…….
V sobici za mostovžem
stoje tri stare postelje:
mož je star in malo spi,
s tretjim očesom skoz streho strmi.
Zato je vsa preluknjana,
rešeto Lune in dežja,
Sonce pod njo poletne dni
zlata piščeta vali.
To so ptice brez glasu.
Mož jih sliši, ker je gluh.
Zvečer skoz streho odlete.
Zvezde so lepše v deževnih dneh.
…
Kdor je kdaj okušal večnost
se umreti ne boji
samo, včasih bolj nesrečno
živi tiste kratke dni …
Sto, milijon oči v stvareh,
strešnikih streh, listih dreves:
kamor prideš, kamor gréš,
nisi sam sredi lastnih sten.
Najbolj skrit pogled oči
si v neskončen zemljevid
zarisal kot graniten hrib,
ki stoji pod zvézdami.
Prej ko ti, je vse bilo,
za teboj nekoč še bo:
vse, kar je bilo nekoč,
vse, kar kdaj morda še bo. (Svet III; Oko)
DELIRIUM TREMENS
Sneži, sneži v jasni večer,
glas oddaljenih kitar –
isti spev, ki je snežil
ves ta dolgi jasni dan.
Dan sam je bil glas kitar;
iz melodij, ne iz reči,
reči iz samih jasnih barv,
jasne barve iz melodij.
Iz melodij je bil ta dan,
iz pesmi, žalostne tako,
da sta v sneženju teh kitar
zginila zemlja in nebo.
Sneži, sneži v nevidni svit
bližnjih, skritih orgel glas –
isti spev, ki bo snežil,
dokler ne ostane sam.
Sam postane mračen dan;
iz reči, ne iz melodij,
melodije iz mračnih barv,
mračne barve iz kladiv.
Iz samih kladiv bo ta dan,
delavnic, žalostnih tako,
da bo mogočnih orgel dan
zmlel v sneg vse, kar je kdaj bil ….
Komentarji