Trinajsto predavanje: Povezanost in bratstvo med nami – Kristus v nas
Danes smo se predvsem zbrali, dragi prijatelji, da bi obhajali praznik ustanovitve veje, ki jo je osnoval dragi prijatelj profesor Craemer in ki hoče posvečati svoje sile v skladu z našim duhovnoznanstvenim gibanjem danes in v prihodnje. Ob takšni priložnosti, ko v posamezni veji premišljujemo o pravem pomenu našega združenja, se je vedno dobro vprašati: Zakaj se zapiramo skupaj v delovne skupine in zakaj gojimo znotraj takšnih delovnih skupin duhovno dobro, ki mu hočemo posvetiti svoje sposobnosti? Če si hočemo pravilno odgovoriti, moramo vedeti, da svoje delo, ki ga tu opravljamo, še ločujemo od siceršnjega dela, četudi le v mislih. Kdor se danes nasploh noče točneje seznaniti z določenimi intimnejšimi resnicami duhovnega razvoja človeštva, bi lahko vprašal: Ali ne bi mogli tudi brez zapiranja v posamezne skupine preprosto te duhovne znanosti širiti, tako da se ljudje zberejo na predavanjih in dopustite, da prihajajo skupaj ljudje, ki se medsebojno ne poznajo, da jih skličete in njihovim dušam ponudite duhovno dobro, o katerem govorite? Seveda bi lahko tudi tako delovali. Toda kolikor časa nam bo mogoče ustanavljati v širšem in ožjem smislu zveze in društva ljudi, ki se poznajo, ki se v določenem pogledu prijateljsko in bratovsko združujejo v teh delovnih skupinah, tako dolgo hočemo to početi iz polne zavesti svojega z duhovno znanostjo združenega razmišljanja in prepričanja. Kajti ni zaman, da se pri nas srečujejo ljudje za nego bolj intimnega dela našega duhovnega dobra, ki trdno sklenejo biti skupaj v bratovski ljubezni in slogi. Ne le da ima to določen pomen za način, kako medsebojno sodelujemo in občujemo, da lahko govorimo čisto drugače, če vemo, da govorimo z nam sorodnimi, z nami zavestno povezanimi dušami, ampak gre za še nekaj drugega. S takšnimi društvenimi stiki v posameznih vejah dejansko izvršujemo nekaj, kar je notranje povezano s celotnim razumevanjem, ki ga moramo imeti od svojega duhovnega gibanja, ko ga najgloblje notranje razumemo. Naše duhovno gibanje nas mora vendar vse prežeti z zavestjo, da nima le pomena za obstoj, ki ga lahko dojamejo naše misli, pamet, in na zunanjost usmerjen človekov razum; našemu duhovnemu gibanju mora biti jasno, da naše duše iščejo pravi, pristni stik z duhovnimi svetovi. Hkrati moramo zavestno vedno znova reči: S tem ko se ukvarjamo z duhovno znanostjo, v določenem smislu prestavimo svoje duše v svetove, ki jih ne naseljujejo le zemeljska bitja, ampak tudi bitja, ki kot svoje bivališče naseljujejo višje hierarhije, bitja nevidnih svetov. Da smo nekako znotraj in da ima naše delo za te nevidne svetove pomen, da smo resnično v teh nevidnih svetovih – to mora popolnoma priti v našo zavest.
Zdaj je dejansko tako, da ima znotraj duhovnega sveta duhovno delo, ki ga opravljamo, s katerim, kot vemo, v posameznih skupinah skupaj delujemo, povsem drugačen pomen, kot če tega dela ne opravljamo znotraj, ampak bi ga opravljali raztreseno po svetu zunaj teh skupin. Torej ima delo, ki ga znotraj naših skupin opravljamo skupaj v bratovski slogi povsem drug pomen za duhovne svetove kot delo, ki bi ga lahko sicer opravljali. Da bi to popolnoma razumeli, se moramo spomniti na pomembno, kar nam je lahko pri našem duhovnoznanstvenem delovanju zadnje leto na raznolike načine stopilo pred dušo.
Pomislimo, da se je naš zemeljski razvoj za nas ljudi tako izvršil, da se je v poatlantskem času najprej rodila kulturna skupnost, ki jo imenujemo staroindijsko kulturno obdobje. Da je tej kulturni dobi sledilo nekaj, kar z bolj ali manj primernim izrazom (o tem zdaj ne bomo govorili) imenujemo staroperzijska kulturna doba. Potrem pride egipčansko-kaldejsko-babilonska kulturna doba, nato grško-atenska, za njo naša, peta poatlantska, doba. Vsaka takšna kulturna doba mora na eni strani gojiti tisto v kulturi in duhovnem življenju, kar ji je najprej za vidni svet dodeljeno. Vendar mora vsaka taka kulturna doba hkrati pripraviti (nekako v svojih nedrih pripravljeno nositi), kar mora priti v naslednji kulturni dobi.
Prva poatlantska kulturna doba, staroindijska, je morala v svojih nedrih pripraviti staroperzijsko, staroperzijska spet egipčansko-kaldejsko in tako naprej. In naša peta poatlantska kulturna doba mora pripraviti šesto kulturno dobo. Pogosto nam je bilo rečeno, da je naša duhovnoznanstvena naloga (kar je vendar povsem prav, vendar ni edino), da s prisvojenim pridobimo duhovno dobro za svoje posamezne duše (to nas bo dodelilo k večnemu življenju naših duš). Naša naloga je tudi pripraviti vsebino za posebno zunanje delovanje šeste kulturne dobo. Tako je bilo v vsaki poatlantski kulturni dobi. In kraji, kjer je bilo vselej pripravljano, kar je bilo zunanje pomembno za naslednjo kulturno dobo, so bili misterijski kraji. V teh združbah so negovali nekaj drugega kot zunanji svet.
Veste, da so zlasti v prvi poatlantski (staroindijski) kulturni dobi negovali eterično telo, v staroperzijski astralno telo, v egipčansko-kaldejski čutečo dušo, v grško-atenski dobi razumsko ali naravno dušo. Naša kulturna doba neguje in bo do svojega zaključka zgradila zavestno dušo. Vendar mora biti pripravljeno, kar bo potem predano šesti kulturni dobi kot vsebina, kot značaj zunanje kulture. Šesta kulturna doba bo v sebi nosila marsikatere značajske poteze, ki se zelo razlikujejo od značajskih potez našega časa. Predvsem lahko poudarimo tri značajske poteze, o katerih moramo vedeti, da jih moramo že nositi v svojih srcih kot naše ideale za šesto poatlantsko kulturno dobo, da jih moramo za to naslednjo dobo pripraviti.
V človeški skupnosti trenutno še ni navzoče, kar bo v šesti kulturni dobi pri ljudeh, ki naj bi dosegli cilj šeste kulturne dobe; ne znotraj tistih torej, ki bodo v šesti kulturni dobi divjaki oz. barbari. Najpomembnejša značajska poteza teh prebivalcev Zemlje (teh torej, ki bodo stali na višku kulture) bo moralna značajska poteza. Zdaj je ta karakterna poteza znotraj človeštva še manj opazna. Človek mora biti danes že bolj fino organiziran, če naj ga v duši boli, da mora poleg svojega lastnega obstoja v svetu gledati, opazovati, videti druge ljudi, katerim gre slabše kot njemu. Gotovo, fino organizirane, tankočutne narave tudi že danes občutijo bolečino in žalost nad bolečino, ki je razlita preko mnogih ljudi v svetu – vendar morajo biti to prav fino organizirane narave. V šestem kulturnem obdobju pri ljudeh, ki bodo stali prav pri vrhu te kulture, ne bodo prisotna le čustva, ki jih občutimo danes kot bolečino zaradi bede, revščine in trpljenja, ki so razširjene v svetu, ampak bo človek na višku kulture šeste poatlantske kulturne dobe vsako tujo bolečino občutil kot svojo lastno. Ko bo videl lačnega, bo lakoto vse do fizičnega tako živo čutil, da mu bo postala lakota drugega neznosna. Tukaj je nakazano, da v šesti kulturni dobi ne bo več tako, kot je še v peti, da bo v šesti kulturni dobi blaginja posameznika veliko bolj odvisna od blaginje skupnosti ‒ to je moralna značajska poteza. Tako kot je sedaj blaginja posameznega človeškega člena odvisna od zdravja celotnega telesa in ko človek v celoti ni zdrav, se tudi posamezni člen ne počuti dobro, da to ali ono naredi, tako bo tudi v šesti kulturni dobi skupnost, ki jo bo takrat civilizirano, kultivirano človeštvo privzelo, posamezno občutilo veliko bolj kot člen celote, trpljenje, vse stiske, vso revščino ali obilje. To je prva, zlasti moralna, bistvena poteza, ki bo označevala civilizirano človeštvo šeste kulturne dobe.
Druga temeljna poteza bo, da bo vse versko blago, veliko bolj odvisno od individualnosti posameznika, kakor je danes. Duhovna znanost to izraža tako, da bo na vsakem verskem področju v šestem kulturnem obdobju prevzeta popolna miselna svoboda in goreča želja po miselni svobodi ljudi, tako da bo vse, kar hoče nekdo verjeti oz. misliti, o čemer hoče biti zlasti v verskih odnosih prepričan, položeno v silo njegove individualnosti. Verske skupnosti (ki danes tako množično obstajajo in na najrazličnejše načine vladajo znotraj posameznih človeških skupnosti) v civiliziranem delu človeštva šeste kulturne dobe ne bodo več vladale. Vsak bo kot nujno lastnost oz. posebnost človeka občutil, da na verskem področju vlada popolna verska svoboda.
In kot tretje: v šesti kulturni dobi bodo ljudje spoznavali nasploh le preko domnev (ko bodo duhovno spoznavali, ko bodo spoznavali, da je v svetu razširjeno duhovno in da se morajo človeške duše združiti z duhovnim). Kar se danes imenuje znanost in kar kot znanost nosi materialistično obarvanost, se v šesti kulturni dobi ne bo več imenovalo znanost. Na to bodo gledali kot na staro praznoverje, ki bo lahko lastno le ljudem, ki so na stopnji pete kulturne dobe zaostali. Danes gledamo na to kot na staro praznoverje, recimo, ko črnec meni, da noben člen njegovega telesa po njegovi smrti ne bi smel biti ločen od njegovega telesa, ker potem v duhovni svet ne bi mogel vstopiti kot celovit človek. Danes črnec še povezuje in združuje verovanje v nesmrtnost s čistim materializmom, z verovanjem namreč, da bi moral kateri koli odtis njegove celotne oblike preiti v duhovni svet. On torej v bistvu materialistično misli, toda verjame v nesmrtnost, medtem ko moramo mi danes (ker vemo iz duhovne znanosti, da moramo duhovno ločiti od telesa in da le duhovno preide v nadčutni svet) materialistično verovanje v nesmrtnost imeti za praznoverje; tako bo celotna materialistična vera, tudi v znanosti, v šesti poatlantski kulturni dobi staro praznoverje. In kot znanost bo povsem samo po sebi razumljivo za ljudi veljalo, le kar ima (kot pravi duhovna znanost) pnevmatologija, ki temelji na duhovnem.
Vidite, naša duhovna znanost je osnovana na tem, da za šesto kulturno dobo pripravi pravkar navedeno. Poskušamo negovati duhovno znanost, da bi presegli materializem, da bi pripravili, kar bo morala biti znanost v šesti kulturni dobi. Utemeljujemo človeške skupnosti, v katerih ne smejo vladati nikogaršnja avtoritarna prepričanja, priznavanje nekega nauka, le ker pripada določeni osebnosti. Utemeljujemo človeške skupnosti, v katerih se vse gradi na temelju svobodne privolitve vsake duše v določene nauke. S tem pripravljamo, kar se imenuje duhovnoznanstveno mišljenje. In s tem ko se povezujemo v bratovska združenja, da bi se ukvarjali z duhovno znanostjo, pripravljamo, kar mora prodreti kot kultura (civilizacija) šeste poatlantske kulturne dobe.
Vendar če hočemo povsem razumeti, za kaj gre pravzaprav pri naših bratovskih združenjih, moramo pogledati še globlje v potek razvoja človeštva. V prvi poatlantski kulturni dobi so tudi v skupnostih, ki so imele misterijski značaj, negovali, kar je potem vladalo v naslednji kulturni dobi. To pomeni, da so že v posebnih združbah prve poatlantske (praindijske) kulturne dobe negovali, kar je moralo potem prevladati kot negovanje in oskrbovanje astralnega telesa. Predaleč bi nas odpeljalo, če bi hoteli danes opisati, v čem se je negovanje v teh posebnih združenjih stare Indije razlikovalo od tedanje zunanje staroindijske kulture, da bi pripravila staroperzijsko kulturno dobo. Vendar so ti ljudje staroindijske kulturne dobe, ko so se združevali, da bi pripravili, kar je bilo potrebno za naslednjo kulturno dobo, čutili: To še ni doseženo, pri nas še ni tega, kar bo, ko bodo naše duše v naslednji kulturni dobi ponovno utelešene. Kakor da to še plava nad nami. In tako tudi je. V tej prvi poatlantski kulturni dobi je, kar se je v drugi šele moralo spustiti z nebes na Zemljo, še plavalo nad dušami. In delo je bilo tako uravnavano, da so duhovi višjih hierarhij z delom, ki so ga izvrševali ljudje na Zemlji v ozkih, misterijskih združenjih, navzgor pritegnili sile, s katerimi so lahko negovali, kar je moralo potem kot vsebina astralnega telesa pritekati v duše ljudi v drugi (staroperzijski) kulturni dobi. Še so bile pričujoče sile kot majhni otroci, ki ko nekoliko odrastejo, sestopijo v duše, utelešene v staroperzijskih telesih. Duhovni svet je od človeškega delovanja sprejel sile, ki so pritekale od spodaj navzgor, pripravljajoč naslednjo kulturno dobo, in s temi silami so bile negovane sile, ki so morale nato pritekati navzdol. In tako mora biti v vsaki naslednji kulturni dobi.
V naši kulturi moramo ozavestiti: V nas se je z običajno civilizacijo (kulturo) morala zgraditi zavestna duša; kar se je izvrševalo od 14., 15., 16. st. kot znanost, kot zunanja materialistična zavest, je moralo ljudi zgrabiti, vse bolj se bo razširjalo in se bo moralo ob koncu, po preteku pete kulturne dobe, popolnoma razviti. Šesta kulturna doba pa mora zgraditi duhovni Jaz. Duhovni Jaz se mora potem v dušah sam izgraditi, kot je bila zdaj zgrajena zavestna duša. Značilnost duhovnega Jaza je, da v človekovi duši predvidi tri značajske poteze, o katerih sem govoril z besedami duhovne znanosti: bratsko družbeno sobivanje, miselno svobodo in pnevmatologijo. Človeška družba, znotraj katere bo duhovni Jaz tako zgrajen, kot je v naših dušah v peti poatlantski kulturni dobi z zunanjo kulturo zavestna duša, potrebuje prav te značajske poteze. Zato si smemo predstavljati, da s povezovanjem v bratske delovne skupine nad našim delom nevidno plava, kar je kot otrok sil duhovnega Jaza, ki ga bodo negovala bitja višjih hierarhij, da bo lahko pritekal sem dol v naše duše, ko bodo v šesti kulturni periodi ponovno tukaj utelešene. V naših bratovskih delovnih skupinah izvršujemo delo, ki teče navzgor k silam, ki pripravljajo duhovni Jaz.
Vidite, kako lahko v bistvu le iz modrostnega blaga naše duhovne znanosti razumemo, kaj pravzaprav glede naše povezanosti z višjimi (duhovnimi) svetovi delamo, ko se združujemo v takšne delovne skupine. In misel (ideja) na to delovanje povezanosti z duhovnimi svetovi (dela, ki ga opravljamo v naših delovnih skupinah, ne želimo opravljati le iz sebičnosti, ampak da bo pritekalo v duhovne svetove) daje delovni veji pravo posvetitev. In ko gojimo takšne misli, se prežemamo s posvečenimi mislimi, ki predstavljajo temelj takšne delovne skupine znotraj našega duhovnega gibanja. Zato je duhovno dojemanje tega dejstva še prav posebej pomembno. Poleg tega, da se v delovnih skupinah srečujete, zato da se ukvarjate z duhovno znanostjo, s pnevmatološko znanostjo, da se hočete izgrajevati na miselni svobodi, ne na dogmi, na spoznavanju enega samega vsiljenega prepričanja, potapljate svoje delo v bratsko sodelovanje. Pomembno je, da te misli o skupnosti pravilno resnično sprejmemo v svojo zavest, da si rečemo: Poleg tega, da kot navzoče duše pripadamo peti poatlantski kulturni dobi in se čisto individualno razvijamo, posamezno-osebnostno vse bolj izločamo iz življenja skupnosti, moramo ponovno višjo družbeno skupnost, ki jo utemeljujemo na svobodni bratovski ljubezni, občutiti kot čarobni dih, ki ga vdihujemo v delovne skupine.
Celoten globok pomen zahodnoevropske kulture znotraj pete poatlantske kulture je poiskati zavestno dušo. Naloga zahodnoevropske in prav posebej srednjeevropske kulture je, da ljudje v svojih dušah vse bolj razvijajo individualno kulturo, individualno zavest. To je pomembno v sedanjosti. Svojo kulturno dobo lahko primerjamo z grško, rimsko. V grški kulturni dobi posebej bode v oči, da tam prav pri civiliziranih Grkih vlada prav posebna skupinska duševnost, zavest o skupinski duševnosti. Tisti, ki so se rodili in živeli v Atenah, so se predvsem čutili Atence. Ta skupnost z mestom, s tem kar k temu sodi, je imela drugačen pomen za posamezne ljudi, kot ga ima danes človeška skupnost. Danes hoče človek izraščati iz skupnosti in to je pravilna naloga pete poatlantske kulturne dobe. V Rimu ni bil človek predvsem nič drugega kot meščan; to je bil v prvi vrsti. Toda v peti poatlantski kulturni dobi je napočil čas, ko hočemo biti predvsem človek, in ne človek v našem najbolj notranjem bistvu.
Kar danes tako boleče preživljamo, ko si ljudje na Zemlji tako prizadevajo drug proti drugemu, tako nezdravo med seboj tekmujejo, je le reakcija na neprestano prizadevanje pete kulturne dobe po svobodnem splošnočloveškem učenju in izobraževanju. Z neprijateljskimi, sovražnimi zapiranji posameznih dežel in narodičev mora danes toliko bolj razvijati sile v odpor, da je človeku predvsem omogočeno biti popoln (cel) človek, sile, ki omogočijo človeku izrasti iz vsakršne družbene skupnosti. Vendar mora zato ponovno pripraviti skupnosti, zgrajene na polni zavesti, v katere bo v šesti kulturni dobi prosto vstopil. Kakor visok ideal plava pred nami ta skupnost, ki jo bo šesta kulturna doba zaobsegla, tako da si bodo civilizirani ljudje samo po sebi umljivo po duši kot bratje in sestre.
Iz številnih predavanj preteklih let vemo, da živi v vzhodni Evropi ljudstvo, ki bo prav poklicano, da svoje elementarne sile posebno izrazi šele v šesti kulturni dobi. Vemo, da bo ruski narod šele v šesti kulturni dobi dozorel, da izrazi sile, ki so danes v njem še elementarne. Zahodna in srednja Evropa sta poklicani, da prineseta tisto v človeških dušah, kar lahko prinese zavestna duša. Vzhod ni poklican za to. Vzhodna Evropa bo morala počakati, dokler se na Zemlji ne dvigne duhovni Jaz in prežame človeške duše. To smo pogosto omenili; to moramo pravilno razumeti. Nepravilno razumevanje lahko to zelo hitro prav na vzhodu zapelje v napuh, ošabnost in samopovzdigovanje. Višek poatlantske kulture je treba doseči že v času pete poatlantske kulturne dobe. V šesti in sedmi (zadnji) kulturni dobi bo sledil nazadujoč razvoj. Kljub temu bo ta nazadujoči kulturni razvoj v šesti kulturni dobi navdihnjen, prežet z duhovnim Jazom. Danes je to mogoče občutiti instinktivno, toda želimo reči, da človek z vzhoda (tisti od duhov vzhoda, ki bo sebe imenoval ruski človek), pogosto prav narobe instinktivno občuti, da je z njim tako; večinoma ima le najbolj nejasno zavest o tem. Značilno je že to, da je izraz ruski človek lahko tako velikokrat povzdignjen.
V jeziku vlada duh, ko se iz jezika povzdigne nekaj takega, da ne rečemo kot na zahodu Britanec, Francoz, Italijan, Nemec, ampak ruski človek. In mnogi ruski intelektualci pripisujejo temu, da je vedno rečeno ruski človek, veliko vrednost. To je globoko utemeljeno v celotnem duhu ustrezne kulture. V mislih imamo že tisto, kar se kot človečnost, prav tako kot bratstvo, razširja preko neke skupnosti. To želimo nakazati, s tem da moramo prav v besedi izraziti, da smo ljudje. Toda hkrati kažemo, da še nismo na željenem vrhu, ki ga v bolj oddaljeni prihodnosti moramo doseči, s tem ko k temu postavimo nekaj, kar v bistvu ostro nasprotuje samostalniku. Ruski človek: v pridevniku hkrati vzamemo nazaj, kar izrazimo v samostalniku. Kajti če moramo doseči človečnost, ne smemo imeti nobenih pridevnikov, ki človečnost vendar izključujejo.
Toda še veliko globlje je v sedanjosti prav v udih ruske inteligence notranje utemeljeno, da mora vladati določena, v prihodnosti razumljena ideja skupnosti, ideja bratstva. Glede tega ruska duša že čuti: Duhovni Jaz se mora povzdigniti, vendar se lahko povzdigne edino v človeški skupnosti, prežeti z bratstvom. Nikoli se ne more razširiti v skupnosti ljudi, ki niso prežeti z bratstvom. Zato ruski intelektualci (kot se imenujejo) zahodni in tudi srednji Evropi očitajo: Oni sploh ne pazijo na pravo skupno življenje, gojijo le individualizem. Vsak hoče biti samosvoj, vsak hoče biti le individualnost. Do skrajnosti se ukvarjajo z osebnim, tako da se vsak posameznik občuti samega, kot individualnost. To srednja in zahodna Evropa v premnogih očitkih glede barbarov itd. nazaj odzvanja temu, kar zveni z vzhoda. In tisti, ki se hočejo zavedati tega, kar je dejansko položeno pred njih, pravijo: Pri vsem tem sta zahodna in srednja Evropa izgubili že vse občutke za človeške stike. In ko sedaj zamenjujemo sedanjost in prihodnost, pravimo: Resnični človeški stiki, kjer se vsak čuti drugemu kot brat, kjer se, kdor je nad nekom, do njega čuti kot očka in mamica, resnično človeško skupno življenje je le v Rusiji. Tako pravi ruska inteligenca. In pravi tudi, da zahodnoevropsko krščanstvo prav zato ni doseglo stanja, da bi gojilo resnično človeško družbeno bistvo. Rusija še pozna, tako pravijo, skupnost. In tak izjemen in odličen ruski intelektualec, kot je v 19. st. živeči Aleksander Herzen, kot zadnja posledica tega reče: V zahodni Evropi sreče nikoli ne more biti. Tudi če bi v zahodnoevropski kulturi in civilizaciji to poskušali, sreče ne morejo doseči. Človeštvo nikoli ne bi moglo biti zadovoljno. Tam lahko vlada edino kaos. Edini blagoslov leži v ruskem bistvu, kjer se ljudje še niso ločili od skupnosti, kjer imajo v svojih vaških skupnostih še nekakšno skupinsko duševnost, ki jo trdno ohranjajo.
Kar imenujemo skupna duša, iz česar se je človeštvo postopno razširjalo in v čemer še docela živi živalskost, zverinstvo, prav ruski intelektualci pri svojem ljudstvu častijo kot nekaj posebno velikega in pomembnega. Ne morejo se povzdigniti do misli, da mora pred njimi kot visok ideal plavati skupnost prihodnosti, ideal, ki ga je šele treba uveljaviti. Trdno so prepričani: Poglejmo, kaj nam je kot zadnjim v Evropi ostalo! Drugi so se že dvignili iz skupne duševnosti, mi si moramo to še ohraniti; to moramo čuvati. Ta skupinska duševnost v resnici ne bi smela biti za prihodnost, kajti to je stara skupinska duševnost. Bila bi le luciferska skupinska duševnost, na zgodnejši stopnji zaostala skupinska duševnost, medtem ko je prava skupinska duševnost, za katero si je treba prizadevati, tista, ki jo izkušamo znotraj svoje duhovne znanosti. Toda prav v nagonu, pritisku in hrepenenju ruskega človeka, zlasti intelektualcev, je mogoče prepoznati, kako nujno nam je za dvig duhovnega Jaza potreben duh skupnosti. Kakor ga bodo tam iskali in izkušali po napačni poti, tako ga moramo v našem duhovnoznanstvenem toku po pravilni. In tja čez proti vzhodu želimo zaklicati: Prav to moramo povsem do skrajnosti premagati in preseči, kar skušate vi zunanje ohraniti ‒ staro lucifersko-ahrimansko skupnost.
Skupnost luciferske in ahrimanske vrste bo tako trdno silila k veri, kakršno mora utemeljevati pravoslavno (ortodoksno) ostajajoča katoliška cerkev v Rusiji. Ta skupnost ne bo razumela, kaj je miselna svoboda, in se bo lahko vsaj zavihtela k polni individualnosti in pač k družbenemu bratskemu sobivanju. Zato želi ohraniti, kar je ostalo v krvni bratovščini, v goli povezanosti, nerazdružnosti krvi. Na duhovnoznanstveni poti pa si moramo prizadevati za skupnost, ki ne temelji na krvi, ampak na duhu, na skupnosti duš. In za to si tudi prizadevamo, ko si rečemo: Prizadevati si moramo za skupnost, v kateri ne govori več kri. Seveda bo kri nadalje obstajala, izživela se bo v družinski povezanosti – kar mora ostati, ne bo izkoreninjeno, vendar mora nastati nekaj novega! Kar je pomembno v otroku, se bo ohranilo tudi v kasnejših letih in v starosti, toda človek mora v kasnejši življenjski dobi pridobiti novo.
Temu, kar prinese kri, ne smemo dati drugačnega pomena, kot da bi se tega oklenile (da bi to zaobjele) velike človeške skupnosti prihodnosti. To je velika zmota, v katero so zapadli tisti z vzhoda v današnjih krvavih dogodkih, da so zanetili vojno pod krinko krvne skupnosti slovanskih narodov. V naš usodno tragičen čas se vživlja vse, kar je bilo pravkar razloženo, v bistvu pa spet v sebi vsebuje pravo jedro, namreč instinktivno čutenje: Duhovni Jaz se lahko pojavi edino v bratski skupnosti. Vendar ne sme biti krvna skupnost, ampak skupnost duš. Kar potem zraste kot skupnost duš, kar mora biti, to gojimo v njeni otročjosti v naših delovnih skupnostih, v naših vejah. Ravno tisto, kar tako kot vzhodna Evropa vztraja pri skupni duševnosti, s tem ko na primer slovansko skupinsko dušo označuje kot nekaj, iz česar noče ven, kar hoče v nasprotju z dojetim principom imeti za svojo celotno državno zgradbo, mora biti preseženo.
Kot velik simbol, kot neznanski simbol se kaže, da pri obeh državah, ki sta z vojno začeli, ena stran navaja kot vzrok za vojno krvno bratovščino (Rusija s celotnim slovanstvom), druga država, ki ji stoji nasproti, pa ima trinajst uradnih narodičev in trinajst državnih jezikov. Ukaz za mobilizacijo v Avstriji je moral biti izdan v trinajstih jezikih, ker je v Avstriji združenih trinajst narodičev: Nemci, Čehi, Poljaki, Ruteni oz. Rusini, Romuni, Madžari, Slovaki, Srbi, Hrvati, Slovenci, Bosanci, Dalmatinci in Italijani. Tako je trinajst različnih plemen, ne glede na vsa majhna razločevanja, združenih v Avstriji. Če to uvidimo ali ne, kaže, da ta Avstrija obstaja na zvezi ljudi, kjer skupnost nikoli ne bo mogla biti utemeljena na krvni bratovščini, kajti v trinajstih različnih rodovih oz. plemenih izvira, kar v tej posebni meji vlada. Lahko rečemo, da večina sestavljenih držav Evrope stoji nasproti državi, ki si najbolj prizadeva za skupno duševnost ali za prilagodljivost.
Toda to prizadevanje za skupinsko duševnost potegne nase še marsikaj drugega. In tu se lahko danes spomnimo še nečesa pomembnega. Tudi včeraj sem v javnem predavanju kot enega najpomembnejših duhov celotne Rusije imenoval velikega filozofa Solovjeva. Solovjev je resnično izstopajoči duh, vendar v celoti ruski duh. Duh, ki ga je z zahodnoevropskega stališča izredno težko razumeti. Toda antropozofi ga morajo spoznati. Tisti, ki stojijo na tleh duhovne znanosti, ga morajo spoznati, morajo se zavihteti k določenemu razumevanju Solovjeva. Pred duše vam želim prinesti njegovo glavno in središčno idejo. Solovjev je veliko preveč filozof, da bi lahko tako brez nadaljnjega skupinsko duševnost resnično sprejel. Delala mu je težave in prihajal je v različna protislovja. Toda ena ideja ga ni povsem polnozavestno obvladala, tako da moramo reči: Ah, če bi bil Solovjev le povsem jasnoviden, da bi lahko vnaprej privzel, kar bo njegova duša najprej videla na Zemlji, ko bo v šesti kulturni dobi inkarnirana! Ideja, ki je zahodnoevropejcu v njegovem izhodišču prav težko razumljiva, seveda tudi srednjeevropejcu, je bila glavna in centralna ideja pri Solovjevu. To je: V zahodni Evropi skušamo prav v pripravi šeste kulturne dobe, med mnogim drugim, razumeti smrt v njenem pomenu za življenje. Poskušamo razumeti, da je smrt pojav bivanjske oblike, kako se duša v smrti spremeni v drugo obliko bivanja. Opisujemo, kako človek živi v svojem telesu in kako živi med smrtjo in ponovnim rojstvom. Smrt poskušamo razumeti. Smrt skušamo premagati, preseči, s tem ko jo razumemo, s tem ko kažemo, da je le privid, da duša v resnici živi, ko gre skozi smrt. Toda glavno nam je, da skušamo smrt z razumevanjem preseči.
Toda tu stojimo na primer na eni od točk, in sicer prav na eni od glavnih točk, kjer se duhovnoznanstveno prizadevanje docela razloči od tega, ko je Solovjev, veliki ruski duh, kot svojo idejo širil: Obstaja zlo v svetu, obstaja hudobija v svetu. Zlo in hudobija sta v svetu. Če z našimi čuti pogledamo zlo, hudobijo, potem ne moremo tajiti, da je svet poln zla. To govori proti temu, pravi Solovjev, da je svet božanski. Kajti kakor lahko verjamemo v božanski svet, ko gledamo svet s svojimi čuti, si božanskega sveta pač ne moremo predstavljati zlobnega! Vendar čuti vsepovsod vidijo zlo in najhujše zlo je smrt. S tem ko je v svetu smrt, se kaže svet v svoji celotni zlobnosti in hudobiji. Smrt je izvorno zlo.
To je po Solovjevu značilnost sveta. Pravi (citiram skoraj dobesedno): Samo poglejte svet zgolj s svojimi čuti! Skušajte dojeti svet zgolj s svojim razumom. Tu nikoli ne morete zatajiti zla v svetu. In absurdno bi bilo razumeti smrt! Smrt je tu. Kaže se. Čutno spoznanje smrti nikoli ne more spoznati. Zato kaže čutno spoznanje hudoben svet, svet zla. Lahko verjamemo, pravi Solovjev, da je ta svet božanski, če nam kaže, da je poln zla? Če nam na vsakem koraku kaže smrt? Nikoli več ne moremo verjeti, da je svet, ki nam kaže smrt, božanski. Kajti v Bogu ne poznamo zla, ne more biti hudobije, predvsem ne more biti izvornega zla, izvorne hudobije. V Bogu ne more biti smrti. Če bi torej prišel Bog v svet, skoraj dobesedno ponavljam, kar je rekel Solovjev, če se prikaže v svetu, bi mu lahko brez nadaljnjega verjeli, da je Bog? Ne, Bogu ne bi mogli kar tako verjeti, da je Bog! Najprej bi se moral legitimirati! Če bi prišlo neko bitje in zatrjevalo, da je Bog, mu ne bi verjeli. Moral bi se najprej legitimirati. To se mora najprej nekako pokazati – kot svetovni dokument, nekaj, da bi lahko prepoznali: To je Bog! In ničesar takega v svetu ne moremo najti. Bog se s tistim, kar obstaja v svetu, ne more legitimirati, kajti potem vse, kar je v svetu, nasprotuje božanskemu. S čim se torej lahko legitimira? Edino s tem, da ko pride na svet, pokaže, da je zmagovalec nad smrtjo, da mu smrt nič ne more. Nikoli ne bi verjeli, da je Kristus Bog, če se ne bi legitimiral. In to je storil, s tem ko je vstal od mrtvih, s tem je pokazal, da izvornega zla, smrti, ni v njem. Tu imamo torej Božjo zavest, ki se vzpostavi le na resničnem, zgodovinskem vstajenju Kristusa, ki Boga legitimira kot Boga. Nič v svetu razen vstajenja nam ne omogoča spoznati, da Bog obstaja. Če Kristus ne bi vstal od mrtvih – ta Pavlov stavek Solovjev vedno znova navaja – bi bila vsa naša vera ničeva. In ničevo bi bilo vse, kar lahko rečemo o božanskemu v svetu.
Zato Solovjev stavek: Ko pogledamo svet, vidimo vsepovsod le zlo, hudobijo, trohnobo in nesmisel. Če Kristus ne bi vstal, bi bil svet nesmiseln; torej je vstal od mrtvih! Toda to je veliko boljša logika (meni Solovjev) od vse z njo primerljive!
V konkretnem, prav v tem posebnem priklicu nekega dokumenta za božanstvo od Boga sem vam pri Solovjevu pokazal, kako lastne in posebne so misli na vzhodu; kako čudno se vijejo kvišku misli, da bi dojeli tisto, s čimer Bog neposredno pokaže, da je Bog. Kako drugače je na zahodu, kako drugače v srednji Evropi! V kaj usmerjamo svoja duhovnoznanstvena prizadevanja? Skušajte primerjati in pregledati vse, kar v duhovni znanosti udejanjamo! S kakšnim ciljem, na kaj meri? Iz znanja, iz spoznanja hočemo uvideti, v svetu spoznati, da ima svet smisel za sobivanje s Kristusovim bistvom. Dojeti in razumeti hočemo živečega Kristusa. Vsekakor hočemo vse to sprejeti kot dar, kot Kristusovo milost. Vemo, da je tako, kar nam bo lahko dano po izreku: Z vami bom vse dni do konca sveta. Sprejeti želimo vse, kar nam Kristus neprenehoma obljublja. Kajti ne govori nam zgolj skozi evangelije, ampak tudi v naših dušah. To misli z izrekom: Z vami bom vse dni do konca sveta. Vedno ga bo mogoče najti kot živega Kristusa. Hočemo živeti v njem, ga sprejeti vase: Ne jaz, temveč Kristus v meni! To je naš najpomembnejši Pavlov izrek: Ne jaz, temveč Kristus v meni! Pri tem z njim vidimo: Povsod, kamor pridemo, je smisel! Že Faust je hotel to reči, s tem ko je svoj celotni pogled na svet izrekel:
Vzvišeni duh, dal si mi prav vse,
za kar sem prosil. Nisi mi zaman
v plamenu svojega obličja razodel.
Sijaj si dal, kraljevsko mi naravo,
silo, moč, da čutim jo in užijem. Nisi
mi dovolil le hladno čudečega obiska,
usojeno mi je, da smem kot v srce
prijatelja v globine njenih prsi zreti.
Vse, kar je živo, vodiš mimo mene,
in me učiš, da morem svoje brate
spoznati v tihem grmu, vodi, zraku.
In ko v viharju gozd šumi, hrešči,
ogromna smreka v tresku sosednje
veje lomi in druga debla pod seboj,
da v tem zamolklem padcu grič bobni,
me vodiš v varno jamo, pokažeš
mene samega mi in globoko v mojih
lastnih prsih odpre se skriti čudež.
Zunanje in notranje dojeti duhovno, povsod dojeti smisel, dojeti smisel same smrti, da je prehod iz ene življenjske oblike v drugo! In ko iščemo živega Kristusa, mu potem – iščoč živega Kristusa – sledimo tudi skozi smrt in vstajenje. Ne izhajamo iz vstajenja tako kot vzhodnoevropski človek. Sledimo Krustusu, pustimo, da nas navdihuje, ko ga sprejemamo vase v svojih imaginacijah. Kristusu sledimo do smrti. Ne sledimo mu le s tem, da rečemo: Ex Deo nascimur, ampak s tem ko rečemo: In Christo morimur. Zasledujemo svet in vemo, da je svet dokument, skozi katerega Bog izraža svojo božanskost. Na zahodu ne moremo reči, s tem ko doživljamo in hočemo dojeti duhovno tkanje, vladanje in vodenje: Potrebujemo dokument, ko pride Bog v svet in se mora izkazati, sicer iščemo Boga povsod. Iščemo ga v naravi in v človekovi duši.
Zato potrebuje tudi peta poatlantska kulturna doba, kar gojimo v svojih vejah bratovskih združenj. Potrebuje zavestno negovanje, kakor tista duhovna avra, ki plava še nad nami, ki jo negujejo duhovi višjih hierarhij in bo pritekala v človeške duše, ko bodo utelešene živele v šesti kulturni dobi. Nočemo se obračati na mrtve kakor vzhodnjaki, na skupinsko duševnost, na skupnost, ki je še preostala. Od otroštva hočemo živo negovati duha skupnosti svojih vej. Nočemo iskati, kaj tam spodaj v krvi razgraja, da bi skupaj sklicali zgolj tiste, pri katerih v krvi rogovili nekaj skupnega in kar v kakršni koli skupnosti gojijo. Skupaj želimo sklicati ljudi, ki se odločijo biti bratje in sestre in nad katerimi plava, kar hočejo gojiti, s tem ko gojijo duhovno znanost in občutijo, da dobri duh bratovščine plava nad njimi.
To sprejmemo vase kot posvetitvene misli pri prvem razprostrtju svojih vej. Ko vejo ustanovimo, jo s tem posvetimo. Skupinska povezanost in živost! Skupnost skušamo nad nami, živega Kristusa v nas, ki ne potrebuje dokumenta, ki se mu ni treba šele z vstajenjem potrditi, saj je potrjen, ker ga sami v sebi doživimo. Skupnost nad nami, Kristus v nas! To naredimo za svoje geslo ‒ posvetitveno geslo pri ustanavljanju veje. In vemo: Če sta dva, trije ali sedem ali če je veliko veliko v tem smislu v imenu Kristusa združenih, živi v njih Kristus. In vsi, ki v tem smislu Kristusa prepoznajo kot brata, so sestre in bratje. In vsakega od teh hoče Kristus prepoznati kot svojega brata, ki drugega človeka prepozna kot svojega brata. Ko smo v položaju sprejeti vase takšno posvetitveno geslo, s takšnim prepričanjem izvrševati svoje delo, potem bo v tem našem delu vladal pravi duh našega duhovnoznanstvenega gibanja. Tudi v tem težkem času se morajo naši duhovnoznanstveni prijatelji od zunaj združiti s tistimi, ki so tukaj ustanovili vašo vejo. To je vse lepša navada. Kajti posvetitvene misli (posvetitveno geslo) nosimo s tem tudi drugim, ki delujejo v drugih vejah. In zaobljubili so se vedno znova razmišljati o tistem, o čemer se je v neki veji govorilo, in medsebojno delovati v smislu našega gibanja. In tako raste in raste, kar hočemo kot svojo nevidno skupnost utemeljiti z načinom svojega dela. Toda potem ko se takšno mišljenje, povezano z našim delom, vse bolj razširja, si bomo z duhovno znanostjo oblikovali primerne zahteve za napredek človeštva. Potem smemo verjeti, da je, kdor tu vodi kot veliki Učitelj modrosti človeški napredek in človeško znanje, pri našem delu med nami. In kolikor vi tukaj v tem našem duhovnoznanstvenem mišljenju delujete, v enakem smislu vem, da bo visoki Učitelj, ki resnično vodi naše gibanje z duhovnih svetov, tudi sredi vaših delovanj.
S tega vidika kličem danes silo, milost in ljubezen tega Učitelja modrosti, ki tu vodi in usmerja, kar izvršujemo kot delo v bratskih združenjih v naših vejah, kličem sem dol milost, kličem silo, kličem ljubezen tega Učitelja modrosti, ki je v neposrednem stiku s silami višjih hierarhij. Naj bo ta, ki je vaš dobri duh, vaš veliki Učitelj, dobri duh našega duhovnoznanstvenega gibanja, s to vejo. Naj v njej vodi, vlada in deluje!
Komentarji