PREHRANJEVANJE IN NOTRANJI RAZVOJ Rudolf Steiner (EZOTERIČNE URE)
Današnji razvoj zaznamujejo reforme. Ob vseh reformskih gibanjih in prizadevanjih ljudje izražajo nezadovoljstvo nad obstoječim, tradicionalnim in poskušajo z dosedanjimi izkušnjami izoblikovati, razviti nekaj novega in poiskati svoj blagor in odrešenje v nečem drugem. Tako mora biti. Kajti vse v vesolju, veliko celoto, vse kulture, posameznika, vse je treba dojeti v nastajanju, v razvoju; mirovanje ne obstaja.
Posamezni reformisti imajo pogosto velike in mogočne ideje, ki pa se večinoma izkrivijo in vodijo v skrajnosti. Vzemimo naše najbolj izstopajoče reformsko gibanje. Obstaja gibanje, ki ni bilo opaženo še v nobeni kulturni epohi in na nekatere deluje zelo čudno: ‘žensko gibanje’. Želja po soudejstvovanju pri velikih nalogah kulture in socialnega življenja žene ženske k temu, da se borijo z moškimi glede spoštovanja vrednosti in enakih pravic. Tudi razmere časa silijo žensko k temu. Ne želi več vladati v majhnem krogu, priklenjena na razmere, ki jo puščajo nezadovoljeno ali osamljeno v svetu, brez podpirajočega dela, brez življenjske naloge. Ne, sodelovati želi v kulturnem življenju, stati na lastnih nogah, z enakimi pravicami, kot so jih deležni moški. Čudoviti ideal neke gospodinje, ki nam ga je Schiller v svojem Zvoncu (Glocke) tako lepo pokazal: Da znotraj vlada krepostna žena, ni za veliko mnoštvo našega ženskega sveta prav noben ideal več. Toda kako nerazumljeno in v skrajnost vodeče je to stremljenje k samostojnosti v poklicnem življenju. Narediti žensko svobodno in samostojno ali samovoljno delujočo ne sodi v sfero svobode. Šele ko postanemo predvsem v svoji notranjosti samostojni in svobodni, ko predelamo svoje celotno duševno življenje, očistimo in poplemenitimo svoj značaj, postanemo samostojna svobodna bitja. Zunanji odnosi so lahko, kakor želimo, vendar nimajo velikega vpliva.
Pridobitev notranje samostojnosti daje ženski tudi pravico do zunanje svobode in samostojnosti in šele takrat lahko postane sodelavka moškega, ne pa njegova tekmica. Pot za dosego te prave notranje samostojnosti nam lahko pokaže le duhovna znanost. Vse ostalo stremljenje po svobodi ne vodi k visokemu cilju.
Preidimo na področje naravnih metod zdravljenja. Ugotovili so, da mnoga današnja obolenja izvirajo iz sedanjega kulturnega življenja. Boj za obstoj komajda omogoča ljudem priti k miru, še veliko manj k ozdravitvi. Ker so naši predniki tako popolnoma živeli v naravi, na svežem zraku, brez utesnjujočih oblačil, ob preprosti prehrani, prevladuje mnenje, naj bi to odločilno vplivalo na njihovo zdravje. Ker medicinska veda v nekaterih primerih ne najde več pravilnega, se misli, naj bi bila vrnitev k naravi, življenje z naravo najbolj zdravo. Privzame se zemljo, vodo, zrak in toploto in jih uporabi, kjer je to le mogoče. Pri tem pa se ne pomisli, da je človek individualno bitje, ki ni več sorodno z vsemi elementi. Pri nekaterih so sončne kopeli docela neuporabne; pri drugih so lahko vodne kure izredno škodljive. S stališča duhovne znanosti bo človek zdravljen vselej z individualnim pristopom. Vsak bo za ozdravitev dobil, kar je zdravo in ugaja njegovi najbolj notranji naravi, njegovemu temperamentu, celotnemu značaju, njegovi duhovni zgradbi. Toda človek je vedno v najtesnejši povezanosti z večnimi zakoni in le po teh je lahko priklicana njegova popolna ozdravitev, harmonija z njegovim fizičnim in psihičnim organizmom. Za človeka ne obstaja ‘nazaj k naravi’ v smislu v naravi videti najvišje, ampak ‘skozi naravo k duhu’.
Z roko v roki z naravnimi zdravilnimi metodami gre običajno vegetarijanstvo. Človek je prepričan, da je v živalski prehrani nekaj, kar ne podpira zdravja. Misli, da bi bilo bolj primerno uživati rastlinsko hrano, in gre celo tako daleč, da mleka in iz njega pripravljenih sirov in podobno nima primernih za prehrano. Od vsepovsod jemlje rastlinske proizvode, da bi tako dobil pravilno zamenjavo in polni nadomestek za mesno prehrano. Ta življenjski način je zelo koristen, drugo vprašanje pa je, ali ga lahko vsakdo dolgo izvaja. Kajti vegetarijansko življenje brez duhovnega stremljenja in prizadevanja vodi v bolezen. Pravijo, da je bilo vegetarijanstvo poznano v Grčiji stoletja pred Kristusom in da je ustanovitelj vegetarijanstva veliki modrec starega veka, Pitagora. Tu se moramo vprašati: Kdo je bil Pitagora in zakaj je živel vegetarijansko? S tem pridemo v področje skrivnih, tajnih šol, misterijev.
V vseh časih in raztresene preko vseh delov sveta so bile od nekdaj skrivne šole, katerih člani so se trudili s strogo sebičnostjo, skozi marljiv študij, meditacijo priti v skrivno bit sveta, gledati izza pajčolana minljivega. V Grčiji je posebno Pitagora, eden največjih posvečencev, deloval v tem smislu. Okrog sebe je zbral učence, ki jih je skozi pripravljene stroge preizkuse uvedel v misterije. Hkrati s tem so bili objavljeni tudi strogi dietni predpisi. Omamljajoče pijače so bile strogo prepovedane. Prav tako je bilo uživanje posebno mesa in fižola strogo prepovedano. Tudi kasneje so bili v vseh skrivnih šolah učencem dani predpisi za način življenja. Kajti učenec se je moral naučiti prehrano izbirati po principih duhovnega spoznanja. Moral je vedeti, da leži v zaužiti hrani moč določenih bitnosti. Če je želel postati vladar svojega organizma, je moral svojo prehrano izbirati zavestno.
Ko se dojame, katere bitnosti so pritegnjene z določeno jedjo, človek tudi spozna pomen prehrane.
V prejšnjih časih so tudi v velikih verskih skupnostih, na primer v judovski in katoliški religiji, poznali učinke živil. Kazen za kršenje predpisov je bila izključitev iz skupnosti.
Tudi v brahmanizmu je bil čas od božiča do velike noči posvečen Višnuju. Njegovi častilci so v tem času praznovali z vzdržnostjo in niso uživali predvsem stročnic, olj, soli, mesa in opojnih pijač. V tistem času so še vedno živo čutili povezanost mikrokozmosa z makrokozmosom in od vsakega odraslega člana skupnosti so zahtevali, da je v povsem določenem času na voljo za določene duhovne sile, da bi s celotno naravo praznoval ponovno rojstvo in vstajenje. To je bil torej čas med božičem in veliko nočjo.
Poglejmo, kaj je hrana. Skoraj nobenemu področju ne posvečamo tolikšne pozornosti kot prehrani, saj zahteve, ki jih postavlja današnji čas glede zmogljivosti posameznika, pogojujejo dobro in krepko hrano. Hrano potrebujemo za ohranjanje krepkega telesa. S hranilnimi snovmi telesu dovajamo obnovitvene in ohranjajoče moči. Znanost meni, da je prehranjevanje dovod energije. Skrivna znanost pa pravi, da se v vsej naravi manifestira trojnost. Vsaka stvar obstaja iz oblike, življenja in zavesti. Vse v naravi je oživljeno in prežeto z duhom. Svojo hrano sprejemamo od živalskega in rastlinskega kraljestva. Žival ima na fizičnem svetu svoje fizično, eterično in astralno telo; skupinski Jaz živali je na astralnem nivoju. Ko je žival mrtva, učinek živalske narave še ni odpravljen; kajti princip učinkuje po smrti živali naprej. Enako velja za rastlino, ki ima svoje fizično in eterično telo v fizičnem svetu; njeno astralno telo je v astralnem svetu; Jaz rastline je v devachanu. Princip, ki deluje v rastlini, bo tudi po pripravi rastlinske hrane še učinkoval. Kajti učinkovanje prehrane se ne razteza le na fizično in življenjsko telo, ampak tudi na druge dele človeškega bitja.
O prehrani spregovorimo še v povezanosti z našim duhovnim prizadevanjem. Morda bodo vaje meditacije in koncentracije glavno, vendar ne bo tako nebistveno, kako se duhovni iskalec hrani, ko začne obdelovati svoje astralno telo.
Predvsem se je pomembno izogibati alkoholu v vsaki obliki, celo z alkoholom napolnjene sladkarije imajo zelo škodljive učinke. Alkohol in duhovne vaje vodijo na najslabše, najhujše poti. Z znanstvenega stališča je slab vpliv alkohola na možganske funkcije že dokazan; kar najbolj naj bi se človek, ki svoje celotno prizadevanje usmerja na duhovno, izognil užitkom, ki spoznavanje duhovnega popolnoma izključujejo. Uživanje mesa in rib ni priporočljivo. Z mesom človek užije vso živalsko strast in z ribo celotno svetovno karmo. (V strojepisni predlogi piše ‘svetovna karma’, kar se zdi zelo vprašljivo.) Gobe so izjemno škodljive: vsebujejo ovirajočo Mesečevo moč in vse, kar je nastalo na Mesecu, pomeni otrplost. Prav tako niso priporočljive stročnice, saj vsebujejo veliko dušika, ki onesnažuje etrsko telo.
Opozorimo še na nekatere najbolj grobe nižje lastnosti v povezavi z različnimi prehranskimi snovmi.
Kdor je izredno samostojen in zelo nagnjen k egoizmu, mora uživati čimmanj koncentriranega sladkorja, saj le-ta pospešuje samostojnost. Kdor pa je negotov, brez notranje in zunanje opore in vedno misli, da potrebuje naslon in oporo, naj uživa veliko sladkorja, da postane samostojnejši. Kogar obvladuje jeza in bes, ne bi smel uživati veliko začimb v jedeh, še posebej naj se izogiba soli in popra. Kdor je nagnjen k udobnosti, lenobi in inertnosti, naj se izogiba posebno hrani z veliko dušika (ker dušik onesnažuje etrsko telo) in naj raje izbere zelenjavo in sadje.
Kdor se loti težkega problema obvladovanja spolnih strasti nižje vrste, ki človeka ponižajo pod raven živali, in želi to spremeniti, mora uživati kar najmanj beljakovinske hrane. Če mu strasti uspe obvladati, ga to približa božanski naravi. Preobilno uživanju beljakovinskih snovi prikliče naraščanje in prevladanje razmnoževalnih snovi, kar zelo oteži obvladovanje spolnih strasti.
Za kogar je zelo nagnjen k zavisti, nevoščljivosti, zvijači, niso ugodne kumare, buče in vse plezalke. Tudi pri uživanju sadja je treba biti pazljiv. Ljudje, ki so zelo nagnjeni k čustvenemu sanjarjenju, ne bi smeli jesti melon. Sladek, omamljajoč vonj tega sadja zatemni vsako jasno razumsko zavest. Tudi preobilno uživanje jabolk ni za vsakogar tako ugodno. Pri določenih ljudeh povečuje slo po vladanju in vodi pogosto k surovosti in brutalnosti. Češnje in jagode zaradi svoje visoke vsebnosti železa niso lahko prebavljive in koristne za vsakogar. Že bolj ugodne, lahke in zdrave so banane, dateljni in fige.
Tudi pri oreščkih imate možnost pravilne izbire. Če se želite podati na miselno šolanje, potrebujete predvsem dobro grajen, zdrav možganski aparat. Vendar dajo v današnjih časih starši redko svojim otrokom takšne dobro grajene možgane in potem so potrebna dodatna sredstva v pomoč, da bi okrepili možganski aparat. Predvsem lešnik daje snov za gradnjo možganov. Vse druge vrste oreščkov so manj vredne, arašidom se je treba nasploh izogniti.
Kar zadeva maščobe, bi morali dati prednost maslu, pripravljenemu iz mleka; priporočljivo je še lešnikovo maslo.
Pri sredstvih uživanja, kavi ali čaju, na primer kava podpira logično mišljenje; toda le z uživanjem kave še ne bomo postali logično misleči, kajti sem sodi še marsikaj. Pri ljudeh, pri katerih ne prevlada miselni princip, kot se to pogosto dogaja pri ženskah, vodi premočno uživanje kave v histerijo.
Uživanje čaja je dobra domislica, vendar pa njegove dobrobiti lahko nadomestite tudi s posebnimi vajami. V času duhovnega prizadevanja je posebno pomembno, da živimo zmerno. Že davni modrec je rekel: ”Zmernost očiščuje čustva, prebuja sposobnost, razvedri dušo in srce, okrepi spomin, duša se s tem skoraj osvobodi svojega zemeljskega bremena in tako uživa višjo svobodo.”
Če bi človek veliko in pogosto jedel, ne bi mogel poroditi oz. proizvesti nobene plodovite misli, kajti prebava terja veliko moči in je ne ostane dovolj za miselno sposobnost. Ravno ljudje, ki so svet izpolnili s produkti svojega duha, so živeli ob zelo skromni prehrani. Schiller, Shakespeare in mnogi naši pesniki, katerim se lahko zahvalimo za veličastna dela, so se prebijali v pomanjkanju. Duh ni nikoli tako jasen kot po dolgem postenju. Tudi v zgodovini religioznih redov in opisov življenj svetnikov najdete številne primere učinkov vzdržnega življenja. Veliki svetniki so živeli le od sadja, kruha in vode in poznan naj ne bi bil noben svetnik, ki je delal čudeže, ki je udejanjal božanske moči ob obilnem, razkošnem obedu.
Tudi vsi veliki modreci starega veka so sloveli po svoji zmernosti.
Ko napredujete v svojem prizadevanju, ko v Jaz vse bolj pritekajo zakoni pravega, resničnega in dobrega, ko žarki velikih sinov duha vedno bolj preplavljajo in presvetljujejo Jaz, začnete z zavestnim delovanjem skozi življenjsko ali etrsko telo. Pravečna bitnost človeka, ki gre iz utelešenja v utelešenje, se v vsakem novem utelešenju izživi tako, da prikliče določeno izmenično učinkovanje štirih členov človeške narave (fizičnega, etrskega, astralnega telesa in Jaza); iz součinkovanja teh štirih členov nastane človekov temperament. Glede na posebno uveljavitev katerega od teh členov se nam človek kaže z določenim temperamentom. Ko moči enega ali drugega prevladajo in imajo nad drugimi prekomerno težo, kar se nam kaže kot posebna obarvanost človeške narave, imenujemo to barva oz. ton temperamenta.
Štirje glavni temperamenti ‒ kolerični, sangvinični, flegmatični in melanholični ‒ so pri posamezniku na najraznovrstnejše načine pomešani, zato govorimo le o temperamentu, ki pri nekom prevladuje. Če človek dela na sebi, vnese v te temperamente harmonijo, red, uravnoteženost. Pri obdelovanju temperamenta bodo glavne dobre duhovne vaje, četudi ni nepomembno, kako se človek prehranjuje.
Pri komer prevladuje fizični princip, bo to pogosto vrsta ovire v razvoju. Človek mora biti gospodar svojega fizičnega življenja, če ga želi uporabiti. Če ni sposoben svojega instrumenta popolnoma uporabljati, tako da drugi principi izkusijo oviranje, pride do disharmonije med fizičnim telesom in drugimi členi. Melanholik naj bi užival le hrano, ki raste povsem blizu Sonca, hrano, ki se razteza daleč stran od zemlje, ki je zorela na polni Sončevi sili; to je sadna prehrana. Kakor skozi duhovne vaje duhovno Sonce nekoga prežarči in presvetli, tako morajo Sončeve sile, vsebovane v sadju, fizično strjeno, otrpnjeno, okamenelo v melanholiku prežeti in preplesti.
Pri flegmatiku, kjer je prevladujoče etrsko telo, ki ima posamezne funkcije v ravnotežju, kjer to v sebi podpirajoče notranje življenje proizvede notranje ugodje in človek v tem notranjem ugodju prednostno živi, saj se prav dobro počuti, ko je v njegovem organizmu vse v redu in sploh ni nagnjen k temu, da bi usmeril svoja notranja zanimanja navzven ali razvil prav močno voljo – tak človek naj bi jedel hrano, ki ne raste pod zemljo, prav posebej ne živil, katerih uspevanje pogosto terja dve leti, da pridejo na zemeljsko površino; na primer črnega korena flegmatik ne bi smel uživati. Semenska zrna te rastline potrebujejo tako dolgo, da se odprejo zunanjim silam, in tudi pri flegmatiku mora biti marsikaj predelano, da dejavno sodeluje v zunanjem svetu. Princip te rastline bi bil le še povečati njegovo notranjo udobnost.
Pri sangviniku, prevladuje astralno telo. Vsako zanimanje za nek predmet, kmalu opusti, hitro se vname za nekaj, nakar takoj preide k nečemu drugemu; za prehrano mora biti izbrana korenska zelenjava. Skoraj bi lahko rekli: Sangvinik mora biti celo skozi prehrano zvezan na fizično, sicer bi ga lahko njegova lahka gibljivost in nestanovitnost vodili predaleč.
Če je prevladujoč Jaz, ko Jaz s svojimi silami posebno deluje in obvladuje druge člene človeške narave, nastane kolerični temperament. Kolerik se mora predvsem varovati pekočih, ogrevajočih, dražečih jedi; vse močno začinjene jedi mu kar najbolj škodujejo.
Privzeti moramo, da pri visoki stopnji razvoja temperament ne igra več velike vloge in da tudi prehranjevanje nima več nobenega vpliva. Tako je na mojstrski stopnji, kajti mojster ne potrebuje trde hrane; prav tako pri njem temperament več ne vpliva ali prevladuje. Vendar bo temperamente uporabljal za učinkovanje v fizičnem svetu. Kolerični temperament uporabi za izvajanje svojih magičnih dejanj, dogodke fizičnega sveta prenaša kot sangvinik; glede uživanja življenja se vede kot flegmatik in o svojih duhovnih spoznanjih in doživljajih tuhta kakor melanholik.
Da bomo dospeli do tega, je še nekaj malega časa, kajne! Svoje celotno življenje moramo poskušati privesti v sozvočje s svojim duhovnim stremljenjem in prizadevanjem. Ne le nekaj dnevnega časa živeti ustrezno svojim idealom, ampak svoje zaposlitve razporediti po tem, smiselno izbrati svoje užitke in celo svojo prehrano urediti ter delovati tako, da postanemo harmoničen, trdno stoječ človek, da se lahko potem v življenju udejstvujemo po najboljših močeh. Življenje nam ničesar ne podari, vse si je treba priboriti.
Sem sodijo lepe Goethejeve besede: Le resno hotenje in vztrajno prizadevanje te vodita k cilju. Sreča ni zgolj slučaj ‒ življenje le vrne, kar mu daš.
Komentarji