Inkarnacija Luciferja na vzhodu v predkrščanskem času. Misterij na Golgoti. Kristusov impulz. Prihodnja inkarnacija Ahrimana na zahodu. (Rudolf Steiner, Zürich, 27. oktobra 1919)
Ko je potem luciferski impulz vse bolj izgineval iz človekove duševnosti, so bili ljudje tudi vse manj v stanju resnično pravilno vase sprejeti Kristusov impulz. Pomislite le na to, da so mnogi v novejšem času postali materialistični. Toda če se vprašate: Kaj je potem večinoma postalo materialistično?, dobite odgovor: Velik del moderne krščanske teologije. Kajti to je najmočnejši materializem, v katerega je zapadel velik del moderne krščanske teologije, s tem ko ta moderna krščanska teologija Kristusa nič več ne vidi v človeku Jezusu iz Nazareta, ampak le še človeka Jezusa iz Nazareta, ‘preprostega moža iz Nazareta’, moža, ki ga je mogoče razumeti, če se hočemo manj dvigniti do kakršnega koli višjega razumevanja. Bolj ko se človeka Jezusa iz Nazareta sprejme zgolj kot običajnega človeka, le enega v vrsti drugih znamenitih zgodovinskih osebnosti, toliko bolj je mogoče zapasti določeni materialistični smeri moderne teologije. V dogodkih na Golgoti prepozna ta moderna teologija bore malo nadčutnega.
Luciferske primesi, ki so vdirale v človeško občutenje so postopoma potonile v človeško dušo. Toda zato bo v novem času vse močnejše in močnejše – in proti bližnji in bolj oddaljeni prihodnosti se bo to le še stopnjevalo – tisto, kar imenujemo ahrimanski impulz. Ahrimanski impulz izvira od drugega nadčutnega bitja kot je Kristusovo bitje, kot je lucifersko bitje. In vendarle je tudi nadčutno, rečemo lahko tudi podčutno bitje – ne gre za to –, in njegov vpliv bi bil še posebej v peti poatlantski dobi močan in vse močnejši. Če si pogledamo zmedo zadnjih let, bomo odkrili, da so ljudi vanjo privedle zlasti ahrimanske moči.
Prav tako kot je bila v začetku 3. predkrščanskega tisočletja inkarnacija Luciferja, kot je bila Kristusova inkarnacija v času Misterija na Golgoti, bo nekoč po našem sedanjem zemeljskem obstoju, nekako v 3. pokrščanskem tisočletju tudi zahodna inkarnacija bitja Ahrimana. Tako da ta potek zgodovinskega razvoja človeštva med skoraj šest tisoč leti pravilno razumemo le tako, da je na enem polu luciferska inkarnacija, v sredini Kristusova inkarnacija, na drugem polu ahrimanska inkarnacija. Lucifer je moč, ki v človeku vzburja vse sanjaške (zanesenjaške) sile, vse lažno-mistične sile, vse tisto, kar hoče človeka povzdigniti preko samega sebe, kar hoče nekako psihološko spraviti človeško kri v nered, da bi človeka privedlo iz sebe. Ahriman je tista moč, ki dela človeka puščobnega, pustega, dolgočasnega (prozaičnega), ozkosrčnega, omejenega (filistrskega), ki človeka okosteni, ki človeka privede do praznoverja materializma. Človeško bistvo je vendar v bistvenem prizadevanje zadržati ravnotežje med lucifersko in ahrimansko močjo; sedanjemu človeštvu pri vzpostavljanju tega ravnotežja pomaga Kristusov impulz.
V človeku sta torej neprestano pola, luciferski in ahrimanski. Toda zgodovinsko najdemo, da je lucifersko prešlo v določene tokove kulturnega razvoja predkrščanskega časa in se nadaljevalo v prvih stoletij pokrščanskega časa, da nasprotno Ahrimanov vpliv deluje od sredine 15. st., se krepi, in se bo še krepil vse do njegove resnične inkarnacije med zahodnim zemeljskim človeštvom.
Morda je čudno in nenavadno, da se takšne stvari dolgo pripravljajo. Ahrimanske moči pripravljajo razvoj človeštva tako, da bo človeštvo, ko se bo enkrat znotraj zahodne civilizacije, ki jo bo takrat v našem pomenu komaj še mogoče imenovati civilizacija, Ahriman pojavil v človeški obliki (tako kot se je nekoč Lucifer pojavil v človeški podobi na Kitajskem, kot se je Kristus Jezus pojavil v človeški podobi v prednji Aziji) lahko zapadlo pod vpliv Ahrimana. Nič ne pomaga, če se glede teh stvari vdajamo iluzijam. Ahriman se bo pojavil v človeški podobi. Šlo bo le za to, kako pripravljene bo našel ljudi: ali privedejo njegove priprave do tega, da bodo vsi ljudje, ki se danes imenujejo civilizirano človeštvo, njegovi privrženci, ali pa bo naletel na človeštvo, ki se mu bo lahko upiralo. Danes nič ne pomaga, če se glede teh stvari predajamo iluzijam. Ljudje se danes nekako izogibajo resnici, bežijo pred njo, in resnice jim ni mogoče dati v nelakirani obliki, saj bi jo zasmehovali, se norčevali iz nje, se ji rogali. Toda če jim je dana tako kot se poskuša sedaj skozi tričleni družbeni organizem, je prav tako, vsaj večinoma, tudi še nočejo imeti. Toda to, da ljudje te stvari odklanjajo in je nočejo imeti, je le eno od sredstev, ki se jih lahko poslužujejo ahrimanske moči, da bo imel lahko Ahriman na Zemlji čim večjo množico sledilcev, ko se bo pojavil v človeški podobi. Prav ta ‘preko sebe vreči’ oz. ignorirati najpomembnejše resnice, bo Ahrimanu zgradilo najboljši most za uspešnost njegove inkarnacije.
Kajti nič drugega nam ne pomaga najti pravilnega stališča oz. drže proti temu, kar se v razvoju človeštva odigrava skozi Ahrimana, kakor da naravno, sproščeno, nepristransko spoznamo sile, skozi katere deluje ahrimansko, in tudi sile, skozi katere se lahko človeštvo pripravi, da ne bi zapadlo v skušnjavo ali da bi ga vanjo zapeljale ahrimanske moči. Zato bomo danes vsaj s posameznih izhodišč vrgli pogled na tiste stvari, ki bi pospešile in podprle privrženost do Ahrimana, in ki bi jih še posebno zdaj ahrimanske moči uporabile na nadčutnem svetu, toda skozi človekovo duševnost, da bi to privrženost kar najbolj razširile in okrepile.
Tu je eno sredstvo, da ljudje ne uvidijo, kakšen pomen imajo določeni miselni in predstavitveni načini, ki so postali prevladujoči posebno v novejšem času. Veste kakšna velika razlika obstaja med načinom, kako se človek občuti v celotnem vesolju, recimo v egipčanskem in še tudi v grškem času, in kako to občuti od začetka nove dobe, od preteka srednjega veka. Predočite si pravilno poučenega starega Egipčana. Vedel je, da telesno ni sestavljen le iz sestavin, ki so na tej Zemlji, in so utelešene v živalstvu, rastlinstvu in rudninstvu. Vedel je, da v njegovi bitnosti, kot človeku, delujejo sile, ki jih je videl zgoraj v zvezdah. Čutil se je kot člen celotnega vesolja. Celotnega vesolja ni občutil le kot živega, ampak poduševljenega in poduhovljenega, in v njegovi zavesti je živelo nekaj od duhovnih bitij vesolja, od duševnosti vesolja, od življenja vesolja. Vse to se je v teku nove zgodovine človeštva izgubilo. Človek gleda danes s svoje Zemlje v zvezdni svet, ki je zanj napolnjen z zvezdami stalnicami, Soncem, planeti, kometi itd. Toda s čim sledi in proučuje vse, kar ga tam zunaj v kozmičnem prostoru gleda navzdol? Z matematiko, kvečjemu še z mehaniko. Kar leži okrog Zemlje, je oropano duha, duše, celo življenja. V bistvu je to veliki mehanizem, ki je razumljen le s pomočjo matematično-mehanskih zakonov. S pomočjo matematično-mehanskih zakonov ga sijajno razumemo! Gotovo lahko prav duhovni znanstveniki dobro cenijo, kaj so napravili Galilei, Kepler in drugi. Toda kar s pomočjo naukov teh velikanov človeškega razvoja prodre v človeško razumevanje in v zavest, kaže vesolje le kot velik mehanizem.
Dejstva o tem, kaj to pomeni, je zmožen zasledovati in razkriti le, kdor je v stanju dojeti človeka v njegovem popolnem, celovitem bitju. Astronomi, astrofiziki so prav dobro razlagali in predstavljali vesolje kot mehanizem, ki ga je mogoče razumeti in izračunati z matematičnimi formulami. To bo človek verjel v času od jutra, ko se prebudi, do večera, ko spet zaspi. Toda v tistih podzavestnih globinah, ki jih človek s svojo budno zavestjo ne doseže, ki pa vendar pripadajo k njegovemu obstoju, in v katerih živi med trenutkom, ko zaspi in trenutkom ko se prebudi, priteka iz vesolja v človekovo dušo nekaj drugega! Tam živi v človeški duši vedenje, ki se ga budna zavest sicer ne zaveda, vendar živi v duševnih globinah in dušo oblikuje – vedenje o duhu, o življenju duše, o življenju kozmosa. Četudi človek v svoji budni zavesti ničesar ne ve o tem, kaj se tam dogaja v skupnosti z duhom, dušo in življenjem vesolja od trenutka ko zaspi, do trenutka ko se zbudi, je vse to v duši, živi v njej. Marsikaj od velikih razklanosti in stisk modernega človeka izvira iz disharmonije med tem, kar doživlja duša v vesolju med trenutkom ko človek zaspi do trenutka, ko se prebudi, in tem, kar je današnja budna zavest o tem vesolju pripravljena prepoznati kot svetovni nazor.
Kaj ima povedati o takšni stvari celotni duh in misel antropozofsko orientirane duhovne znanosti? Pravi: Ja, sijajno in mogočno je tisto, kar sta v človeštvo prinesla galileizem, kopernikanizem itd., vendar to nikakor ni absolutna resnica, ampak eden od pogledov na vesolje, vidik z neke določene strani! Le zaradi ošabnosti modernega človeka, danes ljudje pravijo: Ptolomejski sistem sveta – otročarija; to so imeli ljudje, ko so bili še otroci. To smo ‘tako čudovito in veličastno daleč pripeljali’, ‘vse do zvezd’, in to zdaj cenimo do absoluta. To je prav tako malo absolutno, kot je bil nekaj absolutnega Ptolomejev sistem, to je le en vidik. Le takrat bo temu ustrezal – to pravi antropozofsko orientirana duhovna znanost –, ko bomo dojeli, da nam vse to, kar človek tako sprejme, želim reči, zgolj s pomočjo kozmične matematike, zgolj na kozmično shematski mehanski način, ne prinese absolutne resnice, ampak iluzije o vesolju. Človeštvo potrebuje iluzije, ker gre v svojih različnih razvojnih stadijih skozi različne oblike vzgoje in izobraževanja. Za novodobno vzgojo si te iluzije matematične vrste o vesolju preprosto moramo prisvojiti, vendar moramo vedeti, da so iluzije. To moramo vedeti najprej v vsakodnevnem življenju, ko hočemo to znanje uporabiti na atomističnem in molekularnem nauku.
Komentarji