Navedel bi rad še en primer. V okolišu, ki bi ga danes imenovali severovzhodna Francija, je bila v 8., 9. st. osebnost, v takratnem smislu neke vrste premožnejši posestnik. Vendar je bil avanturist in je hodil na vojne pohode v sosednje pokrajine. Če bi danes ljudje še tako malo verjeli, se je to v takratnem času vendarle dogajalo, da je zapustil hišo in kmetijo in šel v sosednje pokrajine na bolj ali manj srečne vojne pohode. Nekega dne se ponovno vrne, a njegovo kmetijsko posestvo si je prilastil nekdo drug; nekdo drug je sedel tam kot lastnik, ki si je prisvojil tako veliko moč v ljudeh in orožju, da je lahko kljuboval prejšnjemu lastniku, ki ni mogel ostati odrezan od svojega, zato je postal tlačan novega lastnika oz. to, kar se je kasneje imenovalo tlačan. Tako se je pri teh ljudeh razvil nenavaden odnos. Prejšnji lastnik se je moral povsem obrniti. Na posestvu, na katerem je bil prej sam gospodar, je zdaj sedel nekdo drug, in v položaju, v katerem je bil drugi prej, je bil zdaj on. V sosednjih gozdovih je z enako mislečimi tovariši prirejal vsa mogoča nočna, danes bi jih imenovali zborovanja, z globoko notranjo zamero in jezo do roparja njegove posesti in do razmer, ki to dopuščajo. Zanimivo je pogledati, kaj se je takrat iz globoke človeške zamere in jeze govorilo.
Uspelo mi je naprej slediti poti obeh oseb, ki sta šli v 9. st. skozi vrata smrti in se ponovno pojavili v 19. st. Ena, ki je bila v prejšnjem zemeljskem življenju prvi lastnik posestva in mu je bilo potem odvzeto, je bil Karl Marx, utemeljitelj socializma v 19. st. Zunanje okoliščine so tako zelo različne, da s spekuliranjem, razmišljanjem itd. ne ugotovimo ničesar. Toda če sledimo določenim ozadjem, naletimo v tistem prekanjenem posestniku 9. st. na dušo Karla Marxa v 19. st. Tisti, ki ga je pregnal, ki mu je prizadejal toliko zla, je njegov prijatelj Friedrich Engels. Ne gre za senzacijo, ampak za razumevanje življenja in zgodovine iz povezanosti zemeljskega življenja.
Takšne stvari moramo vzeti tudi čustveno, občuteno z globoko resnostjo, ne z kakršnimi koli senzacionalnimi ambicijami. V tem primeru imamo vživljanje duhovnega evropeizma, toda vanj se je včlenilo, kar je vsekakor izšlo iz arabizma. V novejšem času obstaja veliko arabizma v povsem drugačni obliki.
Eden od predhodnikov Haruna al Raschida, eden od najzgodnejših naslednikov preroka Mohameda, je kalif Muavija v 7. pokrščanskem stoletju. Nenavadna osebnost, ki je nadvse hlepel po osvajanju zahoda, toda malo dosegel, ki je sprejel notranje hrepenenje po zahodu, ki ga ni mogel izživeti, vendar je pohod na zahod začel, ko je šel skozi vrata smrti. Tam je bilo vse v tej osebnosti: vleklo ga je na zahod, izživetje arabizma, vse do ponovnega življenja po obdobju med smrtjo in ponovnim rojstvom je upošteval pohod na zahod. Tudi ta individualnost enega zgodnejših naslednikov preroka se je ponovno pojavila kot odločilna v razmerah 20. st. V času, v katerem še ni bilo govora o vplivu božičnega zasedanja v Goetheanumu, sem omenil marsikaj, kar temelji na tem, kar je mogoče povedati o ponovljenih zemeljskih življenjih določene osebnosti. Ljudje so malo razumeli, kar sem povedal. Kajti končno je ležala moč prepričanja, s katero je bilo to izrečeno, v opazovanju prav karmičnih odnosov skozi zemeljska življenja. Kajti Muavija je ponovno utelešen v našem času in je kot Woodrow Wilson v naše civilizacijsko življenje do skrajnosti privedel abstraktni arabizem. Vidimo, kako se je v Woodrowu Wilsonu pojavila individualnost, ki kar najmočneje, posebno v znamenitih štirinajstih točkah, izživi in oživi arabizem v našem času. Kakšna nesreča je prišla z njim v naš čas, je mogoče najbolje študirati, če njegove točke primerjamo z določenimi formulacijami v Koranu. Potem boste marsikaj razumeli, videli boste, na katere nenavadne stvari boste šele prišli, ko boste vedeli za te povezanosti…
(Iz GA240 KARMIČNE ZVEZE VI, Rudolf Steiner)
Komentarji