Iz cikla: DUHOVNA ZNANOST O ČLOVEKU (GA107) – Rudolf Steiner
- predavanje: BISTVO BOLEZENSKIH OBLIK
S stališča duhovne znanosti bomo danes govorili o bistvu obolenja, bolezni. Za obolenje ali vsaj s to ali ono obliko obolenja se človek ukvarja praviloma šele takrat, ko zboli in ga potem v bistvu tudi ne zanima veliko drugega kot večinoma le zdravljenje, to pomeni zanimajo ga dejstva, da bo ozdravljen. Kako bo ozdravljen, mu je od časa do časa vseeno in prav tako mu je nadvse prijetno, če mu ni treba skrbeti okrog tega ‘kako’. Zato so vendar tu tisti, ki so nastavljeni na ustrezna mesta, tako misli večina naših sodobnikov. Na tem področju vlada v sedanjosti veliko hujša vera v avtoriteto, kot pa je dejansko kadarkoli vladala na religioznem področju. Medicinsko papeštvo, ne glede na to, kako je kjerkoli oblikovano, se je vse do danes že zelo intenzivno uveljavilo in se bo v prihodnosti še bolj. Za takšno sedanje in bodoče stanje niti najmanj niso krivi laiki. Kajti o tem se ne razmišlja, za te stvari se ne briga, če to nekoga ravno ne zgrabi za ovratnik, če ne gre ravno za akuten slučaj, ko je človek sam potreben zdravljenja. Tako gleda potem velik del prebivalstva z veliko ravnodušnostjo, ko medicinsko papeštvo privzema vse večje dimenzije in se je ugnezdilo v najrazličnejših oblikah, tako na primer, ko ima zdaj besedo in na strašen način posega v vzgojo otrok, v šolsko življenje, in pri tem zase terja določeno terapijo. Ljudem je vseeno, kakšne globlje stvari so dejansko v ozadju. Mirno gledajo, ko se v javnosti nekaj pripravlja, najsi je to v obliki tega ali onega zakona. V te stvari ne želijo dobiti nobenega pravega vpogleda. Nasprotno se bodo vselej našli ljudje, ki pridejo, ko jim teče voda v grlo in ne morejo shajati z običajno materialistično medicino, za katere osnove se ne brigajo in gledajo le, ali bodo pozdravljeni ali ne, tudi k ljudem, ki delujejo na tleh okultizma – in tudi takrat se brigajo le za to, ali bodo lahko ozdravljeni. Vendar se ne brigajo za to, če je celotno javno življenje z ozirom na metode in znanje o stvareh globljim, iz duhovnega prihajajočim metodam spodkopalo vsa tla. Komu je mar, če pri neki metodi, ki je zrasla na okultnih tleh, javnost celotno zdravljenje na tem področju prepreči ali če zdravilca zaprejo? Vse te stvari niso dovolj temeljito opazovane; o njih se premišljuje le ob konkretnem primeru. Vendar je prav naloga resničnega duhovnega gibanja, da prebudi zavest o tem, da ne more iti le za egoistično iskanje zdravljenja, ampak za spoznanje globljih vzrokov teh stvari in za razširjanje takšnega spoznanja.
V naši dobi materializma je za nekoga, ki lahko vidi skozi stvari, le vse preveč naravno, da je prav nauk o boleznih deležen najmogočnejšega vpliva materialističnega načina mišljenja. Toda prav tako se bodo zmotili, če se pehajo za to ali ono udarno besedo, če tej ali oni metodi pripisujejo nekaj posebnega, prav tako bodo zašli zgolj s kritiko tega, kar sicer izhaja iz naravoslovnih osnov in je v marsičem koristno, vendar je izkrivljeno z materialističnimi teorijami, kot če želijo na drugi strani vse podrediti psihičnemu zdravljenju in podobnemu in na ta način zapadejo v vse mogoče enostranskosti. Predvsem mora biti današnjemu človeštvu vse bolj jasno, da je človek zapleteno bitje in da ima vse, kar je z njim povezano, opraviti s to zapletenostjo njegovega bitja. Če je pogled uradne znanosti, da človek sestoji zgolj iz fizičnega telesa, ji je nemogoče na kakršenkoli zdrav način prodreti v to, kar ima opraviti z zdravim ali bolnim človekom. Zdravje ali obolelost sta v odnosu s celotnim človeškim bitjem. in ne le z enim njegovim členom, fizičnim telesom.
Teh stvari ne smete jemati površinsko. Danes lahko najdete dovolj zdravnikov, ki so pravi priznani medicinci in vam vsekakor ne bodo priznali, da stojijo glede svojih miselnih spoznanj na materialističnih tleh, ampak imajo to ali ono verovanje, ki bi ga takoj zavrnili, če bi jim očitali, da je njihova duša prežeta z materialističnim prepričanjem. Vendar ne gre za to. V življenju nasploh ne gre za to, kaj nekdo reče in v kaj je prepričan. To je povsem njegova osebna stvar. Pri delovanju je pomembno, da lahko dejstva, ki niso le v čutnem svetu, ampak tkejo in valujejo skozi duhovni svet, uporabimo in jih znamo narediti plodna za življenje. Nek zdravnik je lahko še tako pobožen in ima še tako mnogo idej o tem ali onem duhovnem svetu, toda ko z ozirom na to, kar izvršuje, ko ravna po pravilih, ki so ustvarjena docela iz našega materialističnega pogleda na svet, ko torej zdravi, tako kot da bi imel le eno telo, četudi lahko po svoji teoriji še tako spiritualno razmišlja, je materialist. Kajti ni pomembno, kaj nekdo govori, misli ali verjame, ampak da zna sile, ki so izza zunanjega čutnega sveta, prestaviti v živo gibanje. Prav tako ne bi zadoščalo, če se z antropozofijo razširja nauk, da človek sestoji iz štiričlene bitnosti, tudi če bi vse v svetu ponavljalo, da človek sestoji iz fizičnega, etrskega, astralnega telesa in Jaza, tudi če je mogoče te stvari na nek način definirati in opisati. Tudi to ni bistveno, ampak da je živo medsebojno vplivanje teh členov človeške bitnosti vse bolj razumljeno, da se razume, kako so pri zdravem in bolnem človeku udeleženi fizično, etrsko in astralno telo ter Jaz. in kar je obojestransko povezano s temi členi. Kdor se na primer ne bo nikoli ukvarjal s tem, kar zmore dati duhovna znanost o naravi četrtega člena človeške bitnosti, o Jazu, ne more nikoli, pa naj še tako študira anatomijo in fiziologijo, ničesar spoznati o naravi krvi. To je povsem nemogoče. Zato ne more nikoli in nikdar reči nekaj tehtnega in plodnega o boleznih, ki so povezane z naravo krvi. Kri je izraz človekove narave Jaza. Ko skozi čas zvenijo Goethejeve besede v Faustu: Kri je zelo poseben sok, je s tem dejansko zelo veliko povedanega. Naša današnja znanost nima pojma o tem, da se moramo kot raziskovalci tudi do fizične krvi vesti povsem drugače kot do kakršnegakoli drugega člena človeške fizične telesnosti, ki je izraz nečesa povsem drugega. Če so žleze izraz fizične nasprotne igre etrskega telesa, moramo tudi fizično videti v tem, kar sestavlja neko žlezo, naj so to jetra ali vranica, nekaj povsem drugega, kot moramo videti v krvi izraz veliko višjega člena človeške bitnosti, namreč Jaza. Od tega morajo biti odvisne raziskovalne metode, ki kažejo, kako se moramo s temi stvarmi ukvarjati. Povedal bom nekaj pomembnega in je razumljivo le naprednim antropozofom.
Danes se zdi materialistično mislečemu učenjaku povsem naravno, da ko vbode v telo, priteče kri, ki jo je mogoče preiskovati z vsemi sredstvi, ki obstajajo. Potem opisujejo: to je kri – nekako tako, kot se opisuje katerokoli drugo snov, sok ali nekaj takega, po kemičnih preiskovalnih metodah, ki se jih uporablja pri delu. Le da pri tem ne opazijo, kar vsekakor materialistični znanosti ni le neznano, ampak se ji mora zdeti naravnost neumnost in fantaziranje, a je vendarle res ‒ kri, ki teče po žilah in vzdržuje živo telo, sploh ni to, kar priteče, ko naredim vbod in dobim rdečo kapljico. Kajti čim gre kri iz telesa, se tako preobrazi, da je strnjena kri, pa naj je še tako sveža, povsem nekaj drugega ‒ je nepomembna, neodločilna za celotno esenco oz. bistvo v živem organizmu. Kri je izraz Jaza, visokega člena človeške bitnosti. Že fizično je kri nekaj, česar nasploh po njeni totalnosti ne morete fizično preiskovati, ker kri, če jo lahko vidite, sploh ni več kri, kakršna je, ko teče po telesu. Fizično je ni mogoče gledati, kajti čim je razgaljena, čim jo je mogoče preiskovati s katerokoli rentgenski podobno metodo, sploh ne preiskujemo več krvi, ampak njen zunanji odsev na fizičnem področju. Te stvari bodo šele postopno razumljene. V svetu so vedno obstajali raziskovalci, ki so to govorili s stališča okultizma, vendar so jih označevali fantaste, ali filozofe, ali kako drugače.
Vse v zdravem ali bolnem človeku je resnično povezano z mnogočlenostjo, z zapletenostjo človeka; le s spoznanjem človeka, vzetim iz duhovne znanosti, pridemo do pogleda o zdravem in bolnem človeku. Obstajajo zelo določene napake, okvare, poškodbe človeške narave, ki jih je mogoče razumeti, le ko se zavedamo, da so povezane z naravo Jaza, in se spet na določen način – toda v določenih mejah – kažejo v izrazu Jaza, v krvi. Potem obstajajo določene okvare v človeškem organizmu, ki vodijo nazaj na obolenje astralnega telesa in ki zato okužijo živčni sistem, ki je zunanji izraz astralnega telesa. V tem drugem primeru si že morate nekoliko ozavestiti prefinjenost, s katero moramo tukaj razmišljati. Ko ima človekovo astralno telo v sebi nepravilnost, ki se izraža v živčnem sistemu, v zunanji podobi astralnega telesa, se najprej fizično pojavi določena nesposobnost živčnega sistema za opravljanje njegovega dela. Če živčni sistem ne more opravljati svojega dela v določeni smeri, lahko kot posledica te nesposobnosti nastopijo vsi mogoči bolezenski simptomi: pri tem lahko zbolijo želodec, glava, srce. Vendar ni treba prevesti bolezni, ki kaže svoj simptom v želodcu, nazaj na nesposobnost živčnega sistema po določeni smeri in je zato izvor bolezni preveden nazaj na astralno telo, ampak lahko izhaja iz nečesa povsem drugega.
Bolezenske oblike, ki so povezane z Jazom samim in zato z njegovim zunanjim izrazom, s krvjo, se praviloma kažejo – toda le praviloma, kajti v svetu stvari niso tako zaokrožene, čeprav lahko potegnemo ostre obrise, ko želimo stvari opazovati – kot kronične bolezni. Kar je sicer lahko najprej zaznano kot ta ali ona poškodba oz. okvara, je praviloma simptom. Nek simptom se lahko pojavi, vendar je v osnovi okvara krvi in to ima svoj izvor v nepravilnosti dela človeške bitnosti, ki ga imenujemo nosilec Jaza. Ure bi lahko govoril o bolezenskih oblikah, ki se kažejo kot kronične, in ki imajo svoj izvor, ko govorimo fizično, v krvi, ko govorimo duhovno, v Jazu. To so prednostno bolezni, ki so v pravem smislu dedne, prehajajo iz ene generacije na drugo. To so bolezni, ki jih lahko povsem dojame, le kdor nasploh človeško naravo opazuje duhovno. Kdor je kronično bolan, v bistvu nikoli ni prav zdrav; vedno čuti neko slabost. Pomembno je videti globlje v vzrok zadeve in znati predvsem prepoznati temeljni značaj Jaza. Kakšen je dejansko človek? Kdor na tem področju resnično življenju ustrezno nekaj ve, lahko reče, da so zelo posebne oblike kroničnih bolezni povezane s tem ali onim čisto duševnim osnovnim značajem Jaza. Nikoli ne bodo določene kronične bolezni nastopile pri človeku, ki je resen, časten, dostojanstven, nasprotno pa pri nekom, ki ni tak. Tu lahko na to le namignemo, da bi nakazali pot v ta uvodna, pripravljalna predavanja.
Če nam nekdo reče, da ima dejansko že leta to ali ono, je pomembno, da si najprej pojasnimo: Kakšen je ta človek? Vedeti moramo, kakšno osnovno obarvanost značaja ima njegov Jaz, sicer se bomo morali ob tem vselej brezpogojno oprijemati zunanje medicine, če nas k temu ne privede nenavadno naključje. Bistveno bo, da pri boleznih, ki so torej hkrati v najbolj vzvišenem smislu dedne, z ozirom na zdravljenje upoštevamo celotno okolje človeka, če lahko izvaja neposreden ali posreden vpliv na njegov Jaz. Če ste človeka resnično spoznali na ta način, boste včasih morali presoditi, da ga je morda treba postaviti v primerno naravno okolje, mu spremeniti okolje tudi glede na letni čas, če je to mogoče; ali da mu je treba svetovati, če je v nekem poklicu, naj ga zamenja, da mora preiskati neko stran življenja itd. Tukaj bo šlo predvsem za to, da poskušamo ravnati pravilno z ozirom na to, kar lahko izvaja pravi vpliv na značaj Jaza. Kdor želi zdraviti, mora zlasti imeti široke življenjske izkušnje, da se lahko vživi v naravo človeka, da lahko reče: Ta človek mora, da bi ozdravel, spremeniti svoj poklic. Tukaj gre za to, da je poudarjeno, kar je z ozirom na človekovo naravo nujno. Morda se bo prav na tem področju včasih vsako zdravljenje izjalovilo, ker primernih ukrepov sploh ni mogoče izvesti; toda v mnogih slučajih je to mogoče izvršiti, če le vemo za to. Tako je lahko na primer pri marsikom veliko narejeno, če preprosto namesto v ravnini živi v gorah. Te stvari se nanašajo na bolezni, ki se zunanje kažejo kot kronične in so fizično povezane z naravo krvi, duhovno pa z naravo Jaza.
Potem pridemo predvsem k boleznim, ki imajo izvorno – duhovno – svoj sedež v nepravilnostih astralnega telesa in se kažejo v določenih nesposobnostih živčnega sistema. Velik del, celo večina razširjenih akutnih bolezni je povezanih s tem, o čemer smo pravkar razpravljali. Kajti praznoverje je pogosto mnenje, da bo nekdo, ki trpi zaradi težav želodca ali srca, ali celo samo če ima tu ali tam razločno zaznavne nepravilnosti, pravilno zdravljen, če se takoj neposredno obravnava ta bolezenski simptom. Pri tem je lahko bistveno, da je ta bolezenski simptom prisoten, ker je živčni sistem nesposoben delovati. Tako je lahko bolno srce, ker je preprosto živčni sistem postal nesposoben delovati v smeri, v kateri naj bi srce podpiral v njegovem gibanju. Zato je povsem nepotrebno mučiti oz. vznemirjati srce ali morda v drugem primeru želodec, ki mu v bistvu neposredno nič ne bi manjkalo, ampak so le živci, ki naj bi ga oskrbovali, nesposobni opravljati svoje delo. Če v primeru bolezni želodca želodec zdravite s solno kislino, naredite isto napako, kot če si pri vlaku, ki stalno zamuja, rečete, da je vzrok v lokomotivi in jo takoj začnete popravljati in tolči po njej s kladivom – pa kljub temu vlak še vedno ne pride pravočasno. Če bi šli zadevi do dna, bi v resnici ugotovili, da strojevodja, preden pride na vožnjo, nekaj popije; torej bi ravnali pravilno, če bi začeli pri strojevodji, in bi lokomotiva prispela pravočasno. Vsekakor se lahko zgodi, da moramo pri boleznih želodca, namesto da začnemo pri želodcu, poseči pri živcih, ki oskrbujejo želodec. Morda boste tudi pri materialistični medicini našli marsikatere takšne opazke. Vendar ne gre za to, da nekdo reče, ko želodec kaže bolezenski simptom, da se moramo najprej obrniti na živce. Kajti spet ni nič storjeno. Šele ko vemo, da je živec izraz astralnega telesa, ko gremo lahko nazaj na ogrodje, strukturo astralnega telesa in lahko vzroke iščemo v nepravilnostih astralnega telesa, nam uspe. Pojavi se vprašanje: Kaj je pri tem odločilno?
Pri takšnih obolenjih bo šlo najprej za to, da pri načinu zdravljenja pride v poštev dieta; izbrati moramo pravilno mešanico jedi in tega, kar človek sicer uživa. Torej gre za način življenja, ne z ozirom na zunanje, ampak z ozirom na to, kar naj človek prebavi in predela, o čemer nasploh ne more nikoli prav dosti vedeti nekdo na temelju zgolj materialistične znanosti. Jasno nam mora biti, da je vse, kar je okrog nas v širnem svetu kot makrokozmos, povezano oz. v odnosu z našo zapleteno notranjostjo, z mikrokozmosom, da je torej vsako živilo, ki ga je mogoče najti, povsem določeno povezano s tem, kar je v našem organizmu. Zadostno smo že spoznali, kako je človek prestal dolgo evolucijo, kako je postala celotna zunanja narava kot iztisnjenje in proizvod človeka. Vedno znova smo se v različnih opazovanjih in premišljevanjih vračali vse do stare Saturnove dobe. Ugotovili smo, da na starem Saturnu ni bilo nič drugega kot zgolj človek in da je tako rekoč človek, človeška evolucija, odpravila oz. izločila druga naravna kraljestva, rastlinsko, živalsko itd. V tej evoluciji je človek svoje organe oblikoval povsem ustrezno temu, kar je bilo skozenj izločeno. Celo pri izločitvi mineralnega kraljestva so nastali povsem določeni notranji organi. Srce ne bi moglo nastati, če se ne bi sčasoma zunanje oblikovale določene rastline, minerali in mineralne možnosti. Kar je tako zunanje nastalo, je zdaj v odnosu s tem, kar se je ustvarilo in oblikovalo notranje. Le kdor ve, v kakšnem odnosu je zunanje z notranjim, lahko v posameznem slučaju reče, kako je lahko zunanje, makrokozmično, uporabljeno za mikrokozmično, sicer bo človek na določen način doživel, da zaužije, kar zanj sploh ni primerno. Tu moramo torej v duhovni znanosti iskati dejanske vzroke, ki nam lahko vodijo našo presojo. Ko naj bi v primeru bolezni določili dieto človeka po čisto zunanje ugotovljenih zakonih statistike ali kemije, gre vedno za površinsko presojo. Tu gre za povsem druge vzroke. Vidimo, kako mora biti tisto, kar ima opraviti z zdravim in bolnim človekom, prepojeno in prežarčeno z duhovnim spoznavanjem.
Obstajajo določene bolezenske oblike, ki deloma privzamejo bolj kronični značaj, deloma bolj akutnega, ki pa so povezane s človeškim etrskim telesom in se zato izražajo v človeških žleznih organih. Te bolezni praviloma nimajo opraviti ničesar z dednostjo, generacijsko dednostjo, nasprotno imajo veliko opraviti z ljudsko povezanostjo, z rasno in rodovno oz. plemensko povezanostjo, ki jih najdemo v svetu ljudi. Tako da moramo pri boleznih, ki imajo svoj izvor v etrskem telesu in pridejo na dan kot žlezna obolenja, vedno premisliti: Ali ima to bolezen Rus ali Italijan, Norvežan ali Francoz? Kajti te bolezni so povezane z ljudskim značajem in se zato povsem različno izražajo. Tako je na primer na medicinskem področju storjena velika napaka: V vsej zahodni Evropi imajo povsem napačno predstavo o tabesu dorsalis, sušici hrbtenjače, jetiki, tuberkulozi. Sicer je pravilno presojana za zahodnoevropsko prebivalstvo, povsem napačno pa za vzhodnoevropskega, ker ima tam povsem drug izvor; kajti še danes se te stvari menjavajo in spreminjajo na najraznovrstnejše načine. Razumeli boste, da to pri mešanici prebivalstva terja določen razgled. Le tisti, ki znajo ločevati z ozirom na notranje človeške narave, si lahko o tem sploh ustvarijo sodbo. Te bolezni bodo preprosto danes zunanje obravnavane in zdravljene, vse skupaj z akutnimi boleznimi, medtem ko sodijo na povsem drugo področje. Predvsem je treba pri tem vedeti, da so človekovi organi, ki so pod vplivi etrskega telesa in lahko zbolijo zaradi nepravilnosti le-tega, v zelo določenih medsebojnih odnosih. Obstaja na primer zelo poseben odnos med človekovim srcem in njegovimi možgani, slikovito izraženo: Obojestranski odnos srca in možganov ustreza odnosu Sonca in Meseca, kjer je srce Sonce in možgani so Mesec. Če na primer nastopi obolenje v srcu, korenini v etrskem telesu, mora delovati nazaj na možgane, kot nekako, če se na Soncu nekaj zgodi, na primer zatemnitev, mora to delovati nazaj na Mesec. To ni nič drugače, kajti stvari so v neposredni povezanosti in soodvisnosti.
Okultna medicina povezuje položaje in prepletanja različnih organov človeka z nebesnimi telesi: srce s Soncem, možgane z Mesecem, vranico s Saturnom, jetra z Jupitrom, žolčnik z Marsom, ledvica z Venero, pljuča z Merkurjem. Če študirate medsebojne odnose zvezd in ozvezdij, imate sliko za vzajemne odnose človeških organov, če ležijo v etrskem telesu. Nemogoče je, da oboli žolčnik – ki ga je treba duhovno iskati v etrskem telesu −, ne da ta bolezen na kakršenkoli način učinkuje na pravkar omenjene organe, in sicer, je žolčnik označen kot Mars, učinkuje tako, kot učinkuje Mars v planetnem sistemu. Tako moramo poznati povezanosti organov, ko gre za obolenje etrskega telesa, in vendar so to predvsem bolezni – in iz tega boste videli, da se je treba na okultnem področju izogibati vsaki enostranskosti −, za katere je treba uporabiti posebna zdravila. V poštev pridejo zdravila iz rastlin in mineralov. Kajti kar pripada rastlinam in mineralom, ima globok pomen za človeško etrsko telo. Ko torej vemo, da ima neka bolezen svoja izvorna stanja v etrskem telesu in se zato na določen način izraža v sistemu žlez, moramo najti zdravilo, ki lahko na pravi način izboljša oz. popravi kompleks součinkovanja. Pri teh boleznih se je treba prednostno ozirati po tem, kar je samoumevno najpomembnejše, da izvirajo v etrskem telesu, potem, da so povezana z ljudskim značajem, da pri njih redno sodelujejo organi, in šele pri njih je mogoče uporabiti specifiko oz. posebno sredstvo kot zdravilo.
Zdaj ste morda dobili predstavo: Ja, če naj bi nekoga poslali na nek kraj, mu praviloma, če je priklenjen na svoj poklic in si odhoda ne more privoščiti, ne morete pomagati. Ko moramo bolezen poiskati v dejanskem človekovem Jazu je najbolj učinkovita psihična metoda. Če nastopi torej takšna kronična bolezen, ki na kakršenkoli način korenini v krvi, je upravičeno uporabiti psihično zdravljenje. Če je izvajano pravilno, lahko skozi to, kar učinkuje na Jaz, tvorijo povsem veljaven nadomestek za to, kar od zunaj priteka v človeka. Povsod boste lahko videli fino, intimno povezanost, če opazujete, kaj lahko doživi človeška duša, ko je sicer na primer priklenjena na primež v delavnici in lahko vsaj za trenutek uživa v podeželskem zraku. Veselje, ki dušo povzdigne v občutkih, postane v najširšem smislu psihična metoda. Če zdravilec svojo metodo pravilno izvaja, jo lahko postopno nadomesti s svojim osebnim vplivom in psihične metode so najbolj upravičene pri tej obliki obolenj. Preko tega ne moremo iti, ker največji del bolezni temelji na nepravilnosti delov človekovega Jaza.
Potem pridemo do bolezni, ki nastanejo zaradi nepravilnosti astralnega telesa. Zgolj psihične metode, čeprav so uporabne, tu vsekakor izgubijo svojo veliko vrednost; tudi zato so te metode pri teh boleznih manj uporablja. Tu vstopijo dietetične metode. Šele pri tovrstnih boleznih, ki smo jih označili kot tretje vrste, je dejansko upravičeno podpreti potek zdravljenja z zunanjimi medicinskimi zdravili. Če torej človeka opazujemo v njegovi zapletenosti, pridemo tudi v načinu zdravljenja na vsestranski pristop in ne smemo zapasti v enostranskost.
Poglejmo še dejanska obolenja, ki izvirajo v samem fizičnem telesu in se nanašajo nanj ‒ nalezljive bolezni. To pomembno poglavje bomo natančneje obravnavali v enem naslednjih predavanj; najprej bomo morali obravnavati resnični, pravi izvor ‘desetih zapovedi’. Videli boste, da je to povezano. Zato lahko le nakažem, da je to četrta bolezenska oblika in da gre pri njeni globoki osnovi za spoznavanje celotne narave, s katero je človeško telo povezano. Tukaj ni osnova fizično, ampak ponovno in celo še bolj duhovno. Pri obravnavi te četrte bolezenske oblike še vedno ne izčrpamo vseh bistvenih bolezni, ampak je tu s svojim vplivom in poseganjem pomembna tudi človeška karma ‒ to je peto, kar pride v poštev.
Postopno se nam bo razkrilo nekaj o petih različnih oblikah obolenj človeka, obolenj, ki so nastala na področju Jaza, astralnega, etrskega ali fizičnega telesa, in kar je treba pri boleznih opazovati kot karmični delež. Šele od tega je odvisno, da zdravje in odrešenje nastopi z ozirom na medicinski način mišljenja, da se celotni medicinski način mišljenja prežame s spoznanjem višjih členov človeške narave. Pred tem sploh nimate opravka z medicino, z zdravilom, ki lahko resnično poseže v to, kar je pomembno. Četudi moramo te stvari, kot mnogo naših okultnih vpogledov, dvigniti na višino časa in privesti v moderno obliko, ne smete misliti, da to v določenem oziru ni tudi stara modrost.
Medicina je izšla iz duhovnega spoznanja in je postajala vse bolj materialistična. Morda ni v nobeni drugi znanosti bolj očitno, kako je materializem izbruhnil preko človeštva. V prejšnjih časih je obstajala vsaj zavest o tem, da je spoznanje štiričlenosti človeške narave nujno, če želimo dobiti vpogled vanjo. Seveda se je materializem kazal že prej, tako da so na tem področju jasnovidni ljudje že pred obdobjem zadnjih štirih stoletij videli, kako začenja vse okrog njih razmišljati materialistično.
Komentarji