INICIACIJSKA ZNANOST IN SPOZNANJA O ZVEZDAH le v .pdf obliki

Rudolf Steiner

Iniciacijska znanost

in

spoznanja o zvezdah

 Avtor: Rudolf Steiner

Naslov: Iniciacijska znanost in spoznanje o zvezdah. Človek v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti z vidika razvoja zavesti, osem predavanj in popotno poročilo, Dornach, London in Stuttgart, 27. 7.‒16. 9. 1923

Prevod: J. Urbanc

Grafično oblikovanje: Henrik Merzel

Založnik: J. Urbanc, samozaložba

Sozaložnik: Medium, d.o.o., Žirovnica

Zbirka: Antropozofska biblioteka

Kraj in leto izdaje: Ljubljana, 2025

Strani: 200, cena: 24 evrov

Naslovnica: Rudolf Steiner

Tisk: Tiskano kot sprotni izvodi

Izvirni naslov: Initiations wissenschaft und Sternenerkenntnis. Der Mensch in Vergangenheit, Gegenwart und Zukunft vom Gesichtspunkt der Bewußtseinsentwickelung Acht Vorträge und ein Reisebericht, Dornach, London und Stuttgart 27. Juli bis 16. September 1923

© za slovenski prevod: J. Urbanc

 

 

Kazalo

 

DUHOVNE INDIVIDUALNOSTI NAŠEGA PLANETNEGA SISTEMA – USODO DOLOČUJOČI IN ČLOVEKA OSVOBAJAJOČI PLANETI

 

PRVO PREDAVANJE, Dornach, 27. julija 1923

S pomočjo iniciacijske znanosti je mogoče spoznati oživljenost in poduhovljenost našega planetnega sistema. V Mesecu živijo v strogi odmaknjenosti duhovne bitnosti. Ohranjajo pramodrost. Mesec zunanje odseva sile, povezane z nižjim v živali in človeku, posebno s spolnostjo. Bitnosti Saturna delujejo kot živ spomin našega planetnega sistema. Ustvarjalne in sprejete misli Univerzuma nam izžarevajo z Jupitra, ki je mislec našega planetnega sistema. Medsebojno razmerje med Jupitrom in Saturnom je v svetovni zgodovini človeštva povezano z obdobjem renesanse. Mars povzroča impulze jezika. Venera vrača vse ljubeče, kar prihaja z Zemlje. Položaj Marsa do Venere (kvadratura) vpliva na razvoj narodovega jezika. Bitnosti Merkurja so mojstri kozmičnega mišljenja. Mesec kot nosilec dednih sil. Venera in Merkur posredujeta duševno-duhovno (temperament). Mars, Jupiter in Saturn osvobajajo človeka, Venera, Merkur in Mesec določajo usodo. Med planetarne individualnosti je vstavljeno Sonce, ki ustvarja harmonijo. Sonce kot plamen, ko se v vesolju pojavi svoboda, ali Sonce kot substanca, ko se napačno uporabljena svoboda (kot usoda) sesuje v pepel.

DRUGO PREDAVANJE, Dornach, 28. julija 1923

Pri gledanju nebesnih teles se je z Newtonovim časom duhovno izgubilo. Matematični in fizični pojmi so od takrat razširjeni na celotno nebesno vesolje. Einsteinova teorija relativnosti uničuje te poljudne, popularne pojme. Antropozofija opisuje namesto fizičnih pojmov moralni svetovni red. Primer: vzpostavitev hrbtenjačnega stebra pri človeku in živali z delovanjem bitnosti, ki so se umaknile v notranjost Meseca. Stara orientalska modrost – danes v dekadenci – je zunanje vsebovana v duševnem gledanju vesolja. Rämanathänova kritika evropskega razumevanja Novega testamenta. Pri nepristranskem branju evangelijev se Evropejcu razkrije duhovni Kristus. V preteklih treh do štirih stoletjih je težnja k nejasnosti zameglila vse pojme. Končno je to povzročilo tudi socialni kaos.

TRETJE PREDAVANJE, Dornach, 29. julija 1923

Človek in žival in zavestna stanja: bedenje, spanje in sanjanje. Razlike pri človeku in živali do notranjega in zunanjega sveta. Naravoslovje računa po teži, meri in številu in s čutnimi občutki ne zna ničesar početi. Čutni občutki, osvobojeni teže, mere in števila (ton, barva, toplota, hlad) imajo nasprotno težo. Z zaznavanjem te želje po razširitvi pride človek k dojemanju duhovnih bitnosti. Z budno zavestjo vidi le zunanjo stran kraljestva narave, v spanju je pri tem, kar v njem prebiva kot duhovno. V spanju doživlja zemeljski pojem resnice. Občutenje lepega in sanje. Predpostavke za videnje kaosa. Ko se kaos v vesolju spremeni, nastane lepota, kar je slučaj pri vsem umetniškem. Ideja dobrote (dobrega) v povezanosti z razliko med notranjim in zunanjim svetom in budnim stanjem. Teorija relativnosti in resničnost. Materialistična znanost zanika umetniško. Slikanje ikon, slik Madone in breztežnost barv (opomba na lastni program slikanja). Opomini in svarila v zvezi z antropozofsko družbo.

 

ČLOVEK KOT SLIKA DUHOVNEGA BITJA IN DUHOVNA DELOVANJA NA ZEMLJI

London, 2. septembra 1923

Kar se dogaja s človekom med njegovim spanjem, je pomembnejše od dogajanja med bedenjem. Če bi bil človek brez spanja, ne bi bil v stanju ničesar zavestno narediti. Delovanje višjih hierarhij v človeku med bedenjem in spanjem. Zunanja podoba človeka je slika delovanja vseh hierarhij v njegovi notranjosti. Kot deluje na Zemljo nižja duhovnost skozi mineralno, rastlinsko in živalsko kraljestvo, deluje na človeka višja duhovnost skozi zvezdni svet. Mesec – zunanje – kot zrcalo fizičnih in duhovnih impulzov iz vesolja. V njegovi notranjosti živijo nekdanji učitelji pramodrosti na Zemlji. V fizičnih razmnoževalnih silah delujejo pri človeku in živali naprej. Kot kozmični Jaz planetnega sistema ohranja Saturn kozmični spomin in posreduje karmo človeka. Med Mesecem, ki posreduje fizično dednost, in Saturnom, ki posreduje karmo, so drugi planeti s svojimi učinki. Odnosi med Marsom in Venero vstopijo na Zemljo pri človeku v organih govora in petja. Odkar se je izgubila gnostična zemeljska modrost daje Misterij na Golgoti moč, da se zavemo, kaj se dogaja v zvezdnih svetovih. Človek se mora ponovno naučiti videti sebe kot sliko duhovnih bitnosti in duhovnih delovanj na Zemlji.

 

SONČEVA INICIACIJA DRUIDSKIH DUHOVNIKOV IN NJENO SPOZNANJE MESEČEVEGA BITJA

Dornach, 10. septembra 1923

Sončeva bitja, prej povezana z zemeljskim razvojem, živijo zdaj zunaj Zemlje. Na učitelje pramodrosti, ki danes živijo znotraj Meseca, ostaja znotraj človeštva nezavedni spomin. Ti spomini se pojavljajo v različnih razvojnih obdobjih Sončne in Mesečne civilizacije. V kromlehih (primer Stonehenge) so druidski duhovniki raziskovali skrivnosti vesolja. Le Sončeve sile omogočajo divjo rast celic; oblikujoče in mnogotere izvirajo iz s Sončevimi silami sodelujočih Mesečevih sil. Elementarna bitja so si prizadevala, da bi se razvila v gigantska bitja; iz področja koreninskega k hladnim velikanom, gigantsko povečana iz rasti listov k meglenim viharjem in kar je iz sile cvetenja postalo gigantsko v uničujočem ognju. Meteorološka dogajanja so bila prepoznana kot velikansko povečana bistvene sile, ki so živele v naravnih bitjih. Spoznanja druidskih duhovnikov so pritekala v socialno in versko življenje. Opazovanje rastlin, velikanov in naravnih bitij je prinašalo spoznanja, ki so omogočala izdelovanje zdravil. Ta civilizacija je obsegala dele severne in srednje Evrope. Pisave še ni bilo. Šele Wotan – z impulzi Merkurja – je prinesel runsko pisavo in tako prvi intelektualni pridih. V mitu o Baidurju je predstavljeno, kako je intelektualizem duševno stanje, ki upošteva smrt, vendar ne pozna zdravila proti njej. S tem povezan strah pred smrtjo je lahko od Misterija na Golgoti duhovno-duševno ozdravljen s Kristusovo podobo, ki lahko vstane od mrtvih.

 

ČLOVEK V PRETEKLOSTI, SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI Z VIDIKA RAZVOJA ZAVESTI

PRVO PREDAVANJE, Stuttgart, 14. septembra 1923

Človekovo občutenje poteka zgodovinskega nastajanja ne zahteva le povezave s sedanjostjo, ampak tudi s preteklostjo. Svetovni nazori zahodnih dežel so zato bolj poudarjali čas, orientalski pa bolj prostor. Človekov razvoj zavesti je hkrati najpomembnejši moment njegovega razvoja. Predstavljanje, čustva in hotenje in njihova bistvena doživljanja v bedenju, sanjanju in spanju. Od 15. st. je postalo človeško mišljenje drugačno, danes je na vrhuncu. Človek se v sedanjem znanstvenem mišljenju izgublja. Resničnega na Zemlji ni mogoče analogno prenesti na vesolje, tako kot resnice nebesnih sfer ne smejo biti prenesene na Zemljo. Druidski duhovniki so prepoznali kozmična delovanja in so ustrezno izvrševali socialne in znanstvene naloge. Postavitve kamnitih krogov pri Penmaenmawru imajo tloris kot požgani Goetheanum. Druidski duhovniki so vedeli za kozmične vplive na rastline in živali. Obvladovali so elementarna bitja in jih uporabljali za izdelavo zdravil. Duhovni način Jacoba Böhmeja in Swedenborga kot realen spomin na prejšnja zemeljska življenja.

DRUGO PREDAVANJE, Stuttgart, 15. septembra 1923

Tri etape človeškega razvoja zavesti. Sedanja tri zavestna stanja: bedenje, sanjanje in spanje so bila v davnih časih s slikami – ne s predstavami – izpolnjena zavest. Čisto čutno opazovanje se je začelo, ko se je človek čutil izrinjenega iz duhovnega sveta (predstava o zapadlosti grehu). Misteriji so človeka navdajali s tolažbo. Misterijski duhovniki in njihova spoznanja iz budnih sanj, spanja kot napoja pozabe in iz zemeljskega objema (v spanju). Nasproti zemeljski privlačnosti delujejo Mesečeve sile (negativna težnost). Na poti preko tega Mesečevega učinka je lahko misterijski duhovnik dvignil duha v zvezdno nebo. Misterijski duhovniki so poučevali učinke zvezdnega neba na človeka Zemlje (astrološka iniciacija); človeštvo so vodili nazaj k duhu narave. Z razpadom v starih zavestnih stanjih občutene duhovnosti in z Misterijem na Golgoti nastane v človeku impulz svobode. Atavistični učinek Mesečevih sil je somnambulizem. Atavistični Sončev učinek (kot razodetje notranjih skrivnosti narave) je vsebovan v delu Jacoba Böhmeja. Globlje sile, kot od Sonca in Meseca prihajajo od planetov, od Saturna kot kozmično-zgodovinski spomin. Saturnove sile, ki so postale dejavne v Swedenborgu.

TRETJE PREDAVANJE, Stuttgart, 16. septembra 1923

Človekova zaznava kot miselni proces potrebuje dva do štiri dni, preden je vtisnjena v etrsko in fizično telo in lahko postane spomin. Fizično telo in etrsko telo v celoti pripadata vesolju. Pomen treh dni za posvetitev v starih časih. Dogajanje v sanjah kot protest proti naravnim zakonom. Staudenmaierjevi poskusi spiritualistične vrste. Nasprotje moralnega svetovnega reda do naravoslovja. Človekovi doživljaji so po treh dneh vtisnjeni v moralni svetovni red. Razvoj zavesti kot posledica Misterija na Golgoti. Od 15. st. je moralni svetovni red v ‘moderni zavesti’ pripisan verovanju (opomba na Fischerjevo logaritemsko anekdoto). Nervoza kot izraz prihodnje spremenjene organizacije človeka. Zavestna stanja prihodnosti: zamolklo sanjsko spanje, bedenje, nadbedenje. Sedanja znanstvena logika in njene iluzije v nasprotju z resnico življenja. Le z novo duhovnostjo človeški rod glede prihodnih zavestnih stanj ne bo zapadel v dekadenco. K razpravi naslednjega dne. Celoten antropos kot človek preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.