Človeško kraljestvo
V oddelkih o prej obravnavanih kraljestvih narave je bilo že jasno, kako tesno je ostalo človeško kraljestvo povezano z ostalimi kraljestvi narave, potem ko se je človeštvo znebilo za ljudi pretesne ovojnice (kože) in je kot zemeljska pojavna oblika različnih vrst kraljestev narave prikapljala na zemeljsko površino. Kraljestvo človeka je do izgona iz raja ostalo v eterično-astralnem območju Zemljine ovojnice.
Duhovna veda nas uči, da si je treba človeštvo tiste dobe pred izgonom iz raja predstavljati kot duhovno edinost, ki v sebi še ni imela nič zemeljsko-čutnega, kaj šele individualnega v današnjem pomenu. To si je težko predstavljati. Poskusimo to dojeti slikovno. Tako kot ogromen oblak, ki priplava nizko nad Zemljo in se je sledeč zemeljskim zakonitostim izlil v milijonih in milijonih kapljic; Zemljo je tako oživljal, jo delal rodovitno. Ali ni kakor duhovni oblak, kar se je tam kot skupna zavest človeštva iz duhovnih svetov približalo zemeljskemu? Duhovni ognjeni oblak, ki se je potem razpršil v milijone in milijone isker, da bi kot ognjene duše oplodile in oživile brezdušna telesa.
Takrat človek še ni bil tako fizično zgoščen kot žival, ki je že obstajala v mesu. Celo še v lemurijskem času je bil fino zračno bitje. Razčlenil se je tako, da se jasnovidna slika predstavi z mnogimi skupinskimi dušami; na eni strani kot levja podoba, na drugi kot podoba bika, zgoraj kot orel in v sredini spodaj že nekaj človeku podobnega. Kako so se razvili človeški Jazi? Ko duhovno opazujemo kraljestvi človeka in živali, sta si v odnosu nekako tako kot skupinska duša (ali skupinski Jaz) in individualni Jaz. Ne smemo si predstavljati, kot da v vesolju ni bilo nobenega prehoda med posameznimi bitji. Napačno bi si bilo predstavljati, da bi imel človek prav pri svojem vstopu v zemeljski obstoj dokončno individualno dušo, ki se pri svojih utelešenjih tukaj na Zemlji vedno znova uteleša na enak način.
V resnici predstavlja človek postopni prehod med skupinsko dušo, ki jo je imel tudi sam v pradavnini, in dokončno individualno dušo, ki je človek še danes nima. Nahaja se šele na poti k popolni vključitvi svoje individualne duše v svoje individualno telo. Šele ko bo Zemljin obstoj bolj ali manj končan, bo imel individualno dušo. Za veliko večino ljudi je danes njihov Jaz vmesna točka med skupinskim in individualnim Jazom; dlje ko se vrnemo v preteklost, bolj je človek tudi skupinski Jaz. Med živalskim skupinskim Jazom in človeškim individualnim Jazom je človeška skupinska duša ali skupinski Jaz. Oblikovan je skozi četverno naravo človeka.
Bolj ko gremo nazaj, bolj najdemo ljudi glede njihovega eteričnega telesa značilno razcepljene v te štiri človeške skupine: eni človeški skupini pripišemo skupinsko dušo človek, drugi skupinsko dušo lev, tretji skupinsko dušo bik in četrti skupinsko dušo orel. Napačno bi si predstavljali, če bi ta imena, ki so vzeta iz fizičnih živalskih oblik, premočno vtisnili. Levje eterično telo je mnogo bolj podobno skupinski duši lev kot pa levom na fizičnem nivoju. Zato si je nekdo te različne eterične skupine predstavljal bolj kot bajko kakor pa v običajni živalski obliki in krščanstvo si je o evangelistih predstavljalo, da njihove duše niso kakor običajne človeške duše, ampak zaobjamejo celotne skupine ljudi.
V prihodnosti bodo človeške duše vse bolj obsežne, četudi bodo obdržale svojo individualnost, in individualno dušo bo ponovno mogoče imenovati skupinska duša, ki bo imela v svoji večji zavesti to, kar se je prej izražalo v nejasni, zamolkli zavesti. Človeška skupinska duša bo tako rekoč na meji med fizičnim in astralnim nivojem – v eteričnem stanju torej – v določenem času rojena in bo v določenem času spet minila, pravzaprav se bo spremenila. Štiri vrste, o katerih smo govorili, so le štirje glavni tipi; obstaja nešteto vmesnih stopenj, tako da smo podali le značilne štiri oblike, ki se kažejo v vseh mešanih stopnjah.
Prestavimo se nazorno nazaj v zgodnje čase lemurijskega življenja. Duše, ki so danes utelešene v človeških telesih, takrat še niso sestopile do fizičnih teles; sploh še niso imele težnje, da bi se zvezale s fizično materijo. Tudi telesa, ki naj bi kasneje postala človeška, so še zelo zelo podobna živalim. Na Zemlji so spačena, fantastična (groteskna) fizična bitja, ki bi se sama še groteskno ločila v primerjavi s tem, čemur danes rečemo groteskna žival. Vse je bilo še v mehki, spolzki obliki, vodno in ognjeno kipeče, tako ljudje kot tudi okolje. Seveda so bili med temi grotesknimi podobami predniki fizičnih človeških teles; vendar se jih niso polastili Jazi. Dejansko so opisane štiri skupinske duše živele že kot štiri skupinske duše pred vselitvijo duhovnega v fizično organizacijo, tako da so štirje Jazi čakali na svoje utelešenje, takšni Jazi, ki so bili primerni za zelo posebne oblike, ki so se tam spodaj nahajale.
Vendar se tudi spomnimo, da je človek prebil štiri od sedmih stanj v atlantski dobi v razmerah, ki so bile povsem drugačne od kasnejših. Zdaj torej vemo, kakšna stanja moramo upoštevati. Štiri od teh stanj je človek med atlantsko dobo prebil tako, da se je čutil kot skupinska duša, kot omenjeni orel, lev, bik in človek. Te štiri skupinske duše je izoblikoval postopoma med temi štirimi temeljnimi rasami atlantskega časa. Človeka, kakršen je nastal v četrti periodi atlantske dobe, je bilo mogoče označiti kot žival s štirimi glavami in štirimi rogovi. Razvijal se je naprej k individualnemu človeku. To se je potem začelo v bližini današnje Irske. Človek je šel skozi tri zadnje periode, in sicer tako, da je dobil zasnovo za Jaz človeka. Če zunanje sledite njegovemu fizičnemu razvoju, najprej ne izoblikuje več živalskega telesa, ampak se dvigne do človeka. Vse bolj izoblikuje človeštvo, vse dokler ne sprejme Kristusovega principa. Ko pogledamo današnjega človeka, bomo rekli: Kakršen je pred nami danes, nekoč ni bil. Do srede atlantske dobe je bila voda nosilec človeškega razvoja. Kasneje je bila zemlja. Človek se je iztrgal vodi in stopil na trdna tla. Šele proti sredini atlantske dobe je bil že toliko zgoščen, da je njegovo fizično telo dobilo meso in kosti; potem ko si je najprej zgostil hrustanec, so se polagoma pojavile kosti. Človek je bil šele zdaj po razvojni vrednosti višji sesalec.
Iz povedanega vidimo, da so morali ljudje še do srede atlantske dobe ustrezno svojim različnim skupinskim dušnostim na Zemlji oblačiti živalim podobna telesa. Šele pri izvornih Semitih pete poatlantske podrase je bil počasi izoblikovan Jaz. Atlanti so bili snovno še mehki, brez trdnih kosti, zato od njih tudi ni bilo najdenih nobenih ostankov okostja. Šele polagoma proti koncu atlantske dobe se je okostje človeka zgostilo in s tem je bil vedno bolj prežet z mislimi, s samozavedanjem. Šele ljudje prehodnega časa k poatlantski dobi so za seboj pustili na temelju predčasne okostenelosti ostanke kosti, ki so jih našli paleontologi, na primer neandertalskega človeka. Šele v poatlantski dobi so ljudje razvili drugo vrsto skupinske dušnosti, ki ni bila več vezana na prej omenjene oblike živalskih teles, ampak se je udejanjala v rasni, plemenski ali rodbinski skupinski dušnosti. Ta proces je bil povezan z napredujočim spreminjanjem človekove zavesti.
Atlantsko človeštvo se je razvilo v petih temeljnih rasah iz ljudi, ki so jih vodili posvečenci petih orakeljskih središč, ki so dobivala navdih oz. inspiracijo z ustreznih planetarnih sfer. Posvečenci teh središč so od začetka propada Atlantide svoje varovanke in varovance vodili proti vzhodu ali zahodu. Merkurjeva rasa, črna rasa, je potovala v smeri vzhoda proti današnji Afriki, Venerina rasa, malezijska rasa proti zahodu, preko ameriškega kontinenta v Azijo, Marsova rasa, Mongoli, prav tako proti zahodu. Jupitrova rasa je oblikovala v Evropi in zahodni Aziji belo raso. Saturnova rasa je potovala proti zahodu in kot Indijanci naselila ameriški kontinent.
Najvišji posvečenec najpomembnejšega Sončevega oraklja, Manu, je vodil najrazvitejše Atlante proti vzhodu v območja severno od današnje Indije do Kaspijskega jezera, do rek Oxusa (Amu Darja) in Jaxartesa (Sir Darja). Pod njegovim neposrednim vplivom sta se razvili kot poatlantsko označeni praindijska in praperzijska kultura, iz katerih so se naprej razvile naslednje kulturne dobe.
Komentarji