Odnos različnih znanstvenih področij do astronomije II. del (pdf)

Avtor: Rudolf Steiner

Naslov: Odnos različnih znanstvenih področij do astronomije, II. del, cikel 10 predavanj od 9. januarja 1921 do 18. januarja 1921

Prevod: Jani Urbanc

Grafično oblikovanje: Tomaž Merzel Oman

Založnik: J. Urbanc, samozaložba

Sozaložnik: Medium, d.o.o.

Zbirka: Antropozofska biblioteka

Kraj in leto izdaje: Ljubljana, 2023

Tisk: Tiskano kot sprotni izvod

Strani: 220, cena: 22 evrov

Naslovnica: R. Steiner

Izvirni naslov: Das Verhältnis der verschiedenen naturwissenschaftlichen Gebiete zur Astronomie, Achtzehn Vorträge, gehalten in Stuttgart vom 1. bis 18. Januar 1921

Naročila: [email protected]; www.ljubezenmodrost.info

K A Z A L O    V S E B I N E

DEVETO PREDAVANJE, 9. januarja 1921

Ali lahko primerjamo tako daleč ležeče stvari, kot je bilo prikazano v 8. predavanju? Sorodnost s pojmljivimi in nepojmljivimi pojavi v matematiki, aritmetično pri nesorazmernem številu, geometrično pri običajnih krivuljah. Elipsa, hiperbola, Cassinijeva krivulja, krog kot krivulje seštevanja, odštevanja, množenja, deljenja. Štiri oblike Cassinijeve krivulje. Dvovejna oblika potrebuje kontinuirano predstavo za zapustitev prostora. Delilni krog z zunanjim zavojem naredi to še močneje. Cassinijeva krivulja kot kraj konstantnega svetilnega sijaja. Primerjava dvovejne oblike z odnosom med glavo in ostalo organizacijo, med spektri z zeleno oz. breskovega cveta v sredini. Neskončno oddaljena točka premic. Takšna kakovostna uporaba matematike je le nadaljevanje njene uporabe nasploh. Uporaba na odnosih kemičnih procesov zunaj človeka in prehranskih procesov v človeku. Šolanje zveznega, nepretrganega predstavljanja v pouku visoke šole manjka.

DESETO PREDAVANJE, 10. januarja 1921

Primer magnetne igle in njene uporabe na človeški organizaciji. Goethe, Oken, Gegenbauer in poskus metamorfoze vretenčnih in lobanjskih kosti. Sprememba cevnih kosti v lobanjske kosti kot resnični princip metamorfoze. Pomembno nasprotje polmera in sfere. V duševnem življenju se to kaže kot nasprotje med notranjim občutkom in zavestno širino pri zaznavanju zunanjega sveta, monotonim (enoličnim) voljnim svetom in obširnim svetom predstav; v organizmu kot nasprotje sistema presnove in sistema glave, ki je rezultirajoče združen v ritmičnem sistemu. Enako nasprotje v embrionalnem življenju. Človeška spoznavna zmožnost je danes prilagojena le mineralnemu svetu. Dosežek spoznavne zmožnosti danes – izvorno konstituiranje Zemlje iz kozmičnega. Navidezna negotovost duhovnoznanstvene metode. Variabilnost prvega in drugega reda, na primer pri Cassinijevi krivulji. Uporaba na odboju svetlobe. Poleg radialnih mehanskih sil (centralnih sil) je potrebno upoštevati rotirajoče, škarjaste, deformirajoče periferne sile.

ENAJSTO PREDAVANJE, 11. januarja 1921

Nasprotje polmera in sfere v podobi človeka in v vesolju. Človeška podoba in razvoj človeštva kot pomoči pri pravilni interpretaciji nebesnih pojavov. Gibanja zvezd stalnic. Gibanja in tvorjenje pentelj pri planetih Merkur, Venera, Mars, Jupiter, Saturn. Pentlje (lemniskatne oblike) v človeški organizaciji. Razlika v lemniskatni obliki pri človeku in živali. Uporaba matematike na organskih oblikah skozi princip variabilnosti drugega reda. Upodobitvene oblike človeškega organizma in oblike gibanj planetov. Planetni sistem je povezan s podobo človeka, gibanje zvezde stalnice z njegovim duševno-duhovnim razvojem. Sklepanje, da je oblika gibanja Zemlje v poteku leta kot lemniskata, neodvisno od Sonca in planetov. Tirnice planetov kot projekcije gibanja Zemlje na nebesni obok.

DVANAJSTO PREDAVANJE, 12. januarja 1921

Trije oblikovni principi pri človeku: sfera, polmer, pentlja. Metamorfoze lemniskatne oblike v človeški zgradbi kosti. Nasprotje glavi in okončin v njihovih ustreznostih do planetov nad Soncem in pod njim v opozicijskem položaju oz. položaju konjunkcije. Radialno-navpično v človeški podobi v njegovi razvrstitvi k tirnici Sonca.  Linija hrbtenice človeka in živali v odnosu do tirnice Sonca in Meseca. Posnemanje (nasledstvo) Zemlje z ozirom na Sonce in sovpadanje njihovih tirnic. Pridržek proti pravljici, da je prikazana revolucija astronomije. Gre za umestitev (uvrstitev) človeške podobe v sistem gibanja zvezd. Težave skupnega premisleka opazovanih in izračunanih zvezdnih tirnic. Gledanje treh Sonc. Narava: kamen, rastlina, žival, človek in njihova idealna sredina. Selenka.

TRINAJSTO PREDAVANJE, 13. januarja 1921

Heliocentrični sistem Aristarha s Samosa. To je sistem 3. poatlantske kulture. Ptolemajski sistem sveta. Omejen je na 4. kulturno obdobje. Razlika planetov pod Soncem in nad njim kot osnova ptolemajskega sistema. Odnos človeške organizacije pod srcem in nad njim. Pomen ptolemajskega sistema v zgodovinskem razvoju človeštva. Kepler in njegov navidezni povratek na heliocentrični sistem Egipčanov. Označitev starega heliocentričnega in ptolemajskega sistema. Proces abstrakcije v Newtonovem nazoru. Nasprotje med planeti pod Soncem in nad njim in nasprotje človek-žival in rastlina-mineral.

ŠTIRINAJSTO PREDAVANJE, 14. januarja 1921

Doslej predstavljena dejstva kažejo na povezavo gibanja nebesnih teles z upodobitvijo človeka in drugih organizmov. Nujnost previdnosti pri določevanju gibanj nebesnih teles. Primer v sliki krožečega konja. Način opazovanja kopernikanskega in ptolemajskega sistema. Mesečeva sfera kot rotacijski elipsoid in njen analogon v stanju oz. kakovosti kaleče celice. Nasprotje med svetlobno sliko Meseca in bivanjem  v substancialnosti Mesečeve sfere. Konkretiziranje gravitacijske predstave. Zemlja in Mesec skupaj kot ena organizacija. Različne snovnosti nebesnih teles in njihov izraz v upodobitvi človeškega organizma. Matematični problem treh teles: Sonca, Meseca, Zemlje. Zadržanje človeške omike na prejšnji stopnji in njen kozmični korelat v delovanju Meseca. Rastlinsko-mineralizirajoči proces kot Zemljino-Sončevo delovanje. Idealno središče med človekom in živaljo ter rastlino in mineralom v povezanosti s Soncem, Mesecem, Zemljo. Rešitev problema treh teles v vsakem posameznem človeku.

PETNAJSTO PREDAVANJE, 15. januarja 1921

Nesorazmerna števila kažejo na težavo, da nebesnih pojavov ne moremo dojeti kot pregledno in razvidno enotnost. Metamorfoze med členi človeške organizacije. Primer preobrata od cevnih kosti v lobanjske. Polmer in sfera. Nujnost pri tem izstopiti iz prostora. Dvojajčna Cassinijeva krivulja, delilni krog, variabilnost drugega reda. Konstrukcija nasprotnega prostora. Sistem Mlečne ceste in Živalski krog kot primer. Izbris treh dimenzij v gledanju in v človeški organizaciji. Povezava gledanja in ledvičnega izločanja. Prostor spodnjih planetov in nasprotni prostor zgornjih planetov. Točke z zavojem in delovnim poljem navzven oz. navznoter. Nasprotiprostorska točka, ki sega v daljave in najde svoje nadaljevanje v centru. Uporaba na Mesecu in zvezdnem svetu. Primerjava teh kozmičnih odnosov z ledvičnim izločanjem in očesnim organizmom.

ŠESTNAJSTO PREDAVANJE, 16. januarja 1921

Opombe k poteku predavanj. Kritika na hiter način oblikovati in postaviti teorije. Posledica razlikovanja relativnih in absolutnih gibanj. Sferična in radialna gibanja in Dopplerjev princip. Kriterij resničnega gibanja leži v notranjih odnosih gibajočega. Razviti človek je v glavnem vesoljnega reda, kozmosa osvobojen, ne pa embrio. Ta ‘prenese’ kozmične sile na kasnejše življenje. Vodoravno in navpično: človek mora spati vodoravno, gibati pa se mora navpično. Nasprotje v presnovi pri obeh legah. Utrujenost. Opombe k socialni znanosti. Nasprotje človeka in živali; tako samovoljno gibanje kot tudi smrt sta pri obeh nekaj povsem različnega. Pojave definirati skozi pojave. Nauk o pojavih, fenomenologija kot metoda. Naloge raziskovalnega inštituta. Zasnova in sestava Sonca. V primerjavi z Zemljo potekajo procesi obrnjeno. Sončeve pege. Opazovati analitično geometrijo v povezavi s sintetično geometrijo je zelo dober začetek h kakovostni, vrednostni, kvalitativni matematiki.

SEDEMNAJSTO PREDAVANJE, 17. januarja 1921

Lemniskata na ravnini in kot rotacijska lemniskata. Sprememba presnove v spanju in v bedenju kot reagent za gibanja Zemlje in Sonca. Smeri rasti rastline in človeka kot povezovalne linije Zemlje in Sonca, vendar v obrnjenem smislu. Polarnost rastline in človeka, Zemlje in Sonca; o okončinah in glavi človeka. Medsebojni gibanji Sonca in Zemlje na rotacijski lemniskati. Sonce in Zemlja v odnosu do drugih planetov. Nekako zamenjata svoji mesti. Gravitacija kot princip ‘potega’, ‘vlečenja za seboj’. Lemniskatna  gibanja notranjih in zunanjih planetov. Njihova nasprotnost kot radialna in sferična gibanja. Ne gre za to, da izrečemo nekaj, kar od vsega začetka s sprejetim in priznanim ni v skladnosti. Opozorilo na nujne popravke v astronomiji: resnično Sonce, vmesno Sonce, srednje Sonce; Besselove enačbe (korekture). Zavračanje zahteve po enostavnosti. Fizičnočutni in morani svetovni red in njegovo razpadanje v novi dobi. Nasprotje matematične astronomije in astrologije. Sestavljanje nebesnih gibanj iz smeri v človeku.

OSEMNAJSTO PREDAVANJE, 18. januarja 1921

Zemlja in Sonce kot pritiskajoča pozitivna oz. sesajoča negativna materija. Razlaga gravitacije. Imaginarna števila kot prehod k astralnemu. Sončevi entiteti in Zemljini entiteti je mogoče slediti povsod v človeku. Razdelitev Sončeve učinkovitosti v različne komponente. Iskanje celot, totalitet. Vrtnica in grmičasta vrtnica. Variabilnost, spremenljivost lemniskatnega nebesnega gibanja. Togost, odrevenelost in spremenljivost v planetnem sistemu. Komet ni zgolj telo. Njegovo nasprotje planetom. Svetloba in zrak sta homogena, komet nehomogeno srečanje določljive in nedoločljive materije. Pobude za eksperimentiranje. Nujnost novih poskusov razvrstitev, stari predajajo, kar je v fizikalnih knjigah. Opombe k poskusom: deformacija otroškega balona; linije razširjanja ogrevanja; spekter v Goethejevem smislu; zakaj se razlaganje svetlobnih žarkov v svetlobnih pojavih zavrača, dvig;  periferne in centralne sile pri magnetni igli, pri katodi in anodi. Uporaba imaginacije, inspiracije, intuicije v naravoslovnem raziskovanju kot vprašanje duševnega poguma. Preseganje današnjega mišljenja. Sončev spekter kot slika nasprotij Sonca in Zemlje. Nastanek sveta po Kant-Laplaceovi teoriji in njene pomanjkljivosti.