Peti evangelij 9(12)

Facebook
Twitter
Pinterest
Email

Rudolf Steiner: PETI EVANGELIJ 9(12)

V včerajšnjem predavanju smo pogledali na življenje Jezusa iz Nazareta od njegovega dvanajstega do konca dvajsetega leta. Iz tega, kar sem vam smel povedati, ste gotovo lahko začutili, da se v tem času niso odigrale le globoko pomenljive stvari za dušo Jezusa iz Nazareta, ampak tudi za vso evolucijo človeštva. Kajti po nekem globoko notranjem občutku, ki ste si ga lahko z vašim duhovno znanstvenim študijem zgradili, gotovo veste, da je v človeški evoluciji vse povezano in da je tako pomem­ben dogodek v življenju nekega človeka, čigar duševno življenje je tako zelo, tako brezmejno povezano s stvarmi, ki zadevajo celotno človeštvo, prav tako pomemben za celotno evolucijo človeštva. Na najrazličnejše načine sku­šamo dognati to, kar za evolucijo človeštva pomeni dogo­dek na Golgoti. V ciklusu naših predavanj pa skušamo to spoznati z opazovanjem dejanskega življenja Kristusa Jezusa. Kakor smo bili včeraj pozorni na tisto obdobje, ki smo ga opisali in leži nekako med dvanajstim letom in Janezovim krstom, tako se bomo ponovno obrnili k duši Jezusa iz Nazareta in se vprašali: Kaj vse se je dogajalo v duši Jezusa iz Nazareta, potem ko so se odigrali pomem­bni dogodki do njegovega osemindvajsetega in devetin­dvajsetega leta, o katerih sem včeraj govoril.

Morda bi lahko dobili občutek o tem, kaj je njegova duša doživljala, iz opisa prizora, ki se je zgodil proti koncu Jezusovega dvajsetega leta. Ta prizor, ki ga želim opisati, zadeva pogovor, ki ga je imel Jezus iz Nazareta s svojo materjo, s tisto materjo, ki je bila po združitvi obeh družin dolga leta njegova krušna mati. S to materjo se je vendar vsa ta leta odlično, zelo iskreno in prisrčno razumel, veliko bolje kot se je lahko razumel z ostalimi členi družine, ki so živeli v hiši v Nazaretu. Jezus se je z njimi že dobro razumel, oni pa so težje razumeli njega. Že v zgodnejših letih je govoril o mnogočem, kar se je zgodilo med njim in nje­govo materjo in se je postopno vtisnilo v njegovo dušo. Toda prav v tem obdobju njegovega življenja je prišlo do pomembnega pogovora, ki si ga bomo danes ogledali in kar nam bo omogočilo globok vpogled v njegovo dušo.

Včeraj opisana doživetja so Jezusa iz Nazareta vsekakor spremenila, tako da se je v njegovo obličje vtisnila brez­mejna modrost. Vendar je tudi on vse bolj občutil nekak­šno notranjo žalost, kakor se vselej, četudi v manjši meri, dogaja, ko modrost v duši nekega človeka narašča. Prvi sad te modrosti je bil ta, da se je ob opazovanju ljudi v svojem okolju razžalostil. Dodatno k temu je moral ob koncu svojega dvajsetega leta, vedno bolj in vedno znova v tihotnih urah razmišljati o tem, kako se je v njegovem dvanajstem letu v njegovi duši zgodil nek nenaden preob­rat, takrat ko je v njegovo dušo vstopil Zaratustrov Jaz. Moral je razmišljati o tem, kako je v prvem obdobju po njegovem dvanajstem letu v sebi nekako občutil le nes­končno, neizčrpno bogastvo te Zaratustrove duše. Saj vendar ob koncu svojih dvajsetih let še ni vedel, da je prav on ponovno utelešeni Zaratustra, toda vedel je, da se je v njegovem dvanajstem letu v njegovi duši zgodil velik, mogočen preobrat. Zdaj je imel pogosto občutek: Ah, kako drugače je bilo z menoj pred tem preobratom pri dvanajstih letih! Ko je tako razmišljal o svojih otroških letih, je občutil, kako neskončno toplo mu je bilo takrat pri srcu in v duši. Kot deček se je svetu povsem odmaknil. Živo je občutil vse, kar je človeku govorilo iz narave, vse krasote in veličino narave, ni pa bil prav dosti nadarjen za tisto, kar si je prisvojila človeška modrost, prilastilo člove­ško znanje. Malo se je zanimal za tisto, kar se je dalo naučiti v šoli! Popolnoma zmotno bi bilo verjeti, da je bil do svojega dvanajstega leta ta deček Jezus na zunaj posebej nadarjen, posebej pameten. Bil je izredno milo, nežno in krotko bitje, sposoben je bil neskončne ljubezni, kra­silo ga je globoko notranje srčno in duševno življenje, obširno razumevanje vsega človeškega, vendar ni kazal nobenega zanimanja za vse tisto, kar so si ljudje v teku stoletij nabrali v obliki znanja. Potem se je v njegovem dvanajstem letu, po tistem dogodku v jeruzalemskem templju, zdelo, kot bi vse to zapustilo njegovo dušo, da bi se vanjo zlila vsa modrost! In zdaj je moral pogosto misliti in občutiti, kako je bil prej, pred svojim dvanajstim letom, čisto drugače povezan s tistim globokim duhom sveta, kot da bi se njegova duša pogosto zavedala globočin nes­končnih prostranstev!

Spominjal se je, kako je od svojega dvanajstega leta živel, kako je odkril, da je sposoben v svoji duši sprejemati heb­rejsko učenost, ki je čisto samoniklo prihajala iz njega, kako je bil pretresen, da Bat kol nič več ne more delovati na stari način kot inspiracija; kako je potem na svojih potovanjih spoznal poganska čaščenja, kako mu je šlo skozi dušo vse znanje in religioznost poganstva v svojih najrazličnejših odtenkih. Premišljeval je o tem, kako je med svojim osemnajstim in štiriindvajsetim letom prišel v stik in živel z vsem tistim, kar si je človeštvo zunanje vid­nega pridobilo in priborilo, in kako je nekako v svojem šti­riindvajsetem letu vstopil v skupnost esenov in tam lahko spoznal skriti nauk in ljudi, ki so se predali takemu skrivnemu nauku. Pogosto se je spominjal tistih let. Vendar je tudi vedel, da je v bistvu iz njegove duše izhajalo le tisto, kar so od pradavnih dni ljudje kot znanje zbirali in hranili v sebi; živel je v tem, kar so ponujali človeški zakladi mod­rosti, kulture in moralnih dosežkov. Občutil je, da je od svojega dvanajstega leta dalje živel v človeškem na Zem­lji. In zdaj so ga misli pogosto ponesle v čas pred dva­najstim letom, ko se je občutil povezanega z božanskim temeljem bivanja, ko je bilo vse v njem elementarno in prvobitno, kjer je vse izviralo in vrelo iz enega življenja, prihajalo iz ene tople, živahne duše, iz ljubečega srca in ga iskreno in prisrčno povezovalo in združevalo z drugimi človeškimi dušami, medtem ko je zdaj postal osamel, sam in molčeč.

Vsa ta občutja so vodila k prav posebnemu pogovoru med njim in osebnostjo, ki mu je postala mati. Mati ga je silno ljubila in je pogosto govorila z njim predvsem o lepoti in mogočnosti darov, ki so se kazali v njem po nje­govem dvanajstem letu. S krušno materjo je imel vse bolj intimen, lep, plemenit odnos. Toda svojo notranjo razklanost je do tedaj prikrival tudi njej, tako da je videla le tisto, kar je bilo vzvišeno in lepo. Videla je le, kako je cvetela njegova modrost, kako je vse globlje prodiral v celotno evolucijo človeštva. Zato je bilo zanjo v tistem, kar ji je v tem pogovoru, v nekakšni spovedi zaupal, veliko novega, vendar je vse sprejela z iskrenim in gorečim srcem. Zmogla je neposredno razumeti in sprejeti njegovo žalost, njegovo srčno in duševno razpoloženje, njegovo hrepenenje po vsem, kar je imel v sebi pred svojim dvanajstim letom. Poskušala ga je bodriti in tolažiti tako, da mu je iskreno govorila o vsem lepem in sijajnem, kar ga je krasilo. Spo­mnila ga je na vse tisto, kar je skozi njega spoznala z oži­vljanjem velikih naukov, modrostnih izrekov in bogastva judovskih zakonov. Govorila je o vsem, kar se je bilo z njegovo pomočjo ponovno razodelo. Ko je tako poslušal svojo mater, mu je bilo vse težje pri srcu, saj je tako visoko cenila nekaj, za kar je sam čutil, da je vse to dejansko premagal, obvladal in presegel. Na koncu je ponovil: Ja, tako mora biti. Toda če bi bilo mogoče skozi mene ali skozi koga drugega danes obnoviti stare, sijajne modros­tne zaklade judovstva, kakšen pomen bi to imelo za člo­veštvo? Vse, kar je tako oživljeno, je v bistvu brez pomena. Ja, če bi današnje človeštvo imelo uho, da bi še poslušalo stare preroke, potem bi bila oživitev modrostnih zakladov starih prerokov za to človeštvo koristna. Toda celo če bi mogel nekdo tako govoriti, kot so govorili stari preroki, celo če bi Elias danes prišel – tako je govoril Jezus iz Nazareta – in bi hotel današnjemu človeštvu oznaniti svoje najmogočnejše izkušnje iz nebesnih pros­transtev, ne bi bilo več ljudi, ki bi zmogli poslušati Elia­sovo modrost, ki bi imeli uho, ki bi poslušali modrost Eli­asa, starih prerokov, tudi Mojzesa in tja do Abrahama. Vse, kar bi ti preroki lahko oznanjali, bi bilo danes nemo­goče oznanjati, naletelo bi na gluha ušesa. Njihove besede bi preslišane raznašal veter! Tako je vse, kar imam v svoji duši, brez vrednosti.

Tako je govoril Jezus iz Nazareta in s tem je pokazal na to, kako naj bi besede še pred kratkim resnično velikega učitelja prvič izzvenele brez kakšnega velikega učinka. Kajti, tako je govoril Jezus, četudi dobri stari Hillel (živel od 75 pr.n.š. do 4 n.š.) ni mogel biti enakovreden davnim prerokom, je bil vendar velik in globokoumen učitelj. Jezus je točno vedel, kaj vse je ta stari Hillel, ki si je znal sam v izredno težkih časih Heroda kot duhovni učitelj pri­dobiti velik ugled in spoštovanje, vedel o pomembnih stvareh  znotraj  judovstva. To je bil mož, ki je imel v svoji duši velike zaklade modrosti. Jezus je tudi vedel, kako redko so iskrene besede, ki jih je stari Hillel izrekel, našle pot v srca in duše. Kljub temu so o Hillelu govorili: Vse­bina zbranih najstarejših in najpomembnejših zakonov judovstva z imenom Tora, je povsem izginila in Hillel je te zakone ponovno obudil in vzpostavil. Tistim njegovim sodobnikom, ki so ga razumeli, je predstavljal obnovitelja izvirne judovske modrosti. Bil je učitelj, ki je tako kot pravi učitelj modrosti potoval po deželi. Temelj njegovega zna­čaja je bila pohlevnost in blagost, bil je nekakšen mesija. Vse to je opisano celo v Talmudu in se da preveriti s svetno, zunanjo učenostjo.

Ljudje so hvalili Hillela in o njem vedeli povedati veliko dobrega. Izpostavil bom le eno zgodbo, da podkrepim to, kar je Jezus iz Nazareta o Hillelu govoril svoji materi in kakšno duševno razpoloženje ga je prevevalo. Hillel je opisan kot mož nežnega in blagega značaja, ki je z bla­gostjo in ljubeznijo dosegel mogočne stvari. O njem se je ohranila zelo pomenljiva zgodba, ki Hillela kaže v podobi moža brezmejne potrpežljivosti in blagosti do vsakogar, ki mu je prišel naproti. Nekoč sta dva moža stavila, ali je možno Hillela razjeziti, kajti znano je bilo, da kaj takega ni mogoče. Eden je rekel, da bo naredil vse, da kljub temu Hillela razjezi. Hotel je dobiti stavo. Prav v času, ko je bil Hillel najbolj zaposlen, večinoma zavzet s pripravami na Sabat, je ta mož potrkal na Hillelova vrata in z nič kaj vlju­dnim glasom in brez kakršnega koli nagovora – četudi je bil Hillel kot predsedujoči najvišji duhovni oblasti navajen, da so ga ob stikih ljudje vljudno in spoštljivo nagovorili –, zaklical: Hillel, pridi ven, pridi hitro ven! Hillel si ogrne plašč in pride ven. Mož mu spet brez vsakega nagovora v ostrem tonu reče: Hillel, nekaj te moram vprašati! Hillel dobrotljivo odvrne: Dragi moj, kaj moraš vprašati? Vprašati te moram, zakaj imajo Babilonci tako ozke glave? Hillel z blagim glasom odgovori: Dragi moj, Babilonci imajo tako ozke glave, ker so njihove babice pri porodih tako nespretne. Mož odide in si misli, da mu tokrat ni uspelo razjeziti Hillela. Hillel spet sede k svojemu delu. Čez nekaj minut se mož vrne in z osornim klicem spet zmoti Hillela pri delu: Hillel, pridi ven, nekaj pomembnega te moram vprašati! Hillel si spet ogrne plašč, pride ven in reče: Dragi moj, kaj me moraš zdaj spet vprašati? Vprašati te moram, zakaj imajo Arabci tako majhne oči? Hillel blago odgovori: Velikost puščave naredi oči majhne, kajti oči postanejo majhne zaradi opazovanja velike, širne puščave. Zato imajo Arabci tako majhne oči. Spet se Hillel krotek in pohleven vrne k svojemu delu. Moža je že zaskrbelo, da bo stavo izgubil in se čez nekaj minut spet vrne in tretjič osorno zakliče: Hillel, pridi ven, nekaj važnega te moram vprašati! Hillel si ogrne plašč, pride ven in vpraša enako prijazno kakor prej: Kaj bi me rad zdaj vprašal, ljubi moj? Zakaj imajo Egipčani tako ploščate noge? Ker so tam pokrajine zelo močvirnate, imajo Egipčani tako zelo ploščata stopala, odgovori Hillel in se vrne v hišo. Čez minuto ali dve se mož vrne in reče Hillelu, da nima nobenega vprašanja več, pove mu za stavo, vendar je spoznal, da je Hillela resnično nemogoče razjeziti, na kar mu Hillel blago odgovori: Dragi moj, bolje da ti izgubiš stavo, kot pa da se Hillel razjezi!

To legendo sem obudil kot dokaz Hillelove potrpežljivosti in ljubeznivosti do kogarkoli, ki ga je nadlegoval. Tak člo­vek, tako je govoril Jezus iz Nazareta svoji materi, je v mnogih pogledih podoben starim prerokom. Ali ne poz­namo nič koliko Hillelovih izrekov in presoj, ki zvenijo kot obnovitev stare modrosti prerokov? Navedel je mnoge lepe izreke Hillela, potem pa je rekel: Poglej, ljuba mati, o Hillelu je rečeno, da je kakor ponovno vstali stari prerok. Za njega se še prav posebej zanimam, kajti v meni se svita nekaj nenavadnega, kot bi bila s Hillelom prav pose­bej povezana. Nekaj se mi svita, kot da tisto, kar vem in kar je v meni kot veliko razodetje duhovnega, ne bi moglo priti edino od judovstva. In prav tako je bilo tudi pri Hillelu; kajti image001 dobra1Hillel je po rodu izhajal iz Babilona in je šele kasneje prvič prišel v stik z judovstvom. Toda tudi on izhaja iz Davidovega rodu, od pradavnih časov je bil v sorodu z Davidovim rodom, iz katerega so izšli tudi Jezus iz Nazareta in njegovi sorodniki. Jezus je rekel: Če bi tudi jaz tako kot Hillel, kot sin iz Davidovega rodu, želel izreči najvišja razodetja, ki se kakor razsvetljenja izlivajo iz moje duše in bi bila enako vzvišena razodetja, kot so bila v davnih časih razkrivana judovskemu ljudstvu, danes ni več ušes, ki bi jih poslušala! Globoko v njegovo dušo je prodrla bolečina in žalost nad tem, da so bile nekoč hebrejskemu ljudtvu predane velike resnice sveta, da so bila nekoč tudi telesa tega ljudstva taka, da so lahko razumela ta razodetja, da pa so se zdaj časi spremenili, da so se tudi telesa hebrejskega ljudstva spremenila, tako da ne morejo več razumeti davnih razodetij praočetov.

Podobni prispevki

Dodaj odgovor