LEGENDA O IZGUBLJENEM TEMPLJU (3)

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Eden od Elohimov  se je poročil z Evo in od tod je izšel Kajn. Drug Elohim, Adonai ali Jehova/Jahve, je potem ustvaril Adama. Tudi on se je poročil z Evo in iz tega zakona je izšel Abel. Adonai je zanetil razprtije med družinama Kajna in Abela, kar je povzročilo, da je Kajn Abela ubil. Toda iz nove zveze Adama z Evo je izšel Setov rod.

Tako imamo torej dva človeška rodova. Eni so izvorni potomci Elohima, Kajnovi sinovi, imenujemo jih tudi Sinovi ognja. Obdelujejo zemljo, ustvarjajo iz nežive zemlje in jo s človeškimi spretnostmi in umetelnostmi preoblikujejo. Enoch, eden  Kajnovih naslednikov, je ljudi učil spretnosti obdelovanja kamna, gradnje hiš, organiziranja družbe, ustanavljanja meščanske družbe in držav. Kajnov potomec je Tubal Kajin, ki je obdeloval kovine. Iz tega rodu izvira tudi gradbenik Hiram Abiff.

Abel je bil goveji pastir. Trdno se je držal tega, kar je našel in jemal v obstoječem svetu, kakršen je pač bil. To nasprotje je še vedno med ljudmi. Eni se trdno držijo sveta, kakršen je, drugi hočejo s spretnostjo, umetelnostjo, umetnostjo iz neživega oblikovati novo, živo. Druga ljudstva so pradede teh Sinov ognja postavila v pripovedko o Prometeju. Sinovi ognja naj bi iz obširnih kozmičnih misli v svet vgrajevali modrost, lepoto in dobroto, da bi svet oblikovali v tempelj.

Salomon je bil potomec Abelovega rodu. Sam ni mogel zgraditi templja, saj ni imel potrebnih spretnosti. Pokliče gradbenika Hirama Abiffa, potomca Kajnovega rodu. Salomona je krasila božanska lepota. Ko ga je obiskala kraljica iz Sabe, da bi se z njim poročila, je mislila, da vidi podobo iz zlata in slonovine.

Jehovo imenujemo tudi Boga oblike, Boga, ki je živo ustvaril v živo moč v nasprotju z drugim Elohimom, ki je ustvarjal, da bi iz neživega pričaral živo. Komu pripada prihodnost? To je veliko vprašanje tempeljske legende. Če bi se ljudje razvijali po religiji Jehove, bi celotno življenje v obliki zamrlo. V okultni znanosti to imenujemo prehod v osmo sfero. Toda zdaj je nastopil čas, da mora človek mrtvo sam prebuditi v življenje. To uresničijo Kajnovi sinovi, tisti, ki se ne prepustijo obstoječemu, ampak sami ustvarjajo v obliki. Kajnovi sinovi sami oblikujejo in gradijo svet.

Ko je kraljica iz Sabe videla tempelj in vprašala po gradbeniku, so ji povedali za Hirama. Ko ga je videla, se ji je v trenutku zazdelo, da ji je dejansko namenjen on. Kralj Salomon postane ljubosumen; poveže se s tremi Hiramovimi pomočniki, nezmožnimi postati mojstri; Hiramu naj bi onemogočili stvaritev velike mojstrovine z imenom Bronasto morje. Ustvarjena naj bi bila v litini. Človeški duh naj bi se zvezal s kovino. Eden izmed treh pomočnikov je bil sirijski gradbeni rokodelec, drugi feničanski tesar in tretji hebrejski rudar. Zarota je uspela. Preprečili so nastanek umetniške zlitine, polili so jo z vodo. Vse se je razpršilo v oblak isker. Iz obupa se gradbenik sam vrže v ognjeni žar. Tedaj zasliši glas iz središča Zemlje. Prihajal je od samega Kajna, ki ga je klical: Tu imaš kladivo božansko-kozmične modrosti, s katerim je mogoče umetnino ponovno napraviti. In Kajn mu da kladivo. Človekov duh se človeku vgradi v astralno telo, če ga ne bi ohranjal tako, kot ga mora. To gradnjo zmore Hiram ponovno postaviti. Vendar mu to streže po življenju. To bomo naslednjič še poglobili.

Do semkaj sem hotel pripeljati legendo, da bi pokazal, kako je v izvirnih okultnih bratovščinah živela misel, da ima človek eno nalogo ‒ nalogo, da neživi svet izgrajuje in se ne zadovolji s tem, kar že obstaja. Modrost je udejanjana s tem, da priteka v neživi svet, da postane svet s tem odsev pravečne duhovnosti.

Modrost, lepota, moč so tri osnovne besede vsakega prostozidarstva. Temeljna naloga je tako preoblikovati zunanji svet, da le-ta postane oblačilo duhovnega. Tega danes celo zidarji ne razumejo več in mislijo, naj bi človek delal na svojem lastnem Jazu. Imajo se za posebno pametne, ko pravijo, naj v srednjem veku delovni zidarji ne bi postali svobodni zidarji. Toda prav delovni zidarji so to vselej postali, kajti zunanja stavba naj bi postala podoba duhovnega, templja sveta, ki naj bi bil zgrajen iz intuitivne modrosti. Ta misel je bila poprej podlaga velikim zgradbam in so ji sledili do najmanjše podrobnosti.

Premoč modrosti nad razumom vam bom pokazal na primeru. Vzemimo staro gotsko katedralo in bodimo pozorni na čudovito akustiko. Danes je nismo več zmožni narediti, kajti globoko vedenje o tem se je izgubilo.

Slavno jezero Möris v Egiptu je prav tako čudo človeškega duha. Ni bilo naravno jezero, ampak narejeno umetno po intuiciji modrecev, da so v njem shranili vodo, ko je je bilo v obilju, v sušnih obdobjih pa so jo lahko razpeljali po poljih. To je bilo čudo kanalizacije.

Ko bo človek tako ustvarjal po isti modrosti, kot so ustvarjale božanske sile narave, ko so na moder način izgradile fizično, bo tempelj zgrajen. Ne gre za to, koliko zmoremo v posameznem ustvariti iz svoje modrosti, ampak nas mora prežemati miselnost, ki ve, da je tempelj človeštva mogoče zgraditi le iz modrosti.

Ko gremo danes skozi mesta, naletimo na neko trgovino s čevlji, zraven je lekarna, poleg nje trgovina s siri in zraven nje prodajalna sprehajalnih palic itd. Če si nočemo prav nič kupiti, kaj naj potem tam počnemo? Kako malo zunanje življenje takšnega mesta nadaljuje tisto, kar čutimo, mislimo in občutimo! Kako drugače je bilo v srednjem veku! Ko je šel takrat človek po ulici, je videl pročelja hiš, zgrajena v stilu mišljenja in značaja stanovalcev. Vsaka vhodna vrata so izražala, kar je človek, svojemu duhu ustrezno, preoblikoval v ljubezen. Pojdite na primer skozi mesto, kot je Nürnberg: tam še najdete temelj tega, kot je bilo takrat, in potem vzemite kot nasprotje temu moderne abstrakcije, ki se človeka nič več ne tičejo. To je materialističen čas in njegove kaotične stvaritve, h katerim smo iz prejšnjega spiritualističnega časa postopno prešli.

Človek je bil izrojen iz narave, ki so jo nekoč oblikovali bogovi, tako da se vse v veliki zgradbi sveta, v velikem templju, prilega. Nekoč je bil čas, ko na tej Zemlji ni bilo mogoče videti nobenega dela, ne da bi si morali reči: Božanska bitja so ta tempelj zgradila do stopnje, ko je bilo fizično telo človeka dokončno zgrajeno. Potem si ga prilastijo višji principi (psihične sile) in s tem se v svetu pojavi nered, kaos. Želje, poželenja, strasti so v tempelj sveta vnesli nered. Šele ko bo iz človeške volje ponovno govorila zakonitost, na višji in lepši način, kot so nekoč Bogovi ustvarjali naravo, šele ko bo človek pustil, da v njem samem nastane Bog, da bo kot Bog lahko gradil tempelj, takrat bo človek dobil izgubljeni tempelj nazaj.

Ne bi bilo prav, če bi mislili, da moramo le graditi. Ne! Gre za mišljenje, prepričanje, celo če zelo veliko vemo. Če pa smo prepričani, da razmišljamo v tej smeri in preidemo potem na družbene, tehnične in pravne reforme, potem gradimo izgubljeni in ponovno nastajajoči tempelj. Toda če začnemo reforme s še tako dobrimi nameni, vendar brez tega prepričanja, delamo le še dodatni kaos. Kajti posamezni kamen je nekoristen, če se ne prilega in ujema s celotnim načrtom. Če reformirate pravosodje, religijo ali nekaj takega, vidite pa le posamezno, ne da bi razmišljali o celoti, je to le rušenje.

Zato teozofija ni le teorija, temveč praksa, najbolj praktična v svetu. Zmotno je misliti, naj bi bili teozofi puščavniki, ki ne gradijo v svetu. Če bi lahko pripeljali do tega, da se ljudje lotijo družbenih reform na teozofski podlagi, bi veliko hitreje in bolj zanesljivo dosegli vse, kar hočejo. Kajti ne da bi morali reči karkoli proti posamičnim gibanjem, v posameznih gonilih ne vodijo pač k ničemur drugemu kot k fanatizmu. Vsa posamezna reformska prizadevanja – apostoli miru, abstinenti, vegetarijanci, zaščitniki živali itd. – koristijo šele, ko gredo vsi skupaj. Svoj ideal imajo lahko dejansko le v velikem skupnem gibanju, ki vodi k združitvi v skupni tempelj.

To je ideja, na kateri temelji alegorija o izgubljenem in ponovno postavljenem templju.

Podobni prispevki

Dodaj odgovor