PETI EVANGELIJ

13,00

Vezava

mehka

Število strani

100

Dr. Rudolf Steiner: PETI EVANGELIJ iz akaša zapisov

Zagotovo ni daleč čas, ko bo celo na najnižjih stopnjah šol in v najbolj osnovnem izobraževanju veda, ki ji sedaj rečemo zgodovina, predstavljena povsem drugače kot doslej. Povsem gotovo bo namreč – in v tem delu je to nekako dokazano –, da bo v času, ki prihaja, koncept ali ideja Kristusa, predstava o njem, igrala povsem drugačno in veliko bolj pomembno vlogo v študiju zgodovine in celo v najbolj elementarnem poučevanju zgodovine, kakor jo je imela prej. Morda s to zdi nadvse paradoksalno, vendar se spomnimo, da niso bili daleč časi, ko se je brez števila človeških src obrnilo h Kristusu z močnejšimi občutji in neizmerno večjo gorečnostjo, kot pa je to primer danes v deželah zahodne Evrope celo med najbolj učenimi kristjani. V zgodnejših časih so bili ti občutki predanosti neprimerno močnejši. Kdor ima pregled nad modernim pisanjem in kdor premisli o tem, kaj današnjega človeka predvsem zanima, na kaj je navezan, bo imel vtis, da sta navdušenje in ganjenost občutenj do podobe Kristusa in predstave o njem v zatonu. Še posebej v zatonu tam, kjer moramo iti obvezno skozi povsem določeno izobraževanje, ki izhaja iz zahtev časa. Lahko se zdi, da je naša trditev, da bo Kristusova predstava pri obravnavi človeške zgodovine v ne prav oddaljeni prihodnosti igrala veliko bolj pomembno vlogo kakor doslej, protislovna.

Kaj se je torej dogajalo v časih pred utemeljitvijo krščanstva in po njej? Spoznamo, da so krščanstvo razširjali tisti, ki bistva krščanstva niso razumeli; izbojevala ga je neka višja kultura, ki ne more doumeti ničesar o tem, kaj Kristusov impulz pomeni. Zares je nenavadno, da je krščanstvo vstopilo v svet tako, da niti privrženci niti nasprotniki njegove dejanske duhovnosti niso razumeli. In vendar: V duši so ljudje nosili moč, da temu Kristusovemu impulzu zagotovijo njegov zmagoslavni pohod skozi svet.

Opazujmo čas Kopernika, čas rastoče naravoslovne znanosti vse do 19. stoletja. Lahko se nam zazdi, da bi lahko ta naravoslovna znanost, ki se je od časov Kopernika vživljala v duševno življenje zahodnih dežel, delovala proti krščanstvu. Zunanja dejstva lahko to potrdijo. Katoliška cerkev na primer je imela Kopernika vse do dvajsetih let 19. stoletja na svojem tako imenovanem Indeksu. Na Kopernika so gledali kot na svojega sovražnika. Toda to so zunanje stvari. To pač ni preprečilo, da ne bi bil Kopernik cerkveni dostojanstvenik, kanonik. Tudi dejstvo, da je katoliška cerkev zažgala na grmadi Giordana Bruna, ne izključuje tega, da je bil Bruno član dominikanskega reda. Oba sta svoje ideje črpala v krščanstvu in njuno delo je izhajalo iz krščanskega impulza. Tisti, ki se držijo na cerkvenih tleh in verjamejo, da ta učenja niso sadeži krščanstva, to stvar slabo razumejo.

Čas v katerem je Kristus deloval tako, kot je opisano v Petem evangeliju, je mimo in prišel je čas, ko morajo ljudje Kristusa spoznati in razumeti. Tok Kristusove moči, ki je bil opisan, se je torej po Zemlji izlil iz binkoštnega dogodka. Kaj je bil potemtakem ta dogodek, imenovan binkošti ali prihod Svetega Duha? To vprašanje se je postavilo duhovni znanosti in z odgovorom na to vprašanje, z duhovno-znanstvenim odgovorom na vprašanje, kaj so binkošti, se prične in ukvarja Peti evangelij.

Delite s prijatelji:

Share on facebook
Share on pinterest
Share on whatsapp
Share on email