Rudolf Steiner: PETI EVANGELIJ 10(12)
Za Jezusa je bilo to silno pomembno, boleče doživetje, da si je moral reči: Nekoč je bilo razumljeno, kar so preroki učili, hebrejsko ljudstvo je razumelo jezik bogov, danes pa ni nikogar tu, da bi ga razumel; to bi bila pridiga za gluha ušesa. Take besede danes niso več primerne; ni več ušes, da bi razumele! Brez vrednosti in brez koristno je vse, kar bi lahko o tem povedali. In ko je premislil, kaj naj še reče o tem, je Jezus iz Nazareta dejal svoji materi: Razodetje davnega judovstva za Zemljo ni več mogoče, kajti starih Judov ni več tukaj, da bi ta razodetja sprejeli. Na Zemlji je danes to treba imeti za nekaj, kar je brez vrednosti. Mati je tiho, a s čudnimi občutki v svojem srcu poslušala, kako je govoril o brezvrednosti tega, kar je bilo njej najsvetejše. Toda iskreno ga je ljubila in je predvsem čutila svojo brezmejno ljubezen. Zato je vanjo prešlo nekaj globokega čutnega razumevanja tega, kar ji je hotel povedati. Potem ji je opisal, kako je pripotoval na mesta poganskih čaščenj in kaj je tam doživel. Ob tem se mu je v njegovem duhu zasvitalo, kako je padel ob poganskem oltarju in kako je slišal spremenjeni glas Bat kola. In tu ga je presvetlilo nekakšno spominjanje starega Zaratustrovega nauka. Ni še točno vedel, da v sebi nosi Zaratustrovo dušo, toda stari Zaratustrov nauk, Zaratustrova modrost, stari Zaratustrov impulz so v njem med pogovorom šinili kvišku. V druženju s svojo materjo je doživel ta velik Zaratustrov impulz. Stari Sončev nauk se je v vsej svoji lepoti in veličini pojavil in dvignil iz njegove duše. In spomnil se je: Ko sem ležal ob poganskem oltarju, sem slišal zven besed, ki so bile kakor razodetje! Nenadoma se je spomnil besed spremenjenega Bat kola, ki sem vam jih povedal včeraj in ponovil jih je materi:
Aum, Amen.
Gospodovanje zla
priča o osvobajanju Jaza,
o krivdi Jaza, ki so jo povzročili drugi.
Izkušani v vsakodnevnem kruhu,
kjer ne vlada nebeška volja,
tu se je človek ločil od njihovega kraljestva,
pozabil je njihova imena,
vaših očetov v nebesih.
S temi besedami je v njem ponovno zaživela vsa veličastnost čaščenja Mitre in se mu prikazala z notranjo genialnostjo. Veliko je govoril s svojo materjo o veličastnosti in slavi starega poganstva. Veliko je govoril o tem, kaj je živelo v starih misterijih ljudstev in kako so se posamezna čaščenja misterijev v Prednji Aziji in Južni Evropi zlila skupaj v to čaščenje Mitre. Vendar je ob tem v svoji duši nosil grozne občutke, ker se je postopno ta služba čaščenja spremenila in izrodila in postala žrtev demonskih sil, ki jih je sam doživel pri svojih štiriindvajsetih letih. Spomnil se je vsega, kar je takrat doživel. Prikazal se mu je tudi stari Zaratustrov nauk kot nekaj, za kar ljudje današnjega časa niso več dovzetni.
Pod tem vtisom je govoril svoji materi še o drugi pomembni stvari: Tudi če bi bili vsi davni misteriji in čaščenja obnovljeni in bi se vsi zlili v eno, kar se je že nekoč zgodilo v poganskih misterijih, danes ni več ljudi, ki bi to slišali! Vse to je brez koristi. In če bi šel danes med ljudi in jim oznanjal tisto, kar sem slišal, če bi oznanil to skrivnost, zakaj ljudje v svojem fizičnem življenju ne morejo več živeti v skupnosti z misteriji, ali če bi oznanjal staro Sončevo modrost Zaratustre, ne bi bilo ljudi, ki bi to razumeli. Danes bi vse to privzelo demonski značaj, kajti v človeški duši bi odzvanjalo tako, da tega ljudje ne bi razumeli! Ljudje niso bili sposobni slišati in sprejeti, kar je bilo včasih oznanjano. Kajti Jezus iz Nazareta je zdaj vedel, da je tisto, kar mu je takrat spremenjeni glas Bat kola povedal: Amen, gospodovanje zla, … prastari sveti nauk, vsemogočna molitev iz misterijev, ki so jo molili vsepovsod v misterijskih središčih, danes pa je pozabljena. Zdaj je vedel, da je bilo tisto, kar mu je bilo predano, namig na staro misterijsko modrost, ki je prešla nanj, ko je brez zavesti ležal ob poganskem oltarju. Vendar je hkrati videl in to tudi v vsakem pogovoru poudaril, da ni nobene možnosti, da bi bilo to danes ljudem razumljivo.
Potem je v tem pogovoru z materjo govoril o tem, kaj je sprejel v krogu esenov. Govoril je o lepoti, mogočnosti in slavi esenskega nauka, o nežnosti, milini, blagosti Esenov. Potem je izrekel tretje pomenljive besede, ki so izvirale iz njegovega pogovora z Budo, doživetega v viziji: Ni možno, da bi vsi ljudje postali eseni! Kako prav je imel Hillel, ko je rekel: Ne ločuj se od skupnosti, temveč ustvarjaj in deluj v skupnosti, prinesi svojo ljubezen k svojemu bližnjemu, kajti če si sam, kaj sploh si? Vendar prav eseni živijo tako, da se s svojim življenjem in vedenjem izločujejo od ljudi in s tem prenašajo nesrečo nad druge. Kajti ljudje postanejo nesrečni zaradi tega, ker se od njih osamijo.
In potem je Jezus svoji materi rekel pomenljive besede, s katerimi ji je opisal doživetje, ki sem ga omenil včeraj: Ko sem odhajal z nekega zaupnega in pomembnega pogovora z eseni, sem pri glavnih vratih videl, kako sta Lucifer in Ahriman zbežala od vrat. Od takrat, ljuba mati, vem, da eseni s svojim načinom življenja in s svojim skrivnim naukom sami sebe varujejo pred njima, tako da morata Lucifer in Ahriman bežati od njihovih vrat. S tem pa Luciferja in Ahrimana odženejo od sebe k drugim ljudem. Eseni so srečni v svojih dušah na račun drugih ljudi; srečni so, ker so sebe rešili pred Luciferjem in Ahrimanom! Zdaj je iz življenja z eseni spoznal: Ja, ena možnost še obstaja, da se povzpnemo do tja, kjer se združimo z božansko duhovnim, vendar lahko to na račun velike večine dosežejo le posamezniki. Zdaj je vedel, da niti judovski niti poganski niti esenski način niso pripeljali celotnega človeštva do združitve z božansko duhovnim svetom.
Te besede so strašno udarile ljubečo materino dušo. Ves čas pogovora je bila tako povezana z njim, da sta bila kakor eno. Celotna duša, ves Jaz Jezusa iz Nazareta je bil položen v te besede. Tukaj bi se rad navezal na nekaj skrivnostnega, kar se je zgodilo pred Janezovim krstom v tem pogovoru z materjo: Od Jezusa je nekaj prehajalo na mater. Ne le besede, ki so se izvijale iz njegove duše, ampak ker je bil z njo od svojega dvanajstega leta tako iskreno združen, je vanjo z njegovimi besedami prehajalo njegovo celotno bitje in bilo je tako, kakor bi izstopil iz sebe, kot če bi prešel njegov Jaz. Toda mati je dobila nov Jaz, ki se je potopil vanjo, postala je nova osebnost. Če naprej preiskujemo in poskušamo izvleči, kaj se je takrat zgodilo, se kot posebnost pokaže tole.
Vsa Jezusova strašna bolečina, grozna žalost, ki se je izvijala iz njegove duše, se je zlivala v dušo matere in čutila je, da je eno z njim. Toda Jezus je čutil, kot da bi ga med tem pogovorom zapustilo vse, kar je od njegovega dvanajstega leta živelo v njem. Bolj ko je govoril o tem, bolj se je vsa njegova modrost prelivala k materi. Vsa doživetja, ki so v njem od njegovega dvanajstega leta živela, so zdaj oživela v duši ljubljene matere! A njemu se je zdelo, kot bi ga zapustila vsa modrost; hkrati je odložil v materino dušo, v njeno srce tisto, kar je sam doživel po dvanajstem letu. Z vsem tem se je obdala materina duša.
Tudi sam je bil po tem pogovoru spremenjen, tako spremenjen, da so bratje ali polbratje in ostali sorodniki, ki so bili v njegovi bližini, menili, da je izgubil pamet. Kakšna škoda, so govorili, tako veliko je vedel; vedno je bil tako molčeč, zdaj pa je prišel povsem ob pamet, zdaj ga je zapustil razum! Imeli so ga za izgubljenega. Dejansko je tudi po ves dan kot v sanjah hodil po hiši. Zaratustrov Jaz je bil ravno na tem, da to telo Jezusa iz Nazareta zapusti in preide v duhovni svet. Kot od notranjega pritiska, od neke notranje nuje gnan, je po nekaj dneh povsem avtomatično zapustil hišo in odšel k Janezu Krstniku, ki ga je poznal od prej, da bi ga le-ta krstil.
In potem se je tam zgodilo, kar sem pogosto opisoval kot Janezov krst v reki Jordan: Kristusovo bitje se je potopilo v njegovo telo. Dogodki so se potem zvrstili takole: Jezusa je preželo Kristusovo bitje. Od omenjenega pogovora s svojo materjo je Zaratustrov Jaz izpuhtel in tisto, kar je bilo v njem prej, pred njegovim dvanajstim letom, je bilo še vedno tam, le še večje in odraslo. In v to telo, ki je zdaj v sebi nosilo brezmejno globoko dušo, srce in značaj, občutek za odprtost v brezmejna prostranstva, se je potopil Kristus. Jezus je bil zdaj prežet s Kristusom; postal je nova osebnost in mati je dobila nov Jaz, ki se je vanjo potopil.
Pred duhovnim raziskovalcem se zdaj prikaže naslednje: V trenutku ko je bil v Jordanu krščen Jezus, je tudi njegova mati začutila, da je njena sprememba zaključena. Čutila se je – tedaj je imela petinštirideset, šestinštirideset let –, kot prežeta z nekim duševnim znamenjem pokojne Jezusove prave matere. Tako kot se je Kristusov duh spustil na Jezusa iz Nazareta, tako se je duh druge matere, ki je medtem bivala v duševno-duhovnem svetu, spustil na krušno mati, s katero je imel tisti pogovor. Od tedaj se je počutila kot tista mlada mati, ki je rodila dečka Jezusa, ki ga opisuje Lukov evangelij.
Pravilno si predstavljajmo brezmejno pomembnost tega dogodka! Poskusimo to občutiti, vendar tudi začutiti, da je poslej na Zemlji živelo prav posebno, edinstveno bitje – Kristusovo bitje v človeškem telesu, bitje, ki še nikoli ni živelo v človeškem telesu, ki je bilo do tedaj le v duhovnih področjih, ki še nikoli ni živelo na Zemlji, ki je poznalo duhovni svet, zemeljskega sveta pa ni izkusilo! Od zemeljskega sveta je to bitje zaznavalo le tisto, kar je bilo kakor nakopičeno v treh telesih, v fizičnem telesu, eteričnem in astralnem telesu Jezusa iz Nazareta. Potopilo se je v ta tri telesa, kakršna so se razvila v tridesetletnem življenju. Tako je to Kristusovo bitje doživljalo svoje prve izkušnje na Zemlji brez vsakršnih predsodkov, osvobojeno vseh dogodkov iz preteklosti.
Akaša kronika in Peti evangelij nam razkrijeta, da je bilo to Kristusovo bitje najprej vodeno v samoto. Jezus iz Nazareta, v čigar telesu je bilo Kristusovo bitje, je opustil vse, kar ga je pred tem povezovalo z ostalim svetom. Kristusovo bitje je pravkar prispelo na Zemljo. Najprej se je preselilo v tisto, kar je ostalo kot nekakšen spominski vtis telesa in se je najmočneje vtisnilo v astralno telo. Kristusovo bitje si je nekako reklo: Ja, to je telo, ki je doživelo bežanje Ahrimana in Luciferja, telo, ki je zaznalo in začutilo, da uporni eseni, s svojimi prizadevanji odganjajo Luciferja in Ahrimana k drugim ljudem. Kristus je čutil, da je pritegnjen k Ahrimanu in Luciferju, kajti rekel si je: To sta duhovni bitji, s katerima se morajo ljudje na Zemlji boriti. In tako je bilo Kristusovo bitje, ki je prvič živelo v človeškem zemeljskem telesu, pritegnjeno v boj z Luciferjem in Ahrimanom v samoti puščave.
Verjamem, da je prizor o skušnjavi, ki ga bom zdaj opisal, popolnoma pravi. Vendar je v Akaša zapisih take stvari zelo težko razbrati. Zaradi tega izrecno pripominjam, da je lahko tu in tam kakšna stvar neznatno prikrojena z izsled-ki nadaljnjega okultnega preiskovanja. Toda bistveno je tukaj in to bistveno sem vam povedal. Prizor skušnjave je seveda zapisan v različnih evangelijih. Vendar evangeliji pripovedujejo z različnih plati. To sem vendar pogosto poudarjal. Prizadeval sem si, da bi dobil prizor skušnjave tak, kakršen je resnično bil, in tudi povedal bi ga rad tako nepristransko, kot se je dejansko zgodil.
Najprej Kristusovo bitje v telesu Jazusa iz Nazareta v samoti sreča Luciferja, kako gospodari in deluje in se poskuša približati ljudem, kadar sami sebe precenjujejo, kadar imajo premalo samospoznanja in ponižnosti, kadar jih prevzame lažni ponos, napuh in ošabnost, kadar človek poveličuje samega sebe. Saj to Lucifer vendar vedno počne. Zdaj se je Lucifer srečal iz oči v oči s Kristusom Jezusom in mu reče približno tele besede, ki so tudi v drugih evangelijih: Poglej me! Druga kraljestva, v katera je prestavljen človek, katerih temelje so postavili drugi bogovi in duhovi, so že stara. Zasnoval bom novo kraljestvo; izbrisal sem se iz svetovnega reda; če vstopiš v moje kralje-stvo, ti bom dal vso lepoto in sijaj starih kraljestev, toda moraš se ločiti od drugih bogov in priznati mene! In Lucifer je opisal vso lepoto in sijaj svojega sveta, vse kar bi lahko nagovorilo človeško dušo, če je v njej le kanček napuha. Toda Kristusovo bitje je pravkar prišlo iz duhovnih svetov; vedelo je, kdo je Lucifer in kako se mora do božanskega vesti duša, ki noče, da jo na Zemlji zapelje Lucifer. Kristusovo bitje ničesar ni vedelo o Luciferjevem zapeljevanju v svet, iz katerega je prišlo; vendar je vedelo, kako se služi bogovom, in bilo je tako močno, da je Luciferja zavrnilo.
Lucifer je zdaj drugič napadel, vendar je poklical za podporo Ahrimana in zdaj sta Kristusa nagovorila oba. Lucifer je želel podžgati njegov napuh; Ahriman ga je skušal prestrašiti. Tako mu je enkrat eno bitje reklo: Le priznati me moraš in zaradi moje duhovnosti, zaradi tega, kar ti lahko dam, ne boš potreboval tega, kar zdaj potrebuješ, ko si kot Kristus vstopil v človeško telo. Zaradi tega fizičnega telesa si podvržen zakonu težnosti, odvisen si od njega, njegov ujetnik si. Telo te zadržuje, da zakona težnosti ne moreš prekršiti in se dvigniti nadenj. Če me priznaš, bom izničil učinek prostega pada in tega zakona boš prost. Ne boš več mogel pasti s strehe! Saj je vendar zapisano: Ukazal bom angelom, da te obvarujejo, da nikoli ne stopiš na noben kamen. Ahriman, ki se je hotel lotiti njegovega strahu, mu pravi: Odrešil te bom strahu! Pahnem te dol! Oba sta pritiskala nanj. Toda ker sta v svojem silnem napadu drug drugega uravnotežala, se je Kristus Jezus teh napadov lahko ubranil. Našel je moč, ki jo mora človek na Zemlji najti, če se hoče povzdigniti nad Luciferja in Ahrimana.
Nato reče Ahriman Luciferju: Ne rabim te, saj me le oviraš. Mojih sil nisi okrepil, ampak si jih oslabil, sam bom poskusil z njim. Ti si preprečil, da bi se nama ta duša podredila. Potem Ahriman Luciferja odslovi, sam pa še enkrat napade in izreče tisto, kar odmeva v Matejevem evangeliju: Če hočeš poveličevati in slaviti božanske sile, potem naredim iz mineralnega kruh. Ali kot je zapisano v evangeliju: Spremenim kamen v kruh! Kristusovo bitje odgovori Ahrimanu: Ljudje ne živijo edino od kruha, ampak od tega, kar kot duhovno prihaja iz duhovnih svetov, od duhovnih sil, ki delujejo iz duhovnih svetov. To je Kristusovo bitje najbolje vedelo, saj se je pravkar spustilo z duhovnih svetov. Ahriman odvrne: Morda imaš prav. Toda da imaš prav in koliko imaš prav, to mi ne more preprečiti, da ne bi imel še vedno določeno oblast nad teboj. Ti veš edino to, kaj dela duh, ki se spusti z višav. Toda v svetu ljudi še nisi bil. Tu spodaj, v človeškem svetu, obstajajo še čisto drugačni ljudje, za katere je resnično nujno, da delajo iz kamenja kruh, in se ne morejo prehranjevati samo z duhom.
To je bil trenutek, ko je Ahriman Kristusu povedal nekaj, kar bi človek na Zemlji sicer lahko vedel, česar pa bog, ki je pravkar prvič prišel na Zemljo, še ni mogel vedeti. Ni vedel, da je treba tam spodaj na Zemlji mineralne snovi, kovine, nujno pretvarjati v denar, s katerim pridejo ljudje do kruha. Tu je Ahriman rekel, da so se ubogi ljudje tu spodaj na Zemlji primorani hraniti z zlatom. V tem je imel Ahriman resnično še vedno moč. In to moč, reče Ahriman, bom uporabil! To je dejanska razlaga zgodbe o skušnjavi. Torej je glede skušnjave še nekaj ostalo odprto. Vsa vprašanja še niso dokončno razrešena; morda glede Luciferja, glede Ahrimana pa ne. Da bi to razrešili, potrebujemo še nekaj drugega.
Komentarji