Iz knjige Rudolf Steiner: Individualna duhovna bitja in njihovo delovanje v človekovi duši
Prvo predavanje, Zürich, 6. november 1917
Pred leti sem bil poslovno v Berlinu, ko je med gledališko predstavo dospelo obvestilo, naj bi v Ženevi anarhist umoril avstrijsko cesarico. Ko je obvestilo v odmoru zavelo po gledališču, sem stal v bližini nekega berlinskega kritika (medtem je napisal znamenite filozofske knjige), ki je svoje začudenje nad dogodkom izrazil tako, da zlahka ostane v spominu. Rekel je: V svetu je mogoče razumeti marsikaj, četudi se s tem ne strinjamo in tega ne opravičujemo, toda iz nekega agitatorskega nagnjenja ubiti bolno gospo, ki s svojim nadaljnjim življenjem ne bi vplivala na nobene pomembne spremembe, katere smrt vsekakor ne more biti v nobeni očitni zvezi s katero koli politično idejo, je nesmiselno, neopravičljivo, tega ni mogoče razumeti.
Mislim, da je ta mož (po mojem mnenju mora biti pametnejši človek) takrat izrazil skupno misel vseh pametnih ljudi današnjega izobraženega sveta. Morda bi lahko k temu dodali: Med ljudmi se torej zgodijo stvari (zgodijo se nasploh v zgodovinskem razvoju), ki se zdijo nesmiselne, če jih nekdo presoja na osnovi tega, kar se je naučil iz življenja.
Prav na takšnih dogodkih (dalo bi se k temu pripeti še veliko drugih) je mogoče videti, da kar se zdi na zunaj nerazumljivo, se tudi mora tako zdeti, ker (če smem uporabiti izraz) izza kulis svetovnozgodovinskih zadev v dobrem in slabem pomenu delujejo duhovne sile; duhovne dogodke in duhovna dejanja je mogoče razumeti, le če lahko z duhovno vedo posvetimo v področje, ki leži izza kulis običajnega življenja, ki poteka v čutnem svetu; ker se dogajajo takšne stvari, ki jih je mogoče razumeti le s pomočjo idej iz duhovnega sveta in ki se nujno, če se jih opazuje le v njihovi zvezi znotraj čutnega sveta, zdijo v dobrem in slabem pomenu preprosto nesmiselne. Ko se človeku tako rekoč slučajno (kar je morda le simbolična prevleka karmičnih zadev) primeri takšna izkušnja v gledališču, je ob njej mogoče pomisliti, kako drugačno se vidi dogajanje izza kulis od tistega na odru.
S to opombo sem začel, ker bom danes govoril o nečem, kar bomo ob našem naslednjem srečanju dopolnili; o nečem, kar je današnjemu človeku pomembno vedeti pred vsemi stvarmi, ki se odigravajo izza kulis dogajanja na fizičnem nivoju. Te stvari, ki so v duhovnem svetu in so iz duhovnega sveta povezane z zadevami ljudi tukaj na Zemlji in jih je mogoče splošno označiti, je mogoče razumeti, le če ne zapademo v udobnost današnjega človeka, vendar je treba iti čim bolj v konkretno, v resnična dejstva duhovnega sveta.
Veste (to smo pogosto razložili, veliko lahko preberete v ciklih predavanj), da razvoj človeštva členimo na določene dobe: velike dobe, ki jih označimo kot Saturnov, Sončev, Mesečev, Zemljin, Jupitrov, Venerin in Vulkanov čas; manjše dobe imenujemo polarni, hiperborejski, lemurijski, atlantski in naš poatlantski čas. Znotraj teh manjših dob, ki pa imajo velikanske časovne razsežnosti, govorimo o določenih kulturnih dobah na primer za naš poatlantski čas: o staroindijski, staroperzijski, egipčansko-kaldejski, grško-latinski in naši sedanji peti poatlantski dobi.
O takšnih dobah govorimo, ker človeštvo kot celota v svojem poteku skozi zemeljski razvoj svoje lastnosti (v tem primeru zlasti duševne) od ene dobe do druge zelo bistveno spremeni, ker prav človeštvo doživi v vsaki taki dobi realen razvoj. Zdaj govorimo o najneznatnejšem označenih dob. V vsaki taki dobi se človeštvo nekako ukvarja z nečim, kar mora prebiti, skozi kar mora iti, ob čemer se mora veseliti ali mora trpeti, kar mora razumeti, iz česar mora pridobiti lastne voljne impulze za svoja dejanja itd. Drugačno nalogo ima egipčansko-kaldejska kulturna doba, spet z nečim drugim se mora ukvarjati grško-latinska in tudi naš čas ima prav posebne naloge.
Razlike v nalogah zaporednih dob glede določene lastnosti oz. značilnosti lahko pravilno pogledamo (na bistvene bomo prav danes opozorili) šele, ko poskusimo za nasvet vprašati tiste izkušnje iz celotnega človekovega življenja za zunanjezgodovinsko nastajanje, o katerem govori zunanja zgodovina človeštva in na katero se zlasti hoče omejiti materialistično mišljenje našega časa. O teh zunanjih doživetjih ljudi na fizičnem nivoju, ki predstavljajo le del skupnega človekovega življenja, ki poteka med rojstvom in smrtjo in med smrtjo in ponovnim rojstvom, o tem fizičnem zemeljskem življenju torej ni mogoče dobiti polne označitve zaporednih dob; kajti v tem, kar se resnično dogaja, skupaj sodelujejo sile, ki se spustijo od kraljestva, v katerem živi človek med smrtjo in ponovnim rojstvom, in vzajemno sodelujejo s silami, ki jih razvijejo ljudje, ki so tukaj na fizičnem nivoju. Vselej gre za skupno igro sil, ki jih ljudje kot duše razvijejo po smrti, in sil, ki so razvite tukaj na fizičnem nivoju.
Še skozi celotno trajanje četrte poatlantske dobe je bilo tako, da so bili ljudje o določenih stvareh držani v nekakšni nevednosti oz. nezavednosti. Mnoge stvari, glede katerih so ljudi četrtega poatlantskega, grško-latinskega časa, še lahko držali v podzavestnosti, so morale ljudem pete poatlantske dobe vedno bolj pritekati v zavest. V petem poatlantskem času mora nasploh mnogo tega, kar je prej lahko ležalo zunaj zavesti človeške duše, priti vanjo. Takšne stvari se razvijajo z določeno duhovno zakonitostjo, z določeno duhovno nujnostjo. Človeški rod je preprosto osnovan po tem, da se določene zavestne, tudi voljne sile, razvijejo v nekem določenem času. Kakor je človeštvo v drugih dobah dozorelo za druge stvari, tako bo za posamezne stvari zrelo v petem poatlantskem času. Dozorelo bo zanje. Neka zadeva, za katero bo človeštvo zrelo v tem petem poatlantskem času, se kaže današnjemu človeku kot poseben paradoks, ker velik del današnjega javnega mnenja stremi naravnost po nasprotnem, ljudi hoče tako rekoč voditi v nasprotno smer. Vendar to ne bo prav nič pomagalo.
Duhovne sile, ki so bile, če smem tako reči, vcepljene v peti poatlantski dobi, se bodo okrepile, dobile obliko tega, kar določeni ljudje hočejo ali kar je osnova splošnega javnega mnenja. Ena od teh stvari, ki se bo z vso močjo uveljavila, bo, da bo možno določeno usmerjanje ljudi k bolj okultnim pravilom in načelom, kot je bil običaj nekoč. V celotni značaj razvoja je položeno, da morajo v petem poatlantskem času razmerje moči, določeni močni vplivi moči, preiti na majhne skupine ljudi, ki bodo imele veliko moč nad drugimi, širokimi množicami.
Temu določen del javnega mnenja danes živo nasprotuje, vendar se bo to kljub temu razvilo, in sicer zato ker bo velik del človeštva med petim poatlantskim časom preprosto iz notranje duševne zrelosti, iz razvojnih nujnosti človeštva, razvil določene spiritualne zasnove in zmožnosti, določen naravni vpogled v duhovni svet. Ta del človeštva, ki mu bo sicer izročena najboljša podlaga za to, kar bo prišlo v šesti poatlantski dobi, ki bo naši sledila, bo v tej peti poatlantski dobi kazal le manjše zanimanje za pozorno ogledovanje zadev fizičnega nivoja. Veliko bo zaposlen s tem, da pripelje nravno, srčno življenje na višjo stopnjo, in z urejanjem določenih duhovnih zadev. S tem bodo lahko drugi, manj naklonjeni spiritualnemu življenju, prevladali v moči in oblasti.
To se nekako kaže kot nujno. Je nekaj, o čemer so v krogih tistih, ki za te zadeve vedo, v celotni zadnji tretjini 19. st. veliko govorili, o čemer so vselej govorili tako, da je pred nami to najnujnejše, vendar naj te možnosti ne bi vodili po slabi, ampak po dobri poti. V zadnji tretjini 19. st., ko se je čas že bližal prelomu v 20. st., je bilo od okultistov z vseh strani slišati: Pripraviti je treba vse, da so tisti, ki na ta način pridejo do določenih impulzov moči, krepostni. Samoumevno so se vsakomur, z izjemo zelo majhnih krogov, zdeli vredni in krepostni tisti, ki so mu bili skozi svetne odnose blizu. Toda med okultisti je bila to vsekakor dnevna tema in je v določenem smislu ostala do danes.
Prav tako se bodo v petem poatlantskem času (ker v teku razvoja ljudje preprosto za to dozorijo) pokazale druge stvari, ljudem bodo postale očitne, znane in ljudje jih bodo želeli in hoteli. To so stvari, ki gredo potem še naprej, tako daleč, da nakopljejo na glavo resne skrbi vsem, ki so vešči teh zadev.
V tej peti poatlantski dobi bo prišlo tudi do tega, da bo človeški fizični miselni aparat dozorel uvideti določene zveze glede bolezni. Izvedencu v teh stvareh bo to povzročalo skrbi, saj si za cilj postavi tudi, da tisti, ki bodo določeni te nauke in impulze o teh stvareh razširjati med ljudmi, delajo pravilno in spoštljivo. Kajti dani bosta dve možnosti: ljudi bo mogoče o teh stvareh poučevati tako, da se to prevesi v nesrečo in zlo sveta, ali pa tako, da se prevesi v njegovo blaginjo in zveličanje. Kajti te stvari, ki so v zvezi z najbolj notranjim bistvom določenih razmer in možnosti človeškega razmnoževanja in obolevanja, tudi določenih razmer, ki se nanašajo na nastop smrti, so s tem, ko se v človeštvu razširjajo, pomembne in tehtne misli in impulzi, zelo pomenljive stvari torej. In naloga pete poatlantske dobe je ljudi tako zelo osvoboditi, da bi si razjasnili določene stvari, ki so bile doslej za ljudi zadrževane predvsem v duševnem podzavednem.
Poznavalci teh stvari si zelo prizadevajo za uresničevanje enega ali drugega, v dobri in slabi smeri. Kajti vse, kar je na tej osnovi lahko narejeno, daje določeno moč, dodeli določenim skupinam možnost daljnosežnega delovanja in oblikovanja človeških zadev. Kot rečeno, je to nekaj, kar je znotraj duhovnoznanstvenega toka 19. st. vse do našega časa s pogledom nazaj na razvoj petega poatlantskega časa odigralo veliko vlogo.
K temu se priključi še dejstvo, ki se zdi poznavalcu izredno pomembno in ga je treba zaradi tega pomena povezati z marsičem drugim. To dejstvo sodi med tiste, o katerih sem v ciklih predavanj občasno govoril. Ko človek, ki je prestopil prag v duhovni svet, napravi v njem opazovanja, stopijo pred njegovo dušo posamezna, vselej individualna dejstva. Izpostavi se, da se dejstva (ki na prvi pogled za duhovno oko nimajo ničesar skupnega, toda razkritje ozadja pokaže nasprotno) vzajemno pojasnjujejo in razjasnjujejo in potem v vzvišenem smislu omogočijo prodiranje v bistvo duhovnega sveta.
Ko vam zdaj predstavim drugo dejstvo, vam ne bo dajalo vtisa, da bi imelo s pravkar povedanim kaj opraviti, vendar se izpostavi, da ima vendarle zelo veliko skupnega. To drugo dejstvo je naslednje: Če se nekdo obrne na duše v sedanjosti umrlih ljudi in spoznava (če smem tako reči) njihove življenjske razmere, vidi, da so med njimi takšne, ki izžarevajo veliko bojazen pred tem, da bi se po smrti seznanile s tistimi človeškimi dušami, ki se jim je tukaj na Zemlji zgodilo podobno kot takrat avstrijski cesarici v Ženevi. Izkusi torej, da duše takšnih ljudi, ki so bili skozi vrata smrti vodeni zaradi vnetih anarhistov, povzročajo velike skrbi določenim ljudem, ki so šli skozi vrata smrti na normalen način in imajo potem svoje doživljaje v duhovnem svetu. Jasnovidni raziskovalec opazi: ljudje, ki so šli normalno skozi vrata smrti in ki lahko občujejo s takšnimi človeškimi dušami, ki so šle skozi nasilno smrt, se kot duše po smrti teh stikov bojijo in se jim izogibajo.
Prosim vas, da v tem slučaju ne vidite paradoksa, da gre pri takšni zadevi za občutke in čustva. Samoumevno je, da obstaja toliko priložnosti za stike in občevanja za duše, da bi bilo neprimerno, če bi hotelo prav iz tega razloga tu zavladati sočutje (usmiljenje), to v takšnem slučaju izhaja iz upravičenega in razumljivega ganjenja človeške duše. V takem slučaju moramo dejstva pogledati objektivno. Obstaja torej dejstvo, da se duše, ki so šle normalno skozi vrata smrti, bojijo duš, ki so bile skozi vrata smrti vodene nasilno, zaradi nečesa, kot je zgoraj omenjeno “anarhistično dejanje”.
Ti dve stvari, zadnje dejstvo in kar sem navedel pred tem, sta v določeni zelo posebni medsebojni zvezi. Te duše namreč (to se izpostavi pri natančnejšem gledanju), ki so šle nasilno skozi vrata smrti, vedo v duhovnem svetu po smrti nekaj, česar druge duše ne morejo ob nepravem času izkusiti, tega preprosto ne morejo izkusiti prej, kot je koristno oz. zdravo. Dušam, ki so šle nasilno skozi vrata smrti, ostane namreč zaradi tega določena možnost, da uporabijo sile, ki so jih imele tukaj, na primer razumske sile. Zato je mogoče takšne duše z onostranstva, z duhovne strani, uporabiti s pomočjo tukaj na fizično telo vezanih sil in je mogoče z njimi delati nekaj čisto drugega, kot je mogoče v fizičnem telesu. Te sile jim omogočajo določene stvari vedeti prej, kot je za napredek razvoja človeštva zdravo in koristno.
Zelo nenavadno je, da na ta način tisto, kar se zdi sicer nesmiselno (množica ekstremističnih dejanj), dobi nek smisel, četudi izjemno dvomljiv. Ta dejstva se pokažejo nekomu, ki stvari pregleda, v nenavadni luči. Tukaj v fizičnem svetu se govori vse mogoče nesmisle, kakšen smisel neki naj bi takšno dejanje imelo, toda pri natančnejšem gledanju nima to nobenega smisla. Tukaj v fizičnem svetu se reče: Takšni ljudje, ki kot pripadniki direktne akcije (franc.: propagande par le fait) umorijo druge ljudi, hočejo le pokazati na bedo sveta; to naj bi bila oblika agitatorskega delovanja z anarhističnimi dejanji itd. Toda kdor zadevo analizira in jo poskuša spraviti v sozvočje z družbenimi zakoni, bo takoj opazil, da je vse to (leseno železo se reče temu) povsem nesmiselno. Vendar dobi nenadoma smisel, če se ve, da vedo duše, ki bodo na tak način poslane v duhovni svet, onstran stvari, ki jih še ne bi smele vedeti, in se duše, ki so šle skozi normalno smrt, teh duš bojijo.
Na takšni podlagi je seveda smiselno preiskati ozadje pravkar omenjenega umora cesarice Elizabete avstrijske; videti, kako je s temi dušami, ki kot nekakšni varuhi določenih skrivnosti pridejo v duhovni svet in vodijo k nečemu, o čemer bomo kmalu govorili. Kdor le zunanje ogleduje vrsto atentatov, ki so se na ta način zgodili, lahko to nekako pripiše slučaju; toda z analiziranjem, z ogledovanjem ljudi, ki so bili na ta način poslani v smrt, se že pokaže, da so ljudje izbrani, vsekakor ne z vidika tega fizičnega sveta, ampak z vidika duhovnega. In vendar, če se glede tega preišče veliko znanih atentatov, se pokaže nekaj zelo nenavadnega. Pri Carnotu, pri cesarici Elizabeti, pri nekaterih drugih se pokaže nekaj zelo nenavadnega, in sicer da je bila s temi atentati povezana možnost doseči nekaj takega, kar sem označil, vendar da to dejansko sploh ni bilo doseženo. To bi šlo, če bi se našle duše, ki so bili tako rekoč njihovi naročniki. S tem bi bili vsi transcendentno, nadčutno krivi: tisti, ki bi šli na normalen način skozi smrt, bi izkusili stvari, ki bi jih spravile v zapor in tisti, ki bi šli na nasilen način, zaradi atentata, skozi vrata smrti, bi bili krivi, če bi nekaj izdali oz. razkrili, za kar človeštvo še ni zrelo.
Višja duhovna bitja višjih hierarhij morajo to preprečiti, ker bi iz določenih vidikov postala stvar posledice, ki je morala biti odvrnjena za zveličanje, blaginjo določenega dela človeštva. S poseganjem višjih duhovnih bitij je bila nekako preprečena škodljivost tega, kar bi lahko na ta način prišlo na dan. Tako se kaže tukaj poskus z neprimernimi sredstvi ali s sredstvi, ki jim je bila njihova primernost odvzeta, priti v duhovni svet, izza kulis običajnega fizičnega sveta.
Ko še naprej sledimo, na čem temeljijo te stvari, spoznamo njihov izvor, od kod prihajajo impulzi zanje. In za velik del atentatov, s katerimi ste bili seznanjeni, ki so bili dogovorjeni oz. izvršeni v Evropi, impulzi (dobro si zapomnite, duhovni impulzi) niso bili izvirni, ampak so bili v določenem smislu izpeljani; bili so (če smem uporabiti trivialen izraz) obrambno kaznovanje. Preprečiti oz. ustaviti se je hotelo nekaj drugega. S temi dejanji se je hotelo ustaviti druga dejanja, ki se gibljejo v isti liniji, ali bolje rečeno vsaj preprečiti njihovo delovanje. To je zelo pomenljiva zadeva. In celotna zadeva bo razumljena šele, ko gledamo na tisto, kar bi moralo biti preprečeno, proti čemur je bilo nekako to obrambno kaznovanje uperjeno. Duhovnoznanstveno pogledamo tu v stvari, ki so globoko povezane z impulzi sedanjega in bodočega človeškega življenja, o katerih pa je resnično izredno težko govoriti, ker gresta v vseh krajih in koncih proti določenim naivnim, tudi upravičenim interesom človeka. Celotna stvar, ki sem jo omenil, bo razumljena šele takrat, ko se preudari, da je bilo vse, kar sem vam doslej povedal na tem področju, vse te atentatske podjetnosti, na katere sem do sedaj namignil, pravzaprav množica diletantsko, laično vodenih poskusov. Niso bili narejeni s temeljitimi daljnosežnimi spoznanji okultnih zvez, ker so bili rojeni iz neke vrste strahu, kot obrambno kaznovanje, niti niso bili enotno vodeni. Stvar bo mogoče razumeti, ko se pogleda na to, kaj je moralo biti speljano stran oz. odvrnjeno. To so poskušali doseči in postaviti na prizorišče že z uvidevnejšimi sredstvi.
Komentarji