BISTVO IN NALOGA PROSTOZIDARSTVA Z VIDIKA DUHOVNE ZNANOSTI

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Logos in atomi v luči okultizma  iz cikla predavanj Rudolfa Steinerja: BISTVO IN NALOGA PROSTOZIDARSTVA Z VIDIKA DUHOVNE ZNANOSTI – KRALJEVSKA UMETNOST V NOVI OBLIKI

Če hočemo imeti resnično razumevanje za duhovno znanost, nas mora prežemati globoko občutenje, da namreč v našem duhovnoznanstvenem gibanju negujemo široko dušo in srce, povzdignjeno občutenje za višje naloge, za delovanje pri zadevah sveta, o katerih brez vsaj majhnega poznavanja okultizma ni mogoče niti slutiti.

Pogosto se govori o velikem namenu duhovnoznanstvenega gibanja, da popelje človeštvo na točko, kjer bo v prihodnosti izšla nova človeška rasa, ko glavne vloge ne bo več igral naš današnji razum, ampak bo oplojen z budijem, življenjskim duhom. Pri teh velikih svetovnih tokovih moramo sodelovati in se zavedati velike odgovornosti do našega duhovnoznanstvenega gibanja. Naloge članov našega združenja se raztezajo v oddaljeno prihodnost. Pri tem se ne predajamo gradovom v oblakih. Kar izkusimo o takšni oddaljeni prihodnosti, drami v nas moči, postaja v nas rodovitno in to lahko uporabimo tudi v vsakodnevnem življenju. Že deset minut dnevnega razmišljanja o teh velikih svetovnih perspektivah nam omogoči drugačno ravnanje kot pri nekom, ki se prepusti vsakdanjemu delu. V sedanjost lahko prinesemo nekaj novega, produktivnega, izvirnega in prav na vnašanju izvirnega v človeštvo temelji celotni razvoj.

Že v izhodišču se bomo navezali na delovanje dev. Deve so bitja, ki so na višji stopnji kot človek, in so v stanju delovati na višjih stopnjah obstoja. Na deve naletimo, ko kot jasnovidci stopimo na višje nivoje. Deve najdemo na astralnem nivoju, na rupa in arupa nivojih in višje. Kaj pomeni delovanje dev za svet, v katerem bivamo? Pri odgovoru izhajajmo iz tega, da se vprašamo: Kaj je namen našega človeškega obstoja, teh nenehnih ponovnih utelešanj? Človek bi prišel zaman in brez namena v svet, če se ne bi vsakič naučil posebne lekcije, če ne bi mogel izpolniti posebne naloge. Vsakokrat se mora Zemlja tako spremeniti, da pride človek v položaj, v katerem pri prejšnjem utelešenju še ni bil. Eno utelešenje je ‒ okultno gledano ‒ sestavljeno iz moškega in ženskega utelešenja. Dve takšni skupaj pripadajoči utelešenji ležita v intervalu od 2600 do 3000 let. Izkušnje, skozi katere gre človek na današnji stopnji evolucije v svetu, so pri moškem in ženski tako različne, da sta utelešenji v obeh spolih nujni.

Spremembe, ki se zgodijo med dvema inkarnacijama nekega človeka v svetu, so za človeka, ki je zunaj sveta duhovne znanosti, precej neumevne, težko razumljive. Toda ljudje v posamezni inkarnaciji ne najdejo povsem drugih razmer in odnosov le moralno, ampak tudi fizično. Kdor gleda okultno nazaj, vidi, da so se v zadnjih 3000 letih tudi fizične razmere bistveno spremenile. V povprečju bi na naše predhodne inkarnacije naleteli v času starih Grkov, Homerja, 800 pr. Kr. Geografske in klimatske razmere so bile povsem drugačne, prav tako rastlinstvo in živalstvo. V teh področjih so se zgodile bistvene spremembe. Zunanji izraz teh sprememb je napredovanje Sonca na nebesnem svodu. Imamo dvanajst ozvezdij in Sonce se s spomladanskim izhodiščem pomika naprej od enega do drugega. Pred 8000 leti je Sonce prvič vzšlo v ozvezdju Raka. Čas, ki ga Sonce potrebuje za pot preko enega ozvezdja, je približno 2600 let, kar je tudi čas med dvema človeškima inkarnacijama. Približno ob prelomu iz 18. v 19. st. se je Sonce premaknilo iz ozvezdja Ovna v ozvezdje Rib, tako da zdaj spomladi vzhaja v ozvezdju Rib.

Ljudje, ki so še imeli čut za okultizem, so nekaj vedeli o zvezi človekovega življenja s temi spremembami na nebesnem svodu. Preden je Sonce vstopilo v znak Ovna, je v Aziji vladalo čaščenje Bika (Mitre, Apisa). Potem je sledilo čaščenje Ovna, ki se je začelo s pripovedko o Jazonu in zlatem runu. Kristusa so imenovali Božje jagnje. Še prej najdemo perzijski simbol, Dvojčka. Povezana sta s takratno perzijsko kulturo in njihovim pogledom na dobro in zlo.

Ko Sonce sije na Zemljo v drugačnih razmerah, so tudi zemeljske razmere vselej drugačne. Zato vzhajanje Sonca v novem ozvezdju tudi povzroči vsakokrat novo inkarnacijo. Zgoraj na nebu napredovanje Sonca ‒ spodaj na Zemlji sprememba klimatskih razmer, vegetacije itd. Kdo to dela? Duhovni znanstvenik se to mora vprašati, saj zanj čudeži ne obstajajo. Obstajajo dejstva na višjih nivojih, ne pa čudeži. Do vprašanja zveze človeka s pojavi na Zemlji je treba zavzeti višji vidik.

Po smrti je človek v kamaloki. Ne vprašamo, ali imajo živali in rastline zavest, ampak: Kje imajo zavest? Vemo, da imajo živali svojo zavest v kamaloki, na astralnem nivoju, rastline na rupa nivoju in minerali na arupa nivoju. Človek ima svojo zavest na fizičnem nivoju. Recimo, da bi človek zdaj prišel v kamaloko. Potem je tam, kjer imajo svojo zavest živali. Nato se dvigne v devachan, kjer imajo zavest rastline. Na današnji evolucijski stopnji človek ni zmožen vplivati na področje živali ali rastlin. Toda na spodnjih delih nivoja devachan ta vpliv ima. Tam sobiva z vsemi, ki imajo devachansko zavest. To so sile, bitja, ki delujejo iz devachana, ki povzročajo rast in uspevanje rastlinskega sveta. Celotno življenje rastlin je vodeno in usmerjano z devachanskega nivoja. Od tam človek sodeluje pri delovanju in spreminjanju rastlin. Tam v njem zrastejo sile, tako da pridobi vpliv na vegetacijo. Toda to delovanje vodijo deve. Človeka včlenijo, da lahko sodeluje pri preoblikovanju rastlinskega sveta. Sile, ki jih je človek danes zbral v eni inkarnaciji, uporabi v devachanu za preoblikovanje rastlinskega sveta. Kakor se med časom devachana spremenijo človekove življenjske sile, tako se sam spremeni z vegetacijo na Zemlji. V devachanu človek sodeluje pri spreminjanju rastlinstva in tudi okolja, ki ga je obdajalo.

Tisti, ki se dolgo zadržijo v devachanu, sodelujejo tudi pri spreminjanju fizičnih sil. Če gremo v Nemčiji milijon let nazaj, najdemo še vulkanska gorovja; Alpe kot nižja valovita hribovja. Kasnejšo spremembo so povzročili ljudje iz arupa nivoja, da si s tem kasneje najdejo ustrezno fizično konfiguracijo v Evropi. Delovanje ljudi v vesolju se od znotraj vidi tako, kot ga zunanje vidimo v našem okolju tukaj.

Zdaj pridemo k preoblikovanju v svetu v drugih oblikah na še višjih nivojih. Pogosto smo brali o pritekanju Logosa in se vprašali, kaj je to, kako naj si Logos predstavljamo, kako priti do predstave, ki je nekaj več kot zgolj beseda. Poglejmo zvezo Logosa z nečim, kar je najmanjše. Podal sem vam opis (ne ugibanja) o izsledkih prastarih okultnih raziskav, kot so bile prenesene in izoblikovane zlasti v nemških okultnih šolah, posebno od 14. st. dalje. Ko razmišljamo o atomu, se nam dozdeva, da je atom nekaj zelo majhnega. Vsakomur je jasno, da majhne stvari, ki jo imenujemo atom, nikoli ne moremo videti skozi mikroskop, pa naj bo še tako popoln. In vendar okultne knjige opisujejo atome, njihove slike. Od kod so jih dobili? Kako lahko kot okultist nekaj vem o atomu?

Predstavljajte si: če bi bilo možno povzročiti rast atoma vse do velikosti Zemlje, bi bil svet zelo zapleten. Znotraj tega majhnega atoma bi zaznavali veliko gibanj in najrazličnejših pojavov. Zapomnimo si to primerjavo, da bi bil atom povečan na velikost Zemlje. Če bi bilo to resnično mogoče, bi lahko v njem opazovali vsak posamezen proces. Okultist zmore tako povečati atom in opazovati njegovo notranjost.

Opazujmo vsa človeška delovanja na Zemlji; pričnimo pri najnižjih stopnjah človekove izobrazbe, z njegovimi početji in strastmi, in se dvigujmo do nravstvenih, moralnih idealov, verskih skupnosti itd.; vidimo, da ljudje hkrati spletajo med seboj niti, ki se ovijajo od človeka do človeka, se med njimi prepletajo in tako nastajajo vedno višje skupnosti: družina, pleme, etnične, narodne, državne in končno verske skupnosti. V teh že pride do izraza delovanje višjih individualnosti. Takšne skupnosti so iz vira in vrelca enotne kozmične modrosti osnovali ustanovitelji ver. Vere vse uglašujejo po ustanovitelju, ki pripada veliki loži.

Obstaja posebna bela loža, ki ima 12 članov, od katerih je 7 posebno aktivnih, in ki so ustanovili verske skupnosti. To so bili Buda, Hermes, Pitagora itd. Veliki načrt celotnega razvoja človeštva je spiritualno zgrajen v beli loži, ki je tako stara kot celotno človeštvo. V isti meri nam je dodeljen načrt vodenja celotnega napredovanja človeštva. Vse ostale skupnosti so le razvejanosti; tudi družinske skupnosti itd. so vse spojene z Velikim načrtom, ki nas vodi kvišku v ložo Učiteljev. Tam je spreden in stkan načrt, po katerem se razvija celotno človeštvo.

Sledimo vsemu, kar se je potem zgodilo. Tu moramo najprej spoznati poseben načrt, namreč načrt naše Zemlje. Opazujmo četrto dobo, v kateri smo zdaj. Določena je zato, da se s pomočjo človeka minerali vedno bolj spreminjajo. Pomislimo, kako je človeški razum mineralni svet že spremenil, vse do spremembe, ki jo vidimo v kölnski stolnici ali v neki tehnični napravi oz. stroju. Sedanje človeštvo ima nalogo, da celotni človeški svet preoblikuje v čisto umetnino. Elektrika nas opozarja na okultne globine snovi.

Ko bo človek iz svoje notranjosti mineralni svet na novo zgradil, bo konec naše Zemlje; Zemlja bo takrat prispela na konec svojega fizičnega razvoja. Posebni načrt, po katerem bo mineralni svet preoblikovan, je v loži Mojstrov. Ta načrt je narejen že danes, in če zmoremo pogledati vanj, lahko spoznamo, kakšne čudežne zgradbe, čudežni stroji itd. bodo iz tega mineralnega sveta še nastali. Ko bo Zemlja prispela do konca dobe fizične oble, bo imela celotna Zemlja notranjo strukturo, notranjo sestavo, ki ji jo je dajal človek sam,  tako da se je ustrezno načrtu Mojstrov bele lože spremenila v umetniško delo. Takrat bo Zemlja prešla v svoje astralno stanje. To je nekaj podobnega venenju in usihanju rastline. Vse fizično mine in preide v astralno. Ob prehajanju v astralni svet se fizično vse bolj stiska, postaja vse manjša kal, ki je obdana z astralnim, preide v rupa in potem v arupa stanje in potem povsem izgine v spanju podobnem stanju.

Kaj potem ostane od fizičnega? Ko bo Zemlja prešla v arupa stanje, bo tam povsem stisnjen majhen odtisk celotnega fizičnega razvoja, ki so ga Mojstri načrtovali, nekakšna majhna miniaturna izdaja tega, kar je mineralna Zemlja nekoč bila. To preide od fizičnega preko. Fizično je tam le kot ta miniaturna izdaja prejšnjih razvojev, arupa pa velika izdaja. Ko to preide iz devachan stanja, se zunanje razmnoži (razpade) na nešteto medsebojno podobnih delcev. In ko Zemlja ponovno preide v fizično stanje, je sestavljena iz neštetih takšnih majhnih kroglic, vsaka pa je odtisk tega, kar je bila Zemlja prej. Toda vse te kroglice so različno oblikovane, čeprav izhajajo iz istega izvora. Tako bo nova fizična Zemlja pete oble sestavljena iz nešteto takšnih majhnih delčkov, kjer vsak vsebuje vse, kar imajo Mojstri v svoji loži kot obliko načrtovanega cilja mineralnega sveta. Vsak atom pete Zemljine oble bo vseboval celoten načrt Mojstrov. Danes Mojstri izdelujejo atom pete oble v velikem. Vse, kar se pred tem zgodi v človeštvu, bo stisnjeno skupaj v rezultat ‒ to bo atom pete oble.

Ko raziščemo atom, ki obstaja danes, in gremo nazaj v akaša kroniko, vidimo, da gre današnji atom skozi proces rasti. Vse bolj raste, postaja vse bolj izoliran in vsebuje vsevprek valujoče sile človeštva iz obdobja tretje Zemljine oble. Pri tem lahko opazujemo načrt Mojstrov za obdobje tretje Zemljine oble. Kar je najprej povsem zunanje, postane povsem notranje in v najmanjšem atomu vidimo zrcaljen načrt Mojstrov. Ti majhni posebni načrti so le košček celotnega načrta človeštva. Če opazujemo tako, da je načrt za eno oblo atom naslednje, vidimo vzorec sestave Velikega kozmičnega načrta. Tako se Veliki univerzalni načrt sveta razvojno dviguje kvišku v vse višjih stopnjah, k bitjem, ki imajo vse višje načrte gradnje sveta.

Če ta načrt duhovno opazujemo, pridemo do Tretjega Logosa. Tako Logos nenehno polzi v atom. Najprej je zunaj in postane po odrejenem načrtu atom, nakar atom postane podoba tega načrta. Okultist preprosto iz akaša kronike zapiše načrt prejšnjih zemeljskih obel in tako raziskuje atom.

Od kod imajo višja bitja ta načrt? Odgovor dobimo, če pomislimo, da obstajajo še višje stopnje razvoja, kjer so zasnovani načrti. Tam je narisan razvoj sveta. Na te višje stopnje so namigovali stari modreci, na primer Dionizij, učenec apostola Pavla, in tudi Nikolaj Kuzanski (1401‒1464). Spoznal je: Višje od vsega znanja in spoznanja je nespoznanje. Toda to nevédenje je višje védenje in to nespoznanje je višje spoznanje.

Če ne gledamo več na to, kar nas žene kvišku, ampak se usmerimo k sili v naši notranjosti, najdemo še nekaj višjega. Mojstri lahko predejo Tretji Logos, ker so se dvignili celo nad naravo mišljenja, na višjo duhovnost. Ko se v bitjih razvijejo višje sile, se tudi mišljenje pokaže drugačno. Misel je nekaj takega, kot je pri nas izrečena beseda. Misel, ki za Mojstre določa najbolj notranje bitje, je lahko celo izraz višjega bitja (bitnosti), tako kot je beseda izraz misli. Ko mi sami obravnavamo misli kot besede še višjih bitij, se približamo pojmu Logosa. Znanje, iztisnjeno iz misli, je na še višjem nivoju.

Na enem koncu sveta se nahaja atom. Je podoba iz globin duha Mojstrov izhajajočega načrta, ki je Logos. Če iščemo preoblikovanje, preosnovanje samega človeka v veliki periodi sveta, bomo ponovno vodeni v svet.

Kot je človek sestopil, se potopil vse do fizičnega nivoja, tako je tudi s celotnim svetom. Kar je razvil in pospešil človek sam, leži v svetu okrog njega. Vendar smo potem vodeni navzdol v nižje nivoje, ki pa sami vsebujejo višje nivoje ‒ ložo Mojstrov.

Danes živi pri Mojstrih duh Zemlje; ta duh Zemlje bo fizična obleka naslednjega planeta v Jupitrovem obdobju. Najmanjše, kar naredimo, bo imelo svoj učinek v najmanjšem atomu naslednjega planeta. Šele ta občutek nas polno poveže z ložo Mojstrov. Okrog tega mora biti osrediščena naša duhovnoznanstvena skupnost, ker vemo, kaj ti modreci vedo.

Ko je Goethe govoril o duhu Zemlje, je govoril resnico. Zemljin duh tke oblačilo naslednjega planeta. V valovanju in plimovanju življenja – v viharnih delovanjih tke duh Zemlje oblačilo naslednjega planetarnega božanstva.

Dopolnilo: Dve leti kasneje, ponovno v času generalnega shoda v Berlinu, 21. oktobra 1907, je Rudolf Steiner v doslej nenatisnjenem predavanju še enkrat govoril o atomu v zvezi s prehajanjem duhovnega vpliva z enega planeta na drugega, kako torej predhodni stari Mesec deluje na Zemljo in ponovno Zemlja na svojega naslednika, Jupitra.

V tej zvezi se postavlja vprašanje selitve oz. odhoda: Vsi veste, da Zemljo v določenem oziru vodi tako imenovana bela loža, ki združuje visoko razvite individualnosti človeške in še višje vrste. Kaj tam delajo? Vodijo Zemljin razvoj in med tem izdelujejo poseben načrt. Med razvojem vsakega planeta vodilne moči resnično izdelujejo posebni načrt. Medtem ko se Zemlja razvija, se v tako imenovani beli loži Zemlje do največjih podrobnosti izdelujejo načrti za razvoj Jupitra, ki bo v naslednji dobi zamenjal Zemljo. Celotni plan je razvit do najmanjših podrobnosti. Blagoslov in zveličanje nadaljnjega razvoja je v tem, da vse poteka v soglasju s tem načrtom.

Ko bo naša Zemlja dospela do konca svojega planetarnega razvojnega cikla, bodo tudi Mojstri modrosti in skladja občutenj in zaznav končali z načrtom, ki so ga pripravljali za Jupitrovo obdobje. In na koncu takšnega planetnega razvoja se dogaja nekaj nadvse posebnega.

Ta načrt bo skozi postopek hkrati neskončno pomanjšan in številčno neskončno pomnogoterjen. O celotnem Jupitrovem načrtu bo obstajalo neskončno veliko miniaturnih primerkov. Tako je bilo tudi na starem Mesecu: načrt Zemljinega razvoja je bil tam, neskončno pomnogoterjen in pomanjšan. In veste, kaj je ta pomanjšan načrt, ki je bil tam duhovno izdelan? To so dejanski atomi, na katerih temelji Zemlja. In atomi, ki bodo tvorili temelj Jupitrove oble, bodo ponovno do najmanjšega prestavljen načrt, ki ga zdaj izdelujejo v vodilni beli loži. Le kdor pozna ta načrt, lahko ve, kaj je atom. Če hočete postopno razviti védenje o tem atomu, na katerem temelji Zemlja, se boste ob spoznavanju tega atoma srečali prav s tistimi skrivnostmi, ki izhajajo od velikih čarodejev sveta.

Seveda lahko v pogovoru te stvari le nakažemo, vendar dobimo idejo o tem. Zemlja je na določen način sestavljena iz svojih atomov. Vsako bitje, vi sami ste sestavljeni iz teh atomov. Ste v soglasju s celotnim Zemljinim razvojem, ker nosite v sebi neskončno pomanjšanih primerkov Zemljinega načrta, ki je bil izdelan že prej. Ta Zemljin načrt je bil lahko na predhodnem planetarnem stanju naše Zemlje, na starem Mesecu, izdelan le tako, da so vodeča bitja delovala v soglasju s celotnim planetarnim razvojem skozi predhodna obdobja Saturna, Sonca in Meseca.

Neštetim atomom je treba dati s seboj, kar jih postavi v pravilne medsebojne odnose, jih medsebojno pravilno uredi. To so vodilni duhovi Meseca zmogli le tako, da so Zemljo vodili po povsem določeni tirnici, kar sem že pogosto povedal.

Ko se je Zemlja po razvojnem obdobju starega Meseca ponovno prikazala, še ni bila današnja Zemlja, ampak so bili skupaj v eno telo premešani in združeni Zemlja, Sonce in Mesec. Takšna je bila Zemlja najprej. Potem se je odcepilo oz. izločilo Sonce in z njim tudi vse sile, ki so bile za človeka preveč razredčene in duhovne in pod vplivom katerih bi bil veliko prehitro poduhovljen. Če bi človek ostal le pod vplivom sil, ki so bile skupno vsebovane v tem enotnem telesu Sonce-Mesec-Zemlja, se ne bi razvil navzdol do fizične materialnosti, zato se ne bi zavedal sebe, ne bi dosegel Jaz zavesti, kar pa je moral doseči.

Podobni prispevki

Dodaj odgovor