Kasneje, v srednjem veku, je ideja Salomonovega templja znova oživela s templjarji, ki so hoteli misli o templju prenesti v zahodne dežele. Vendar templjarjev takrat niso razumeli (po Jacquesu de Molayu, Velikem mojstru). Če hočemo templjarje razumeti, moramo pogledati globoko v zgodovino človeštva. Kar so templjarjem očitali v pravdnih spisih, temelji na velikem nerazumevanju. Templjarji so takrat rekli:
Vse, kar smo doslej preživeli, je priprava za to, kar je hotel Odrešenik. Kajti rekel je: Krščanstvo ima prihodnost, novo nalogo. Naša naloga je pripraviti različne sekte srednjega veka in ljudi nasploh na tisto prihodnje, ko bo krščanstvo vstalo v novi jasnosti, v tem, kar je Odrešenik dejansko hotel. Mi moramo videti, kako krščanstvo vzide v četrto podraso, v peti se bo razvijalo naprej, toda šele v šesti bo mogoče slaviti ponovno vstalo veličast. To moramo pripravljati. Duše ljudi moramo tako naravnati in voditi, da se izrazi pravo, resnično, čisto krščanstvo, v katerem ima ime najvišjega svoje prebivališče.
Jeruzalem naj bi bilo središče in od tam naj bi se vsebina skrivnosti o odnosu človeka do Kristusa prelila po vsem svetu. Kar je bilo v templju predstavljeno kot simbol, naj bi postalo živa resničnost. Templjarji so govorili ‒ in to so jim očitali ‒, da bi oni ustanovili določeno zvezdno služenje, prav tako Sončevo služenje. V ozadju tega leži velik misterij. Mašna daritev ni bila prej nič drugega kot velik misterij. Maša je razpadla v dva dela, v tako imenovano malo mašo, kateri so smeli prisostvovati vsi; ko je bila končana in se je široka množica oddaljila, je sledila velika maša, namenjena le tistim, ki so hoteli opraviti okultno šolanje, ki so hoteli stopiti na “pot”. V tej veliki maši se je najprej izvršila apostolska priprošnja (Abbetung Apostolikums); potem je bil pokazan razvoj krščanstva v celotnem svetu, in kako je krščanstvo povezano z velikim potekom razvoja sveta.
Kozmična dejstva Zemlje niso bila vedno enaka kot danes, ampak je bila naša Zemlja nekoč združena s Soncem in z Mesecem. Sonce se je nekako odcepilo in našo Zemljo potem obsevalo od zunaj; potem se je odcepil Mesec. Tako je bila Zemlja pred odcepitvijo za človeka povsem drugačno prebivališče. Fizično je bil človek takrat povsem drugačen. Tudi celotno življenje človeka na Zemlji je bilo drugačno, ko sta se Sonce in Mesec odcepila od nje. Prvič sta se pojavila rojstvo in smrt; prvič nastopi reinkarnacija; prvič sestopi in se nastani v človeškem telesu človeško jazstvo, individualnost, in se v nepretrganem zaporedju ponovno uteleša. To se bo nekoč končalo. Zemlja se bo ponovno združila s Soncem in človek bo svoj nadaljnji razvoj lahko preživljal na Soncu. Tako imamo določeno stopenjsko lestev, kako gresta skupaj človek in Sonce. Takšne stvari so v zvezi z napredovanjem Sonca po nebesnem svodu.
Zdaj se bo v svetu vse, kar se je zgodilo, v zaporednih stadijih še enkrat kratko ponovilo. Vse se je ponovilo, tudi razvoj globusov (obel Zemlje) v prvi, drugi in tretji korenski rasi. Potem se zgodi, da se začne človek ponovno utelešati. Od druge do tretje korenske rase se je odcepilo Sonce, v tretji Mesec. Zdaj se razvija Zemlja od tretje do šeste korenske rase, kjer bo Sonce z Zemljo ponovno združeno. Takrat se bo začela nova doba, kjer bo človek dospel na veliko višjo stopnjo in se ne bo več inkarniral.
Kot religija je prišel ta nauk v poteku razvoja v svet v obliki zgodbe o Noetovi barki. Kar se mora v prihodnosti zgoditi, je bilo iz nauka izvzeto. Združitev Sonca z Zemljo je vnaprej oznanjana v pojavu Kristusa na Zemlji. S takšnim naukom itd. je vselej tako: kar se dogaja, je nekaj časa ponovitev minulega. Potem postane nauk oznanjanje prihodnosti. Posamezne podrase so glede na razvoj zavestnih stopenj ljudstev v zvezi s potekom Sonca na nebu. Če si narišete del živalskega kroga, dobite podobo gibanja Sonca preko nebesnega svoda.
Veste, da je čas, v katerem je tretjo podraso zamenjala četrta, povezan z znakom Ovna ali Jagnjeta. Predhodna, asirsko-babilonska, doba je kot pomembno za svoj čas to povzela v znaku Bika, njej predhodna perzijska doba je zaznamovana z ozvezdjem Dvojčkov. In če bi šli še bolj nazaj, bi prišli v času sanskrtske kulture do ozvezdja Raka. Čas, v katerem je Sonce na dan začetka pomladi vstopilo v Raka, je bil za človeštvo čas preokreta. Atlantida je bila potopljena in izšla je prva podrasa pete korenske rase. Ta preobrat je označen z Rakom. Naslednja doba se začne, potem ko Sonce vstopi v Dvojčka. Nadaljnji potek zgodovine nas vodi v kulturo Prednje Azije in Egipta, ko vstopi Sonce v Bika. In ko se Sonce premakne še naprej, se začne četrta podrasa, ki jo grška pripovedka povezuje z Ovnom oz. Jagnjetom (pripovedka o Jazonu, ki išče ovčje krzno, zlato runo). Še v prvih časih krščanstva je bil sam Zveličar predstavljen kot Jagnje. Sam sebe je imenoval Jagnje.
Sledili smo času od prve do četrte podrase. Sonce na nebu napreduje in zdaj, kjer smo mi sami na kritični točki, smo v znaku Rib. Potem bo prišel čas, v času šeste podrase, ko bodo postali ljudje notranje tako očiščeni, da bodo sami postali tempelj za božansko. Takrat bo Sonce v znaku Vodnarja. Tako potuje Sonce, ki je dejansko le zunanji izraz našega lastnega duhovnega življenja, po nebesnem svodu. Šele ko bo Sonce na začetku pomladi vstopilo v Vodnarja, bo to postalo razumljeno v svoji polni jasnosti.
Tako izroča znanje velika maša, pri kateri so se morali neposvečeni odstraniti. Tistim, ki so ostali, je bilo pojasnjeno, da mora krščanstvo, ki se je začelo kot setev, v prihodnosti prinesti še nekaj čisto drugega kot sad in da je bil z “Vodnarjem” Janezom mišljen, kdor kot gorčično zrno raztrosi krščanstvo kot setev. Aquarius ali Vodnar pomeni isto kot Janez, ki krščuje z vodo, da bi ljudi pripravil na sprejem Kristusovega ognjenega krsta. Da bo prišel Janez – Aquarius, ki starega Janeza šele naredi resničnega, in bo oznanjal Kristusa, ki bo ponovno obnovil tempelj, ko bo prišla velika časovna točka ‒ Kristus bo znova spregovoril človeštvu. Vse to, in kako razumeti in spoznati to prelomno časovno točko, so poučevali v globini misterija templjarjev.
Komentarji