Rudolf Steiner: IZ CIKLA O ZDRAVJU IN BOLEZNI, Osmo predavanje, Dornach, 23. decembra 1922
Zdaj nam preostane razmisliti še o posameznem, in to z veseljem naredimo danes. Morda se lahko potem dogovorite in se med božičem posvetujete o tem, o čemer bo govora v naslednji uri, da boste tudi glede tega lažje zadovoljili svojo zvedavost.
Za spoznavanje sveta so za človeka pomembni njegovi čuti, od katerih smo že obravnavali oko in uho; obravnavali smo preko celotnega človeka razširjeni čut za občutek, prav tako čut za okus in voh. Vsi ti čuti so pomembni, da človek spoznava svoje okolje, in da lahko oblikuje svoje telo. S svojimi čuti ne more živeti, ampak to dela s procesom dihanja. Ko torej vprašate, zakaj ste pokončno bitje, zakaj je nos sredi obraza itd., si morate odgovoriti: ker so moji čuti taki in taki. Toda če vprašate, zakaj živite, se morate ozreti na svoje dihanje, kajti dihanje je povezano s celotnim življenjem. Ljudje dihamo tako kot višji sesalci; vendar obstaja veliko živali, ki dihajo drugače. Ribe vedno živijo v vodi, v njej plavajo in zmorejo v njej tudi dihati. Človek tega ne zmore, ker ima ustrezne organe zakrnele.
Če najprej pogledamo na človeka, imamo pri njem vdih. To sem vam z nekega drugega vidika že opisal; danes bomo ta proces opazovali tako, da boste iz tega kar največ uvideli. Dihanje je najprej vdih. Vdihnemo iz zraka, ki nas obdaja, in sicer tisto, kar je nujno za naše življenje, kisik. Potem se kisik razširi po vsem našem telesu; v našem celotnem telesu leži naokrog oz. plava ali tudi leti naokrog v zelo majhnih delcih ogljik.
Ogljik, ki ga nosimo v sebi, najdete sicer tudi v naravi, in sicer se nahaja na zelo različne načine. Ogljik obstaja najprej, kot veste, v premogu (antracitu). Je tudi v vsaki rastlini, saj je rastlina sestavljena iz ogljika, iz vode itd., a glavni sestavni del rastline je ogljik. Če imate svinčnik, v katerem je grafit, pišete z ogljikom. Končno je diamant, tako dragocen material, tako dragocen kamen, tudi ogljik. Diamant je prozoren ogljik, premog je neprozoren ogljik. Prav zanimivo je, da je v naravi nekaj takega kot premog, ki se ne more postavljati s svojim bistvom, ni eleganten, a vendar je iz iste snovi, kot na primer nekaj izjemno dragocenega, kot diamant v angleški kroni; isto torej, le v drugačni obliki. Tak ogljik torej, imamo v najrazličnejši obliki v sebi.
Vdihnemo torej kisik. Razširi se vsepovsod po našem telesu in se poveže z ogljikom. Ko se kisik poveže s trdnim premogom, nastane ponovno plin, ogljikov dioksid; ogljikov dioksid je spojina kisika in ogljika. Ta ogljikov dioksid potem izdihnemo. Naše življenje je v bistvu to, da svoje telo vključujemo v ostali svet s tem, da vdihujemo kisik in izdihujemo ogljikov dioksid.
Rečemo lahko tudi takole: Če bi vselej vdihovali zgolj kisik, bi morali imeti brezmejno veliko kisika, in ogljikov dioksid bi moral ostati v nas. Potem bi moralo biti tako, da bi se skozi vdihovanje vse bolj napihovali, in nazadnje bi postali velikanski kot Zemlja. Potem bi lahko vselej le vdihovali, naredili en sam velikanski vdih. Vendar nimamo toliko ogljika naenkrat, saj se mora vedno znova obnavljati. Ne bi mogli živeti, če bi vselej le vdihovali. Ponovno moramo izdihniti in zgraditi nov ogljik. In ogljikov dioksid, ki ga pri tem zgradimo, je smrt.
Že lahko rečemo, da je kisik za nas življenje, ogljikov dioksid je smrt. Kajti če bi na primer ta prostor napolnili z ogljikovim dioksidom in bi vstopili vanj, bi morali umreti. S tem ko dihamo, stalno izmenjujemo vdihnjeni življenjski zrak z izdihanim smrtnim zrakom. V nas se neprestano izmenjujeta življenje in umiranje. Zanimivo je, kako življenje in umiranje nasploh prihajata v človeka. Da boste to dojeli, vas želim opozoriti, da se povsod v celotni naravi nahajajo drobcena živa bitja, bakterije, bacili, virusi itd. skratka mikrobi. Ko se premikamo, leti naokrog v zraku nešteto takšnih živih bitij. Če pogledamo katero koli mišico neke živali, živi v njej nešteto majhnih živih bitij. Ja, ta majhna živa bitja – tudi o tem sem vam že govoril –, imajo lastnost, da se izredno hitro množijo. Takoj ko se nekje pojavi ena, že jih iz nje v kratkem času nastane milijone; strašansko se razmnožujejo. Od tod izvirajo tako imenovane infekcijske bolezni. Ta najmanjša živa bitja sicer bolezni ne povzročijo, ampak se ta majhna živa bitja dobro počutijo tam, kjer je v nas nekaj obolelega. Kot se v gnoju dobro počuti rastlina, tako se ta majhna živa bitja dobro počutijo in rada zadržujejo v obolelih organih. Kdor trdi, da bolezni prihajajo od majhnih živih bitij, in na primer pravi: gripa pride od bacila gripe itd., je prav tako pameten, kot če nekdo reče, da dež pride od regljanja žab. Seveda, preden začne deževati, žabe regljajo, ker to čutijo, ker so vendar v vodi, ki jo bo dež spodbudil in oživil. Toda žabe ne prinesejo dežja. Prav tako bacili ne prinesejo gripe; vendar so tam, kjer je gripa, enako kot se ob dežju na nepojasnjen način na dan prikažejo žabe.
Po eni strani ne smemo reči, da nekomu preiskava glede bacilov ne koristi. Nekomu koristi, da se ve, da je človek izpostavljen bolezni, kot koristi nekomu, da ve, da žabe kvakajo, ko dežuje. Ne smemo torej misliti, da otroka s kopanjem rešimo pred bacili in govoriti, da naj bi bila preiskava bacilov nepotrebna. Vendar je treba ob tem vedeti, da bacili ne povzročajo bolezni. Bolezni ne bomo nikoli pravilno pojasnili, če bomo vselej rekli le: Za kolero obstaja bacil, za gripo obstaja bacil itd. To je seveda le opravičilo za lenobnost, da ljudje ne raziščejo resničnih bolezenskih vzrokov.
Ko takšne bacile, takšna drobcena živa bitja, odstranite od tam, kjer so, ne morejo več živeti. Ne morete na primer vzeti niti enega samega bacila kolere iz človekovega drobovja in ga pustiti kjer koli poljubno živeti. Tega ne morete. Živi lahko le v drobovju človeka ali podgane in podobno. Ta drobcena živa bitja za svoje življenje vselej potrebujejo določeno okolje. Zakaj je tako? Zelo pomembno je namreč, da imajo ta najmanjša živa bitja čisto določeno okolje.
Vidite, v trenutku, ko se, recimo, bacil kolere zadržuje v človekovem drobovju, tam nanj sila teže ne deluje tako močno, kot kadar je zunaj, in ga težnost Zemlje takoj, ko se nahaja zunaj svojega elementa, uniči. Toda eno takšnih drobcenih živih bitij, ki jih je težko prešteti, je vendar tudi človek, ko začne živeti. Človek je namreč kot jajčece, kot kal, tudi takšno majhno, drobceno živo bitje. Tu pridemo na zelo pomembno poglavje.
Vzemimo tak bacil kolere, in ga primerjajmo s človekom. Ta bacil kolere mora torej živeti v človekovem drobovju. Vsi ti bacili morajo živeti nekje, kjer so zaščiteni pred Zemljo. Kaj to pomeni? To pomeni nekaj drugega kot ‘Zemlja deluje nanje’.
Dejansko je tako, da na vsa ta živa bitja deluje Mesec; prav nenavadno je, da mesečina, Mesec, ko sije na Zemljo, tako deluje. Je že tako: Ta živa bitja morajo biti zaščitena pred Zemljo, da se jim s tem lahko preda vesolje, veliki svet, pri čemer je vpliv Meseca najpomembnejši.
Vidite, tako je vplivu Meseca izpostavljena tudi človekova kal v svojem najzgodnejšem stanju. Izpostavljena mu je še pred tako imenovano oploditvijo, ko vstopi moško seme. Enako kot živi bacil kolere v drobovju, živi najprej ta majhna človeška kal v ženski, in je tako zaščitena. Toda človeški ženski organizem je tako pripravljen, da je človeška kal zaščitena le na začetku. V trenutku, ko izstopi iz telesa, otrok ni več zaščiten; tu deluje nanj Zemlja. To je zelo zanimivo dejstvo.
Ženske vsake štiri tedne izločijo takšne človekove kali, ki so najprej, zelo kratek čas, izpostavljene Mesečevemu vplivu. Tam so zaščitene. Vendar je ženski organizem zasnovan tako, da jih skozi odtok mesečne periode izloči, prenese iz telesa. Tam pridejo pod vpliv Zemlje, in Zemljin vpliv te kali uniči.
Vidite, ta človeški organizem je tako čudovito zasnovan, da gradi nasprotje bacilom, recimo, bacilom kolere. Ti ostanejo v črevesju. Varujejo se pred tem, da bi šli predaleč ven. Če so prepuščeni samim sebi, ostanejo tam, kjer so lahko varovani pred vplivom Zemlje. Človeška kal je tudi najprej v telesu matere varovana pred Zemljinim vplivom, vendar potem prodira navzven, prodreti mora skozi krvni obtok ženske in priti pod vpliv Zemljine težnostne sile. Uničena bo vsakokrat, ko pri ženski nastopi mesečna perioda, ki je vendar povezana z Mesečevimi menami. Tu vidimo povezavo z Mesečevim vplivom. Dejansko je takrat vsakokrat uničena človeška kal. To še ni prava človeška kal, kajti da to postane, mora biti obvarovana pred uničenjem, kar se zgodi z oploditvijo.
Kaj se dejansko zgodi pri oploditvi? Z oploditvijo se prav ta kal, ki sicer umre, ko je preprosto prepuščena vplivu Zemlje, zavije v zelo fino materijo, ki je eterična, in je zaščitena pred vplivom Zemlje, in lahko tako v telesu matere dozori; tako da moška oploditev pomeni zaščito človeške kali pred silami Zemlje. Ko nastopi oploditev, je torej človeška kal zaščitena pred tem, da bi jo uničile sile Zemlje.
Toda kar je uničeno v neoplojeni človeški kali, preide v celotno okolje. Seveda ne izgine. Raztopi se v celotno Zemljino okolje. Tako da se nenehno in pravilno dogaja, da se dejansko v celotno Zemljino okolje razširjajo takšne za Zemljo neuporabne kali.
Vidite, tu ste lahko pozorni na nekaj, čemur se posvetijo le redki. Kar na primer spregledamo pri človeku, vidimo na sardinah v morju. Sardine izležejo na milijone in milijone jajčec. Le malo jih je oplojenih. Oplojena postanejo zaščitena pred Zemljinim vplivom. Neoplojena – pri človeku je to nekoliko drugače, kajti človek ni sardela; vsaj ne vselej –, torej vsa jajčeca sardel, ki so odvržena v morje, se izognejo Zemljinemu vplivu s tem, da nekako izhlapijo. Zdaj poglejte sardele in vse druge ribe in ostale živali, pridajte še ljudi, in rekli si boste: Ja, pri tem ne vidim tega, kar se neprestano dviga od Zemlje v kozmični prostor. Navzgor ne izhlapeva le voda, ampak se z Zemlje v kozmični prostor nenehno dvigujejo tudi takšne neoplojene kali. V kozmičnem prostoru se dogaja še veliko več, kot trenutno sprejema in priznava materialistična znanost.
Če bi nekdo na primer zmogel sedeti na Veneri in tako zaznavati, bi ga para, ki se dviguje z Zemlje, bolj malo zanimala, saj zelo kmalu kot dež pade nazaj; kar se, kot sem vam pravkar opisal, nenehno dviguje v kozmični prostor, bi od tam zgoraj videl kot zeleno-rumeno svetlobo; kajti iz daljave gledano, je to neke vrste zeleno-rumena svetloba. Tu ugotovimo, da iz življenja katerega koli kozmičnega telesa izhaja svetloba. Tako lahko nekdo že pomisli, da tudi Sonce ni tako fizično telo, kot si ga predstavlja materialistična znanost, ampak je na Soncu še veliko večje, močnejše življenje. Vsakokrat je tako, kot sem vam že rekel, da mora biti oplojeno, kar izžareva svetlobo, kot mora biti oplojeno Sonce, da lahko s tem svetlobo izžareva skozi življenje. Zdaj imamo vendar naslednjo razliko: Človeško jajčece, ki ni oplojeno, gre navzgor v kozmični prostor, izhlapi; če je oplojeno, ostane nekaj časa na Zemlji.
Kar se tu dogaja, je tudi podobno vdihavanju in izdihavanju. Če zgolj izdihnem, prav tako vselej oddam svoje bitje kozmičnemu prostoru, kot je temu prostoru oddano neoplojeno človeško jajčece. Premislite, kako zanimivo je: izdihnete; v izdihnjenem zraku, je vaš lastni ogljik. Vidite, kako je to prefinjeno, lepo. Premislite: danes imate morda v vašem velikem prstu na nogi majhen delček ogljika; vdihnete; kisik se razširi po telesu in z njim se spoji majhen delček ogljika iz vašega palca na nogi, in kot ogljikov dioksid zapusti vaše telo; ta košček ogljika je jutri kjer koli v svetu. To je lepo. Tudi med življenjem ima človek stalno v sebi, kar ima dejansko v sebi oplojena človeška kal. Če bi le izdihovali in nikoli vdihnili, bi neprestano umirali, stalno bi se izločali v kozmični prostor. Tu vedno znova vdihnemo in se zaščitimo pred umiranjem. Z vsakim vdihom se zaščitimo pred smrtjo.
Ko je otrok še v materinem telesu, je nastal iz oplojene človeške kali. Zaščitena je pred tem, da bi se razpustila in raztopila. Dozori v telesu matere. Vendar naredi svoj prvi vdih zunanjega zraka šele, ko zagleda, kot je vedno tako lepo rečeno, luč sveta. V prihajanju, v trenutku rojstva, naredi prvi vdih. Otrok torej prvič vdihne, ko izstopi v svet. Pred tem se mora preskrbovati s kisikom iz telesa matere. Tu se zgodi nekaj zelo posebnega. Prvič dobi človek od zunanjega sveta možnost, da živi. Brez kisika ne more živeti. Vendar je v telesu matere živel, ne da bi mu zunanji zrak dajal kisik. Priskrbeti si ga je moral iz telesa matere.
Lahko torej rečemo, da se pri izstopu človeka iz telesa matere na Zemljo, njegov celotni življenjski proces spremeni. Iz njegovega celotnega življenjskega procesa nastane nekaj drugega. Sprejme zunanji kisik, medtem ko si ga je lahko v telesu matere notranje priskrbel. Razmislite, ali obstaja kjer koli na svetu stroj, ki se enkrat poganja na en način in enkrat spet drugače? Devet mesecev ali deset Mesečevih mesecev živimo v telesu matere, preden vstopimo v zunanji svet Zemlje. Tu se s tem, kar nam daje življenje, oskrbujemo povsem drugače kot takrat, ko smo prvič vdihnili zunanji zrak.
Zdaj bomo obravnavali nekaj drugega, kar je s tem povezano, in se potem spet vrnili na to temo. Recimo, da imate nekoliko moteč spanec. Doživeli ste že, da ste se iz motečega spanca zbudili s prav strašljivimi sanjami. Morda ste doživeli, da ste se na primer zbudili s sanjami, da ste bili zdoma, se vrnili domov, našli hišo zaprto in niste mogli vstopiti. Toda v hiši je nekdo čakal na vas. Čimprej bi radi vstopili, grozno ste se mučili, da bi odklenili vrata.
To ali podobno ste že doživeli. V sanjah je vendar mogoče iti skozi takšno strašljivo stanje. Ko potem pregledamo, kaj se dejansko skriva za takšnimi strašljivimi sanjami, vselej odkrijemo, da nekaj ni v redu z dihanjem. Takšne strašljive sanje je mogoče proizvesti celo eksperimentalno. Če vzamete robec in si z njim zaprete usta ali nos, dobite najlepše strašljive sanje – seveda niso lepe, toda kot strašljive sanje pač –, ker ne morete pravilno vdihavati. Gotovo je nenavadno, da je to povezano z vdihovanjem in izdihovanjem, torej s kisikom in ogljikom, če takšna stanja strahu imamo ali ne. Iz tega je mogoče videti, da s svojim duševnim živimo v zraku. S svojim duševnim dejansko ne živimo v svojih mišicah ali v kosteh, ampak v zraku. Naše duševno plava z zrakom v nas pri vdihavanju in izdihavanju. Tako je to. Rečemo lahko, da si duševno poišče zrak, v katerem plava, potem ko je otrok naredil prvi dih. Pred tem je otrok kisik sprejemal na drugačen način.
Proučimo, od kod je človek prej sprejemal kisik. V telesu matere človek še nima lastnega dihanja, ampak se vse dogaja skozi sokove. Od telesa matere gredo v embrio, v človeško kal vsemogoče žilice, ki so potem odtrgane, in tam s sokovi, s tekočim, vstopa tudi kisik. Tako da človek, ko je rojen, svoj lastni življenjski princip prinese iz tekočega, iz vodenega v zrak. Človek torej ob rojstvu iz vodenega, v katerem ima pred rojstvom svoj življenjski princip, ta princip prinese v zrak. Iz tega lahko razvidite, da je človek, preden je oplojen, nasploh bitje, ki ni ustvarjeno za Zemljo, prav tako, kot za Zemljo niso ustvarjeni bacili. Najprej je človek bitje, ki sploh ni ustvarjeno za Zemljo; potem ko je zaščiten pred silami Zemlje, se lahko v telesu matere razvija naprej; toda potem, ko je resnično rojen in torej izstopi iz okolja materinega telesa, in ni več zaščiten od okolja telesa svoje matere, je izpostavljen silam Zemlje. Takrat je sposoben življenja le, če se privadi dejavnosti, s pomočjo katere lahko tako rekoč živi v zraku. Odslej se med svojim zemeljskim življenjem sam ščiti pred silami Zemlje tako, da sploh ne živi z Zemljo, ampak z zrakom.
Pomislite, kaj bi bilo, če bi morali živeti z Zemljo! Postavite se na tehtnico, ki pokaže določeno težo, suhim manj, debelim več, kajne. Zdaj si predstavljajte, da bi se morali nenehno soočati s težkim prhljajem in bi morali kar naprej nositi težo celega moža. Nosili bi res lepo težko breme! Zemeljske teže svojega telesa sploh ne čutite. Resnično jo nosite, čutite pa je ne. Zakaj? Ker vas dihanje ščiti pred zemeljsko težo. S svojo dušo namreč sploh ne živite v svojem telesu, ampak v svojem dihanju.
Vidite, tu si zdaj zlahka predstavljate, zakaj materialistična znanost ne najde duše. S seciranjem jo išče v telesu, ki je težko, pri tem pa to telo ne diha, je mrtvo. Ja, tam duše ne more najti. Tam je ni. Materialistična znanost bi dušo lahko našla le, če bi šli stalno tako skozi svet, da bi morali sami sebe nositi in bi se morali zato pri tem strašno znojiti. Tu bi imelo to iskanje duše z materialistično znanostjo nek smisel. Tako pa je to povsem nesmiselno. Znojiti se moramo zaradi česa drugega, ne zato, ker nosimo sami sebe. Mi namreč zunaj materinega telesa, ko smo v svojih trdnih sestavnih delih, ne živimo; nasploh smo tam le deset odstotkov. Tudi v svoji vodi ne živimo; to oživljamo. Toda s svojo dušo dejansko živimo v dihanju.
Zdaj mi miselno sledite po poti, ki za današnji čas sodi k najbolj pomembnim. Privzemimo, da imamo človeški embrio (glej sliko). Če te rdeče črte pomenijo njegovo trdno, bom njegovo tekoče označil z rumeno.
Obdano je še z vsem mogočim. Ob rojstvu pride ven, postane pravi človek. S svojimi pljuči vdihne zrak in ga spet izdihne skozi nos. Povsem oprijemljivo je pred vami: po rojstvu človek živi s svojim duševnim dejansko v svojem dihalnem procesu. Dokler je v telesu matere, živi v vlažnem, v vodi. Kar je sam človek, ob rojstvu nekako izskoči iz vode v zrak. Kar torej živi v nas, ko hodimo naokrog po trdni zemlji kot že rojen človek, lahko živi le v zraku. Ja, enkrat poskusite, skočite v vodo in poskusite, če lahko tam živite naprej! Znati morate plavati, da pridete čimprej iz vode ali pa vas mora nekdo iz nje potegniti. Če preprosto skočite v vodo, v njej ne morete živeti; kot človek lahko na Zemlji živite le v zraku, v vodi ne. Toda pred rojstvom živite v vodi. Do tretjega tedna ste celo oblikovani kot majhna ribica, da lahko živite v vodi. Zemlja vam ne dovoli živeti v vodi. Pred rojstvom živite v vodi. Kaj to pomeni? Da vaše življenje sploh ne prihaja od Zemlje, priti mora od zunaj Zemlje, ker vam Zemlja ne dovoli, da živite. Tudi kot rojen človek se morate od Zemlje dvigniti v zrak, da lahko živite.
Zdaj morate do svojega rojstva živeti v vodi. Torej vaše življenje ne more priti od Zemlje. Zemlja vam ne more dati življenja. Duševnega življenja, ki ga imate, ko hodite naokrog po Zemlji, vam Zemlja ne more dati. Tu bi morali biti že majhna prikazen oz. duhec, ki že lahko diha; toda prikazni ne morejo dihati. Torej je nemogoče, da vam Zemlja lahko da vaše življenje, vaše duševno življenje. Torej se duševno življenje priključi iz zunanjosti Zemlje. Kdor razume, kako je življenje dejansko vsebovano v dihalnem procesu, in kako je življenje tudi že v otroku v materinem telesu, vendar v tekočem elementu, takoj razume, da se to življenje v materino kal potopi iz duhovnega sveta.
Vidite, takšne izjave ljudje pogosto imenujejo neznanstvene. Toda nekdo je lahko izkusil resnično veliko znanosti, nakar ugotovi: kar delajo oblasti v uradni znanosti, je veliko manj logično od tega, kar sem vam pravkar povedal; kajti kar sem vam zdaj povedal, je absolutno logično. Žal se v našem času dogaja, da so otroci že v šoli dresirani, da nasploh v kasnejšem času nečesa takega sploh več ne slišijo, če pa že, morda pripomnijo: Kdor govori kaj takega, je nor, kajti že v šoli smo se učili, kako vse zraste iz človeške kali.
Kako smo se to naučili? Približno tako, kot če bi hoteli nekomu vbiti v glavo, da človeška glava zraste iz zeljnate glave. Kot je mogoče, da iz zeljnate glave zraste človeška glava, toliko je mogoče, da iz človeške kali samo od sebe zraste človeško, vsa človeška dejavnost med življenjem. Toda otrokom v šoli so vendar že vbite v glavo stvari, ki so popolni nesmisli.
Danes učijo in vbijajo v glavo že najmanjšim otrokom na primer: Enkrat je bila Zemlja s celotnim Sončevim sistemom ogromna pramegla (glej skico). Megla, ki seveda ničesar ne dela, ko miruje. Zato nekdo reče: vrti se; med letenjem se vrti.
Ko se meglica vrti, postaja postopno tanjša; potem se odcepijo posamezna telesa, in v sredini zaostane okroglo telo. Otrokom vtepajo v glavo, da je to mogoče naknadno ponazoriti. Vzamejo okroglo ploščo iz kartona, na sredini jo prebodejo z iglo, kapnejo nekaj oljnih kapljic na ploščo, ki jo položijo na vodno površino in vrtijo. Majhne kapljice olja se odcepijo, v sredini ostane velika kaplja. To je majhen planetarni sistem s Soncem v sredini. Otroci tako vidijo – pravi učitelj –, da je to vselej mogoče narediti pomanjšano. Tako je povsem pojasnjeno, da je bila nekoč meglica, ki se je vrtela, in postopno so se odcepila kozmična telesa, in v sredini je ostalo veliko kozmično telo.
Vendar ne smemo pozabiti najpomembnejše. Zakaj se oljne kapljice vrtijo? Ker je tam učitelj, ki jih vrti. Torej mora biti tudi zunaj v vesolju velik učitelj, ki sedi na stolu in vrti, nakar se planeti odcepijo! Ko to v šoli od vsega začetka vcepljajo v glave otrokom, postanejo kasneje ‘pametni’ ljudje; potem kasneje rečejo za nekoga, ko hoče biti logičen in podvomi v zadevo: To je fantast, norec, kajti že v šoli smo se naučili, kako je nastal celoten svet!
Vidite, takšne misli dejansko niso resničnost. Niso resnica. Ta kozmična meglica, ki sta si jo enkrat izmislila Kant in Laplace, ni resničnost; nespametno je takšno vrtečo kozmično meglico imenovati resničnost. Edina podlaga za to so dozdevne spiralne meglice, ki so jih v daljavah kozmičnega prostora opazili s teleskopi. Gotovo, tam zunaj so takšne spiralne meglice (glej skico), to je pravilno.
Toda če nekdo s takšnim teleskopskim opazovanjem vidi te spiralne meglice in reče: Ja, takšna spiralna meglica je bil nekoč tudi naš Sončev sistem, je približno tako pameten, kot tisti, ki vidi v daljavi roj komarjev in misli, da je oblak prahu. Lahko se zgodi, da ima nekdo roj komarjev za oblak prahu, le da je pri tem spregledal, da je roj komarjev živ, oblak prahu pa mrtev. Spiralna meglica zunaj v vesolju živi, ima življenje v sebi. Tako je imel celotni Sončev sistem v zgodnejših časih v sebi svoje življenje, svojo celotno duhovnost. To duhovno deluje še danes. Ko je človeška kal v telesu matere z oploditvijo zaščitena, se lahko poveže s človeškim duhom. Ko potem postopno odraščamo, se šele malce uveljavi teža, namreč s tem, da teža zagrabi naše posamezne snovi.
Premislite, to je človekovo goleno (glej skico); človek ima nekoliko moteno notranjo prebavo, kar ima za posledico, da življenje ne poteka v redu. Potem se zgradijo v mišicah različna takšna majhna trdna telesca. Takšne mišice postanejo napolnjene z majhnimi trdimi telesci, drobcenimi sečnimi kamni, in imamo protin. Tu začnemo paziti na svojo težo.
Ko smo zdravi in gre vdihani kisik pravilno oživljajoč skozi naše telo, se takšni sečni kamni ne tvorijo in ne dobimo protina. Protin se tvori le takrat, ko skozi naše telo ne gre pravilno oživljajoč kisik in ne sprejema pravilno ogljika. Ko kisik ne gre pravilno skozi naše telo, napravi ogljik vse mogoče nepravilnosti, in povsod v naših krvnih žilah se pojavijo drobci. Ko taki hodimo naokrog, čutimo to kot delovanje Zemlje. Prav pred tem se je treba zaščititi. Dejansko živimo le tako, da smo neprestano z dihanjem zaščiteni pred Zemljo in njenimi vplivi. Zemlja za nas dejansko le takrat ni škodljiva, ko smo nenehno zaščiteni pred njo. Če bi ji bili stalno izpostavljeni, bi bili neprestano bolni. To je zelo zanimivo.
Vidite, tako so bili približno sredi 19. st., v času, ko je imelo naravoslovje svoje velike materialistične rezultate, mnogi ljudje čisto osupli nad tem, in so hoteli vse, kar se godi na Zemlji, pojasniti z materialistično znanostjo. Tam je bil prav posebno navdušen Stoffler, (Stoffhuber) – tako so ga takrat imenovali –, posebno navdušen je bil ‘debeli Vogt’ v Genfu, Moleschott itd. To so bili zelo pametni ljudje. Človeštvo so marsičesa osvobodili. Ničesar ne bi smeli reči čez njih, celo hvaliti bi jih bilo mogoče; toda bili so docela zabiti v naravoslovni napredek in so vsem ljudem pojasnjevali, kot bi imelo nanje vpliv le zemeljsko. Vendar so eno pozabili, namreč ko ti zemeljski vplivi začnejo delovati na človeka, najprej postane nervozen, in potem kakor koli zboli. Človek je zdrav prav zato, ker je stalno zaščiten pred zemeljskimi vplivi. Toda nadenj postopno pridejo ti zemeljski vplivi. Kako se uveljavijo? Tako, da človek umetnosti dihanja ne razume več pravilno. Postopno je pozabil pravilno dihati. Ko je to povsem pozabil, tudi ni mogel več pravilno vdihovati, in ponovno je v istem stanju, v katerem je bil, preden je bil oplojen. Najprej se raztopi v kozmični eter in gre nazaj v svet, iz katerega je prišel. Tako rekoč se z zadnjim dihom vrne v svet, iz katerega je prišel. Kdor dihanje pravilno razume, razume tudi rojstvo in smrt. Toda celotna moderna znanost o pravilnem načinu dihanja ne ve ničesar.
Poskušal sem vam malo pojasniti, kako se človek najprej na primeru ženskega jajčeca nauči živeti s svetom, na primeru moške oploditve pa se nauči sam nekaj časa živeti na Zemlji, in kako gre potem nazaj v stanje, kjer lahko ponovno sam živi zunaj Zemlje. Postopno se naučimo razumeti rojstvo in smrt in šele začnemo pravilno razumevati svoj duševni del, ki ni rojen in ne umre, ampak pride od zunaj, se združi s kaljo v materi, in se ponovno vrne v duhovni svet.
Ko se danes pravilno ukvarjamo z naravoslovjem, moramo še prav posebno dojeti neumrljivo duševno, in razumeti, da ni podvrženo rojstvu in smrti. Vidite, to je nekaj, kar je danes resnično nujno potrebno za človeštvo. Človeštvo je bilo skozi mnoga stoletja in tisočletja prepričano v neumrljivost, in tega prepričanja danes ne zmore zadržati, ker se mu govorijo zgolj stvari, ki dejansko razpadajo pred naravoslovjem, pred naravoslovjem so nične. Vse, kar naj bi danes mislili, je treba znati tudi razumeti. Pravilno se je treba iz samega naravoslovja, kot to delam pri vas v teh predavanjih, učiti dojeti duševno-duhovno. Naloga tega Goetheanuma in nasploh antropozofije je, da je duševnoduhovno pravilno razumljeno iz naravoslovja.
Vidite, ljudje se zelo težko privadijo na to, da kakor koli zapopadejo nekaj novega. Zdaj je božični čas. Ljudje bi si vendar lahko rekli: Na nov način moramo zapopasti, kako v človeškem rodu živi duh. Če bi se ljudje ovedli, kako v človeškem rodu živi duh, in bi to skozi pravilno vedenje poskušali pridobiti, bi imeli dejansko vse novo. Tudi božič bi lahko na novo praznovali, praznovali bi ga, kot je primerno modernemu času. Namesto tega ostajajo ljudje pri tem, da v znanosti vselej raziskujejo le mrliča in zraven razmnožujejo še staro, s katerim prav ničesar več smiselno ne povežejo. Rad bi vedel, kaj ljudje, ki danes delajo božična darila in praznujejo božič, še povezujejo z božičem, kakšen globlji pomen ima zanje še to praznovanje. Nobenega pomena ni več! To delajo iz navade. Ob tem, kajne, je preprosto poučevano naravoslovje, ki je v sebi povsod protislovno. Nikjer se noče preiti na to, da naravoslovje daje le nekaj, kar lahko vodi k spoznanju duševnoduhovnega.
Toda danes se že lahko reče: Če naj ima krščanstvo še kakšen pomen, se mora spustiti v to, da ponovno pride do resničnega vedenja o duhu. To je edino možno, ne pa razmnoževati zgolj staro. Kaj pomeni v starem pomenu na praznične čase ljudem prebirati Biblijo? Ali celo otrokom v šoli zgolj prebirati običajno Biblijo, kaj torej to pomeni, ko se nekomu mimogrede potem reče: Tam je bila prameglica, ki se je vrtela? Tu prideta vendar glava in srce v popolno nasprotje! Vidite, in potem človek pozabi, kako je nasploh na Zemlji pravilno obstajati kot človek, saj se vendar sploh več ne pozna. Nor je, kdor verjame, da smo kot ljudje na Zemlji sestavljeni iz tega, kar ima težo, zgolj iz telesa, ki ga položimo na tehtnico in stehtamo. Tega ne potrebujemo. Nor je, kdor verjame, da smo sestavljeni iz teh materialnih snovi, ki imajo težo. V resnici nas tak človek sploh ne bo opazil, ker se prav pred tem varujemo, da ne zbolimo. Zdravilo bolezni je v tem, da ponovno odpravimo Zemljin vpliv, ki se uveljavi na bolnem.
Kdor je zdaj ponovno premislil, ve, da vse zdravljenje dejansko temelji na tem, da se človeka ponovno odvrne od zemeljskega vpliva. Če se ga ne spravi stran od Zemlje z njenimi vplivi, ga ni mogoče ozdraviti. Potem leže v posteljo, se prepusti teži, in se pusti nositi iz postelje. Sam se nekdo ne more nositi, če leži. Toda tu imamo na eni strani stare navade, na drugi strani moderno znanost, ki človeka prav nič ne poduči, kaj kot človek je. Iz tega ne more nastati nič dobrega. Je že tako, do svetovne vojne z vsemi njenimi posledicami, ki smo jim danes še vedno podvrženi, ne bi prišlo, če bi ljudje že prej kakor koli nekaj vedeli o svoji človeškosti. Toda tega zdaj še nočejo. Zdaj se še vedno zbirajo na kongresih, brez novih misli, in vselej ponavljajo le staro. Nočejo zagotoviti – nikjer nočejo zagotoviti −, da bi imeli nove misli. Kajti tisto, kar je v človeštvu najprej v premetenih mislih, je življenjska navada, in to je danes naš družbeni red. Ne pridemo ponovno k nečemu v svetu, preden od znotraj človeka ponovno pravilno ne občutimo, preden ne spoznamo, kaj on dejansko je.
To je dejansko tisto, kar si tisti, ki razumejo, kaj hoče antropozofija, kot božič predstavljajo. Božič nas mora spominjati na to, da mora biti ponovno rojena duhovna znanost. Najboljše duhovno bitje, ki je lahko rojeno, je duhovna znanost. Človeštvo ima božič že za potreben. Sicer mu ne preostane nič drugega, kakor da od Kristusa obdrži zgolj križ, živega Kristusa pa odloži. Običajna znanost je namreč zgolj križ. Vendar moramo ponovno priti do živega. Prizadevati si moramo za to, k temu moramo stremeti. To sem vam prav danes želel povedati kot dopolnilo k prejšnjemu predavanju. Pri tem vam želim prav dobre praznične dni!
Komentarji