Rudolf Steiner: Vpogledi v prihodnost človeštva na Zemlji Živimo v času, ko tako resna znanost kakor tudi znanstvena fantastika posvečata veliko pozornost zunanjemu vesolju. Ljudje vse bolj ugibajo o obiskovalcih iz drugih svetov. Ali je človeštvo resnično samo na Zemlji in v vesolju? Ali je navidezna izolacija človeka na Zemlji dejanska in dokončna? Rudolf Steiner zgoščeno in skrivnostno govori o potrebi, da se dočakajo in sprejmejo določena bitja nečloveškega rodu, ki se od 70-tih let 19. stoletja spuščajo iz kozmične sfere v področje zemeljskega obstoja, in s seboj prinašajo vsebine duhovne znanosti.
Steiner je učil, da človek nosi v sebi preteklost sveta, zunanji svet pa je znanilec njegove prihodnosti. Na teh dveh temeljnih principih slonita razvoj sveta in človeštva in se resnično izražata v življenju posameznega človeka. Človek je rojen iz celotnega sveta, ki živi v njegovem fizičnem, eteričnem, astralnem telesu in v Jazu. Z intuicijo spoznamo, da nosimo v sebi vso preteklost sveta, ki so jo gradile in oblikovale neštete generacije božanskih duhov. To božansko delo nosimo v izgrajenih organih, v silah, ki v njih delujejo in živijo, nosimo ga v sebi, ko ti organi vzcvetijo v zaznavanje in razmišljanje. V sebi nosimo delo, ki je vtkano v celotnem preteklem razvoju sveta.
Še globlje sile kozmičnega spomina nam razkrijejo preobrazbe, skozi katere je šla Zemlja do danes. Najprej je bila sestavljena samo iz fine toplote, kar imenujemo obdobje Saturna. Nato je moral Saturn umreti, da se je lahko dvignil v novo življenje Sončevega obdobja Zemljinega razvoja, katerega zadnje ostanke predstavlja naše Sonce, ki ga vidimo na nebu danes. Sonce je bilo takrat sestavljeno samo iz zraka. Tudi to Sonce se je moralo umakniti kozmičnemu telesu, sestavljenemu iz vode, staremu Mesecu. Nato je stari Mesec odstopil mesto telesu iz trdne mineralne substance – Zemlji, na kateri se je človek kot zemeljsko bitje razvil do današnje stopnje. Z razvojem sveta torej vzporedno poteka razvoj človeka in človeštva.
Trpljenja, bolezni in smrt nam dajo slutiti, da poleg duhovnih sil, ki podpirajo naš razvoj v pravi smeri, na nas delujejo in onemogočajo naš razvoj še neka druga bitja oziroma sile. Duhovna znanost uči, da so v razvojnih obdobjih na naše celotno telo delovale različne sile – ene na fizično, druge na eterično in tretje na astralno telo. Današnja stopnja človeškega razvoja je tudi posledica delovanja in zaviranja bitij, ki jih imenujemo luciferska in ahrimanska. S svojimi silami so nas slabšala in zavirala delovanje sil tistih duhovnih bitij, ki želijo skladno z razvojem izpopolniti naš razvoj v pravo smer.
***
POVEZANOST ČLOVEKOVE BITI NA ZEMLJI Z VESOLJEM 14. predavanje 13. maj 1921
Predavanja, ki sem jih pred nedavnim imel o bistvu barv (Das Wesen der Farben, Dornach 6.-8 maja 1921) in še kakšno pred tem, so vam pokazala in morda razjasnila, kako lahko človeka v njegovi biti, pravem bistvu, začnemo razumevati šele, ko ga opazujemo in obravnavamo skupaj s celotnim vesoljem. Poleg tega moramo ob vprašanju o bistvu človeka doseči tudi to, da pogledamo navzgor od Zemlje k temu, kar je onostransko, onstran Zemlje. Naš čas to še posebej zahteva. Lahko smo videli, kako postaja človekov intelekt vse bolj zasenčen, nekako zamračen, in kako dejansko prav v obdobju razvoja v 19. stoletju ni več zakoreninjen v resničnosti.
Vse to nas vodi k temu, da mora človek brezpogojno razmisliti o tem, da dobi v svojem duševnem življenju nov vzgib in navdih. To nam bo postalo še posebej jasno, ko bomo v tem predavanju našo pozornost usmerili k nekaterim velikim kozmičnim dogodkom, ki smo jih z nekaterih drugih zornih kotov že spoznali.
Zagotovo se spomnite in dobro veste iz moje knjige Skrivna znanost, da je eden od takšnih velikih dogodkov v zemeljskem razvoju ločitev Meseca od Zemljinega bitja. To, kar nas danes kot Mesec osvetljuje iz kozmičnega prostora, je bilo nekoč vendar združeno z Zemljo, nato se je od Zemlje ločilo in zdaj kroži okrog nje kot stranski planet.
Vemo, kakšne globoke spremembe v celotnem človekovem razvoju so povezane s to ločitvijo Meseca od Zemlje. Ozreti se moramo daleč nazaj, še pred atlantski potop, če hočemo priti v čas, ko se je Mesec ločil od Zemljinega bitja.
V tem predavanju bomo obravnavali le tisto, kar se je zgodilo na Zemlji v zvezi s človekom in naravnimi bitji, ki so se zaradi ločitve Meseca od Zemlje pojavila v človekovem okolju. Iz predavanja o barvah smo se naučili, da dejansko različno obarvani minerali, obarvana mineralna telesa torej, svoje barve, svojo barvitost v osnovi vzeto tudi izvajajo iz tega odnosa Meseca do Zemlje. To nam omogoči, da te kozmične dogodke povežemo z umetniškim dojemanjem navzočnosti, obstoja, življenja. K temu sodijo še bolj pomembne, pomenljive reči. Človek je vendar svojo bitnost (bistvo) prenesel preko prejšnjih metamorfoz Zemljinega obstoja, iz Saturnovega, Sončevega in Mesečevega bitja; in medtem ko se je razvijal kot Saturnovo, Sončevo in Mesečevo bitje, v njegovem okolju še ni bilo nobenega mineralnega kraljestva. Mineralno kraljestvo, vse mineralno, se je pojavilo šele v sedanjem, Zemeljskem obstoju. V času Saturna, Sonca in Meseca človek v sebi še ni imel ničesar mineralnega. Človek tudi še ni bil bitje, ki bi bilo prilagojeno za bivanje na Zemlji, ampak je po svoji konstituciji dejansko še pripadal celotnemu vesolju. Še pred ločitvijo Meseca od Zemlje in še preden je mineralno znotraj Zemlje razvilo svojo barvitost, človek dejansko še ni bil prilagojen za Zemljo. Če se smemo takole izraziti: Duhovna bitja, ki vodijo zemeljski razvoj, so se ves čas spraševala, kaj naj se zgodi s človekom. Ali naj bo prestavljen na Zemljo ali naj biva zunaj nje? Ugotovimo lahko, da so bitja, ki jih imenujemo voditelji razvoja človeštva, sklenili, da se mora Mesec ločiti, s tem pa se je morala spremeniti celotna Zemlja in z njo človek. S tem ko se je groba Mesečeva materija izdvojila, je človek prišel do tiste organizacije, ki mu je omogočila postati zemeljski človek. Zemeljski človek je torej rezultat tega, da je človek doživel ta dogodek, to ločitev Meseca in včlenitev mineralnega kraljestva v Zemljo. S tem je v bistvu človek prejel svojo zemeljsko težo. Pred tem zagotovo še ni imel prave osebnosti. Osebnost je postal tako, da je pritegnil k sebi sile, ki so zmogle zgraditi njegovo telo. To so izvršile skozi ločitev Meseca in včlenitev mineralnega k Zemlji. Človek je torej tako lahko postal osebnost, in s tem dosegel svobodo.
Človekov razvoj na Zemlji spodbujen z odcepitvijo Meseca se je nadaljeval skozi mnoge različne faze. Rečemo lahko: Če se človeku poleg te ločitve Meseca od Zemlje ne bi zgodilo nič drugega, bi imel dejansko še naprej možnost izvleči, priklicati iz svojega celotnega organizma, iz svojega telesno-duševnega bitja, slike, kot so tiste, ki jih je omogočala davna jasnovidnost.
Z ločitvijo Meseca jim ta davna jasnovidnost, sposobnost, da vidijo slike davnih jasnovidcev, torej ni bila odvzeta. Človek je videl svet v slikah, kot smo to že pogosto opisali. Če se ne bi zgodilo nič drugega, bi človek do danes živel v tem svetu slik in podob. Vendar vemo, da se je razvoj nadaljeval. Človek ni ostal prikovan na Zemljo. Človek je bil nekako ponovno izpostavljen in prepuščen nazadovanju, kar je dejansko doseglo svoj vrhunec v 19. stoletju. Saj se je že v starih časih zgodilo, da je bil človek, ko je tako rekoč s presnavljanjem pridobival zemeljsko težo, ponovno usposobljen za vlogo intelektualnega bitja kozmičnega bivanja. Človek je razvijal svoj intelekt. Znotraj tega intelekta so se slike starih jasnovidcev zgoščale še vse do 4. stoletja po Kristusu. Od takrat dalje vse do 15. stoletja se je stopnjeval proces, da je bil intelekt vse bolj zasenčen, zamračen.
Ta človekov intelekt, kljub temu da je nekaj povsem duhovnega v človeku, sploh ni več dejanska bit. Ima le nekaj, kar je v bistvu podoba dejanskosti. Ko človek danes razmišlja s svojim razumom, te njegove misli niso vkoreninjene v resničnosti. Te misli obstajajo in se gibljejo le v nekakšni zasenčenosti in ta proces se le še stopnjuje, ter doseže svoj vrhunec v 19. stoletju. In danes je človek že povsem izgubil občutek za resničnost. Živi znotraj duhovnega elementa, vendar je materialist. S svojimi duhovnimi mislimi, ki so zgolj senčne misli, človek razmišlja le materialni obstoj.
Zato je nastopil ta drugi dogodek. Človek je spet postal bolj duhoven; toda tisto, kar mu je bila prej materija dajala duševno-duhovne vsebine, ga zdaj ne poduhovlja več. Postal je bolj duhoven, toda skozi svojo duhovnost razmišlja le materialno.
Veste, da se bo Mesec nekega dne ponovno združil z Zemljo. V abstraktnem svetu živeči astronomi in geologi menijo, da se bo to zgodilo čez tisočletja, vendar je to navadna utvara. V resnici nismo prav dosti oddaljeni od te točke. Človeštvo kot tako postaja vse mlajše in mlajše. Človeška bitja se vedno bolj približujejo temu, da se bodo telesno-duševno razvijali le do neke določene točke v življenju. V času Kristusove smrti, dogodka na Golgoti, so se bili ljudje v splošnem sposobni telesno in duševno razvijati do 33. leta življenja, danes je ta razvoj mogoč le še do 27. leta. In prišel bo čas v 4. tisočletju ko se bodo ljudje sposobni razvijati le do 21. leta starosti. V 7. tisočletju bo te sposobnosti človek zmožen le še do 14. leta njegove telesnosti. Takrat bodo ženske prenehale biti plodne; povsem drugače se bo vstopalo v zemeljsko življenje. To bo čas, ko se bo Mesec ponovno približal Zemlji, se znova včlenil vanjo.
Vidite, moji dragi prijatelji, na kakšen zunajzemeljski dogodek mora človek že dandanes začeti gledati. Ne sme le na splošno abstraktno sanjati o čemerkoli božanskem, ampak mora usmeriti pozornost v dogodek, ki je povezan z njegovim razvojem. Vedeti mora: Mesec se je nekoč ločil od Zemlje; Mesec bo ponovno vstopil v Zemljo. In tako kot je bil ta dogodek, namreč ločitev Meseca, udarec, tako bo boleč udarec tudi ta ponovni vstop Meseca. Kljub temu bomo kot ljudje takrat še naseljevali Zemljo, vendar se ne bomo več rojevali na običajen način, ampak bomo glede rojstva z Zemljo povezani drugače. Do takrat se bomo seveda še ustrezno razvili. To, kar se zdaj dogaja, zamračevanje intelekta namreč, moramo povezati s tistim, kar bo enkrat boleč dogodek v razvoju Zemlje: ponovno prodiranje in utripanje Meseca v zemeljski materiji.
Naš intelekt bo postopno vse bolj zamračen. Če bo šlo tako naprej, če se ljudje ne bodo odločili vase sprejeti tisto, kar lahko prihaja iz duhovnih svetov, potem bo človek postopno vedno bolj zlit z mračnimi barvami svojega intelekta.
Razmislite, kaj ta zamračeni intelekt dejansko edino vsebuje oz. zaobsega. Ta zamračeni intelekt vendar samega človeškega bitja ne more razumeti. Razume minerale. To je končno tudi edino, kar je ta zamračeni intelekt do določene mere sposoben razumeti. Že življenje rastlin mu je uganka, življenje živali celo še bolj, njegovo lastno življenje pa mu je povsem prozorno. Tako človek oblikuje slike sveta, ki pa so dejansko le vprašanja o svetu, in reči smemo, da dejansko nekaj vsebujejo, pravega bistva rastline, živali in še posebej človeka pa ni v njih. Ta slikovna podoba se bo vedno bolj nadaljevala, če se človek ne bi odločil sprejeti tisto, kar se mu ponuja v novih imaginacijah, s katerimi mu je opisano kozmično bivanje. Duhovna znanost je sposobna prenesti živo modrost, in to mora biti sprejeto v zasenčene razumske pojme in v zamračene intelektualne predstave. Tako morajo zasenčene slike razuma oživeti.
Ta oživitev senčnih slik razuma ni le človeški, ampak tudi kozmični dogodek. Spomnite se na to, kar sem predstavil v svoji knjigi Skrivna znanost, da so nekoč človeške duše odpotovale na planete in se potem ponovno spustile nazaj v zemeljski obstoj. Predstavil sem tudi, kako so se drug za drugim Marsovi-, Jupitrovi- in drugi ljudje ponovno spustili na Zemljo. Vidite, zdaj na koncu sedemdesetih let 19. stoletja, se odvija pomemben dogodek. To je dogodek, ki se lahko opiše edino v luči dejstev, ki se nam razkrivajo v duhovnem svetu. Medtem ko so se v staro atlantskem času ti ljudje s Saturna, Jupitra, Marsa itd., tako razširila po spustu na Zemljo, medtem ko so torej človeška duševna bitja vselila v Zemljin obstoj, se zdaj pričenja čas, ko druga bitja, ki niso ljudje, da bi nadaljevala svoj razvoj, prišle do tega, da se spuščajo na Zemljo, in na njej vstopajo v odnos z ljudmi. Od konca 80 let 19. stoletja želijo ta nadzemeljska bitja k nam v zemeljski obstoj. Tako kot so bili Vulkanski ljudje zadnji, ki so se spustili na Zemljo, tako se dejansko zdaj Vulkanska bitja odpravljajo v zemeljski obstoj. V zemeljskem obstoju že imamo nadzemeljska bitja. In tej okoliščini, da nadzemeljska bitja v naš zemeljski obstoj prinašajo sporočila, se moramo zahvaliti, da sploh imamo povezujočo duhovno znanost.
Vendar v celoti, kako se vede človeški rod? Človeški rod se vede, če lahko tako rečem, kozmično neotesano do teh iz vesolja na Zemljo prihajajočih bitij, sprva sicer res še počasi, vendar jih je že mogoče opaziti. Ta človeški rod jih sploh ne upošteva, ignorira jih. In to je tisto, kar bo vodilo Zemljo v vse bolj tragično stanje; kajti v naslednjem stoletju se bo med nami sprehajalo vedno več duhovnih bitij, katerih jezik bi morali razumeti. To je mogoče edino, če skušamo dojeti to, kar prihaja od njih: vsebino duhovne znanosti. Želijo nam jo dati, in želijo da jih v smislu duhovne znanosti tudi ukrepamo, da duhovno znanost presadimo v družbeno delovanje zemeljskega obstoja.
Resnično imamo od zadnje tretjine 19. stoletja opraviti z vdorom duhovnih bitij iz vesolja, nenazadnje s takšnimi bitji, ki bivajo v sferi med Mesecem in Merkurjem, vendar se že prebijajo v področje zemeljskega obstoja, in se skušajo v zemeljskem obstoju ustaliti, da bi se ljudje napolnili z mislimi o duhovnih bitjih vesolja. Tako nam lahko postane jasno, kar sem že prej razložil, da moramo naš zamračeni intelekt oživiti s slikami duhovne znanosti. Taka razlaga je abstraktna, konkretna pa je takale: Duhovna bitja hočejo v zemeljski obstoj in moramo jih sprejeti. Sledil bo pretres za pretresom in na koncu bo moral zemeljski obstoj zapasti v družbeni kaos, če se bo odpor do prihoda teh bitij nadaljeval. Ta bitja ne želijo nič drugega, kakor da so prednja straža temu, kar se bo zgodilo z zemeljskim obstojem, ko se bo Mesec ponovno združil z Zemljo.
Vidite, danes se lahko ljudem zdi razmeroma nedolžno, neškodljivo, kadar si izmišljajo le tiste avtomatične, neživljenjske misli, ki se pojavljajo, kadar človek dojema mineralni svet in mineralno na rastlinah, živalih, ljudeh. Želim reči, v teh mislih, ob katerih se danes naslajajo ljudje, in s katerimi se občutijo kot materialistično dobro, kajti le te bodo danes mišljene. Vendar skušajte si zamisliti, kaj bo nastalo, če ljudje še naprej ne bodo razvijali nobene druge vrste misli vse do trenutka v osmem tisočletju, ko se bo Mesečev obstoj ponovno združil z Zemljo? Ja, bitja o katerih sem govoril, se bodo vedno bolj spuščala na Zemljo, bitja Vulkana, vulkanski nadljudje, venerski nadljudje, merkurski nadljudje, sončni nadljudje itd., se bodo združili z zemeljskim obstojem. Toda če jim bodo ljudje še naprej nasprotovali, se bo zemeljski obstoj v naslednjih nekaj tisoč letih spremenil v kaos. Zemeljski ljudje bodo lahko svoj intelekt še naprej razvijali avtomatično; kar se lahko razvija tudi znotraj barbarstva; toda celotno človeštvo ne bo pritegnjeno v ta intelekt, in ljudje ne bodo imeli nobenega odnosa s tistimi bitji, ki se želijo vključiti v zemeljski obstoj.
In vsa tista bitja, o katerih imajo ljudje zdaj napačno mnenje, ker zasenčeni intelekt lahko dojame zgolj mineralno, lahko rečem grobo materialno v mineralih, rastlinah in živalih, celo več, tudi v samem človeškem kraljestvu – vse te misli ljudi, ki nimajo nobene resničnosti, bodo v enem zamahu postale resničnost, ko se bo Mesec ponovno združil z Zemljo. In iz Zemlje bo pognala strašna zalega bitij, ki bodo po svojem karakterju med mineralnim in rastlinskim kraljestvom, podobna avtomatom, bogato obdarjena s pametjo. S tem gibanjem, ki si bo prisvajalo prostor po Zemlji, bo Zemlja prekrita kakor z mrežo, s tkivom strašne preje, preje grozanskih bitij, ki v svoji organizaciji niso dosegla niti rastlinskega obstoja, groznimi, med seboj prepletenimi prejami, ki bodo v svojem zunanjem gibanju posnemale vse tisto, kar si bodo ljudje izmislili s svojim zamračenim intelektom, ki se ni pustil spodbuditi in oživiti s tem, kar prihaja z novo imaginacijo, in kar nasploh lahko pride z duhovno znanostjo. Vse tisto, kar ljudje s takšnim razmišljanjem mislijo, kar je nerealno, bo postalo bistveno. Tako kot je Zemlja sedaj prekrita s plastjo zraka, ali kot je včasih z rojem kobilic, bo prekrita z zalego strašnih zelo razumnih ampak grozno zlobnih mineralno rastlinskih pajkov. Kolikor človek ni dopustil oživiti svojih zasenčenih intelektualnih pojmovanj, toliko se bo njegov obstoj združil, ne z bitji, ki se poskušajo od zadnje tretjine 19. stoletja spustiti, ampak s tem strašnim, srhljivim leglom mineralno rastlinskih pajkovcev. Živeti bo moral v skupnosti s temi stvori in nadaljevati svoj razvoj v kozmičnem obstoju znotraj razvoja, po katerem se morajo ravnati te pajkovske živali.
Vidite, to je tisto, kar vsekakor leži v realnosti zemeljskega razvoja človeštva in kar bo vsekakor moralo spoznati veliko število tistih ljudi, ki človeštvu preprečujejo sprejem duhovno znanstvenih spoznanj. Kajti obstajajo tudi taki, ki vsekakor zavestno sodelujejo v tem procesu zapletanja zemeljskega obstoja. Ne smemo si več dopustiti, da nas takšni opisi prestrašijo. Takšna dejstva so ozadje tega, kar danes pogosto izjavlja veliko tistih ljudi, ki imajo iz starih tradicij, ki jih vsebujejo stara izročila, še vedno neko zavest o teh stvareh, in ki se jim potem zdi potrebno, da ta izročila prekrijejo s pajčolanom skrivnosti. Toda za proces zemeljskega razvoja človeštva to prikrivanje ni več dobro; in če so odpori sovražne strani še tako močni, je treba stvari povedati, kajti to je, kakor to stalno ponavljam, najbolj resno, kar se od duhovno znanstvenih spoznanj kot zadeva celotnega človeštva predlaga v sprejem ali zavrnitev. Ker pa nimamo opraviti z nečim, kjer bi lahko hitro prišli do zaključka oz. do dokončne sodbe, kjer se lahko le ravnodušno povežemo s simpatijo ali antipatijo, ampak imamo opraviti z nečim, kar vsekakor posega v celotni ustroj vesolja.
Gre za to ali se bo človeštvo v sedanji dobi hotelo odločiti postopno vrasti v to, kar njegovi dobri duhovi, ki se hočejo združiti z ljudmi, prinašajo iz vesolja, ali pa nameravajo ljudje poiskati svoje prihodnje kozmično obstajanje znotraj zamršenega pajkovskega legla lastnih zamračenih misli. Danes ne zadostuje več o duhovni znanosti govoriti zgolj v abstraktnih izrazih, ampak je nujno treba pokazati, kako misli postanejo resničnosti. Pri vseh abstraktnih teozofih, ki se pojavljajo, je prav zastrašujoče, kako prikazujejo take abstrakcije kot: »Misli postanejo kasneje resnice«, ali podobne fraze, ne domislijo pa se, da bi predstavili konkreten in polni domet stvari. In ta konkreten domet stvari je ta, da bodo intelektualne, zasenčene misli, ki jih človek notranje razpreda danes, enkrat postale kakor pajkova mreža preko Zemlje, in v katero bodo ljudje zapleteni, če se nočejo dvigniti od teh senčnih misli.
In pot dvigovanja, moji ljubi prijatelji, je enkrat označena. Vsekakor moramo to stvar vzeti kar najresneje kot misli, s katerimi sem pred kratkim zaključil svoja predavanja o barvah. Rekel sem, da gre za to, da je treba spoznanje o barvah dvigniti iz področja abstraktne fizike v področje, kjer vsekakor skupaj deluje fantazija, ustvarjalna domišljija, umetnikovo občutenje, ki zapopade bistvo barve, in duhovno znanstveni pogled na svet. Videli smo, kako je naravo barve in njeno bistvo mogoče doumeti, kako lahko povzdignemo tisto, kar fizika, s svojimi zastrašujočimi risbami, izganja navzdol v ahrimanski svet, kako bo vse, kar je umetniško, dvignjeno, tako da bi bilo lahko dejansko utemeljiti nauk o barvah. To je še vsekakor daleč od miselnih navad današnje znanosti, je pa vsekakor lahko osnova za umetniško ustvarjanje, ko se človek s tem prežame. Take misli je treba vsekakor vzeti nadvse resno.
In še eno drugo misel je treba vzeti zelo resno. Kaj doživljamo danes v vsem civiliziranem svetu? Naši mladi ljudje so poslani na klinike in naravoslovne fakultete; tam se učijo o človeku. Učijo se o človeškem okostju in človeka nasploh v njegovi organizaciji spoznajo s proučevanjem trupla. Naučijo se v abstraktnih mislih logično zgraditi človeški organizem.
Vendar, moji ljubi prijatelji, tako se človeka ne more spoznati, tako se naučimo le o mineralnem v človeku. S tako znanostjo se lahko o človeku naučimo edino to, kar ima pomen od ločitve Meseca do njegove vrnitve, in kar se bo preobrazilo v pajkom podobna bitja, iz spredenih misli v sedanjosti.
Pripraviti je treba spoznanje, ki ga bodo ljudje drugače doumeli, to pa je možno edino, ko bo znanost povzdignjena v umetniško gledanje, ko bomo priznali: Ja, do neke določene točke lahko znanost, kakršno poznamo danes, pride. Do mineralnega v mineralnem, rastlinskem, živalskem in človeškem . Toda že v rastlinskem kraljestvu se mora znanost preobraziti v umetnost, še bolj v živalskem kraljestvu. Hoteti dojeti, razumeti živalsko obliko tako, kot to delajo anatomi ali fiziologi je neumnost. In dlje ko si ne priznamo, da je to neumnost, dlje se zasenčeni razum ne more preobraziti v živo, duhovno dojemanje sveta. Kar se danes naše mlade ljudi, ko pridejo na univerzo, poučuje v tako brezupno abstraktni obliki, je treba v celoti preliti v umetniško dojemanje. Kajti to, kar nas danes obdaja kot narava, ustvarja umetniško. In dokler ne bomo razumeli, da je tisto, kar nas kot narava vse naokrog obdaja, umetniško ustvarjanje in da je to mogoče doumeti le z umetniškimi pojmi, v našem pogledu na svet ne more priti do odrešitve.
V mučilnicah srednjeveških gradov so ljudi dajali v tako imenovane železne device, kjer so jih prebadali z železnimi sulicami. To sicer nazorno spominja na fizični postopek, ki pa je prav tak, skozi katerega mora iti današnja mladina, ko jih učijo anatomijo in fiziologijo, pri tem pa govorijo, da bodo tako spoznali človeško bitje. Ne, ničesar ne razumejo o človeku razen tisto, kar se doseže z duševno duhovnim mučenjem: mesenega, mineraliziranega človeka. V svoj um sprejemajo tisto, kar bo nekega dne preobraženo v pajčevinsko prekrivalo Zemlje.
Res je težko, da sta moč in oblast današnje civilizacije pri tistih, ki gledajo na najbolj resnične misli, tiste, ki so v najbolj notranji, najbolj intimni povezanosti z blagrom in odrešenjem človeškega razvoja – s celotno misijo človeškega razvoja v svetu, kakor da so navadna norčija! To je tragično, in pred tem si ne smemo zatiskati oči. Kajti edino če povsem nazorno pred duševne oči postavimo to tragedijo, se bomo morda pobrali in dvignili do resnične odločitve, kolikor se pač na tem mestu lahko zavzamemo za to, da bi zasenčeni intelekt našel možnost, da sprejme vase, kar se spušča iz nadzemeljskega duhovnega sveta, da se tako usposobi za tisto, v kar mora v prihodnosti vstopiti.
Ta zamračeni intelekt vendar ne sme biti pahnjen nazaj na stopnjo rastlinskega, v pajkovsko zalego, ki se bo razširjala preko Zemlje, ampak mora človek doseči višjo stopnjo obstoja do časa, v osmem tisočletju, ko ženske ne bodo več plodne, Mesec pa bo ponovno združen z Zemljo. Takrat moramo zemeljsko pustiti za seboj, da bo človek le od zunaj voden in usmerjan, kot otroško pručko, in česar ni več treba nositi s seboj v kozmični obstoj. Človek se mora tako pripraviti, da se mu ne bi bilo treba vključiti v tisto, kar se mora enkrat razviti na površini Zemlje. Kajti tako kot se je človek iz predzemeljskega obstoja spustil v to zemeljsko bivanje, kot se je z ločitvijo Meseca pričelo njegovo fizično rojevanje iz ženske, tako bo nastopilo novo; staro rojevanje je v celotnem kozmičnem razvoju le prehodna epizoda, ki je morala človeku prinesti občutek svobode, zavest o svobodi, sklenjeno individualnost in osebnost. To je epizoda, ki je nikakor ne smemo omalovaževati ali zaničevati, saj je bila v celotnem kozmičnem napredku nujna, vendar je ne smemo zadržati. Človek se ne sme prepustiti lagodnosti zgolj abstraktnega pogleda na božansko, ampak mora tisto, tisto, kar je povezano z njegovim razvojem, gledati povsem konkretno. Do resnične notranje oživitve svojega celotnega duhovno-duševnega bitja lahko pride le tako, da to veliko razdobje, časovni prostor, dojame v njegovi konkretni oblikovanosti, razvojni podobi, skozi katero ga vodijo njegova zaporedna zemeljska življenja.
To je tisto, kar nam danes dejansko govori duhovna znanost. To drži celo stvari skupaj. Danes človeški volji grozi, da bo odcepljena od duhovnost in da bo zvezana s pajčevino Zemlje; ta volja živi zavestno v posameznih ljudeh, ker verjamejo, da bodo prišli na svoj račun in uresničili svoje cilje, če se bodo sami duhovno vzgajali, ostale pa puščajo v nevednosti. Pri večini pa je tako, da nezavedno tako živijo, da v bistvu niti ne slutijo, proti kakšni strašni zemeljski usodi gredo, če se povežejo s tem, kar neka davna duhovna znanost imenuje šestnajst poti do človeške sprijenosti. Kajti, moji ljubi prijatelji, tako kot obstajajo raznolike poti, da se z zamračenim razumom obrnemo k temu, kar lahko pride kot vedenje, znanje, sporočilo iz duhovnega sveta, tako seveda obstajajo tudi različne možnosti zamračenega razuma, da se združi s temi bitji v pajkovskih oklepih, ki bodo v prihodnosti prepredli Zemljo. Razum bo takrat objektivno vladal v različnih udih, ki jih bodo imele te pajkovske živali, ki se bodo medsebojno prepletale in zapredale, se druga druge oklepale, in v tem vzajemnem oklepanju, podobnem ovijanju kač na Hermesovem kaduceju, Merkurjevi palici, izzvale najbolj čudovite, najbolj inteligentne, najbolj duhovno bogate – v smislu današnjega pomena izraza duhovno bogat –, oblike. Toda s tem, da bo človek spet notranje razumel tisto resnično umetniško, bo lahko nasproti prinesel razumevanje o tem, kar je nadmineralno, o tem, kar se izživlja v obliki rastline.
Poglejte, kako značilno je na poti obstoja človeštva, da je Goethe odkril nauk o metamorfozi, on, ki je hlepel po umetnosti. Dlakocepci, ki so ga takrat obdajali, so imeli ta nauk za nestrokoven. Toda v Goetheju se je povezal umetniški pogled na sveta, nasploh jasen čut, s tistim gledanjem, ko v naravi že samo naravo vidi kot umetniško delovanje. Ni bil še tako daleč, da bi živalstvo gledal drugače kot le po obliki vretenc ali lobanjskih kosti. To čudovito preoblikovanje prejšnjega bivanja človeka, ki preostalo telesnost zgradi v glavno obliko, to čudovito umetniško preoblikovanje dolgih kosti v kosti kroglaste oblike, je tisto, če to resnično doumemo, kar šele omogoči resnično notranje prežemanje razlik med celotno preostalo človekovo podobe in glavo. To moramo uvideti, če hočemo plastično pripojiti človeško glavo k ostalemu človeškemu organizmu.
To je hkrati umetnost in prava znanost, kajti vsa znanost, ki se ne povzpne do te umetnosti, je varljiva, je znanost, ki žene ljudi v kozmično nesrečo. Tako da dejansko vidimo, kako na eni strani resnična duhovna znanost kaže in opozarja na nujnost umetniškega dojemanja. Ta dar je živel v Goethejevi duši in se je okrog leta 1780 izrazil v njegovi himni v prozi, z naslovom Narava. Začne se takole: Narava, obkroženi in zaviti smo z njo … Vse je stkano v tako čudovito tkanje podob in predstav, da lahko rečemo, da je himna izraz in izliv hrepenenja po dojemanju duhovnega bitja iz vsakega delčka vesolja.
Ja, negovanje teh misli, ki živijo v tej Goethejevi prozni hvalnici Narava, bi omogočilo dati primerno mesto tistim bitjem, ki bi se rada spustila iz nadzemeljskega vesolja. Toda tisto, kar je bilo zgrajeno v teku 19. stoletja, ta grozna pojmovanja človeške fiziologije in biologije, rastlinskega sistema itd., ki v osnovi vzeto nimajo nič opraviti s tistim, kar je rastlinsko bitje v resnici, si lahko spet slikovito predstavljamo z našim opazovanjem barv, da nam vse to neumetniško pojmovanje ne more dati nobenega spoznanja, niti ne more prodreti v človeka. Zato je v bistvu tisto, kar naj bi bilo danes znanstveno, proizvod Ahrimana, nekaj, kar vodi človeka proti zemeljskem uničenju in mu onemogoča, da vstopi v tisto sfero, ki mu jo prinašajo naproti od zadnje tretjine 19. stoletja zunajzemeljska bitja.
Negovanje duhovne znanosti, moji ljubi prijatelji, ni zgolj nekaj abstraktnega, ampak pomeni odpreti vrata zunajzemeljskim vplivom, ki se hočejo od zadnje tretjine 19. stoletja. spustiti na Zemljo. Negovanje duhovne znanosti je realen kozmični dogodek, ki se ga moramo le zavedati.
Tako lahko rečemo: Pregledali smo razdobje od ločitve Meseca do njegove ponovne vrnitve. Ta Mesec, ki nam odseva, kakor smo rekli, Sončevo svetlobo, je dejansko globoko povezan z našim obstojem. Ločil se je od Zemlje, da je človek tako lahko postal svoboden. Vendar mora človek ta čas izkoristiti, in Mesecu ne pošiljati materiala, ki bi pri ponovnem vstopu Meseca v Zemljino sfero, ko bi se mešal z Mesečevo snovjo, ustvaril to novo naravno kraljestvo, ki sem vam ga kolikor toliko nazorno predstavil.
Lahko bi rekli, da se danes pri človeških bitjih včasih pojavi neka slutnja o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Ne vem, s kakšnim čutom (zavestjo) so ljudje brali tisto, kar je Nietzsche v svojem Zaratustri opisoval v poglavju o najgršem človeku v dolini smrti. To je ganljivo tragičen opis. Nietzsche seveda ni imel nobenega videnja o tisti dolini smrti, v kakršno se bo preobrazil zemeljski obstoj, ko bo tista pajkovska zalega, o kateri sem govoril, prekrila Zemljo. Vendar v tistem času, v katerem je v Nietzscheju nastala fantazija o tej dolini smrti, je v njem podzavestno živelo nekaj od te prihodnje podobe, in je potem v to dolino mrtvih prestavil najgršega človeka. To je nekakšna slutnja o tem, kako bodo ljudje nekoč, če bodo še naprej negovali le svoje senčne, zamračene misli, prevzeli kot najgrše podobe od na Zemljo potopljenega Mesečevega obstoja, padli kot najgrši ljudje v tiste pajkovske roje in se z njimi združili.
Kaj bi potem pomagalo, če bi te stvari danes držali v tajnosti, kar si mnogi želijo? To bi bilo metanja peska ljudem v oči. Velik del tega, kar se danes razširja kot duhovnost, ni v osnovi vzeto nič drugega kot metanje peska ljudem v oči. Od časa do časa srečamo ljudi, ki to metanje peska v oči uvidijo, da niti enega zgodovinskega dogodka ne pojmujejo takšnega, kakršen v resnici je.
Koliko ljudi danes dojema, da se odvijajo pomembni temeljni in prodorni dogodki? Govoril sem že o teh stvareh. Koliko je potem danes ljudi, ki si znajo od naših dnevnih dogodkov prinesti na uho najpomembnejše? Na te stvari sem že opozoril. Koliko ljudi se je pripravljenih ukvarjati s temi rečmi? Ljudje radi zamižijo pred tem, radi rečejo: Stvari pač niso tako pomembne. Vendar so znamenja vsekakor tu, in znamenja morajo biti ljudem razumljiva.
To je tisto, moji ljubi prijatelji, kar sem še želel dopolniti k svojim razmišljanjem o svetu barv in o soodvisnosti človeka in nadzemeljskega vesolja. S takšnimi opazovanji in razmišljanji bomo v prihodnosti nadaljevali.
Komentarji