UVOD V ANTROPOZOFIJO

18,00

Vezava

mehka

Število strani

150

Kazalo

Prvo predavanje, 19. januar 1924

Antropozofija ‒ človeško hrepenenje sedanjosti

Goreči vprašanji človeške duše. Človek se lahko približa naravi le, ko se ji pusti uničiti. Narava lahko vstopi v človeka le kot videz (privid). Tradicionalni odgovori stare znanosti, umetnosti, religije niso več v podporo. Antropozofija želi dati nov odgovor.

Drugo predavanje, 20. januar 1924

Človekovo fizično, eterično (etrsko) in astralno telo. Meditativna zavest.

Fizična narava deluje na fizično telo z uničujočo silo. Kar izgrajuje in oblikuje telo, izhaja iz nekega drugega sveta. Človek sprejema zunanje stvari in jih oddaja (izloča). Začetek in konec notranjih procesov sta sorodna zunanji naravi, ne pa tudi preoblikovanje, ki je med njima. Ti notranji procesi v človeškem organizmu so sorodni prejšnjim stanjem Zemlje. V sebi ponavljamo, kar je bilo nekoč na začetku razvoja Zemlje. Zgodnejše stanje Zemlje je mogoče opazovati z meditacijo. Bistvo meditacije. Opazovanja etrskega in astralnega v sebi in v časovnem toku.

Tretje predavanje, 27. januar 1924

Prehod od običajnega znanja k iniciacijskim spoznanjem

Človekov odnos do ozvezdij in vesolja je mogoče ozavestiti. Naloga antropozofije. Mesec in Sonce kot dvoje vrat v nadčutni svet. Duhovno razumevanje Meseca in Sonca; njun odnos do preteklosti in prihodnosti glede na človekovo usodo. Ljudje, ki puščajo vtis na našem razumu, ljudje, ki delujejo na našo voljo kot izkazovanje karmičnih odnosov.

Četrto predavanje, 1. februar 1924

Bistveni členi človeka. Okrepljeno mišljenje in drugi človek. Tkanje dihanja in zračni človek.

Z običajnim mišljenjem ni mogoče rešiti niti uganke narave niti uganke duše. Z meditacijo okrepljeno mišljenje vodi k doživljanju drugega človeka v nas in njegove povezanosti z zvezdnim svetom. Fizični človek in trdno stanje; tekoči človek in njegova povezanost z etrskim. Izpraznjenje zavesti vodi skozi inspiracijo k doživljanju delovanja astralnega duhovnega sveta. Astralno in zračni človek. Apolonova lira kot notranja glasba.

Peto predavanje, 2. februar 1924

Človek kot izsek časa ‒ ne zgolj prostora. Ljubezen kot spoznavna moč. Človekova Jaz organizacija.

Bistvo etrskega in astralnega. Etrsko telo kot časovni organizem. Astralno telo, ki sije iz duha. Ljubezen kot spoznavna moč. Bistvo iniciacije. Spoznavanje Jaza predhodne inkarnacije. Delovanje Jaza v toplotni organizem. Delovanje moralnih impulzov iz predhodnih zemeljskih življenj s posredovanjem toplotnega človeka.

Šesto predavanje, 3. februar 1924

Budni in speči človek. Zmožnost spominjati se in ljubiti. Tkanje kozmične misli v izdihanem zračnem toku. Delovanje realnega Jaza v toplotnem toku.

Speče stanje. Vsebine inspirirane zavesti se javljajo iz življenja sanj kot spomin. Jaz in astralna organizacija v budnem stanju in med spanjem. Bistvo inspiracije in intuicije. Med spanjem se človek vrača v življenje pred rojstvom ali v svoja prejšnja zemeljska življenja. Metamorfoza pojma časa. Smrt. Bistvo spomina. Iztekanje spominskih slik v vesolje po smrti. Vzajemno delovanje človeka in sveta.

Sedmo predavanje, 8. februar 1924

Sanjajoči človek. O življenju sanj. Odnosi sanjskega življenja do zunanje in notranje resničnosti.

Opazovanje sanjskega sveta kot izhodišče duhovnoznanstvenega pristopa k človeku in njegovi povezanosti s sedanjostjo in prihodnostjo. Dve vrsti sanj: sanje, ki simbolično odsevajo zunanja dogajanja, in sanje, ki simbolično izražajo notranje procese. Pri prvih pride do izraza odnos Jaza do sveta, moč in slabost njegove volje; v drugo vrsto sanj seže astralno telo. Ta vrsta je bolj podobna načinu doživljanja slik v imaginaciji. Nakazovanje na zvezo imaginacije in slike sanj v odnosu do notranjih organov.

Osmo predavanje, 9. februar 1924

Sanjajoči in imaginirajoči človek. Odnosi sanjskega sveta do imaginativnega spoznavanja. Zadolževanje do sveta. Osnova karme.

Imaginativno opazovanje. Imaginativno zaznavanje tričlenega organizma. Njegova povezanost s prejšnjimi in prihodnjimi zemeljskimi življenji. Imaginativno opazovanje spomina. Gledanje nazaj po smrti. Človekova moralna dela v imaginativnem gledanju. Doživetje zadolženosti do vesolja. V doživljanju vzvratnega gledanja se ustvarja karma. V sanjanju nezavedno doživljamo duhovno stran dnevnega življenja.

Deveto predavanje, 10. februar 1924

Življenje po smrti. Spominska sposobnost človeka. Preoblikovanja spomina.

Spominjanje, opazovano s stališča fizičnega življenja. Spominski mozaik (tableau) po smrti; njegova nejasna razpustitev v vesolju. Poglabljanje v duhovni nasprotek spomina v vzvratnem življenjskem toku. Doživljanje protivrednosti trpečega spomina izravnave (kamaloke). To postane naše duhovno samozavedanje. Vstop v duhovni svet. Doživljanje duhovnega bitja. Spodbuda za izravnavo v novem zemeljskem življenju.

Delite s prijatelji:

Share on facebook
Share on pinterest
Share on whatsapp
Share on email