ZGODOVINA

Duhovna znanost  za razliko od klasične zgodovine,  ki temelji na zapisih in arheoloških odkritjih, torej na materialni osnovi, temelji antropozofska zgodovina na nadčutnih spoznanjih jasnovidnih zaznav človekovim telesnim čutom nevidne resničnosti in na osnovi višje razvitega mišljenja. Na ta način opisuje celotno duhovno evolucijo človeštva na Zemlji, Sončevega planetnega sistema in celotnega kozmičnega sistema ter jih povezuje z duhovnim bistvom. Duhovno znanstveno raziskovanje nam preko sil kozmičnega spomina razkrijejo preobrazbe, skozi katere je šla Zemlja do danes. Najprej je bila sestavljena samo iz fine toplote, kar imenujemo obdobje Saturna. Nato je moral Saturn umreti, da se je lahko dvignil v novo življenje Sončevega obdobja Zemljine evolucije, katerega zadnje ostanke predstavlja naše Sonce, ki ga vidimo na nebu danes. Sonce je bilo takrat sestavljeno samo iz zraka. Tudi to Sonce se je moralo umakniti kozmičnemu telesu, sestavljenemu iz vode, staremu Mesecu. Nato je stari Mesec odstopil mesto telesu iz trdne mineralne substance – Zemlji, na kateri se je človek kot zemeljsko bitje razvil do današnje stopnje. Zemeljska preteklost v svoji povezanosti s celotnim planetarnim sistemom, s Soncem, z Mesecem in vsemi odvisnimi planeti, se vse jasneje kaže v človeški aktivnosti. Človek si iz tega, kar se tu prikazuje, tvori in oblikuje svoje naslednje življenje na Zemlji. Hkrati je vključen v pripravo prihodnosti, skozi katero bo šel svet: Jupitrovo bivanje, Venerino bivanje in bivanje Vulkana in skozi katera se bo s preoblikovanji razvijala Zemlja.

Razkrita je tudi pomembnost centralnega prelomnega dogodka v tem razvoju, ki ga opisujemo kot Misterij na Golgoti ne le za človeka in človeštvo, ampak tudi za razvoj Zemlje, Sončnega sistema in vesolja. Ob tem duhovna znanost podrobno pojasnjuje, kako je celotna fizična pojavnost sveta plod stalnega delovanja duhovnih bitij.