KAKO NAJDEM KRISTUSA? 3. DEL

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on pinterest
Pinterest
Share on email
Email

To je doživetje, ki gre človeštvu naproti. Angelus Silesius je to izrazil s pomembnimi besedami:

Križ z Golgote te ne more odrešiti hudičev,

če tudi v tebi ni postavljen pokonci.

V človeku je lahko postavljen pokonci z občutenjem dveh polov ‒ nemoči skozi svoje telesno, vstajenja skozi svoje duhovno.

Notranje doživetje, ki je sestavljeno iz teh dveh delov, si resnično prizadeva k Misteriju na Golgoti. Od tega doživetja se ni mogoče odvrniti, rekoč, da nimamo nobene nadčutno razvite sposobnosti. Zanj je ne potrebujemo. Potrebno nam je vaditi resnično zavedanje sebe in voljo za to samozavedanje, voljo tudi za boj proti danes tako običajni ošabnosti, ki človeku ob pretiranem zanašanju na lastne sile ne dovoli opaziti, da je do teh sil ošaben. Če ne moremo čutiti svoje lastne ošabnosti, če skozi svoje lastne sile postanemo ošabni, ne moremo čutiti niti smrti niti vstajenja, niti nikoli ne moremo občutiti misli Angeliusa Silesiusa:

Križ z Golgote te ne more odrešiti hudičev,

če tudi v tebi ni postavljen pokonci.

Toda takrat, ko lahko občutimo nemoč in ponoven dvig iz nemoči, smo deležni blagoslova, resničnega realnega odnosa do Kristusa Jezusa. Kajti to doživetje je obnovitev tega, kar smo stoletja pred sedanjim rojstvom doživeli v duhovnem svetu. Iskati moramo torej njegovo zrcalno sliko tukaj v duši na fizičnem nivoju. Iščite v sebi in odkrili boste nemoč. Iščite in dosegli boste, potem ko ste našli nemoč, odrešitev od nemoči, vstajenje duše k duhu.

Toda ne dovolite, da vas v tem iskanju zmede marsikaj, kar se danes razlaga kot mistika ali celo pridiga kot določene pozitivne izpovedi oz. prepričanja. Ko Harnack na primer govori o Kristusu, to ni res iz preprostega razloga, ker je tisto, kar pravi o Kristusu – preberite si to −, mogoče reči o Bogu nasploh. To lahko prav tako dobro rečemo o judovskem Bogu, prav tako dobro o Bogu mohamedancev, o vseh. Mnogi, ki se imajo danes za tako imenovane ‘prebujene’, govorijo: Boga doživljam v sebi. Vendar doživljajo le Očeta Boga, in še to le v oslabljeni podobi, ker dejansko ne opazijo, da so bolni in ponavljajo ter obrekujejo, kar je v skladu s tradicijo. Nekaj takega dela na primer Johannes Müller. Toda nihče izmed njih ni našel Kristusa, kajti doživetje Kristusa ni v občutenju božanskega v človeški duši, ampak je dvoje: doživetje smrti v duši skozi telo in ponovno vstajenje duše skozi duha. Kdor človeštvu govori, da v sebi ne čuti zgolj Boga (kot trdijo tudi zgolj retorični teozofi), ampak lahko govori o dveh dogodkih, o nemoči in o vstajenju iz nemoči, govori o resničnem doživetju Kristusa. Tak človek se znajde na nadčutni poti k Misteriju na Golgoti; v sebi najde celo sile, ki spodbudijo in poživijo določene nadčutne sile, ki ga vodijo k Misteriju na Golgoti.

Danes nam ni potrebno obupavati nad tem, če v neposrednem lastnem doživetju ne najdemo Kristusa, kajti resnično smo ga našli, ko ponovno najdemo sebe, svoje resnično bitje, vendar vselej iz notranjega občutenja nemoči. Preden izkusimo in doživimo Kristusov impulz, nas mora, ko brez ošabnosti razmislimo o lastnih silah, obiti celoten občutek ničevosti. Ko pametni mistiki na primer rečejo: V svojem Jazu sem našel višji Jaz, Božji Jaz, verjamejo, da naj bi bilo to krščanstvo. To ni krščanstvo. Krščanstvo mora temeljiti prav v stavku:

Križ z Golgote te ne more odrešiti hudičev,

če tudi v tebi ni postavljen pokonci.

Že v posameznostih življenja lahko občutimo, kako res je to, kar pravim, in potem se lahko dvignemo iz teh življenjskih posameznosti k velikem doživetju nemoči in vstajenju iz nje. Dragi prijatelji, bilo bi lepo, posebej v naši sedanjosti, če bi ljudje na primer uresničili naslednje: V globinah človeške duše povsem gotovo temelječo težnjo k resnici in nato tudi nujo to resnico izpovedati. Toda ravno ko se namerimo resnico izpovedati in si potem celo premislimo, lahko naredimo prvi korak na poti k občutenju nemoči človeškega telesa v odnosu do božanske resnice. V trenutku, ko dejansko razmišljate, da boste govorili resnico, pridete namreč na nekaj zelo nenavadnega. Pesnik je to občutil, ko je rekel: Ko govori duša, tako že duša, ah! nič več ne govori. Na poti, ko tisto, kar dejansko notranje v duši doživimo kot resnico, postane izgovorjena beseda, se to že otopi. V govoru se še ne uniči povsem, ampak otopi. Lastna imena, ki vselej označujejo le eno stvar, so edine prave označitve te stvari. Generalizirana imena, naj bodo glavne, časovne ali lastne besede, ne označujejo več popolne resnice. Tam obstaja resnica v tem, da se zavedamo, da se moramo v bistvu z vsakim stavkom od resnice oddaljiti.

Duhovnoznanstveno poskušamo vstati od mrtvih iz priznanja: Z vsako trditvijo izrečeš neresnico, ko ravnamo naprej na določen način, ki sem vam ga pogosto označil. Pogosto sem vam rekel, da v duhovni znanosti ne gre tako zelo za to, kaj je rečeno – kajti to bi prav tako zelo zapadlo tej nemočni presoji −, ampak kako je rečeno. Poskusite slediti – to lahko naredite tudi v mojih spisih −, kako je vsaka zadeva označena z najrazličnejših vidikov, kako se vselej poskuša neko stvar označiti z ene strani in z druge. Le takrat se je mogoče približati stvarem. Kdor namreč verjame, da so besede nekaj drugega kot evritmija, se zelo moti. Besede so le iz grla izpeljana, z zrakom soudeležena evritmija. So zgolj kretnje in geste, le da niso narejene z rokami in nogami, ampak z grlom. Zavedati se moramo, da na karkoli le nakazujemo in da le takrat pridobimo pravilen odnos do resnice, ko v besednih nakazovanjih gledamo na tisto, kar želimo izraziti, in ko se kot ljudje zavedamo, da medsebojno živimo v besednih namigih. Potem želi med drugim tudi evritmija, ki celotnega človeka naredi za grlo, pokazati, skozi celotnega človeka izraziti, kar sicer izrazi le grlo. S tem ljudje ponovno občutijo, da tudi pri govorjenju delajo le kretnje in geste. Rečem ‘oče’, rečem ‘mati’, toda če uporabljam vse generalizirano, se lahko resnično izrazim le takrat, ko se je drugi z menoj skupaj vživel v socialni element teh stvari, ko geste in kretnje razume. Nemoč presežemo le tedaj, ko že lahko občutimo do jezika, slavimo vstajenje, ko razumemo, da moramo biti v trenutku, ko odpremo usta, že resnični kristjani. Kar je v razvoju nastalo iz Besede, iz Logosa, je mogoče razumeti le takrat, ko je Logos ponovno povezan s Kristusom, ko se zavemo: Čim naše telo postane orodje izražanja, sili resnico navzdol, tako da deloma ohromi in zamre na naših ustnicah, v Kristusu pa resnico ponovno oživimo, ko se zavemo, da moramo besede poduhoviti, misliti ob tem duha, jih prežeti, prepojiti z duhovno realnostjo in se ne sprijazniti z jezikom kot takšnim. To se moramo naučiti, dragi prijatelji.

Ne vem, ali bo jutri čas dovoljeval tudi javno na takšne stvari opozoriti. To nameravam, vendar želim to izreči najprej tukaj. Če bom moral jutri marsikaj znova ponoviti, se, prosim, ne spotikajte ob to. Najprej želim reči, kar sem na različnih mestih javno že povedal. Vidite, mogoče je priti do nenavadnega odkritja. To želim označiti na posebnem primeru. Natančno sem študiral resnično zelo zanimive sestavke, ki jih je napisal Woodrow Wilson, predavanja o ameriški zgodovini, ameriški literaturi, ameriškem življenju. Mogoče je reči, da je prav ta Woodrow Wilson ameriški razvoj, kot poteka od ameriškega vzhoda proti zahodu, sijajno, prav mogočno opisal. Tako zelo ga opiše kot pravi Američan in zelo privlačna in napeta so ta v sestavkih predstavljena predavanja z naslovom Le literatura in drugi eseji (Mere literature and other essays) in predstavljajo ameriško bistvo in naravo – kajti Woodrow Wilson je najbolj tipičen Američan –, ki jo lahko spoznamo tako, da preberemo te sestavke. Marsikaj v sestavkih Woodrowa Wilsona sem primerjal – primerjave se je mogoče lotiti povsem objektivno – s sodbami na primer Hermana Grimma, moža, ki je docela tipičen Nemec 19. stoletja, tipičen Srednjeevropejec 19. stoletja, mož, ki mi je zaradi svojega načina pisanja prav tako simpatičen, kot mi je Woodrow Wilson nesimpatičen. Toda to le osebno mimogrede. Rad imam način pisanja Hermana Grimma, način pisanja Woodrova Wilsona pa občutim kot nekaj zelo protislovnega, vendar je mogoče biti pri tem zelo objektiven. Tipični Američan Woodrow Wilson je pisal preprosto povsem bleščeče, sijajno, zlasti o razvoju ameriškega ljudstva. V našem primeru pride v poštev nekaj drugega, v čemer sem primerjal sestavke Woodrova Wilsona in Hermana Grimma, kjer sta oba pisala o metodi zgodovine. Stavke Woodrowa Wilsona je mogoče sprejeti, skoraj dobesedno se ujemajo s stavki, ki jih je napisal Herman Grimm, in stavke Hermana Grimma je mogoče prevesti v sestavke Woodrowa Wilsona – povsem se ujemajo. Vsako izposojanje je izključeno! Ni govora o kakršnem koli namigovanju na izposojanje; to je popolnoma izključeno. Na tem mestu se je mogoče, ne da bi zapadli v buržoazijo, filistrstvo, naučiti: Ko dva izrečeta isto stvar, to ni isto. Kaji zdaj postane to problem: Kaj je tu nenavadno in čudno, ko je pravzaprav Woodrow Wilson svoje Američane opisal veliko bolj predirljivo in sugestivno, kot je to značilno za Hermana Grimma v njegovem pisanju o metodologiji v zgodovini. Pri svojem opisovanju uporablja Woodrow Wilson skoraj enake odstavke kot Herman Grimm. Kako si to razložiti? To je resnično problem.

Če se v to poglobimo, pridemo do naslednjega odgovora. Ko sledimo stilu Hermana Grimma, vidimo v vsem, kar je napisal, da je vsak stavek priborjen osebno individualno; od stavka do stavka je vse osebno individualno priborjeno. Vse napreduje v luči kulture 19. st., toda iz neposredne zavestne duše. Woodrow Wilson opisuje bleščeče, vendar je opazno obseden od nečesa v svoji lastni podzavesti. Gre za demonsko obsedenost. V njegovi podzavesti je nekaj, kar mu daje vsebino, ga inspirira in on to potem zapiše. Skozi njegovo dušo govori demon, ki pride seveda v Američanu 19. st. na dan na poseben način. Od tod sijajnost, mogočnost.

Danes, ko leno in slabotno človeštvo, ko nekje nekaj bere, tako pogosto pravi: To sem prebral tam in tam, ko gleda le vsebino, je čas, ko se mora človeštvo naučiti, da ni več tako zelo bistvena vsebina oz. kaj kdo reče, ampak kdo to reče; potrebno je spoznati človeka iz tega, kar reče, ker so besede le geste in spoznati moramo, kdo jih dela. V to se mora vživeti človeštvo. Tu se kaže strašno velik misterij najbolj običajnega vsakdanjega življenja, dragi prijatelji. Prav tu je razlika, ali je v osebnem Jazu priborjen stavek za stavkom, ali pa je vsebina na kakršenkoli način na primer sugerirana oz. vsiljena od zgoraj ali od spodaj ali s strani. Na ljudi celo bolj deluje to sugestivno oz. vsiljeno, ker si moramo temu nasproti pri branju vsebine, ki je notranje priborjena, vsak stavek ponovno sami priboriti. Približuje se čas, ko nam pomembnost tega, kar imamo pred dušo, ne bo več potrebno videti v goli dobesedni vsebini, ampak predvsem v tistih, ki to ali ono izrečejo; ne le v zunanji fizični osebnosti, ampak v celotni človeško-duhovni povezanosti.

Ko ljudje danes vprašajo: Kako najdem Kristusa?, odgovorimo, da Kristusa ni mogoče doseči skozi kakršnokoli spiritiziranje ali udobno mistiko, ampak le, ko imamo pogum, da se s celotnim bitjem neposredno postavimo v vsakdanje življenje. V takšnem slučaju morate čutiti tudi jezik nasproti nemoči, v katero se je prestavilo telo s tem, ko postane nosilec jezika; in nato morate čutiti vstajenje duha v besedah. To je to. Ne le: črka ubija, duh oživlja ‒ izrek, ki je velikokrat napačno razumljen, ampak že glas ubija, in duh mora šele ponovno oživeti, če se nekdo v posameznem konkretnem življenju naveže na Kristusa in na Misterij na Golgoti. V tem prvem koraku najdemo Kristusa: Ko nekje berete lepe besede, ne skušajte zgolj gledati njihove vsebine (danes so ljudje navajeni na to), ampak iščite človeške povezanosti, iščite, kako besede izhajajo iz izvora, iz katerega so izgovorjene. To bo vse bolj pomembno. Ko bi prav marsikateri izmed nas to premislili, vsi skupaj ne bi tako pogosto doživljali ljudi, ki rečejo: Ta je vendar povsem antropozofsko ali teozofsko govoril; to se le enkrat prebere! Ne gre za to, kakšne besede se uporablja, ampak iz katerega duha izhajajo. Z antropozofijo ne želimo razširjati besed, ampak novega duha, vsekakor duha, ki mora biti duh krščanstva od 20. st. naprej.

To, dragi prijatelji, sem še želel dodati. Srečen sem, da sem se pri tem lahko navezal na tisto, kar sem tukaj izvršil pred osmimi dnevi, in da sem vam lahko ponovno govoril o stvareh, ki se nas vseh dotikajo, in upam, da bomo lahko v najkrajšem času ponovno tudi ta razmišljanja tukaj v Zurichu nadaljevali. V tem smislu kljub prostorski ločenosti ne pozabimo, da smo kot antropozofi v dušah skupaj in da želimo ostati vedno v duhu človeštva, ki mora tu vladati in delovati, zvesti in privrženi skupaj. (Konec)

Podobni prispevki

Dodaj odgovor