KAJ PRAVI DUHOVNA ZNANOST GLEDE CEPLJENJA (2)

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

PRIHODNJA CEPIVA ZA PREPREČITEV VEDENJA O DUŠI IN DUHU 

V Londonu je bil leta 1912 kongres o povsem novi znanosti: eugeniki, ki mu je predsedoval Darwinov sin. Ja, običajno se izberejo pompozna, visokoleteča imena  prav za to, kar je samo po sebi najbolj neumno. Ideje te eugenike dejansko izhajajo iz možganov, in ne iz duš ljudi. Hotela je pripraviti vse potrebno, da se bo v prihodnosti rojeval le zdrav človeški rod, da se ne bodo rojevali manjvredni posamezniki; postopno je hotela skozi nacionalno ekonomijo in antropologijo vzpostaviti zakone, da bi moške in ženske v zakonih združevali tako, da bi se uveljavil čim močnejši rod.

Prišli bodo časi, morda ne v zelo oddaljeni prihodnosti, ko bodo na takšnem kongresu, kot je bil tisti leta 1912 v Londonu, nastopile še čisto druge težnje, ko bodo govorili, da je pri človeku bolezensko že to, da sploh pomisli na duha in dušo. Zdravi so le tisti, ki nasploh govorijo le o telesu. Veljalo bo za bolezenski simptom, če se bo človek razvijal tako, da pride na idejo: Obstaja duh ali duša. Tak človek bo bolan. In našlo se bo – tu ste lahko povsem gotovi −, ustrezno zdravilo, s katerim bodo delovali. Takrat bo duh odpravljen, ukinjen. Dušo bodo odpravili z zdravili. Iz ‘zdravega gledanja’ se bo iznašlo cepivo, s katerim bo organizem že v čim zgodnejšem otroštvu, če bo mogoče že kar ob rojstvu, predelan tako, da to človeško telo ne pride na misel o obstoju duše in duha. Ostro si bosta nasprotovala dva svetovnonazorska tokova. Eden bo moral razmišljati, kako so izoblikovani pojmi in predstave, da z njimi zrasteta realni resničnosti, duhovna in duševna resničnost. Drugi, nasledniki današnjih materialistov, bodo iskali cepivo, ki ‘ozdravi’ telesa, kar pomeni, da naredi taka, da skozi svojo sestavo in zgradbo ne bodo več govorila o takšnih neumnih, abotnih stvareh, kot sta duša in duh, ampak ‘zdravo’ o silah, ki živijo v strojih in kemiji, ki so omogočile nastanek kozmične megle, planetov in sonc. To se bo uvedlo in izvršilo skozi telesne postopke. Materialistični medicinci bodo zadolženi, da dušo preženejo iz človeštva.

Opozoriti želim, kako je osnova teh dogodkov povezana z globoko vrezanimi procesi duhovnega sveta. Povedal sem že, da se je od začetka štiridesetih let 19. st. do jeseni 1879 odvijal pomemben boj v duhovnih območjih sveta, boj, ki se je v evoluciji sveta in človeštva ponovljeno dogajal in se ga je običajno predstavljalo s sliko Mihaela ali svetega Jurija, ki se bori z zmajem. Mihael je leta 1879 izbojeval zmago za duhovne svetove. Poraženi duhovi teme so bili takrat iz duhovnega kraljestva izgnani v kraljestvo ljudi in odtlej vladajo v občutkih, volji, impulzih človekove duševne narave, tako da je mogoče dogodke sedanjosti razumeti le, če lahko usmerimo svoj duševni pogled na te med nami bivajoče duhovne moči. Naravno se moramo vprašati: V čem je v prvi vrsti obstajal boj, ki se je odvijal v duhovnih področjih med letoma 1840 in 1879, in kaj je bistvo potem drugega boja oz. v čem obstaja dejavnost navzdol med človeštvo porinjenih duhovnih bitij teme od novembra 1879?

Najprej vam želim kratko nakazati, kaj ta boj iz duhovnih področij zrcali v zemeljska, človeška področja. V začetku štiridesetih let 19. st. je bila globoko zarezujoča točka obrata v razvoju moderne kulture, ki je prinesla poln, impulziven materialističen razvoj. Da je do tega materialističnega razvoja sploh lahko prišlo, so bili potrebni najprej globoki procesi v duhovnem svetu, ki so se potem nadaljevali tu spodaj in povzročili postopno kapljanje materialističnih impulzov v človeštvo.

Ko tukaj na zemeljskem področju sledimo temu, kar se zrcali iz duhovnih področij, lahko pred vsem opozorimo na dvoje: Najprej, koliko bolj kot to sluti sedanje človeštvo – kajti šele prihodnji opazovalci bodo imeli o tem jasen pogled −, se je v štiridesetih, petdesetih, šestdesetih letih 19. st. strašansko razcvetel čisto materialni razum, povsem materialna razumska kultura. Kdor spremlja razvoj človeštva in zna pogledati v intimnejše procese človeškega življenja, lahko opazi, da glede izostrenosti oblikovanja pojmov, ostroumnosti in prodornosti, kritičnosti ni bilo v nobeni dobi takšnega razcveta v človeštvu kot v tem stoletju, ki je privrženo materializmu. Kajti vse to mišljenje, ki sem ga označil, ki se izživi v tehničnih iznajdbah, v kritičnosti, v gradnji ostroumnih pojmov, je materialno na možgane vezano mišljenje. Ko hoče nekdo kot materialist opisovati razvoj človeštva, lahko z mirno vestjo reče: Človeštvo ni bilo nikoli tako pametno kot v teh desetletjih. Resnično je bilo pametno. Kdor spremlja literaturo – v mislih nimam zgolj tako imenovane lepe znanstvene literature −, bo ugotovil, da tako fino zaokroženih pojmov, tako kritičnega mišljenja ni bilo v celotnem razvoju človeštva, in to velja celo za vsa možna področja.

Toda kar se je razvilo v človeških dušah, je le zrcalna slika tega, kar so si vedno prizadevali z upanjem na zmago določeni duhovi teme, na katere smo opozorili, v duhovnih področjih v štiridesetih, petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih letih. Prisvojiti so si hoteli prastaro dediščino človeštva. Za kakšno prastaro dediščino gre?

Skozi tisočletja so napredni duhovi svetlobe človeštvo vodili tako, da so do sredine svojega vodenja uporabljali krvno zvezo, da so ljudi vodili skupaj v družine, plemena, narode, ljudstva in rase, tako da so se našli skupaj tisti, ki so zaradi prastare človeške in svetovne karme pripadali skupaj. Tako da so imeli tudi ljudje v tem občutenju krvne zveze, v tem občutku stare, prastare naloge sveta, ki so bile hkrati razumljene tako, da je bilo tisto, kar je lahko dala Zemlja – in krvne zveze imajo svoj izvor na Zemlji −, vključeno v splošni karmi človeštva.

Če se usmeri pogled v trideseta, dvajseta leta 19. st., ko so bile duše, ki so se potem spustile v človeška telesa, še v duhovnem svetu, v duhovni svet torej v času pred materialistično dobo, odkrijemo, da so imele te duše, ki so bile tik pred novim utelešenjem, v sebi določene impulze, ki so med drugim izvirali iz tega, da so bile skozi tisočletja, tako pogosto kot so bile na Zemlji, vezane na krvno zvezo z družino, plemenom, narodom, raso. Po teh vezeh so se morale te duše odločati, v katero telo se bodo vselile od štiridesetih let in v drugi polovici 19. st. Kajti ustrezni duhovi svetlobe s pošiljanjem svojih impulzov v duše ljudi usmerjajo napredek razvoja človeštva ustrezno nagnjenosti po starih krvnih zvezah. V človeških dušah, ki so bile v duhovnih svetovih, so bili torej tako ali tako po stari karmi človeštva potopljeni določeni impulzi v telesih ljudi, ki naj bi se naselili v drugi polovici 19. st. in v začetku 20. st. Določeni duhovi svetlobe so torej te duše vodili in usmerjali po svojih starih merilih. Duhovi teme, o katerih sem govoril, so hoteli to dobiti v svoje roke. Impulze  duhov svetlobe so hoteli pregnati iz duš, in vnesti v človeške duše svoje impulze. Če bi uspelo duhovom teme 1879 zmagati, bi bila povsem drugačna povezava med človeškimi telesi in človeškimi dušami, kot je pri ljudeh, rojenih po letu 1879. Duše bi se rojevale v drugačnih telesih, in načrt zemeljskega reda človeštva bi se izvrševal po idealu duhov teme. Vendar ni tako. To je preprečila zmaga Mihaela nad zmajem jeseni 1879. Ti boji so se v obdobju od 1840 do 1879 na Zemlji zrcalili v tem, kar sem opisal kot posebej izoblikovana ostroumnost, kritičnost itd. Pogosto sem opozarjal na to: Zgolj s čistim umovanjem, s spekulacijo ni mogoče prodreti v ozadje stvari, ampak le skozi resnično duhovno opazovanje. Z umovanjem ne more nihče priti do tega, da so prav omenjene lastnosti materialnega razuma, tukaj na Zemlji zrcalna slika borbe v duhovnih svetovih glede razmnoževanja, zaporedja generacij.

Te stvari je treba pravilno obravnavati, kajti če nekdo misli, da je mogoče samo z materialnim razumom najti pravilno povezavo med fizičnim in duhovnim svetom, se zelo moti. Tu se praviloma naleti na povsem napačno, ker shematsko ukrepamo in napredujemo po zunanjih logičnih pravilih, ki so bila pridobljena po vzorcu naravoslovja. Ta pravila veljajo le za fizični svet, in ne za povezavo fizičnega z duhovnim svetom. To je bilo torej eno zrcaljenje tega boja okrog krvi.

Drugo zrcaljenje – na kar sem tudi že pogosto opozoril – je v nastanku spiritizma v štiridesetih letih in potem naprej. Določeni ne prav ozki krogi so v tem času poskušali raziskovati povezave z duhovnim svetom na medialni način, v bistvu na materialni način. Če bi to uspelo, če bi vojska duhov teme postala dovolj močna in premagala privržence Mihaela, bi se spiritizem strašansko razširil. Kajti spiritizem ne more biti vzpodbujan zgolj z Zemlje, ampak ima svoje vplive od drugega sveta; voden in usmerjan bi bil z drugega sveta. Vsekakor si je treba biti na jasnem, da se tukaj tudi ne sme uveljaviti zgolj ali .. ali, kar je ljudem danes tako udobno, da si vedno rečejo: Ali nekaj priznamo, ali pa zavržemo. Tako ne gre, stvari niso takšne. Kar se je odigravalo na spiritističnih tleh, je bilo deloma pomenljivo štrlenje v duhovni svet, je  vsekakor iztekalo iz impulzov duhovnega sveta, in je imelo pogosto najbolj intenzivno opraviti z usodami ljudi, toda bilo je zrcalna slika boja, ki je bil izgubljen v duhovnih področjih. Zato tudi nenavadno nazadovanje in izprijenost spiritizma po prej imenovani časovni točki. Postalo bi sredstvo, ki bi ljudi opozarjalo na duhovni svet, in sicer edino sredstvo, če bi duhovi teme leta 1879 zmagali. Če bi takrat prišlo do te zmage, bi danes živeli v svetu neizrekljive ostroumnosti, ki bi se razširila na najrazličnejša področja človeškega življenja. Špekulacije na borzah in podobne stvari, ki so danes včasih prav neumne, bi bile izvajane s strašno ostroumnostjo. To bi bilo na eni strani. Toda na drugi bi se v najširših okrožjih iskala zadovoljitev duhovno-duševnih potreb na medialni način. Na eni strani torej materialni razum, na drugi pa tisti na navzdol usmerjeni zavesti temelječ način, kako se postaviti v odnos do duhovnega sveta. To je bila namera duhov teme. Predvsem so hoteli preprečiti, kar je moralo pri njihovem padcu po letu 1879 postopno nastopiti: resnično vzpenjanje duhovnih izkušenj, duhovnih doživetij v človeški duši.

Od antropozofsko orientirane duhovne znanosti pridobljena in uporabljana duhovna doživetja, bi postala nemogoča, če bi imenovani duhovi teme izbojevali zmago. To duhovno življenje in duhovno tkanje bi duhovi teme obdržali zgoraj v duhovnih področjih. Le s padcem duhov teme se je zgodilo, da so lahko namesto golega kritičnega, materialnega razuma in medialnih načinov, vstopile neposredne duhovne izkušnje in vse več jih bo. Nisem zaman v zadnjem času tukaj omenil: Veliko bolj kot si je mogoče misliti, je današnji čas odvisen od duhovnih vplivov. Naš čas je zelo materialističen, kar se še stopnjuje, vendar se na veliko več mestih kot si mislimo, ljudem razodevajo duhovni svetovi. Četudi danes pogosto še ne v dobrem pomenu, vendar je mogoče duhovne vplive zaslediti povsod. Marsikaj, kar bodo naredili ljudje, ki imajo danes do duhovnih vplivov določen sram – sramujejo se drugemu priznati svoje duhovne izkušnje −, bo ustanovljeno in narejeno zaradi določenih sanjskih podob, ki so resnični duhovni vplivi. Danes lahko vprašate pesnike, zakaj so postali pesniki. Prvotno doživetje, ki vam ga bodo povedali, bo: Nekaj duhovnega so kot sanjsko doživeli, in ta izkušnja je vanje položila impulz za ustvarjanje.

Vprašate lahko ljudi, ki so ustanovili časopise, kaj je bil pravi vzgib za to – govorim vam dejstva −, in omenjali vam bodo svoje tako imenovane sanje, kar pa ni nič drugega kot prenos določenih duhovnih impulzov iz duhovnih svetov v čutni svet. Obstaja veliko drugega z drugih področij, veliko več, kot nekdo misli, le da danes ljudje tega ne povedo, ker vsak misli, ko drugemu reče, da je nekaj naredil, ker se mu je v sanjah pojavil ta ali oni duh, da bo izpadel bedak. To je seveda neprijetno. Zato se ve zelo malo, kaj se dejansko danes dogaja med ljudmi. Kar se tako osamljeno in posamično dogaja, je le predtek tega, kar bo vse bolj pogosto. Duhovno bo človeštvo zgrabilo prav zaradi zmage Mihaela nad zmajem leta 1879.

Da je duhovna znanost možna, gre tudi pripisati le tej okoliščini, sicer bi ustrezne resnice ostale v duhovnih svetovih, ne bi mogle priti do človekovih možganov, za fizični svet ne bi obstajale. Tu imate takšne slike, ki vam lahko pojasnijo, kašne so bile namere duhov teme v obdobju 1840 – 1879 v duhovnih področjih pri njihovem boju proti pripadnikom Mihaela. Od jeseni 1879 so tukaj spodaj, med ljudmi. Niso dosegli tega, za kar so si prizadevali: Spiritizem ne bo postal splošno prepričanje človeštva; ljudje ne bodo, rečeno z materialističnega vidika, postali tako pametni, da bi se pred samo pametjo zlomili. Duhovne resnice se bodo zakoreninile med ljudmi. (se nadaljuje)

Podobni prispevki

Dodaj odgovor