DRUGI DEL (2/5)
Ljudje so prišli tako daleč, da o stvareh sveta zgolj razmišljajo in jih pustijo, da gredo svojo pot. Vedno znova je treba poudarjati, da ima človek v sebi še nekaj drugega kot gole misli, s katerimi razmišlja, a žal glede bistva sveta dejansko ni zaskrbljen. Razum v človeku je postal senca, kajti prej so ga doživljali v eteričnem telesu in zdaj je tako rekoč zdrsnil v fizično telo, kjer vodi in nadzoruje le subjektivno bivanje. Vendar ga je mogoče oživeti z imaginacijo! Potem to vodi k zavestni duši in dojeta je lahko kot realnost, le ko v sebi začuti Jaz kot nekaj večnega in je mogoče videti, kako se je ta Jaz spustil v utelešenje z duševno-duhovnih svetov, kako gre skozi vrata smrti ponovno v duhovno-duševne svetove. Ko smo to notranje duhovno-duševno bitje Jaza prejeli, takrat se lahko dejansko senčna slika razuma napolni z resnično realnostjo. Kajti ta senčna slika razuma se more z realnostjo izpolniti edino skozi Jaz.
Nujno je treba uvideti, kako to zagotavlja živo mišljenje. Kajti kaj pozna človek od 15. st.? Pozna zgolj logično mišljenje. Kaj je logika? Je razčlenitev, raztelešenje, anatomija mišljenja, in anatomijo študirajo na truplih; logiko študirajo na truplu mišljenja. Gotovo je upravičeno študirati anatomijo s pomočjo trupel. Prav tako je upravičeno študirati logiko na truplih mišljenja! Vendar življenja tako ni mogoče doumeti!
To je odločilno, če hočemo danes živo sodelovati s celotno dušo, v tem kar dejansko valuje in tke skozi svet. Vedno znova moramo opozarjati na to stran stvari, ker v čutu za dober razvoj sveta in človeštva potrebujemo poživitev mišljenja, ki je postalo senčno. To zasenčenje mišljenja je doživelo svoj višek sredi 19. st. Zato padejo v ta čas prav tiste stvari, ki so človeštvo nekako najbolj preslepile in obnorele. Četudi te stvari same po sebi niso postale velike, se razrastejo in postanejo velike, če se oblikujejo na primernem kraju.
Vzemite konec 50. let 19. st. Pojavi se Darwinov Izvor vrst, Marxovi Principi politične ekonomije, kakor tudi Psihofizika Gustava Theodora Fechnerja, ki je poskus odkriti psihično, duševno, s pomočjo zunanjih eksperimentov. V istem letu je človeštvu predstavljeno slepilno odkritje spektralne analize Kirchoffa in Bunsena, kjer je prikazano, da kjer koli lahko pogledamo v vesolje, odkrijemo isto snovnost. Zdi se, kakor da je bilo sredi 19. st. vse namenjeno temu, da ljudi preslepi, v tem da mora mišljenje ostati subjektivno, senčno in nejasno, in da se ne sme vtikati v zunanjost, tako da si sploh ne smejo predstavljati, da bi v kozmičnem razumu, nousu, karkoli že samo živelo.
Zato je druga polovica 19. st. tako nefilozofska, tudi tako nemočna, nedejavna, in kar je delovalo, je postajalo zaradi gospodarskih razmer in odnosov vedno bolj zapleteno. Svetovna trgovina se je razširila na svetovno gospodarstvo, tako da dejansko ves svet postane eno gospodarsko področje in da prav to senčno in nejasno mišljenje ni moglo dojemati vse silnejše resničnosti. To je tragedija vse bolj moderne dobe. Gospodarske razmere postajajo vse težje, vedno bolj neizprosne in surove, da ohranjajo človeško mišljenje nejasno in senčno, in v zunanji surovi gospodarski realnosti te sence sploh ne morejo več prodreti v dogajanja.
To tvori našo sedanjo bedo. Če nekdo resnično pomisli, da se bolj izborno organizira in začuti potrebo po duhovnem, se morda navadi narediti dolg obraz, govoriti z grlenim glasom in razlaga, kako se moramo dvigniti od surove resničnosti, kajti duhovno je v bistvu mogoče dojeti le v težko razumljivem, mističnem. Mišljenje je postalo tako prefinjeno, da se mora umakniti od resničnosti, da bo v svojem senčnem bivanju vzelo konec, če poskuša prodreti v surovo resničnost. Pod tem se instinktivno razvija resničnost, se le s težavo premika in postaja vse bolj surova. Zgoraj vidimo plavati debela jajca misticizmov, svetovnih nazorov in teozofij in spodaj surov potek življenja. To je nekaj, s čimer je treba prenehati, če naj se človeštvo ozdravi. Mišljenje je treba oživiti in misel naj postane tako silna in mogočna, da se ji ni treba umikati pred surovo resničnostjo, ampak se lahko vanjo potopi in živi v njej kot duh; potem resničnost ne bo več surova in neizprosna. To je treba razumeti.
Nikjer ne naletimo na razumevanje, da mišljenje, ko v njem živi svetovno bitje, ne more prav nič drugega, kot da izlije svojo silo preko vsega možnega. To se razume samo po sebi. Toda temu modernemu mišljenju se to zdi kot bogoskrunstvo, če naenkrat nastopi takšno mišljenje, ki ne more čisto nič drugega, kot da nad različnimi področji vleče svoje niti. Danes je treba življenjsko resno spoznati, da smo v mišljenju upravičeno imeli senčno sliko, da je prišla doba, ko moramo v to miselno senčno sliko vnesti življenje, da bo s tem oživljenim, živim mišljenjem, s tem notranjim duševnim življenjem zunanje fizično-čutno življenje prejemalo in ohranjalo svojo družbeno spodbudo.
_ _ 747 pr.n.št. _ _ _ _ _ 333 n. št. _ __ _ 1413 _ _ _ 1840
čuteča duša razumska duša zavestna duša
Kako so se narodi novejše civilizacije dejansko srečali z letom 1840?
V naši dobi naj bi si izobrazili zavestno dušo, kar je značilnost pripadnikov anglo-saksonskega ljudstva, ki so skozi svojo celotno organizacijo pripravljeni, da posebej izoblikujejo in izobrazijo zavestno dušo. Na tem temelji poseben položaj anglo-amerikanskega ljudstva v naši dobi, da posebej hrepeni po izobrazbi in omiki zavestne duše. Kako je anglo-saksonski narod prišel do te točke, ki je v modernem kulturnem razvoju najpomembnejša?
Prav anglo-saksonsko ljudstvo je dolgo časa živelo v notranjem duševnem stanju, v katerem so se do 19. st. ohranili notranji impulzi, ki so že v grški kulturi utrli pot drugim oblikam. Rečemo lahko, da je posebnost 11. in 10. st. pr. n. št., da so, kar je bilo prestanega, narodi prestajali v različnih časih, da se časi nekako potiskajo eden preko drugega. Te stvari je zelo težko opaziti, ker so bile seveda v 19. st. že vse mogoče stvari – pisanje, branje – ker so bili na Škotskem in v Angliji drugi pogoji bivanja, kot pa so obstajali v časih Homerja.
Če pogledamo duševno stanje tako ljudstva kot naroda, se je kljub temu ohranilo to duševno stanje homerskega časa, ki je v Grčiji v tragični dobi premagano in je prešlo v sofoklizem. Ta čas, nekakšno patriarhalno dojemanje življenja, se je v anglo-saksonskem svetu ohranil do 19. st. To duševno dojemanje patriarhalnega življenja se je posebno razširilo na Škotskem, in sicer zato, ker prav na to anglo-saksonsko ljudstvo niso delovali vplivi, ki so izhajali iz posvetitvenih središč na Irskem. To je zlasti vplivalo na celinsko Evropo. Na samem britanskem otoku je pretežno delovalo tisto, kar je prihajalo s severa, s Škotske, tudi kot posvetitvene resnice, ki so potem prežele vse drugo. Vendar je v celotnem razumevanju človeške osebnosti nekaj, kar je ostalo prastaro. To še vedno zakasnelo učinkuje; to deluje tako, kot se recimo razvija odnos med Whigsi in Torijci v angleškem parlamentu. Saj je vendar tako, da izvorno nimamo nič opraviti z nasprotjem med liberalnim in konservativnim, ampak se moramo ukvarjati z dvema odtenkoma v političnih pogledih, za kar danes dejansko nimamo nobenega občutenja več.
V bistvu so Whigsi nadaljevanje tega, kar lahko imenujemo vsesplošni tok človeštva, ki prinaša človeško ljubezen in izhaja s Škotske. Po bajki, ki ima določeno zgodovinsko ozadje, so bili Torijci izvorno katolizirani konjski tatovi, ki so prišli z Irske. To nasprotje, ki se je potem izrazilo v posebni politični volji, zrcali določeno patriarhalno bit, ki je ohranjala določene elementarne sile. To je mogoče opaziti iz načina, kako so se lastniki velikih posestev vedli do tistih ljudi, ki so se kot podložniki na teh posestvih ustalili. Ta podložniški odnos je trajal do 19. st.; v bistvu ni bil izvoljen v parlament nihče, če ni s svojo zemljiško posestjo pridobil tudi določene moči. Razmisliti moramo, kaj pomeni, da na primer vse do 1820 angleški parlament ni razveljavil zakona, po katerem je bila oseba smrtno kaznovana, če je ukradla žepno uro ali če je bila ujeta na divjem lovu. Do takrat je zakon določal, da so bili taki prekrški glavna kazniva dejanja. To prav gotovo kaže, kako so se ohranjala določena stara in elementarna stanja. Tako lahko rečemo, da so se ta patriarhalna stanja ohranila kot temelj in osnova tistega, v kar potem udari najmodernejše, česar si v družbeni strukturi ne moremo zamisliti brez razvoja zavestne duše. Pomislite na celoten preobrat, ki se je zgodil v 18. st. v družbeni strukturi s tehnično in tehnološko preobrazbo v tekstilni industriji itd.. kako se je strojni, tehniški element vrinil v to patriarhalno, in si ustvarite jasno predstavo, kako se na temelju patriarhalnosti, teh vladajočih zemljiškoposestniških odnosov do podložnikov, zarije nastanek modernega proletariata s preoblikovanjem tekstilne industrije. Pomislite na to stopnjevano zaporedno kaotično mešanje, kako se razvijajo mesta na starem podeželju, kako patriarhalno z drznim skokom preskoči v moderno, socialistično, proletarsko življenje.
Rečemo lahko, da se to življenje razvije v obliko, kakršna je bila nekako v Grčiji približno okrog leta 1000 pr. n. št. Potem naredi drzen skok in nenadoma se znajdemo v letu 1820 n. št. Notranje življenje je ostalo v letu 1000 pr. n. št.; toda po zunanjem smo v 18. st., recimo 1770
Tam se valja vse, kar je takrat (in celo v sedanjem času) v modernem življenju obstajalo. Vendar to angleško življenje šele leta 1820 spozna nujnost, da se s tem poveže; šele po tem letu postanejo takšne stvari, kot je odprava smrtne kazni za manjše tatvine in podobno, godne za razsojo. Rečemo lahko, da se je tukaj nekaj zelo starega stekalo z najbolj modernim; tako se je nadaljnji razvoj nadaljeval v leto 1840. Kaj se je moralo zdaj, v prvi polovici 19. st., zgoditi prav med anglo-ameriškim ljudstvom? Pomisliti moramo, da je šele po letu 1820, dejansko po letu 1830, postalo v Angliji nujno sprejeti zakon, ki ni dovoljeval, da bi v tovarnah otroci, mlajši od 12 let, delali več kot 8 ur dnevno, tisti med 13 in 18 let pa ne več kot 12 ur dnevno. Prosim, primerjajte to z današnjimi pogoji! Samo pomislite, kakšne široke množice delovnih ljudi danes zahtevajo osemurni delovnik! V letu 1820 so bili v Angliji dečki zaposleni v rudnikih in tovarnah več kot osem ur in šele tisto leto je bil zanje vzpostavljen osemurni delovnik. Še vedno je veljal 12-urni delovnik za otroke, stare med 12 in 18 let.
Vsekakor moramo te stvari pogledati, če hočemo videti, kaj je tam dejansko trčilo skupaj, in v bistvu bi lahko rekli, da se je Anglija šele v drugi tretjini 19. st. spremenila iz patriarhalnosti in se ji je zdelo nujno upoštevati, kar se je s strojno tehniko počasi zarinilo v to staro. Tako se je z letom 1840 srečalo tisto ljudstvo, ki je posebej poklicano, da razvije zavestno dušo.
Komentarji