Tretje predavanje
Očiščenje sanjskega življenja s spremembo sil simpatije. Poseganje višjih doživljajev v področje sanjske zavesti
V prejšnjem predavanju sem si prizadeval pokazati, da sedanje, bolj abstraktno človeško mišljenje ni dar zunanjega fizičnega sveta, ampak spiritualnega, da se v bistvu to abstraktno človeško mišljenje človeški duši približuje na natančno isti način kot razodetja bitnosti višjih hierarhij. Bistveno je torej, da resnično v vsakdanjem, običajnem življenju nosimo v sebi nekaj, kar že ima povsem naravo jasnovidnega spoznanja.
Toda v sebi nosimo kot ljudje še nekaj drugega, kar ima še veliko bolj naravo jasnovidnega spoznanja, le na še skrivnejši način. To je človekova zavest, ki nastopi med običajnim vsakdanjim budnim stanjem in spanjem − sanjska zavest. Dviga človeške duše v višje svetove ne moremo spoznati dobro, na resnično praktičen način, če si ne poskušamo pojasniti nenavadnega življenja človeške duše v mračnem, nerazločnem stanju sanj. Kaj so sanje? Opazujmo jih najprej, kot se nam kažejo v običajnem življenju.
Človek ima okrog sebe ali tudi pred seboj tako rekoč bolj bežne, hlapljive slike, ki nimajo tako trdnih obrisov, kot jih imajo zaznave običajnega vsakdanjega življenja. Pred dušo tako rekoč smuknejo, hušknejo mimo sanjske predstave, in ko potem vstopimo v trezno preiskovanje le-teh, nam lahko vzbudi pozornost, da so v večini primerov te sanjske predstave na nek način povezane z zunanjim življenjem, ki smo ga preživeli na fizičnem nivoju. Gotovo, obstajajo ljudje, ki želijo lahkih src v sanjah videti nekaj visokega, čudovitega, ja, razodetja višjih svetov. Obstajajo ljudje, ki zlahka verjamejo, ko nastopijo neke sanje, naj bi jim dale nekaj, česar v običajnem življenju še ne bi mogli izkusiti, da prikličejo v dušo nekaj, kar naj bi bilo glede tega običajnega življenja novo, kot da tega v njem še ni bilo. V mnogih primerih, ja, v večini primerov se bomo s takšnim pojmovanjem sanj motili in zavajali; iz bežnosti, površnosti ne opazimo, kako v sanjskem tkanju in valovanju posegajo kakršnikoli doživljaji, ki smo jih doživeli zunanje na fizičnem nivoju bolj ali manj pred kratkim ali celo pred mnogimi leti. Zato materialistično spoznavanje našega časa razodetja sanj tako zlahka zavrača kot nekaj posebno preprostega in veliko bolj kaže na to, kako sanje niso nič drugega kot posnetki zunanjega, v fizičnem življenju izkušenega. Materialistična sanjska znanost sedanjosti se vedno trudi pokazati, kako sanje dejansko nimajo nič drugega kot tisto, kar nosijo v sebi človeški možgani v posnetkih iz zunanjega fizičnega sveta.
Priznati moramo, da ta zunanja materialistična sanjska znanost na tem področju resnično prav zlahka zavrača visok pomen sanjskega življenja. Zlahka dokažemo, da ljudje višja razodetja, za katera verjamejo, da jih v sanjah imajo, vidijo v slikah v določeni dobi in kako jih v neki drugi dobi ne bi mogli videti. Danes na primer ljudje pogosto sanjajo v slikah, ki so bile vzete od odkritij in iznajdb, narejenih šele v 19. st. Zlahka je mogoče dokazati, da se iz zunanjega življenja slike vtihotapijo v sanjsko tkanje in valovanje. Kdor si želi pojasniti sanjska doživetja, tako da mu ta pojasnitev lahko nekaj prispeva k prodiranju v okultne svetove, mora biti prav na tem področju kar najbolj skrben. Navaditi se mora skrbno prehoditi vse skrivne poti in pokazalo se mu bo, da sanje v večini primerov ne dajo nič drugega kot to, kar je bilo izkušeno v zunanjem svetu. Toda prav tisti, ki postaja vse bolj skrben, bo v preiskovanju svojega sanjskega življenja – to mora v bistvu vsak bodoči okultist − postopno opazil, da mu iz tkanja sanj izvirajo stvari, o katerih ni mogel v svojem dosedanjem življenju, v življenju te inkarnacije zunanje ničesar izkusiti. Kdor sledi takšnim navodilom, kot so dane v moji knjigi Kako doseči spoznanja višjih svetov, bo opazil, kako se postopno njegovo sanjsko življenje spreminja, kako sanje dejansko privzemajo drug značaj. Ena njegovih prvih izkušenj bo lahko naslednja.
Morda bo zelo dolgo razmišljal o nečem, kar se mu bo zdelo skrivnostno, in morda bo prišel do zaključka: Tvoja sedanja inteligenca še ne zadošča, da bi ti rešila to uganko iz lastne duše, in tudi to, kar si se doslej od zunaj naučil, ne zadošča. Potem ta človek morda (to bo pogostejši primer) ne bo imel zavesti: Sanjaš − in v sanjah se ti ta uganka reši. Te zavesti ravno ne bo imel. Toda višjo zavest bo lahko imel na razmeroma zgodnejši stopnji. Čutil se bo kot prebujen iz sanj, kako se spominja nekih sanj. Njegova zavest se bo oblikovala tako, da si reče: Zdaj ne sanjam tega, za kar gre. Tudi kakšnih sanj, ki sem jih imel kdaj prej, se nisem zavedal. Toda zdaj izplavajo kot spomin, da se tako nekako kot bitje približajo, kar mi je dalo ali izreklo rešitev uganke. Takšno dejstvo bo od tistih, ki se navadijo svojo zavest postopno skozi navedena navodila razširiti, razmeroma lahko izkusiti. Vedeli bomo, spominjajoč se na v sanjah preživeto, da takrat nismo vedeli, da smo to doživeli. Kot iz temnih podzemelj lastne duše sijoče navzgor, se bo prikazalo nekaj, glede česar rečemo: Ko ti sam s svojo pametjo, svojo inteligenco nisi bil zraven, ko si svojo dušo pred tem varoval, tam si lahko prišel bolj v stik (povezanost) z rešitvijo uganke, ki ji tvoja inteligenca ni bila kos. Gotovo bo materialističnim učenjakom pogosto lahko najti tudi matematično razlago za takšno izkušnjo, toda kdor to sam izkusi, dejansko ve, da se tisto, s čimer se pri tem sooči, kar se potem izkaže kot spominsko sanjsko doživetje, razkrije zelo drugače kot zgolj spominjanje na običajno življenje. Predvsem si ob celotnem razpoloženju duše, ki ga imamo ob takšnih izkušnjah, rečemo: Tega razpoloženja duše resnično še nisi imel. To je razpoloženje čudovite blaženosti glede tega, da nosimo v globinah duše več kot v običajni dnevni zavesti. Lahko pa je še veliko bolj jasno to spoznanje življenja duše, to potiskanje navzgor kot spomin na nekaj, česar nismo mogli pojmovati, ko se je zgodilo v duši. Veliko bolj jasno lahko seže nekaj navzgor v zavestno spoznanje življenja duše. To se zgodi v naslednjem primeru.
Če človek z energijo in vztrajnostjo, morda pogosto skozi zelo dolga obdobja, morda skozi desetletja, nadaljuje takšne vaje, kot so bile podane v knjigi Kako doseči spoznanja višjih svetov, se mu bo na povsem podoben način, kot je bilo opisano, v zavesti pojavilo doživetje duše. To je lahko na primer takole: Privzemimo, v tem doživetju duše naj bi bil primešan spomin na običajno doživetje zunanjega dnevnega življenja, ki nas je doletelo pred leti, morda prav neprijetno usodno doživetje, ki ga imenujemo težji udarec usode, o katerem vemo, da se ga vselej spomnjamo le z grenkobo. Takšnega doživetja se lahko resnično jasno zavedamo, kako grenko smo doslej doživljali, kako smo imeli vedno grenak občutek, ko je to v spominu izplavalo na dan. Zdaj ponovno izplava nekakšen spomin na sanje, vendar na zelo nenavadne sanje, ki nam pravi: V tvoji duši živijo občutki in čustva, ki si jih z vso močjo privlačil kot nekaj izredno dobrodošlega temu grenkemu doživetju; v tvoji duši živi nekaj, kar je bilo občuteno z vrsto blaženosti vse razmere pritegniti in uskladiti tako, da je prišlo do tega usodnega udarca. In zdaj, ko imamo tak spomin, vemo tudi: V običajni zavesti, ki jo nosimo v sebi za urejanje zunanjih zadev, ni nobenega trenutka, v katerem nisi boleče in z grenkobo občutil tega udarca usode. Nobenega trenutka ni v tvoji sedanji inkarnaciji, da tega nisi občutil boleče in z grenkobo. Toda v tebi je nekaj, kar se povsem drugače vede do tega udarca usode, nekaj, kar je z vso močjo poskušalo povzročiti razmere, ki so ti prinesle ta grenki udarec usode. Takrat nisi vedel, da je v tebi nekaj, kar se je čutilo kakor z magnetom pritegnjeno k temu udarcu usode.
Opazimo, da izza vsakdanje zavesti modro vlada druga, globlja plast življenja duše. Kdor ima takšno izkušnjo – in kdor energično sledi vajam, podanim v Kako doseči spoznanja višjih svetov, lahko resnično takšno doživetje ima −, ve od takrat naprej: Ja, živiš duševno življenje, ki se do zunanjega sveta vede na določen način, ki ima simpatije in antipatije za tisto, kar imaš pred očmi kot usodo, in s to zavestjo si se takrat čutil soočen z udarcem usode. Občutil si ga kot grenkega, antipatičnega. Vendar nisi vedel, da je bilo v tebi širše življenje duše, ki se je z najvišjo simpatijo takrat rinila k temu, da izkusi, doživi, kar tvoja običajna vsakdanja zavest občuti tako nesimpatično.
Ko imamo takšno doživetje, lahko vsak materialistični raziskovalec govori o tem, da naj bi bila takšna doživetja le spominjanje na vsakdanje življenje; vemo, kako se takšna zgolj spominjanja razlikujejo od tega, kar smo tam doživeli. Kajti v ta spominjanja bi se morala primešati grenkoba, s katero smo vedno mislili na to. Toda to, kar tako doživimo, se odigrava in deluje povsem drugače kot tisto spominjanje. Kajti v svoji najgloblji notranjosti smo povsem drug človek, kot slutimo. To se nam pokaže pred dušo. Pred dušo se nam pokaže resnično tako, da vemo: Dobili smo razodetja iz področij, v katera naša vsakdanja zavest ne seže.
Takšna izkušnja razširi celotno predstavo, ki jo imamo o življenju duše, takrat vemo iz izkušnje, da je to življenje duše vsekakor še nekaj povsem drugega kot tisto, kar postane zaobjeto od rojstva do smrti. Če se ne potopimo v označene globoke duševne regije, v svoji običajni zavesti niti slutiti ne moremo, da je pod pajčolanom zavesti še povsem drug človek, kot si v vsakdanjem življenju mislimo. Ko potem glede življenja v duši nastane pomenljivo drugo občutenje, čutenje in čustvovanje, se za to občutenje in doživljanje razširi krog tega, kar imenujemo svet, za novo področje. Takrat vstopimo dejansko v novo področje doživljanja. Pred nami se odpre povsem drugo, novo področje in potem vemo, zakaj lahko v običajnem življenju v to področje vstopimo le pod določenimi predpostavkami.
Ko sem poskušal opisati okultni razvoj sanjskega življenja, sem v bistvu že predstavil dve zelo različni stvari. Na eni strani vsakdanje sanjsko življenje, ki za večino ljudi vedno znova nastopa na meji bedenja in spanja. Opozoril sem, da to vsakdanje sanjsko življenje živi od posnetkov vsakdanjega življenja. Na drugi strani pa sem pokazal, da se lahko skozi podoben način notranjega doživljanja, kot se izvaja pri običajnih sanjskih slikah, pri določenih predpostavkah, skozi šolanje, pred nami pojavi povsem nov svet, katerega se dotlej, preden smo vstopili vanj, prav gotovo nismo zavedali, o katerem si lahko rečemo: Smo v položaju, da se v področja sanjskega življenja potopimo tudi drugače, tako da se nam v njih odpre nov svet. Tako imamo na eni strani sanjski svet, pritegnjen s spomini na običajno življenje, od posnetkov vsakdanjega življenja, in na drugi svet, podoben sanjskemu področju, vendar imamo v tem svetu nove doživljaje, resnične realne doživljaje, o katerih lahko rečemo le, da so realni doživljaji drugih, duhovnih svetov. Če želimo imeti te nove doživljaje, mora biti v nočnem polsnu izpolnjen pogoj, da zmoremo izključiti spomine na vsakdanje življenje, slike vsakdanjega življenja. Dokler le-te vplivajo na sanjsko področje in so v njem dejavne, se uveljavijo, in preprečujejo, da vstopijo realni doživljaji višjih svetov. Zakaj je tako? Zakaj nosimo v področje doživljanja, v katerem bi lahko doživeli višje svetove, posnetke vsakdanjega življenja? Zakaj jih nosimo v to področje, v katerem se tako uveljavijo?
V vsakdanjem življenju – naj si to priznamo ali ne – nas najbolj zanimajo, kar zadeva prav nas, naši lastni zunanji doživljaji. Pri tem ne gre za pretvarjanje kogarkoli, da ga njegovo lastno življenje prav posebno ne zanima. Takšnim pretvarjanjem se pusti zmesti le, kdor ne ve, kako se ljudje na tem področju predajajo najhujšim iluzijam. Človek je dejansko odvisen od simpatij in antipatij vsakdanjega življenja. Ko greste resnično skozi navodila za človeški razvoj iz knjige Kako doseči spoznanja višjih svetov boste videli, da v bistvu vse privede na odvajanje od svojih zanimanj za vsakdanje življenje. Ljudje izvajajo tamkajšnja navodila na zelo različne načine. Berejo jo različni ljudje iz najrazličnejših razlogov, zaradi katerih se do nje tudi različno vedejo. Nekdo sliši, morda z najlepšimi občutki: Če sledite tem navodilom, se lahko razvijete tako, da dobite vpogled v višje svetove. To je res, toda o tem ne želimo govoriti. Potem se pogosto vzbudi radovednost – in zakaj ne bi bili radovedni tudi po drugih, višjih svetovih −, četudi smo najprej h knjigi pristopili z lepimi občutki. Takrat začne nekdo izvajati te vaje, vendar le iz radovednosti. Po določenem času nas vsi mogoči notranji občutki, predvsem občutki, katerih si večinoma ne želimo prav pojasniti, lahko odvrnejo od izvajanja vaj in stvar odložimo. Toda občutki, katerih si nismo želeli pojasniti, ki smo si jih včasih povsem drugače razlagali, niso nič drugačni, kot da se moramo, če želimo te vaje resnično izvajati, povsem drugače odvaditi stvari – v resnici se jih človek ne odvadi −, ki so povezane s simpatijo in antipatijo. Ljudje se teh stvari ne odvadimo radi. Res rečejo, da bi se tega radi odvadili, a tega ne naredijo. Resnični uspeh, rezultat, ki ga takšne vaje lahko imajo, se pri ljudeh, ki to energično resno mislijo, pokaže zelo kmalu, prav v tem, da se simpatije in antipatije glede življenja nekoliko spremenijo. Treba je reči: Že precej redka izkušnja je, da se predamo vplivu vaj tako, da se občutki simpatije in antipatije tudi resnično spremenijo. Toda če so vaje vzete energično in resno, se to zgodi. Na energičen način se spremenijo simpatije in antipatije do vsakdanjega življenja.
To pomeni zelo veliko, dejansko napademo prav sile, ki delujejo tako, da se vsakdanja doživetja kot posnetki, spomini vtihotapijo v sanje. Kajti tega ne počnejo več, če smo na kateremkoli področju, povsem vseeno na katerem, dosegli spremembo svojih simpatij in antipatij. Na tem področju imamo vendar zelo zgoščene, jedrnate izkušnje. Ni potrebno, da je ta sprememba sil simpatije na posebno visokem področju. Na kateremkoli področju mora biti le energično izvršena, da se simpatije in antipatije spremenijo. Lahko je to v najbolj vsakdanjih stvareh, toda nekje mora nastopiti takšna sprememba. So ljudje, ki pravijo: Vsakodnevno vadim, zjutraj in zvečer, cele ure, pa ne morem narediti koraka v duhovni svet. Takšnim ljudem je včasih prav težko pojasniti, kako lahko je razumeti, da tega ne morejo. Pogosto je potrebno ljudem le pomisliti, da danes, morda po dvajset, petindvajset, morda celo po tridesetih letih vaj, se še zmeraj pritožujejo nad stvarmi, tako kot ko so pričeli z vajami. Ja, natanko ista oblika pritoževanja ali udrihanja jim je lastna kot takrat.
Še nekaj običajnega: Obstajajo ljudje, ki se trudijo uporabljati tudi zunanja sredstva, ki kažejo določene posledice v okultizmu. Postanejo na primer vegetarijanci. Toda poglejte, obstajajo ljudje, ki se z vso resnostjo namenijo, da se bodo resnično nečesa odvadili in se najprej z vso resnostjo tega lotijo, toda morda kljub desetletjem izvajanja vaj ničesar ne dosežejo. Tak človek si reče: Če bi doživel vsaj majčken košček duhovnega sveta! Moral bi pomisliti, da je morda vedno znova obrnjen k egipčanskim loncem mesa, ker še ni mogel pobiti stare simpatije za meso. Sam razmišlja o povsem drugih razlogih, misli, da je zanj meso nujno. Pravi na primer: Moji možgani ga zahtevajo.
Zato si zadeve glede spremembe simpatije in antipatije ne predstavljajmo tako zlahka. Lahka je – tako bi radi s spominom na citat iz Fausta rekli: Lahko je res, vendar je lahkost težka. Prav s tem paradoksom moramo pogosto opisati razvijajoče se duševno razpoloženje teh, ki se želijo povzpeti v višje svetove. Ne gre za to, da spremenimo prav določeno simpatijo ali antipatijo, ampak da nasploh resno spremenimo katerokoli simpatijo ali antipatijo. Potem pridemo po določenih vajah v področje sanjskega življenja, tako da tako rekoč vanj ne vnesemo ničesar od vsakdanjega življenja, od čutnih doživetij. Tako imajo v njem prostor nova doživetja.
Zdaj vemo, ko smo resnično skozi okultni razvoj praktično prestali takšno doživetje, da obstaja še ena plast zavesti v človeku. Budno dnevno zavest pozna vsak: pri njej razmišlja, čuti in hoče, navajen je nanjo, saj jo pozna od nastanka zavedanja sebe, svojega Jaza v svojem otroštvu, od tedaj, ko vodi do smrti tako rekoč svoje zavestno duševno življenje. Vsaj pri večini ljudi je tako. Izza te dnevne budne zavesti leži druga plast zavesti. V njej vsakdanje doživljamo sanje. Zato ji lahko rečemo sanjska zavest. Vendar smo tudi videli, da to ni zgolj sanjska zavest. Sanjska zavest postane le tako, da od dnevne zavesti vnesemo, kar smo v tej dnevni zavesti doživeli. Če tega ne naredimo, če jo izpraznimo teh doživljajev, lahko iz višjih svetov v to področje našega duševnega življenja pridejo doživljaji, ki so resnično prisotni v obdajajočem svetu, ki pa jih običajna zavest ne more zaznavati, tudi v sanjski zavesti ne, ker bi morali biti iz nje najprej izgnani spomini na dnevno življenje, da se tako izprazni in se naredi prostor doživljajem višjih svetov.
Ko nastopijo doživljaji, ki sem jih opisal kot elementarne, vsekakor vemo, da ne govorimo v pravem smislu, ko bi o tej zavesti govorili kot o sanjski zavesti, ampak da se dejansko naša vsakdanja zavest do tega, kar smo lahko tam doživeli, postopno sama do resničnosti vede kot sanje. Za našo višjo izkušnjo postane vsakdanja zavest vrsta sanjske zavesti, in se resničnost začne šele tukaj.
Poskušajmo si pojasniti z drugim primerom, kako človek v svojih občutkih pride do tega, da si resnično reče, da se zanj začne višja zavest. Rečemo si, da smo živeli z udarcem usode, ki smo ga občutili kot grenkobo, toda opazili smo, da je bilo v naši duši nekaj, kar je ta udarec usode iskalo. Zdaj tudi čutimo, da smo za našo dušo ta udarec potrebovali, zdaj praktično prvič čutimo, kaj je karma. Čutimo, da smo morali ta udarec usode iskati. Vstopili smo v to inkarnacijo z neko nepopolnostjo svoje duše, in ker smo to nepopolnost čutili, res ne v zavesti, ampak v globinah duše, nas je to kakor magnet vleklo k temu, da ta udarec usode resnično doživimo. Tako smo eno nepopolnost svoje duše premagali, odpravili, tako smo naredili nekaj pomembnega, realnega. Kako površinska je ob tem vsakdanja sodba, da se to ali ono občuti antipatično. Višja resničnost je, da naša duša napreduje od inkarnacije k inkarnaciji in lahko le kratek čas občuti antipatičnost tega udarca usode. Toda če pogleda preko obzorja te inkarnacije, čuti svojo nepopolnost, čuti nujnost – to čuti močneje kot z običajno zavestjo −, takrat začuti kot nujnost, da postaja vse popolnejša. Običajna zavest bi se, če bi bila postavljena pred ta udarec usode, strahopetno splazila mimo tega udarca, ne bi izbrala nujnosti. Če bi lahko izbirala, bi se strahopetno zmuznila mimo njej antipatičnega udarca usode. Toda globlja zavest, o kateri ne vemo ničesar, se ne splazi strahopetno mimo, temveč jo vleče naravnost tja; to omogoča usodi, kar občuti kot proces izpopolnjevanja, delovati tako, da si reče: Vstopila sem v to življenje, ozavestila sem, da sem bila od svojega rojstva naprej prizadeta z nepopolnostjo duše. Če želim dušo razviti, mora biti to popravljeno. Toda potem moram pohiteti k tej usodi. To je močnejši element v duši, to je nasprotni element temu, kar predivo običajne zavesti s svojimi antipatijami in simpatijami deluje kot sanje. Onkraj vstopimo v čutenje in doživljanje duše, ki globoko v njenem podzemlju za vsakdanjo zavest drema, o kateri si tukaj rečemo, da ve več od nas, da je v nas močnejša kot naša običajna zavest.
Opazimo še nekaj drugega. Ko nam pravkar razloženo postane lastno doživetje duše, ko tega ne poznamo le teoretično, ampak smo takšen občutek resnično doživeli, imamo s tem nujno še drugo doživetje. Doživimo: Zdaj zmoreš v področja, kjer postane vse drugače kot v običajni zavesti. Toda hkrati čutimo, in to globoko: Tega ne želim. Praviloma pri večini ljudi radovednost, da pridejo tja, sploh ni tako velika, da bi lahko presegli to grozljivo: Ne želim. Ta brezvoljnost, ki jo zdaj omenjamo, nastopi z neznansko močjo v tem področju. Tu lahko pride do najrazličnejših nerazumevanj. Privzemimo, nekdo je dobil celo povsem osebna navodila. Pride k temu, ki mu jih je dal, in reče: S tem ne dosežem ničesar, tvoja navodila so brez vrednosti. To je lahko pošteno mnenje, povsem pošteno prepričanje. Toda kar bi moralo biti dano v odgovor, je lahko povsem nerazumljivo tistim, ki so tako pošteno prepričani. Odgovor bi moral namreč biti: Ti že lahko vstopiš, vendar ne želiš. To je pravi odgovor. Vendar drugi tega ne ve, pošteno verjame, da ima voljo, kajti ta brezvoljnost ostane v podzavesti. Tako ne razume, da dejansko on tega ne želi. Kajti čim si je to hotel pojasniti, voljo že omili in utiša. Volja, da ne vstopi, se ga dotakne tako grozljivo, da jo utiša takoj, ko nastopi. Kajti ta volja je prav usodna, zelo usodna. Kar namreč človek opazi in želi v istem hipu pogasiti, je: Z Jazom, s seboj, ki si ga gojil in pripravljal zase, ne moreš vstopiti.
Ko se človek želi višje razviti, to zelo močno čuti: Ta Jaz, lastni Jaz sebe, moraš pustiti za seboj. Vendar je to zelo težko, kajti ljudje tega Jaza sebe ne bi nikoli razvili, če ne bi imeli dnevne zavesti. To je tu, da imamo s tem svoj običajni Jaz, ki je prišel v svet, da lahko z njim človek razvije svoj nižji lastni Jaz sebe. Človek torej čuti, če želi v resnični svet, da mora opustiti, kar je lahko tam zunaj razvil. Tu pomaga le eno, edino: da se mora ta Jaz sebe v dnevni zavesti razviti močneje, kot je potrebno. Če pogledate drugo točko knjige Kako doseči spoznanja višjih svetov, boste našli, da govori o močnejšem Jazu sebe, da ga je potrebno okrepiti bolj, kot ga potrebujemo za dnevno življenje, da gremo lahko z njim ponoči iz svoje telesnosti in imamo še nekaj, česar tako rekoč nismo potrebovali. Le takrat nimamo volje omahovati pred tem višjim svetom, ko smo v svojih vajah okrepili običajni Jaz sebe, ko imamo presežek samoobčutenja, občutenja sebe.
Vendar tu nastane nova nevarnost, precejšnja nevarnost. Morda zdaj navzgor v sanje ne prinesemo spominov na vsakdanje življenje, ampak prinesemo razširjeno, s silami prežeto samozavedanje, čutimo tako rekoč to področje s svojo okrepljeno zavestjo, s svojim višje razvitim, močno razvitim Jazom sebe. Kdor ima z izvajanjem v moji knjigi opisanih vaj izkustva, kot sem jih v prejšnjem predavanju pri Arjuni opisal kot notranje izkušnje duše – če tako rekoč na umetniški poti skozi šolanje okrepimo in razširimo svoj Jaz sebe ali pa smo usodno določeni, da svoj Jaz sebe v določenem času razširimo, rezultat je isti −, prispe v področje sanjskega življenja s svojim razširjenim, okrepljenim Jazom sebe. Arjuna stoji tako rekoč na meji med vsakdanjim svetom in svetom življenja sanj. V ta višja področja se vživi tako, da ima skozi svojo usodo (in to točko bom še razširil) v tem področju močnejši Jaz sebe, kot ga sicer potrebuje v vsakdanjem življenju, v vsakdanji zavesti. Slišali bomo, zakaj ima prav Arjuna močnejšo zavest. Toda tu vidite, v tem ko tam prodre, ga sprejme in dvigne Krsna. Krsna dvigne Arjuno preko njegovega Jaza sebe, ki je bil v njem, in tako Arjuna ne bo človek, kakršen bi moral postati, če s svojim razširjenim Jazom sebe ne bi srečal Krsne. Kaj bi se zgodilo, če Arjuna ne bi srečal Krsne? Rekel bi si: Tu se medsebojno bojujejo krvni sorodniki, tu nastopijo dogodki, ki rušijo staro, jasnovidno kastno razdelitev, pokvarijo žensko, uničijo tradicijo žrtvenih ognjev v čaščenju prednikov; nastopijo razmere, ki nam prepovedujejo prižigati žrtvene ognje. Čaščenje zdrave kastne delitve, postavljanje žrtvenih ognjev prednikom, biti zvest potomec prednikov, je za Arjuno sodilo k njegovi vsakdanji zavesti, iz katere ga je njegova usoda iztrgala. Postaviti se mora na tla, kjer mora prelomiti s svojimi svetimi čustvi, postavljanjem žrtvenih ognjev prednikom, spoštovanjem kastne delitve in čaščenjem krvne zveze. Zdaj si je moral reči: Proč z vsem tem, kar mi je sveto v vsakdanji zavesti, proč z vsem, kar je prišlo k meni, želim se vreči v bitko. Ne, to se ne zgodi, ampak se z Arjuno sooči Krsna, ki govori tako rekoč tisto, kar bi se morala Arjuni zdeti kot najbolj skrajna brezobzirnost, kot do viška prignan egoizem. Krsna to prekine, onemogoči, ko se naredi vidnega Arjuni, medtem ko Krsna ta Arjunin presežek, kar bi sicer Arjuna doživel, kar bi sicer uporabil, za notranje življenje, uporabi kot silo, s pomočjo katere se naredi Arjuni vidnega. Da bi si te misli še jasneje postavili pred duše, lahko tudi rečemo: Če bi se Arjuna preprosto soočil s Krsno in bi tudi Krsna resnično prišel k Arjuni, bi Arjuna o Krsni ne vedel ničesar, prav tako malo, kot bi mi vedeli o čutnem svetu, če ne bi iz čutnega sveta sami nekaj dobili, da bi oblikovali svoje čute za ta svet. Tako mora tudi Krsna iz Arjune vzeti razširjeno, okrepljeno samozavedanje. Mora ga tako rekoč iztrgati iz njega, ko se s pomočjo iztrganega sam želi pokazati Arjuni. Iz tega, kar je iztrgal, naredi tako rekoč zrcalo, da se je lahko pokazal Arjuni.
Poiskali smo točko v zavesti Arjune, kjer se je Krsna lahko srečal z Arjuno. V teh razlagah ostaja nepojasnjeno le še, kako je Arjuna vse to pripeljal do te točke. Kajti nikjer nam ni sporočeno, da je Arjuna opravil okultne vaje – in jih tudi ni. Kako to, da je lahko srečal Krsno, kaj je Arjuni dalo višje okrepljeno samozavedanje?
To vprašanje bo izhodišče naslednjega predavanja.
Četrto predavanje
Če se želi človek premakniti v področje, kjer se tkejo tudi sanje, mora s seboj prinesti iz običajnega sveta tisto, kar lahko imenujemo okrepljeno samozavedanje, nekaj več v Jazu, kot ta Jaz potrebuje za fizični nivo, za fizični svet. V naši sedanjosti je to večje samozavedanje, ta presežek razvit in izšolan v naši duši skozi tisto, kar lahko doživimo ob izvajanju vaj, opisanih v knjigi Kako doseči spoznanja višjih svetov. Najprej se zgodi torej takšna okrepitev Jaza sebe. Ker človek tako rekoč občuti, da to potrebuje, ga obide tudi vrsta strahu, groze, pred tem razvojem navzgor v višje svetove, če te moči v notranjosti svojega Jaza sebe še ni dosegel.
Pogosto sem poudaril, da je človeška duša v teku evolucije prestala najrazličnejše stadije. Kar lahko danes z omenjenimi vajami duša doseže pri dvigu, okrepitvi samozavedanja, na enak način ni mogla doseči v času, v katerega moramo prestaviti vzvišeno pesnitev Bhagavadgito. Zato je bilo v starih časih v človeškem Jazu sebe, v človeški zavesti razpoložljivo nekaj drugega: v človeški duši je še obstajala prva, davna jasnovidnost. Jasnovidnost je tudi nekaj, česar za sedanji Jaz sebe na fizičnem nivoju človek ne potrebuje, če se lahko zadovolji le s tem, kar vsebuje vsakokratni fizični nivo.
Toda stari časi, davni ljudje dobe, v katero moramo prestaviti vzvišeno Gito, so še imeli ostanke prastare jasnovidnosti. Na eni strani gledamo nazaj do sodobnikov nastanka Bhagavadgite, ki so si lahko rekli: Ko gledam fizično okolje, dobim vtis skozi svoje čute, te vtise čutov lahko razum, ki je vezan na možgane, kombinira. Toda poleg tega imam še drugo silo, s katero si lahko jasnovidno prisvojim vedenje o drugih svetovih. In te sile mi izpričajo, da pripadajo ljudje tudi drugim svetovom, da jaz kot človek segam še v druge svetove, preko običajnega fizičnega sveta. Toda prav to je okrepljeno samozavedanje, ki omogoči neposredno poganjati in brsteti vedenje, da ta duša ne pripada le fizičnemu svetu. To je tako rekoč previsok pritisk v Jazu sebe, čeprav je tu priklicano skozi zadnje ostanke jasnovidne moči. Danes lahko človek v sebi ponovno razvije takšne moči previsokega pritiska, če v svoji duši izvaja ustrezne okultne vaje.
Tu bi bilo mogoče ugovarjati (veste, da so v antropozofskih predavanjih na ustreznih mestih vedno predvidljivi ugovori): Kako sploh pride človek našega časa do želje po takšnih okultnih vajah? Zakaj ni zadovoljen s tem, kar ponuja razum, ki je vezan na možgane? Zakaj želi takšne okultne vaje? ……
Komentarji