Izreki v Koledarju duše so miselne meditacije za vsak teden v letu. Koledar se vsako leto znova začne s prvim izrekom na Velikonočno nedeljo. Izrek prebiramo kot uvod v meditacijo zjutraj in zvečer ves teden do sobote, drugi izrek začnemo uporabljati naslednjo nedeljo in tako naprej do Velikonočne nedelje naslednjega leta, ko spet pričnemo s prvim izrekom. Na prvem ekumenskem koncilu v Nikeji je bilo dogovorjeno, da se Veliko noč praznuje na prvo nedeljo po prvi pomladni polni Luni, torej po prvi polni Luni, ki sledi spomladanskemu enakonočju 22. ali 23. marca. Z branjem verza oziroma izreka naj bi se vživeli v odnos človeka, ki je mikrokozmos, s svetom, ki predstavlja makrokozmos. Izreki omogočijo zavestno doživljanje tega odnosa in poglabljanje občutenja bivanja človeške duše.
O datumih v Koledarju duše:
Datumi nad izreki se nanašajo na leto 2012/13. Ko so Rudolfa Steinerja vprašali o spremembah datumov iz leta v leto, je takole odgovoril: Glavno je, da vedno začnemo s prvim izrekom na Veliko noč. Spremembe datumov torej niso pomembne, saj so trije zaporedni izreki Koledarja duše vedno v enakem razpoloženju.
Nekaj datumov začetka Koledarja duše:
31.3.2013/20.4.2014/5.4.2015/27.3.2016/16.4.2017/1.4.2018/21.4.2019/12.4.2020/4.4.2021/17.4.2022
Predgovor R. Steinerja k prvi izdaji 1912/1913
Človek se čuti povezan s svetom okrog sebe in z njegovimi menami v času. V svojem lastnem bitju čuti odraz praslike sveta. Vendar ta odraz ni do potankosti veren podobi praslike. Kar velik svet razkriva v toku časa, to ustreza nihanjem človekovega bitja, ki se ne odvijajo v elementu časa. Nasprotno, človek lahko svoje bitje, predano čutom in njihovim zaznavam, občuti, kakor da je usklajeno s toploto in svetlobo, ki sta prežeti z naravo leta. Utemeljitev na samem sebi in življenje v lastnem svetu misli in volje lahko človek občuti kot zimski zastoj. Tako pri človeku postaja ritmično izmenjevanje notranjega in zunanjega življenja tisto, kar narava prikazuje v času kot sled izmenjevanja poletja in zime. Človeku se lahko razkrijejo velike skrivnosti bivanja, če na ustrezen način poveže svoj nadčasovni zaznavni in miselni ritem s časovnim ritmom narave. Tako je že leta s prasliko človeškega duševnega spoznanja. V letnem koledarju duše je človekov duh zamišljen v tistem stanju, v katerem lahko občuteno doživi, preko spreminjajočega razpoloženja letnega časa iz tedna v teden, lastno tkanje duše v podobi vtisov. Tu je mišljeno občuteno doživljeno samoprepoznavanje.
Z občutenim samoprepoznavanjem lahko človek zunajčasovno kroženje duševnega življenja v navedenih, za posamezni teden značilnih izrekih, doživi v času. Posebej naj bo poudarjeno, da s tem mislimo na eno od možnih poti k samospoznanju. Niso dani ‘predpisi’ po vzoru teozofske natančnosti, ampak veliko bolj usmerjamo na življenjsko tkanje duše, kakršno bi enkrat lahko bilo. Vse, kar je dodeljeno duši, dobiva individualno barvo. Prav zato bo vsaka duša našla svojo pot, glede na to enkrat individualno orisano pot. Lahko bi rekli: če hoče duša vzgojiti nekaj od samospoznanja, potem mora meditirati tako, kot tukaj navajamo. Vendar tega ne rečemo, saj mora človekova lastna pot črpati vzgibe iz enkrat danega primera in naj se ne podvrže suženjsko neki ‘stezi samospoznanja’.
Predgovor Rudolfa Steinerja k drugi izdaji 1918
Letni tok ima svoje lastno življenje. Človekova duša lahko sočuti s tem življenjem. Le če pusti, da na njo deluje tisto, kar iz tedna v teden drugače govori iz življenja leta, se bo duša skozi takšno sobivanje resnično našla. Občutila bo, kako ji s tem rastejo moči, ki jo odznotraj krepijo. Opazila bo, da se takšne moči prebujajo v njej z njeno soudeležbo v smislu toka sveta tako, kot se ta tok odigrava v času. Šele tedaj se duša zave, koliko nežnih, toda pomembnih, vezi obstaja med njo in svetom, v katerem je rojena.
V tem Koledarju je zabeležen za vsak teden tak izrek, ki omogoča duši, da se zlije v sobivanje s tistim, kar se dogaja tisti teden, kot del celotnega življenja leta. Kakor to življenje odzvanja v duši, ko se ona z njim uglasi in združi, tako mora biti to izraženo s temi izreki. Tu mislimo na zdrav ‘občutek enotnosti’ s tokom narave in močno ‘odkritje sebe’, ki iz tega nastane. Predpostavljamo, da ni težko občutiti in verjeti, da je sočustvovanje s svetovnim tokom v smislu takih izrekov nekaj, po čemer duša čuti potrebo, če le sebe pravilno razume.
POMLAD Velikonočno razpoloženje
Ko iz prostranih širjav sveta
na naše čute Sonce zaigra
in se radost iz globine duše
v zrenju s to Svetlobo zlije,
takrat se misli iz ovoja Sebe
vzpnejo v dalj prostora,
človeka nevidno povežejo
z Duhovnim Bistvom.
Delite s prijatelji:
