ponavljajoče se prizore našega življenja, razgradimo, razkrojimo, bo ponavljanje teh okoliščin popolnoma nemogoče.

Očitno je, da brez igralcev prizori ne morejo obstajati; to je nekaj, česar ne moremo zanikati ali ovreči.

Tako se lahko osvobodimo zakona povratka in ponavljanja; tako se lahko resnično osvobodimo.

Očitno vsak od teh oseb, Jazov, ki jih nosimo v svoji notranjosti, od obstoja do obstoja ponavlja svojo isto vlogo; če nek Jaz razkrojimo, če igralec umre, se vloga zaključi.

Če o zakonu ponavljanja ali o ponavljanju prizorov v vsakem povratku resno razmislimo, s pomočjo intimnega samoopazovanja odkrijemo skrivne vzvode tega vprašanja.

Če smo imeli v prejšnjem obstoju pri 25-ih letih ljubezensko avanturo, bo nedvomno v novem obstoju Jaz s takšno ljubezensko zavezo iskal žensko svojih sanj v isti starostni dobi, pri 25-ih torej.

Če je imela ženska, o kateri govorimo, samo 15 let, bo Jaz, ki je bil vpleten v to zvezo, iskal svojo ljubljeno v novem obstoju prav v enakem starostnem obdobju.

Jasno se da razumeti, da se bosta dva Jaza, tako njegov kakor njen, telepatsko iskala in se ponovno našla, da ponovita isto ljubezensko avanturo iz prejšnjega obstoja.

Dva sovražnika, ki sta se do smrti borila v preteklem obstoju, se ponovno poiščeta v novem obstoju, da v ustreznem starostnem obdobju ponovita svojo tragedijo.

Če sta se dve osebi zaradi nečesa prepirali in pravdali v starosti 40-ih let v prejšnjem obstoju, se bosta telepatsko poiskali v istem obdobju novega obstoja, da isto ponovita.

Nemogoče je ovreči, da znotraj vsakega od nas živi veliko ljudi, ki so polni obljub in obvez.

Lopov nosi v svoji notranjosti množico lopovov z različnimi delikventnimi obvezami. Morilec nosi v sebi pravi klub morilcev in pohotnež nosi v svoji psihi bordel.

Najhuje pri vsem tem je, da intelekt ignorira obstoj takšnih ljudi ali Jazov znotraj samega sebe in tudi obveze, ki se usodno izpolnjujejo.

Vse te obveze Jazov, ki prebivajo v nas, se odvijajo izpod našega razuma.

So dejstva, ki jih ignoriramo, stvari, ki se nam dogajajo, dogodki, ki se odvijajo v podzavesti in nezavedno.

Pravilno nam je bilo rečeno, da se nam vse dogaja, kakor kadar dežuje ali kadar bliska in grmi.

Dejansko imamo iluzijo, da mi delujemo, vendar ničesar ne delamo, vse se nam dogaja, to je usodno, mehansko.

Naša osebnost je tako samo instrument različnih ljudi, Jazov, s pomočjo katerega vsak izmed teh mnogovrstnih Jazov izvršuje svoje dogovore, obljube, obveze.

Veliko stvari se dogaja skrito pred našimi zaznavnimi zmožnostmi. Žal se tega ne zavedamo, ignoriramo to, kar se dogaja izpod ubogega razuma.

Verjamemo, da smo modri, četudi ne vemo, da ne vemo. Smo ubogi koščki lesa na razbesnjenih valovih morja obstoja.

Izhod iz te nesreče, iz te nezavesti, iz tako obžalovanja vrednega stanja, v katerem se nahajamo, je mogoč, edino če umremo v sebi.

Kako se lahko prebudimo, ne da bi prej umrli? Edino s smrtjo pride novo! Če seme ne umre, rastlina ne vzkali.

OTROŠKO SAMOZAVEDANJE

Zelo modro nam je bilo rečeno, da imamo 97 % podzavesti in 3 % zavesti.

Iskreno in enostavno povedano lahko rečemo, da je 97 % esence, ki jo nosimo v svoji notranjosti, vstekleničene, vdelane, zadušene, ujete v vsakem od Jazov, ki skupaj tvorijo mene samega.

Očitno se ta esenca ali zavest vstekleničena, vložena v vsakem Jazu, obdeluje na temelju svoje lastne pogojenosti.

Kateri koli razkrojeni Jaz osvobodi določen odstotek zavesti. Emancipacija ali osvoboditev esence ali zavesti bi bila nemogoča brez razkrojitve vsakega Jaza.

Več ko je razkrojenih Jazov, večje je samozavedanje. Manj razkrojenih Jazov, nižji je odstotek prebujene zavesti.

Prebuditev zavesti je mogoča edino z razkrojitvijo Jaza, če umremo v samem sebi, tukaj in zdaj.

Brez dvoma, dokler je esenca ali zavest vstekleničena, vložena med vsemi temi Jazi, ki jih nosimo v svoji notranjosti, je speča, v podzavestnem stanju.

Nujno je treba spremeniti podzavest v zavest in to je edino možno z izničevanjem Jazov; z umiranjem v sebi.

Nemogoče se je prebuditi, če nismo prej umrli v sebi. Tisti, ki se nameravajo najprej prebuditi, da bi potem umrli, nimajo prave izkušnje o tem, kar trdijo, odločno hodijo po napačni poti.

Novorojenčki so prekrasni, uživajo polno samozavedanje, popolnoma so prebujeni.

V telesu novorojenčka je utelešena esenca, ki daje bitjecu njegovo lepoto.

Nočemo reči, da je 100 % esence ali zavesti ponovno utelešenih v novorojenem otroku, ampak samo tisti svobodni 3 %, ki običajno niso vloženi v Jazih.

Kljub temu da je ta odstotek svobodne ponovno utelešene esence v organizmu novorojenčka polno samozavedanje, svetlost, jasnost, lucidnost itd.

Odrasli gledajo pravkar rojene otroke z usmiljenjem, ker mislijo, da se bitjece ne zaveda, vendar je to vredno obžalovanja, ker se motijo.

Novorojenček vidi odraslo osebo táko, kakršna dejansko je; nezavedno, okrutno, perverzno itd.

Jazi malega otročička prihajajo in se gibljejo okrog zibke, da bi se potopili v novo telo, toda ker novorojeno dete še ni izdelalo osebnosti, je vsak poskus Jazov, da vstopijo v novo telo, povsem nemogoč.

Včasih se otročički teh prikazni ali Jazov, ki se približajo zibki, prestrašijo in zato kričijo in jokajo, vendar odrasli tega ne razumejo in domnevajo, da je otrok bolan ali lačen ali žejen; takšno je nezavedanje odraslih.

Tako kot se nova osebnost oblikuje, tako Jazi, ki prihajajo iz prejšnjih obstojev, postopno prodirajo v novo telo.

Ko se celota vseh Jazov ponovno utelesi, se v svetu pojavimo s to strašno notranjo grdoto, ki nas označuje, karakterizira; takrat hodimo vsenaokrog kakor mesečniki; vedno nezavedni, vedno perverzni.

Ko umremo, gredo v grob troje:

1. fizično telo

2. organski vitalni fond

3. osebnost

Vitalni fond, katerega prikazen se počasi in postopno razkroji pred grobom skladno z razkrojem fizičnega telesa.

Osebnost je podzavestna ali nezavedna, vstopa v grob in iz njega izstopa, kadar koli hoče, se veseli, ko ji žalujoči prinašajo rože, ima rada svoje sorodnike in se zelo počasi raztaplja, vse dokler se ne spremeni v kozmični prah.

Tisto, kar živi onkraj groba, je ego, mnogovrstni Jaz, jaz sam, grmada vragov, v katerih je vložena, vstekleničena esenca, zavest, ki se ob svojem času, ob svoji uri ponovno vrne, ponovno utelesi.

Žalostno je, da se ob izdelavi nove otrokove osebnosti ponovno utelesijo tudi Jazi.

Podobni prispevki

Dodaj odgovor