Rudolf Steiner: Posvetitvena spoznanja – Evolucija zavesti, 250 str. … Zakaj so sanje zmedene? Pajčolan kaosa je prag duhovnega sveta. Znotraj treh svetov, ki so v odnosu s tremi deli človeka: 1-Glava, 2-ritmični del in 3-sistem za presnovo in gibanje. Substance in aktivnost. Svarilo čuvarja praga. Življenje v sanjah nekoč in sedaj. Prehod treh svetov s prekoračitvijo praga brez upoštevanja svarila čuvarja. … Sanjam, o katerih smo govorili, ne smemo pripisovati prevelike pomembnosti za običajno človekovo življenje, kljub vsemu pa predstavljajo neizmerno vrednost za spoznavanje človekovega odnosa do nadčutnega sveta. Te sanje najhitreje vodijo do tistih doživetij, v katerih se človek dotakne nadčutnega sveta, v katerem zakoni zunanje narave nimajo moči. Svet sanj stoji pred nami kot nekakšen pajčolan, ki nam zakriva duhovni svet. Preprosto si lahko rečemo, da smo mi na eni strani pajčolana sanj, izza tega pajčolana pa je duhovni svet.
Vstop v duhovni svet med nezavednim sanjanjem se zelo razlikuje od tistega, ko se vanj potopimo z imaginacijo in inspiracijo. Ko vstopamo v duhovni svet, se nam zdi vse zelo drugačno od fizičnega sveta narave. Takrat se izza pajčolana sanj, izza tistega čemur so Grki rekli kaos, najprej pojavi nravno-moralni svet, ki se nam kaže enako resnično, kot se kaže tukaj v čutnem svetu naravni svet, v katerem vladajo naravni zakoni. Kaotičnost in zmešnjava sanj nas že opominjata, da so sanje v določenem odnosu s tistim svetom, ki se nahaja izza pajčolana kaosa.
O tem svetu je resnično moč govoriti šele takrat, ko človek v svojem razmišljanju dospe do stopnje, do katere so nas zdaj pripeljala ta naša predavanja. Tisti del zunanjega sveta, ki ga človek z običajno zavestjo s pomočjo telesnih čutil zaznava in vidi, je samo zunanje razodetje. V resnici je to ena velika iluzija. Šele izza te iluzije se skriva duhovna resničnost, ki je aktivna v njem. Ko človek sanja, se dobesedno potopi v to duhovno realnost. Če še ni pravilno in dovolj pripravljen, se mu vse tisto, kar mu tam eno za drugim prihaja nasproti, zdi neurejeno.
Posvetimo se zdaj naši naslednji glavni nalogi. Zvedeti želimo, zakaj se zdi svet, v katerega človek vstopi, ko sanja, tako zelo zmeden, kaotičen. Da bomo lahko naredili naslednji korak v opazovanju sanj, se bomo morali danes vsaj malo pomuditi pri tem, kaj v duhovnem svetu lahko gledata in zaznavata imaginacija in inspiracija.
Takoj, ko pri polni zavesti z imaginacijo in inspiracijo vstopimo v duhovni svet, se nam le-ta pokaže kot trojni svet. Tako lahko šele sedaj, ko smo skozi dosedanja predavanja postopno prišli do te točke, spregovorimo o razvoju sveta in človeka. Šele sedaj lahko govorim o tem, kako se človek spopada z zunanjim svetom, ki preko telesnih čutil na različne načine vdira vanj in se hkrati iz oči v oči sreča z duhovnim svetom v njegovi trojni naravi tako, da človek biva v treh svetovih hkrati. V trenutku, ko prodremo skozi pajčolan kaosa, ne stojimo več pred enim svetom, temveč pred tremi, od katerih ima vsak s človekom povsem določene odnose.
Ko torej izstopimo skozi pajčolanast omot kaosa, zagledamo tri svetove. Kasneje bom pokazal, da se ta prehod opisuje kot prekoračenje praga duhovnega sveta. Poglejmo si te tri svetove.
Najprej je svet, ki smo ga pravkar zapustili in se nam zdi nekoliko spremenjen, vendar pa je še vedno prisoten v duhovnem bivanju. Ko se je pajčolan pred nami razblinil, se nam najprej ta svet prikazuje kakor spomin na prejšnji fizični svet. Prešli smo v duhovni svet in kakor se tukaj v fizičnem svetu nečesa spominjamo, tako se tudi v duhovnem svetu spominjamo prejšnjega fizično-čutnega sveta.
Drugi svet ki nam pride nasproti, sem opisal v svoji knjigi „Teozofija“ («Theosophie») in ga imenoval duševni svet ali svet duš.
Tretji svet, najvišji od svetov, pa je dejanski duhovni svet. Tretji svet je torej svet duhov.
Najprej vam bom vse skupaj pojasnil le shematsko. Iz načina, kako so ti trije svetovi povezani s človekom, vam bo lahko marsikaj o teh treh svetovih pojasnjeno. Te tri svetove, ki se vam na nek način zdijo kot tri nadstropja – spodnji, srednji in zgornji svet – bom povezal s tremi deli človeškega telesa.
Prvi del je glava – živčni in čutilni sistem.
Drugi del je prsni koš z ritmičnimi organi – torej dihalni organi in srce s krvnimi obtočili.
Tretji del je sistem metabolizma z udi – organi za presnavljanje v telesu, vse kar služi hranjenju, prebavi, prenašanju prebavljene hrane po telesu in s tem omogoča gibanje rok in nog.
Če to shematsko narišem, moram narisati zaprt krog za prsni koš, za glavo odprt krog in za sistem udov prav tako odprt krog.
Pri opazovanju s telesnimi čutili izgleda glava na zgornjem delu povsem zaprta in bi jo morali tako tudi narisati. Pri duhovnem zaznavanju pa je glava zgoraj odprta, ker človeško okostje, ki je v celoti fizične narave, nikakor ne pripada duhovnemu svetu. Če na duhoven način opazujete človeško glavo, katere del je debel oklep lobanje (belo), te lobanje sploh ne vidite. Z duhovnim gledanjem opažate le tisto, kar je zunaj tega, recimo kožo (rdeča) iz katere rastejo lasje.
(rot=rdeča, weis=bela, gelb=rumena)
Pri duhovnem opazovanju se pojavi nekaj drugega. Tega kar sem narisal belo namesto običajnih las, se ne vidi, vidimo pa čisto „duhovne lase“, nekakšne žarke, ki na lasišču vstopajo v človeka in so komaj opazno zavirani pri prodiranju skozi fizično kožo (rumene črte). Toda tam, kjer je v človeku kost, tam lahko duh lažje prodre v notranjost. Če pogledamo človeka s fizičnimi očmi, vidimo njegovo človeško obliko; zgoraj vidite glavo in na glavi, če ta človek ni plešast, njegove lase; toda tam, kjer so pri človeku kosti, z duhovnim opazovanjem ne vidite od človekovega telesa ničesar, namesto tega pa vidite žarke, podobne sončnim žarkom, ki na tistih mestih vstopajo vanj iz duhovnih svetov. Zato lahko ponazorimo lobanjski del glave z zgoraj odprtim krogom, ker lobanja glave omogoča duhu stalen stik z notranjim človekom.
Zgoraj na levi je človek kot fizično bitje (leva skica, rot-=rdeče); desno pa je človek kot duhovno bitje – namesto njegovega izgleda je polno vstopajočih žarkov (desna skica, blau=modra).
Na človeku ni ničesar, kar ne bi imelo določenega namena. Rekel bi, da je po sami božji zamisli človekova glava zaprta, ker lahko vanjo skozi koščeno snov, ki je za duha najbolj propustna, duh neovirano vstopa. Kadar smo zmožni opazovati človeka na duhovni način, se najbolj začudimo nad odkritjem, kako je glava prazna glede na to, kar glava dobiva iz človekove notranjosti. V duhovnem pogledu človek nima skoraj ničesar, s čimer bi lahko napolnil svojo glavo. Vse duhovno mora priti v glavo od zunaj. Videli bomo, da so ostali deli sami po sebi duhovni.
V človeku razlikujemo torej tri dele: glavo s čutno-živčnim sistemom, prsni koš z ritmičnim sistemom dihal in krvnih obtočil in sistem presnavljanja z okončinami za gibanje. Ti trije deli človeka so v čisto določenem odnosu do že omenjenih treh svetov: fizičnega, duševnega in duhovnega. V nadaljevanju bom govoril torej o čovekovem odnosu do teh treh svetov.
Pri tem bo najbolje, če najprej v vsakem od teh treh svetov razlikujemo snovnost in aktivnosti. V duhovnem svetu, v duševnem svetu in v snovnem oz. čutno-fizičnem svetu bom razlikoval snovnost od aktivnosti. V resnici sta snov in njena aktivnost eno, v svetu pa se izražata na različne načine. To vam bo postalo jasno na primeru substance vašega lastnega bitja. V vaši roki je snov ali substanca. Če s to snovjo nekaj ni v redu, občutite v roki bolečino. Bolečina vam razodeva, da je v snovi roke nekaj narobe. Če pa aktivnosti vaše roke pravilno ne nadzirate, se lahko zgodi, da z roko zadanete vašega soseda in on začuti bolečino. Zaradi vaše aktivnosti občuti bolečino nekdo drug. V tem primeru aktivnost ni bila v redu. Kljub temu sta snov in aktivnost v vaši roki eno, le da se navzven kažeta in razkrivata na različna načina.
V vsakem od treh svetov moramo razlikovati snov od aktivnosti. To bom tako razlikoval (glejte naslednjo skico), da bom substanco označeval povsod rdeče (rot), aktivnost pa povsod rumeno (gelb). Tako da imamo v duhovnem svetu aktivnost (rumeno), substanco (rdeče); v duševnem svetu aktivnost (rumeno), substanca (rdeče); v fizičnočutnem svetu aktivnost (rumeno), substanca (rdeče). Tako imamo tudi v duhovnem svetu aktivnost in substanco, prav tako v duševnem in v materialnem ali fizično-čutnem svetu.
Če se zdaj vrnemo k človekovi glavi, ugotovimo, da je vsa substanca glave zgrajena iz fizičnega sveta. V času razvoja embria priteka substanca glave embria najprej iz substance staršev. Nadaljni razvoj glave in celotnega živčno-čutilnega sistema je povsem odvisen od substance iz zemeljskega materialnega sveta. Vsa aktivnost, ki plastično izgrajuje obliko človeške glave, vse kar torej vpliva na oblikovanje substance glave, prihaja v celoti iz duhovnega sveta. V pogledu aktivnosti je glava v celoti zgrajena iz duhovnega. Zato tudi mora biti v duhovnem pogledu zgoraj odprta, da lahko duhovna aktivnost vanjo vstopi in v njej deluje.
Tako lahko v vsakem trenutku svojega življenja rečete, da je prišla substanca, material za vašo glavo, izključno iz Zemlje, vendar je sestavljena in plastično oblikovana na tak način, da tega nikoli ne bi bile zmožne narediti zemeljske sile. Človekovo glavo je v celoti oblikoval duhovni svet in mirno lahko rečemo, da je glava nebeška stvaritev. Poglobljeno duhovno opazovanje človekove glave v odnosu do sveta, lahko duhovnega opazovalca privede do neslutenih globin.
Recimo, da človek, ko duhovno opazuje, usmeri pogled na neko rastlino. Reče si: „Rastlina ima določeno obliko. Svojo substanco je vzela iz zemlje, toda oblika je iz eteričnega sveta, vendar še vedno iz tega okoljskega sveta.“
Pri opazovanju določene živali, si bo človek rekel, da pride substanca glave te živali v celoti iz okoljskega sveta, vendar se skozi aktivnost glave živali gotovo pretaka tudi nekaj duhovnega.
Tisto najvišje duhovno, kar bi lahko imenovali nebeško, pa je prisotno šele pri sestavi in razvoju glave človeka. Človekove glave ne bi mogle nikoli zgraditi zemeljske sile, čeprav je njena substanca vzeta iz zemeljskih materialov. Glavo človeka torej, ki že sama zase predstavlja neke vrste miniaturno vesolje, duhovni svet oblikuje iz zemeljskih materialov ali substanc.
Ravno nasprotno pa je pri tistem delu človeškega telesa, ki smo ga imenovali sistem metabolizma in udov, ki vključuje roke in noge, torej organe za gibanje, katerih notranji podaljšek so prebavni organi.
Za sedaj bom spustil srednji ritmični sistem, ki vključuje organe dihanja, srce, kri in krvna obtočila. Poglejmo si najprej sistem, ki združuje prebavo, hranjenje, notranje izgorevanje in ude, kar vse človeku omogoča, da se giblje.
V pogledu substance tretjega sistema metabolizma in udov niso zgradile sile Zemlje. Morda zveni neverjetno, vendar prav v svojem sistemu metabolizma in udov nosite v sebi nekaj, kar po svoji substanci nima porekla na Zemlji, ampak je izključno sestavljeno iz substance tretjega, duhovnega sveta. Lahko boste rekli, da noge vendar vidite, da so čutno-fizično vidne, kar pa ne bi bilo res, če bi bile sestavljene iz duhovne substance. Ta pripomba bi bila popolnoma upravičena, vendar moramo upoštevati še nekaj.
Vaše prave noge so zares povsem duhovne in vaše prave roke prav tako. Material zanje pa je prišel iz vaše glave. Snov se odpošilja iz glave. Glava je tisti organ, ki napolnjuje duhovne roke in duhovne noge s substanco. Ta substanca prodira v duhovnost udov in prebavnih organov. To kar je kot substanca resnično v celoti iz duhovnega sveta, se napolnjuje in prežema s fizično snovjo, vendar le-ta izhaja iz glave. Zato je na temelju idej materialistične znanosti tako težko dojeti, da je človek sestavljen iz orga-nov glave, prsnega koša in prebavnih organov z udi. Ljudje si predstavljajo, da je glava človeka na vrhu telesa, in da obglavljen človek nima glave. Vendar to ne drži. Človekova glava je tisto tvorno, njena substanca se nahaja po vsem telesu. Človek je tudi v nožnem prstu glava, ker tudi tja glava pošilja svojo substanco. Toda izvorno ima edino substanca glave zemeljsko poreklo, glava pa potem posre-duje svoj zemeljsko-materialni karakter ostalim substancam. Edino substanca sistema za izmenjavo snovi, prebavil, presnove in udov pride iz duhovnega sveta.
Če zmoremo pri opazovanju nekega človeka, sebi sugerirati, da je ta človek brez glave in to ne le v naših mislih, ampak mu z močno negativno avtosugestijo popolnoma odstranimo njegovo glavo, potem samo od sebe izgine tudi ostalo telo. Skupaj z glavo izgine tudi v celoti tisto telo, ki ga vidimo in zaznavamo s telesnimi čutili. Če občutimo, da še naprej nekaj vidimo, moramo tisto nekaj gledati na duševni in duhovni način. Kajti mi se pravzaprav gibamo in premikamo s pomočjo duhovnih nog in duhovnih rok, vodeni pa smo iz duhovnega sveta. Na nek način le glava napolnjuje človeka s fizično substanco.
Na drugi strani pripadajo sile in aktivnost sistema metabolizma in udov fizičnemu svetu. Ko naredite korak ali premaknete roko, so vse aktivnosti, mehanski in celo kemijski procesi, ki sodelujejo pri premiku noge ali roke ali kemijski procesi v prebavnih organih zemeljski. V svojih udih nosite nevidno substanco, sile pa so izšle iz zemeljskega bivanja. Naša glava in njena substanca izvirata z Zemlje, napolnjena pa je s silami, ki prihajajo iz nebes. Naši udje so v celoti zgrajeni iz duhovne substance, toda sile, ki delujejo v tej duhovni substanci v času našega zemeljskega življenja od rojstva do smrti, so zemeljske sile – gravitacija in ostale fizikalne in kemijske sile, ki vse pripadajo Zemlji.
Kakor vidite, je pri udih prav nasprotno kot pri glavi. Glava sestoji iz zemeljske substance, njeno plastično obliko so ji dale duhovne sile. Človeški udi in prebavni sistem pa so zgrajeni izključno iz duhovne substance in bi bili nevidni, če se ne bi s pomočjo aktivnosti glave prepojili z zemeljsko substanco. Ko človek hodi ali z rokama nekaj lovi ali dela, duhovna substanca omogoči uporabo zemeljskih sil in tako sploh omogoči, da človek preživi zemeljsko življenje med rojstvom in smrtjo.
Na ta kompliciran način je človek v odnosu do treh svetov. Duhovni svet sodeluje s svojo aktivnostjo v glavi, s svojo substanco sodeluje v človekovem tretjem sistemu – v organih za metabolizem in v udih. Najnižji svet, kjer prevladujejo čutila, sodeluje s svojo aktivnostjo pri metabolizmu in gibanju udov, s svojo substanco pa v glavi. Substanca tretjega čovekovega sistema je povsem duhovna.
V srednjem sistemu, ki vključuje dihanje in krvna obtočila, delujeta duhovna aktivnost in materialna substanca vzajemno druga v drugi. Vendar duhovno aktivnost, ki se pretaka v dihanju in v pulziranju srca, vselej spremlja vsaj nekaj substance. Na enak način je tudi zemeljska substanca, ki jo vdihavamo v obliki kisika, do neke mere pomešana z zemeljsko aktivnostjo. Kakor vidite, v srednjem človeku, v človekovem drugem sistemu, se tokovi zlijejo skupaj – tok nebeške substance in aktivnosti priteče z ene strani, tok zemeljske aktivnosti in substance pa z druge. Na ta način postanemo dovzetni za sprejemanje aktivnosti srednjega sveta in njegove substance. V človekovem srednjem sistemu, v srednjem človeku, se torej vse premeša in zato potrebujemo naš čudovit in perfekten ritmični sistem – ritem srca, ritem pljuč in dihanja. Ta ritem omogoča, da se vse pretakajoče aktivnosti in substance, ki se tu mešajo, ritmično izenačujejo, harmonizirajo in melodizirajo. To je možno zato, ker je bil človek tako zasnovan in razvit.
V sistem glave in v sistem udov prihajata aktivnost in substanca iz zelo različnih izvorov, toda v srednji sistem pritekata iz vseh treh svetov in to še na precej različne načine (glej sliko) – na enem mestu je aktivnost spremljana s substanco, na drugem substanca v povezavi z aktivnostjo, tu čista aktivnost, tam čista substanca – vse te variacije se pretakajo skozi srednjega človeka. Kadar kot zdravnik s prsti merite pacientov pulz, lahko resnično občutite uglaševanje božanske narave duše z zemeljsko aktivnostjo in snovnostjo. Tudi ko opazujete dihanje, lahko občutite to notranje prizadevanje človeka, da v svoji notranjosti izenači vsa ta različna delovanja v srednjem svetu. To je, vidite, človekov odnos do treh svetov.
Morda boste rekli, da je vse to zelo zapleteno. Prav zares, kadar si v zaporedju sledijo predavanja, je do neke stopnje posredovano gradivo še nekako lahko razumeti, vendar na tej točki, ko obravnavamo človekov odnos do sveta, poslušalci pogosto pravijo: „Tole postaja vse težje, vse težje razumemo, ne moremo več slediti!“
Z resnično nepristranskim in subtilnim razmišljanjem boste zmogli slediti. Vsakogar, ki zdravo človeško razmišlja, lahko malo potolažim. Ko prodremo skozi pajčolan kaosa in se znajdemo v trojnem svetu, ki na zelo zapleten način pošilja svojo aktivnost in substanco v fizični svet, nas lahko ta skoraj divja izkušnja tako zelo preseneti in razburi, da nam še kako prav pride pravočasno opozorilo.
To bom opisal bolj slikovito, a verno dejstvom. Opozorilo se glasi: “Če nočete zapustiti vsega tistega, kar ste v fizičnem svetu imeli za svojo običajno naravno logiko, vseh običajnih povezav med stvarmi, če nočete zapustiti te svoje celotne fizične prtljage, potem je bolje, da v duhovni svet sploh ne vstopite, kajti v njem boste morali ideje povezovati na drugačen način, uporabljati drugačno urejenost in povsem drugačno logiko. Če kljub vsemu hočete vzeti s seboj v duhovni svet nekaj svoje fizične logike, boste zagotovo zmedeni.“
Med potrebnimi pripravami za meditacijo in koncentracijo, ne smemo pozabiti svarila, naj nikoli ne vnašamo logike iz sveta telesnih čutil v logiko duhovnega sveta
To je to pomembno in koristno opozorilo vsem, ki želijo prodreti skozi pajčolan. Dobimo ga od moči, ki jo lahko imenujemo čuvar oz. varuh praga – o katerem bomo izvedeli več v kasnejših predavanjih.
Tudi ko hočemo nazaj v fizični svet, nas ta čuvar praga ponovno jasno opozori. Dokler smo zemeljski ljudje, se moramo tudi vrniti, sicer se nikoli ne bi osvobodili doživetja duhovnega sveta in naše zapuščeno fizično telo bi odmrlo. Vedno se moramo vrniti. V skladu z naturalistično logiko moramo v fizičnem svetu piti in jesti in se podrejati tudi ostalim dnevnim aktivnostim. Obvezno se moramo vrniti v svet, kjer stvari potekajo v naturalističnem načinu, kjer gremo na primer redno na zajtrk, kosilo, kjer vedno ob določeni uri pozvoni za večerjo. Zato je nujno, da smo pri vračanju iz duhovnega sveta v fizični svet, da se izognemo nemogočim situacijam, pozorni na drugo opozorilo čuvarja praga, ki stoji na meji, kjer pajčolan kaosa loči fizično-čutni svet od duhovnega sveta.
To opozorilo se glasi: „V svojem zemeljskem življenju niti za en sam trenutek ne pozabite, da ste bili v duhovnem svetu, ker boste edino tako varno in gotovo vodili svoje življenje, ki ga morate preživeti na Zemlji.“
Tako je človek na pragu duhovnega sveta, s katerim je trojno povezan na način, ki smo ga opisali, opozorjen, da zapusti vso naturalistično logiko, da odvrže ogrinjalo čutil in prestopi prag s pripravljenostjo, da se prilagodi duhovni logiki, duhovnemu razmišljanju in duhovnemu povezovanju idej. Ob vračanju je še strožje opozorjen, da niti en sam trenutek ne sme pozabiti svoje izkušnje v duhovnem svetu. To pomeni, da se ne odene ponovno z običajno zavestjo, z impulzi čutnih nagonov itd., ampak da je vselej in v vsem zavesten svoje dolžnosti, da v fizičnem svetu oznanja duhovno.
Videli boste, da se ti dve opozorili zelo razlikujeta med seboj. Pri vhodu v duhovni svet čuvar praga pravi: „V trenutkih spoznavanja duhovnega sveta pozabite fizično-čutni svet.“ Pri vrnitvi iz duhovnega v fizični svet pa se opozorilo glasi: „Ko boste ponovno v fizično-čutnem svetu na Zemlji, nikoli ne pozabite svojih izkušenj iz duhovno-nebeškega sveta, ohranjajte živ spomin nanje.“
Glede na to, kar sem vam prejšnjič povedal, obstaja naslednja bistvena razlika med človekom neke stare epohe v razvoju človeštva in človekom današnjih dni. Opisal sem vam, kako so prihajali navdihnjeni učenci ali povsem običajni ljudje k učiteljem skrivnega, tajnega znanja – misterijev, in se že instinktivno pri prehodu iz spanja v budno stanje ali iz budnega stanja v spanje, zavedali in upoštevali čuvarja praga. Približno štiri tisoč let nazaj se je pred človekom, ko je zaspal, najprej dvignila slika čuvarja praga. Ljudje so šli mimo njega. Ta slika se je spet pojavila ob povratku iz spanja v običajno življenje. Opozorili ob vhodu v duhovni svet in ob izhodu iz njega nista bili tako jasni, kot sta za tistega, ki je v duhovni svet vstopil z imaginacijo, inspiracijo in intuicijo. Tako kot so takratni ljudje tudi sicer instinktivno opazovali duhovni svet, so v trenutku, ko so zaspali ali ko so se prebujali, imeli sanjam podobno izkušnjo, kako gredo mimo čuvarja praga.
V naslednjih predavanjih, ki jih še moram imeti, bomo videli, kako je potekal nadaljni razvoj človeštva, ki je edini mogel človeka pripeljati v svobodo, pri tem pa mu je bilo odvzeto njegovo psihično-duhovno gledanje. V svojem razvoju je človek izgubil tisto sanjam podobno polbudno stanje, nekakšno polbudno sanjanje, stanje med spanjem in budnim stanjem, v katerem je mogel kljub spanju, z odprtimi očmi gledati veličastnega čuvarja praga.
Tudi danes gre človek, ko zaspi in tik preden se prebudi, mimo čuvarja praga, vendar ne ve zanj in ga ne opazi. Slep in gluh je zanj, zato ima današnji človek tako neurejene, zmedene sanje.
Samo svobodno in brez predsodkov poglejte na ljudi stare epohe, kako so znali govoriti o svojih sanjah in kako drugače si danes mi razlagamo svoje sanje. Človek doživlja neurejenost, kaotičnost sanj zato, ker se niti zvečer niti zjutraj, niti pri popoldanskem spancu ne ozira na čuvarja praga. To se jasno kaže v oblikah večine sanj.
Samo pomislite, ko prekoračimo prag – in to naredimo vsakič, ko zaspimo – stoji naenkrat na tem pragu veličastni varuh praga. Ne smemo ga ignorirati, če ne želimo, da bo vse, kar srečamo v duhovnem svetu ena sama zmešnjava. Kako pa se vse to zmeša, se najbolje vidi pri preobrazbi, ki se zgodi, ko urejene misli fizično-naturalističnega sveta preidejo v podobe sanj. To si lahko pojasnimo na lastnih sanjah.
V fizično-naturalističnem svetu se vedemo tako, kot smo se naučili v danih okoliščinah fizično-čutnega sveta. Vzemimo en sam primer, da gre nekdo na sprehod. Zakaj hodimo na sprehode? Kot veste, gredo danes ljudje v mestu na sprehod predvsem zato, ker lahko pri tem kaj zanimivega doživijo. Na sprehodu srečajo svoje znance, lahko razkažejo svoje obleke, če jim to razkazovanje pred nepoznanimi in poznanimi ljudmi kaj pomeni. Vse to se da na takem sprehodu doživeti.
Ti doživljaji temeljijo na tem, da nam nudijo priložnosti za nove misli in ideje, tako da smo v stanju s svojo glavo, s svojim celotnim organom glave reči: „Jaz mislim“. V moči tega „Jaz mislim“ leži možnost, da v zunanjem svetu doživimo stvari, ki sem jih maloprej opisal. Ko srečamo drugega človeka, je to izkušnja in doživetje za oba. Pokažemo svojo obleko ali če hočete svoj lep in prijazen obraz. Pomembno je, kaj se pri tem doživi.
Ko srečujemo druge ljudi, ko jim razkazujemo svojo zunanjost, igrajo svojo vlogo tudi čustva. Nekomu je nekaj všeč, kaj drugega pa mu ni všeč. Pri tem razvijamo in gradimo simpatije in antipatije. Nekomu je všeč, če mu na sprehodu drugi ljudje rečejo nekaj, kar rad sliši, kar mu godi. Če človeku rečete nekaj, kar mu ni všeč, se ne počuti prijetno in to pospremi z antipatijo. Na tak način je to, kar doživljamo na sprehodih, povezano s tem, kar ustvarja človekova glava v izjavi „Jaz mislim“. Povezano je tudi s tistim, kar ritmični sistem razvija in oblikuje v človeku kot „Jaz občutim“. Občutja simpatije in antipatije, torej. Doživljanja med sprehodom spremljamo tudi s tem, kar sočasno živi v drugem, ritmičnem delu našega bitja, medtem ko rečemo, „Jaz občutim“ in tako še okrepimo posamezne izkušnje s sprehoda.
Toda tudi tretji človekov sistem je na sprehodu, če smo popolnoma budni. Tu se moramo dotakniti nekaterih intimnosti človekovega življenja. Človek ima nasplošno občutek, da v modernem civiliziranem svetu ni primerno, da se ljudje kažejo v javnosti brez obleke, da gredo neoblečeni na sprehod. Tak občutek prevladuje med ljudmi. Na splošno obstaja antipatija do razgaljanja v javnosti in simpatija do tistih, ki so primerno oblečeni. To prehaja v impulze naše volje in človek se oblači. In ne samo to, ampak se oblačimo celo v skladu s predpisanim načinom. To je že stvar volje, tretjega sistema človekovega organizma. Oblačenje je torej povezano s tistim našim delom, ki nam omogoča reči „Jaz hočem.“ Impulz volje nam ukazuje, da se oblačimo.
Jaz mislim Jaz čutim
. Jaz hočem
Zato, ker zmoremo torej reči „hočem“, se sprehajamo oblečeni. To je torej rezultat našega hotenja in besed „Jaz hočem!“ Vse to je logika fizičnega sveta, v katerem smo budni. Tako smo vzgajani ali pa smo se sami prilagodili zunanjim življenjskim razmeram, ki jih določa fizični svet s svojo logiko. Če ne ravnamo tako in gremo na sprehod goli, potem z nami nekaj ni v redu. Tako je urejen fizični svet, taka je logika fizičnega sveta. Na pamet nam ne pade, da bi si na sprehodu želeli srečati neoblečene ljudi. Na ta način vstopi soodvisnost v doživljanje naše duše. V tem primeru zunanji svet zapoveduje in določa izkušnjo naši duši. Tako se ustvarjajo povezave med našimi duševnimi doživljaji. Te zveze ne ustvarjamo mi, ampak svet okrog nas, ki v nas ustvarja soodvisne povezave med mislim, občutim in hočem. Zunanji svet nas torej vodi pri ustvarjanju povezav med mišljenjem, občutenjem in hotenjem.
Če torej stopimo na prag in se ne oziramo na čuvarja praga, se iz oči v oči srečamo s tremi svetovi, ne znamo pa se znajti v njih. Delno smo prenesli tisto, na kar smo bili tukaj navajeni v drugi, duhovni svet, delno pa se že izraža red, ki vlada v duhovnem svetu. Takrat se lahko zgodi naslednje. Zamislite si, da spite v postelji. Najprej s svojim srednjim delom čutite, da ste popolnoma pod vplivom spanja. Recimo, da se v spanju razkrijete in se del vašega telesa ohladi. Tako vam v spanju pride v zavest, da je en del vašega telesa razgaljen. In ker ste potopljeni v morju duhovnega sveta in niste povezani z nobenim delom vašega telesa, se to občutenje vse bolj širi in z majhnega dela telesa se postopno razširi na ves svet. Tako zelo se razširi šibek začetni občutek: “Sem neoblečen.” Odeja je lahko razkrila le majhen delček vašega telesa in vas še vedno samo rahlo zebe. Vendar imate občutek, da ste popolno-ma goli, neoblečeni.
Hkrati so v vas impulzi dnevne volje, ki pravijo: „Kadar sem gol, se oblečem.“ Zdaj v sanjah čutite: „Ne morem se obleči, oviran sem.“ Nezmožni ste premikati svoje ude in tega se zaveste v svojih sanjah.
Poglejte ti dve stvari v sebi, namreč „čutim, da sem neoblečen“ in „ne morem se obleči“, ki jih fizični svet napačno povezuje, saj pripadata različnima svetovoma. Prva pripada II. svetu, druga pa III. svetu. Ker nismo v fizičnem svetu, da bi oboje pravilno povezali, ju v sanjah povežemo napačno. In če še isto noč sanjate, da ste bili na sprehodu, dodate še to in tudi to vstopa ločeno v doživljaje vaših sanj. Vsaka od treh vsebin vstopa v sanje ločeno:
-sem na sprehodu;
-sem neoblečen in mi je zelo neprijetno;
-ne morem se obleči.
Samo pomislite. Te tri stvari, ki jih v običajnem materialistično-fizičnem življenju s pomočjo življenjske logike brez težav povežete, razpadejo, če greste mimo čuvarja praga, ne da bi ga opazili:
v svetu I: „sem na sprehodu“,
v svetu II: „sem neoblečen“,
v svetu III: „občutim, da se ne morem obleči, da je to popolnoma nemogoče“.
Tako se v tej situaciji počutite razdeljeni na tri dele, med tujimi ljudmi, neoblečeni, izpostavljeni pogledom, nemočni, da bi se oblekli. To doživljate v sanjah. To kar vam v običajnem življenju poveže naravna logika, se vam v sanjah razstavi in kaotično poveže v skladu z običajem ali navado, ki ste ju prenesli čez prag. Povezujete torej tako, kot da moramo biti tudi v duhovnem svetu oblečeni itd. Ker ne veste za čuvarja praga in ga ignorirate, prenašate v duhovni svet navade, ki ustrezajo fizičnemu svetu. Tri svetove združujete kaotično, po zakonih fizičnega sveta in zato se v tej situaciji tudi tako zmedeno in nemočno počutite.
To je tisto bistveno pri neštetih sanjah. Če pri prehodu praga ne pazimo in ne upoštevamo opozorila čuvarja praga, se loči tisto, kar občutimo v fizično naturalističnem svetu harmonično povezano in znajdemo se pred tremi ločenimi in različnimi svetovi. S predanim študijem obeh opozoril čuvarja praga moramo najti način, da uglasimo te tri svetove. Tako mučno srečanje s tremi svetovi je značilno za sanje modernega človeka, ne pa toliko za sanje človeka starejših epoh, kar lahko nazorno vidimo v opisih sanj v Stari zavezi.
Današnji človek združuje in povezuje te tri svetove po zakonih fizičnega naturalističnega bivanja, ki jih prenese čez prag in zato nastanejo vse te zmedene, kaotične in neharmonične povezave opisanih treh svetov, v katerih se pri tem človek nahaja.
Videli boste, da nam sanje lahko kažejo naslednje resno dejstvo: V trenutku, ko stopamo preko praga v duhovni svet, se naenkrat znajdemo pred tremi svetovi, mi pa moramo vanje pravilno vstopiti in iz njih pravilno izstopiti. Sanje nas lahko zelo veliko naučijo o značilnostih tukajšnjega, fizično-čutnega sveta, pa tudi o duševnem in duhovnem svetu. …
naročila: [email protected]
Komentarji