Izrek
Bolj žareč od Sonca
Čistejši od snega
Finejši od etra
Je Jaz, jastvo
Duh v mojem srcu
To jastvo sem Jaz,
Jaz sem to jastvo.
nas vsako jutro dvigne k našemu višjemu Jazu. Takšni izreki niso zasnovani ali izmišljeni s samovoljo neke osebnosti, ampak so vzeti iz duhovnega sveta. Zato je v njih vsebovano veliko več, kot se običajno misli. O njih pravilno razmišljamo, če predpostavimo, da njihove vsebine nikoli ne moremo povsem doumeti, ampak lahko v njih najdemo vedno več, bolj ko se vanje poglobimo. Zato lahko ezoterična šola vedno poda le posamezne namige, kako njihovo vsebino iskati. Nekaj takšnih namigov je navedenih v nadaljevanju.
Bolj žareč kot Sonce
Človek vidi predmete okrog sebe le, če so obsijani od Sonca. Vidne jih naredijo Sončni žarki, ki se od njih odbijajo v oko opazovalca. Če ne bi bilo svetlobe, stvari ne bi bile vidne. Toda skozi to zunanjo svetlobo postanejo vidni le predmeti fizičnega sveta. Svetloba, ki je ‘bolj žareča od Sonca’, mora sijati v človeku, če naj bi videl duševna in duhovna bitja in stvari. Ta svetloba ne izhaja iz zunanjega Sonca. Izhaja iz svetlobnega izvira, ki ga v nas samih vnamemo, ko v svoji notranjosti poiščemo višji, večni Jaz, ki ima višji izvor od nižjega Jaza. Slednji občuti vsakdanje okolje. Toda kar živi v vsakdanjem okolju, je nekoč nastalo in bo minilo. Kar v tem čutimo, ima samo po sebi le minljivo vrednost. Iz takšnih občutenj in misli o tem je zgrajen tudi naš minljivi Jaz. Vse stvari, ki postanejo zaradi Sonca vidne, nekoč niso obstajale in jih nekega dne ne bo več. Tudi Sonce je nekoč nastalo in bo minilo. Toda duša je prav zato tu, da v stvareh prepozna večno. Ko nekoč Zemlje ne bo več, bodo duše, ki so jo naseljevale, še obstajale. Kar so te duše na Zemlji doživele, bodo kot spomin odnesle drugam. To je tako, kot če mi je nekdo storil nekaj dobrega. Dejanje mine, toda kar je zasadilo v mojo dušo, ostane. Vez ljubezni, ki me je povezala z njim, ne mine. Kar doživimo, je vedno izvor nečesa trajnega v nas. Mi sami tako iz stvari vzamemo trajno in to nosimo preko v večnost. Ko bodo ljudje nekega dne presajeni na povsem drugo prizorišče, bodo s seboj prinesli, kar so tu zbrali. Njihova dejanja v novem svetu bodo stkana iz spomina na staro. Kajti ni semena, ki ne porodi sadu. Če smo z nekom povezani v ljubezni, je ta ljubezen seme, in sad doživljamo v vsej prihodnosti, saj bomo s takšnim človekom pripadali skupaj v vsej prihodnosti. Tako živi v nas nekaj, kar je stkano z božansko močjo, ki vse stvari poveže v večno svetovno tkivo oz. tkanino. To ‘nekaj’ je naš višji Jaz. Je ‘bolj žareč kot Sonce’. Svetloba Sonca osvetljuje človeka le od zunaj. Moje duševno Sonce ga osvetljuje od znotraj. Zato je bolj žareče od Sonca.
Čistejši od snega
V sebi je vsaka stvar čista. Onesnažena lahko postane le, če se poveže z nečim, kar se z njo ne bi smelo povezati. Voda sama po sebi je čista. Toda tudi to, kar je v vodi kot umazanija, bi bilo čisto, če bi bilo samo po sebi, če se ne bi neupravičeno povezalo z vodo. Premog je sam po sebi čist. Umazan postane le, če se z vodo nepravilno poveže. Če voda privzame svojo lastno obliko v snežnem kristalu, izloči vse, kar se je nepravilno povezalo z njo. Tako postane človeška duša čista, ko izloči vse, kar je z njo nepravilno povezano. K njej sodi božansko, neminljivo. Vsak ideal, vsaka misel na nekaj velikega in lepega sodi k notranji obliki duše. Ko se na takšne ideale, na takšne misli spomni, se čisti, kot se čisti voda, ko postane snežni kristal. Vse duhovno je čistejše od vsake snovi, zato je ‘višji Jaz’, to pomeni duša, ki živi v višavah, ‘čistejša od snega’.
Bolj fin kot eter
Eter je najfinejša snov. Toda vsa snov je še gosta v razmerju do duševnega. Gosto ni trajno, ampak je trajno ‘fino’. Kamen, o katerem razmišljamo kot o snovi, mine kot snov. Toda misel o kamnu, ki živi v duši, ostane. Bog je mislil te misli. Iz tega je naredil gost kamen. Kot je led le zgoščena voda, tako je kamen le zgoščena misel Boga. Vse stvari so takšne zgoščene Božje misli. Toda ‘višji Jaz’ raztopi vse stvari, in v njem živijo potem Božje misli. Ko je potem iz takšnih Božjih misli stkan Jaz, je ‘finejši kot eter’.
Duh v mojem srcu
Človek neko stvar razume šele takrat, ko jo dojame s srcem. Razum in um sta zgolj posrednika za pojmovanje srca. Z razumom in umom prodremo k Božjim mislim. A ko imamo takšno misel, se jo moramo naučiti ljubiti. Človek se postopno uči ljubiti vse stvari. To ne želi reči, da mora svoje srce nerazsodno obesiti vsemu, kar ga sreča. Kajti naša izkušnja je najprej varljiva. A ko se trudimo neko bitje ali stvar raziskati po njegovem božanskem temelju, začnemo to tudi ljubiti. Če imam pred seboj zavržnega, pokvarjenega človeka, ne smemo ljubiti njegove pokvarjenosti. Tako bi bil le v zmoti, in mu ne bi pomagal. Če pa premislim o tem, kako je ta človek prišel do svoje pokvarjenosti, in če mu stojim ob strani, da pokvarjenost opusti, mu pomagam, sam pa se prebijam do resnice. Povsod moram iskati, kako lahko ljubim. Bog je v vseh stvareh, toda to božansko v neki stvari moram šele poiskati. Ne smem takoj brez premisleka ljubiti zunanjost nekega bitja ali stvari, saj je le-ta varljiva, in bi zlahka ljubil napačno, zmotno. A za vsako iluzijo leži resnica, in to lahko vedno ljubimo. Ko srce v vseh bitjih išče ljubezen do resnice, živi ‘duh v srcu’. Takšna ljubezen je oblačilo, ki jo mora duša vedno nositi. Takrat sama vtke božansko v stvari.
Člani šole naj uporabijo vsako prosto minuto dneva, da navežejo takšne misli na božanske modrostne izreke, ki so nam jih dali mojstri iz neizmernih svetovnih izkušenj. Nikoli ne smejo misliti, da so takšen izrek že povsem razumeli, ampak vselej predpostaviti, da je v njih še več, kot so že našli. S takšnim prepričanjem dosežemo občutek, da leži v vsaki pravi resnici ključ do neskončnega, in v takšnem prepričanju se povežemo s tem neskončnim.
Ne gre za to, da meditiramo veliko stavkov, temveč da malo v mirni duši vedno znova oživljamo.
V sami meditaciji naj bi malo razmišljali, ampak pustili na sebi delovati vsebino meditativnih stavkov. Poleg meditacije naj bi se v prostih trenutkih dneva vedno znova vračali na vsebino meditativnih stavkov in videli, katera razmišljanja lahko srkamo iz njih. Potem postanejo živa sila, ki se potopi v dušo in jo okrepi, naredi močno. Kajti ko se duša poveže z večno resnico, sama živi v večnosti. Ko duša živi v večnosti, imajo višja bitja dostop do nje in lahko svojo lastno moč potopijo vanjo.
Komentarji